ŽUPNIJA STRUNJAN.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in
poslušalci, prisrčen pozdrav iz Strunjana. Tokrat se oglašamo prav iz
župnijskega vrta, kjer je z mano župnik pater Niko Žvokelj, gospa Bruna Horvat,
ki nam bo povedala nekaj o Karitas v Strunjanski župniji in gospa Mariza Žagar,
tajnica župnijskega pastoralnega sveta. Lep pozdrav vsem trem.
Lep pozdrav tudi
poslušalkam in poslušalcem radia Ognjišče.
Najprej vas prosim, da za
naše poslušalce poveste nekaj o svoji župniji,o Strunjanu. Marsikdo Strunjan
pozna, ker prihaja sem na dopust ali pa vsaj na kakšno poletno kopanje. Manj pa
vedo o župniji. Morda niti ne vedo, da je Strunjan samostojna župnija. Pater,
Vas prosim, da kar poveste nekaj o tem.
Ja, župnija Strunjan je
mlada, po svojem imenu pa zelo starodavna. Umeščena je ob zalivu Svetega Duha,
meji pa tudi na zaliv svetega Križa, ki ga pozna marsikdo v Sloveniji bolj pod
izmišljenim imenom Mesečev zaliv. Mejimo pa na Piransko župnijo, potem
Portoroško, Lucijsko in Izolsko. Samo naselje morda še edino v Sredozemlju, ki
je tako raztepeno, kjer so hiše vsaka k sebi in ni pravega centra, tako je tudi
od bivališč odmaknjena župnijska cerkev Marijinega prikazanja. Vse skupaj je pa
tudi tam, kjer so se ljudje včasih preživljali, to je ob solinah in pa ob vali,
tako rečejo pa drugemu delu doline, kjer so s pridom obdelovali in pridelovali
znane strunjanske jagode in fižolete.
IZ FARNE KRONIKE.
Rekli pa ste, da je
župnija sicer nova, pa vendarle pravzaprav z zelo bogato zgodovino. Mogoče bi
zato za začetek kar takoj pogledali v farno kroniko. Zakaj pravzaprav tukaj v
Strunjanu na griču čepi tale lepa cerkvica?
Zgodovina cerkve je zelo
stara, saj je prvi zapis o cerkvici posvečeni Mariji že iz leta 1200, ko je bil
na današnjem prostoru protokolarne vile Tartini benediktinski ženski samostan.
Ta cerkvica je služila benediktinkam za zbiranje po delu pri molitvi. Potem so
odšle benediktinke. Pozneje je cerkvica propadla, obnovila jo je Barkaca, zato
je več kot pol stoletja nosila tudi to ime Barkaca. Tudi ta je propadla in v
ruševinah te cerkvice se je 14. avgusta 1512, se je dvema stražarjema v
vinogradu prikazala mati Božja. Po tistem je bil sklep piranske skupnosti, da
cerkvico obnovi in ljudje so množično začeli prihajati. Vse do leta lahko
rečemo sedaj 1961, ko postane ta romarska cerkev tudi župnija. Nastane pa
seveda na ozemlju prejšnje Piranske župnije in pa en delček tudi Izolske, tako
da je to res mlada župnija. Leta 1961.
To je verjetno po odločitvi
škofa. Kakšni nagibi so ga vodili pri tem? Zakaj se je odločil, da Strunjanu
podeli pač lastno župnijo?
Veliko ljudi se je želelo
tukaj tudi prejet zakrament svetega krsta, poroke. Potem otroci so prihajali
sem k verouku, ker 100 let na tem mestu delujemo frančiškani. Prej pred vojno
do leta 55 italijanski frančiškani, iz province Trento. Od 55-ega leta naprej
pa slovenska frančiškanska provinca, frančiškani iz Ljubljane. In najbrž je bil
to eden od razlogov, ker je s tem tudi manj, bom rekel teh uradnih pisarij, vse
urejuje domači župnik, sicer pa za vsako stvar je potrebno dobit dovoljenje,
ali posebej, ali pa stalno, tako je predvidevanje.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA
Potem se pa sama župnija
naprej razvijala tako da danes obsega približno 650 ljudi, katoličanov naj bi
bilo po eni statistiki približni, okrog 450. Najbrž je tukaj mogoče dobro
omenit tudi nedeljnike, teh naj bi bilo tam med 80 in 120, kjer je pa treba
povedat, da to, če štejemo nedeljnike, je zelo težko reči: To so samo Strunjančani,
farani. Zato ker mi moramo govoriti o oltarnem občestvu, kajti zelo močen obisk
imamo iz zdravilišča Krke, to je skozi vse leto, posebej med tednom, seveda
poleti pa zelo veliko turistov in kar je razveseljujoče mlade družine z otroci.
(pesem)
Pater Niko Žvokelj,
povedali ste, da je Strunjan mlada župnija, ki ima pa kar močno oltarno
občestvo in so ljudje med seboj precej povezani. To je najbrž v veliki meri
tudi zasluga župnijskega pastoralnega sveta. Gospa Mariza Žagar, Vas bom
prosila, ker ste tajnica tega župnijskega pastoralnega sveta, da nam malo
poveste o delovanjem.
No, lep pozdrav vsem
poslušalcem. Vsem poslušalcem en lep dober večer. Članica oziroma tajnica tega
pastoralnega sveta sem dve leti. Župnijsko pastoralni svet ima 15 članov, 5 iz
gospodarskega sveta in dva ključarja, Na naših srečanjih se zmenimo o
delovanju, o urejanju okolice. No, še posebno v teh dneh 15. oziroma procesija
14. avgusta in praznik Marijinega Vnebovzetja 15. avgusta. Že dober mesec se
pripravljamo na ta praznik, ki angažira vse nas člane, župljane in še ostale
Strunjančane.
Prav v zvezi s tem
praznikom in s procesijo, ki jo vsako leto pripravljate in to postaja že kar
nekaka tradicija. Pater Niko, bi Vas prosila, da za naše poslušalce poveste
malo več kaj bodo lahko doživeli tisti, ki bodo v teh dneh pri nas na morju. Kakšna
je ta procesija? Kaj je pravzaprav dogaja?
No, zdaj res lahko že
rečemo, da bo že tradicionalno, kajti to bo že četrto leto in stvari so kar
utečene. 13. avgusta odpeljemo Marijin kip v Piransko cerkev svetega Jurija,
kjer je češčenje do 14. avgusta ob petih popoldne, ko bo vodil procesijo
koprski pomožni škof Jurij Bizjak. In ta procesija bo šla do pomola. V cerkvi
svetega Jurija bodo udeleženci lahko dobili vstopnice za pot z barkami, potem pa
procesija z barkami po dozdajšnjih izkušnjah je okrog 50 do 60 bark in 6
velikih. No in ta procesija pride v Strunjan od koder gremo potem do cerkve
Marijinega prikazanja, kjer je tam sveta maša na prostem, po maši pa še
procesija z lučkami do Strunjanskega kipa in molitev za pomorščake in ribiče.
To je 14. avgusta. 15. avgusta začnemo z jutranjo mašo ob sedmih, ob 8 30 je v
italijanskem jeziku, potem ob desetih, ob 11 30 je v hrvaškem jeziku in
zaključek vseh slovesnosti je ob osemnajsti uri. To je višek praznovanja v naši
župniji. Takrat ni strahu za obisk. Vse ostalo kot rečemo je pa redno
življenje, in mogoče je za nas Strunjančane to redno duhovno življenje veliko
bolj pomembno.
Zagotovo. Je pa po svoje
tudi lepo, da je bilo to Marijino prikazanje ravno dan preden je kasneje postal
15. avgust praznik Marijinega Vnebovzetja in se to nekako tako lepo poveže. No,
ampak ko smo že pri tem, da govorimo o župnijskem vsakdanu. Rekli ste, da so v
župniji tudi mlade družine. Če so mlade družine je potem kar nekaj otrok. Pa bi
morda zdaj se malo pogovorili o tem, kako poteka pri vas nauk. Kako se, kakšno
je delo z mladimi?
Ja, nekaj je mladine.
Lahko rečemo, da je v zadnjem času v porastu, recimo lansko leto smo imeli 7
krstov v Strunjanu domačih. To je bilo, to je kar dosežek. Drugače sama podoba
je precej žalostna, kajti najbrž bodo zaprli tudi šolo, podružnično šolo v
Strunjanu. Včasih smo se hecali, ko zaprejo šolo, potem ostane župniji samo
pokopališče. Hvala Bogu mi pokopališča nimamo, tako da upajmo, da bo tudi ta
šola čim dlje. Je pa seveda to zelo specifična župnija. Specifična župnija je,
ker prvotnega prebivalstva, za katerega lahko rečemo, da je, da je bilo močno
čustveno navezano na svojo cerkev Marijinega prikazanja, da to je v večini
odšlo po drugi svetovni vojni. Vsi, ki so prihajali so pa to dejansko lahko
sprejeli ali pa ne. Vemo pa v zgodovini, da v Strunjan niso ravno prihajali po
tem ne vem kako pobožni ljudje, saj je tukaj bilo umeščeno od vseh prejšnjih
politikov in vseh mogočnih raznih počitniških domov, da ne rečem ob
nacionalizaciji samostana, so najprej postavili zapore v ta samostan in
domačini stari se spominjajo, kako je bilo težko življenje. Tisti, ki so
prihajali k maši in so jih potem zafrkavali povsod in se z njih norčevali,
kamorkoli so šli. Tako da je marsikdo, marsikoga to oddaljilo od Cerkve. No,
pozneje pa tako kot povsod, ljubi kruhek, delo od jutra do večera, vemo, da v
takih krajih ob morju ljudje so zaposleni celodnevno, tako da, in ne samo
celodnevno tudi celotedensko, tako da je precej to razbito družinsko življenje
in pa seveda tudi potem samo versko življenje. Če bi rekel, da je idealno, bi
najbrž lagal. Da se gotovo narediti veliko več, ampak to ni tako kot bi bili
nekje navajeni stvar velikih korakov, ampak drobnih in ti drobni koraki so
pomembni. In mislim, da je pa v župniji zelo veliko zelo dobrih ljudi in na
tistih stoji vsa župnija.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Gospa Mariza, Vi ste mati
veroučenca. Pa mogoče poveste svojo izkušnjo, kako ste to doživljali in kako je
to doživljal Vaš otrok?
Tako. Moram reči, da moja
dva otroka sta zdaj že kar velika, tako rečeno 18 pa 16 let, tako da sta dala
mimo tudi birmo in te stvari, se pravi od krsta do birme sta bila v tej cerkvi
in obiskovala verouk in še potem. No, moram reči pa kar rada sta hodila, sploh
pa sin je imel lepo skupino. Kot je rekel pater Niko so obdobja ko je manj
otrok ali pa več otrok. Spet zdaj je nekako manj teh otrok. No, leta 92, ko se
je rodil naš Marko je bilo malo več in to se je poznalo tudi v tej veroučni
skupini, ki je bila zelo bogata. So bili zelo delovni. Radi so hodili, radi so
pomagali. In tudi mi starši teh veroukarjev smo potem imeli razna srečanja kot
sami starši ali pa z njimi. In takrat je tudi bilo prvo srečanje staršev vseh
veroukarjev. Od najmanjšega do največjega, od najmlajšega do najstarejšega in
to srečanje je bilo v obliki piknika na enemu hribu, tudi bivši samostan, na
Krogu pri Sečovljah, no to je bilo nekako povezano s koncem veroučnega leta in
izmenjavali smo si takrat, takrat in tudi danes, ker je to vsako leto izkušnje,
morda starejši smo nekako svetovali mlajšim kako in kaj, in se lepo imeli v
družbi, pa razne igre in pomembno je bilo to, da smo bili skupaj kot družina
oziroma kot družine.
Pater Niko je prej
povedal, da je zdaj v župniji bilo letos že kar nekaj krstov in ko bodo ti, ki
so zdaj še res majčkeni zrasli do šolskih klopi oziroma predšolskih klopi, pa
mogoče bo še bolj živahno. No, ampak zdajle je tukaj z nami tudi gospa Bruna
Horvat, ki nam bo pa nekaj povedala o tem, kako v župniji Strunjan deluje
Karitas.
Pozdravljeni. Jaz sem kot
članica župnijske Karitas Strunjan, ki je bila ustanovljena pred dvemi leti ko
nas je ustanovil novi župnijski pastoralni svet. Delo te organizacije je precej
zahtevno in odgovorno. Mi se, člani, in vsi ostali člani župnijskega
pastoralnega sveta v pomoč in se zavedamo tega, zato poskušamo čim bolj
sodelovati s tem, da člani župnijske Karitas pomagamo družinam, ki živijo v
Strunjanu oziroma Strunjanske župnije tako da tudi staršem, otrokom,
šoloobvezni otrokom priskočimo na pomoč, seveda ne vsem, le bolj potrebnih s
kakšnim gotovinskim bonom za šolske potrebščine, kot s paketi, ki na posreduje
evropska skupnost. No, pa da ne bi bilo to samo kot obveznosti, se udeležujemo
tudi srečanja sodelavcev škofijske Karitas in se, smo povezani tudi s Kočevsko
Karitas, tako da izmenjujemo mišljenja, izkušnje. No, da bi bilo pa to bolj še
v lepšem za Strunjan je vsako leto organizirano tudi srečanje bolnih in
ostarelih in se tudi tu poskušamo čim bolj približati tem obiskovalcem oziroma,
ki pridejo na to srečanje.
(pesem)
Gospa Mariza, Vas bom pa
prosila, da poveste nekaj o vernikih italijanske narodnosti, ki jih je v
župniji Strunjan tudi kar precej.
Ja, tako, kot je prej
omenil pater Niko, prvotni prebivalci so bili samo Italijani, tako rekoč
Italijani, Italijani tu živeči. Prvi naj bi se preselili nekje z Beneško
republiko, se pravi okoli leta 1400 italijansko govoreči oziroma v dialektu,
narečju tem beneškem narečju. Povedala bi pa to, kar je pomembno, da tisti
prebivalci so bili, kakor je povedal pater, zelo čustveno navezani in čutili
veliko pripadnost do Marije. Ni bilo praznika, ni bilo Božiča ali pa krsta ali
kakorkoli ali pa dela na njivi kjer se ni pogledalo mogoče gor na hrib, če so
bili v dolini, pa se ji zahvaljevali, pa se pomolili. To z odhodom teh prvotnih
pripadnikov smo začutili, da nekako, nekje sem prebrala, ko so prvotni
prebivalci odšli, so iz teh mest odnesli tudi dušo. Morda za Strunjan ne bi
tako rekla, ali sem optimist, ampak mislim da ne, da nas je še nekaj, ki
ljubimo Strunjan, ljubimo to zemljo, ljubimo to morje, to nebo in ljubimo
Marijo in tudi bivši prebivalci sedaj, ki živijo v Izoli ali v Piranu imajo na
primer Izolani na Velikonočni ponedeljek srečanje, glih tako septembra pa
Pirančani. In, sem bila že kdaj na kakšnem srečanju in pri sveti maši, kjer je
zelo ganljiva in res čutimo eno res veliko ljubezen in pripadnost. No, mi
nadaljujemo, seveda kar nas je malo, nadaljujemo z vso močjo, zahvaljujoč tudi
patrom, ki nam pomagajo seveda, da je zjutraj ob osmih maša v italijanskem
jeziku, kjer še vedno pojemo te stare pesmi, ko so še naše none ali pa pranone
in po maši imamo tudi srečanje. Mlajše pripravimo kakšno pecivo ali morda zdaj
poleti sladoled, starejše pa naj kaj pripovedujejo, kako je bilo v tistih
časih. Ko smo že pri petju, mogoče še o tem, kdo vam pravzaprav pri mašah
prepeva?
No, večinoma je ljudsko
petje. Imamo dve organistki, eno Rožano, ki igra sedaj pri italijansko maši ob
osmih in potem Ano Marijo, ki igra ob desetih. Dolgo časa je bila velika želja,
da bi imeli tudi zbor. Žal to nikdar ni uspelo. Ko se srečuješ z ljudmi, ko
prideš kje na kakšno fešto, se lepo poje, krasni glasovi, ampak da bi prišli do
zbora nam nekako ne uspe. Uspelo pa nam je spravit skupaj nekaj otrok in v enem
določenem času, mislim da je zdaj dve leti je štel otroški zbor pri nas 18
otrok. To je bilo izredno. So odlični pevci, ki se trudijo z organistko vred,
seveda pa prav veliko od njih ne moreš zahtevat. Sicer in večinoma je pa ljudsko
petje, razen za 14. avgust pri procesiji, potem pri maši pa zdaj od lanskega
leta, tudi letos bo tako sodelujejo združeni zbori iz obale, kar je nekje
poživitev tega romarskega dogodka. Sicer pa tako kot povsod na Božjepotnih
cerkvah imajo ljudje zelo radi ljudsko petje, da lahko si dajo tudi s petjem
vsi duška in na ta način molijo in častijo Boga in Marijo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Cerkev je Božjepotna.
Mogoče še nekaj besed o tem. Kdo vse poroma k vam?
No, romarji prihajajo iz
okolice, lahko rečem, da je veliko teh ljudi, ki prihajajo tako občasno, recimo
Izolani, potem Pirančani, Portorožani, Lucijčani, s Sečovelj, to je ta bližnja
okolica. Zelo se veča v zadnjih desetih letih število obiskov iz Italije. Ne
samo s Tržaškega, Tržiča, potom, letos so prišli recimo romarji iz Beluna,
potem lansko leto je bil župnik z romarji iz ene župnije v okolici Gradeža. So
navdušeni in ta glas gre okrog tako da lahko rečem iz tega dela severne Italije
prihaja vedno več romarjev. Zanimivo je, da je bil v zadnjih letih tudi velik
obisk iz Slovenije. Z drugih delov Slovenije, da so priromali v Strunjan in
spoznavali tudi po drugačni plati to našo Istro. Mogoče edino kar je malo
opešalo je pa odkar je meja s Hrvaško, državna meja, da se je zmanjšalo število
ljudi iz Istre, ampak upajmo, da ob prihodu Hrvaške v Evropsko skupnost, da se
bo to tudi nazaj oživilo, tako kot je bilo, saj je lahko rečemo, več kot
polovica prebivalcev v Strunjanu Istrijanov, iz notranjosti Istre in so romali
kot otroci sem, danes tukajšnji prebivalci in mislim, da še vedno kraju od
koder so prišli govorijo tudi o Strunjanski Mariji.
Zdajle je sicer že avgust,
počitnice so pravzaprav na višku, ampak ko se bo začelo šolsko leto bo Strunjan
najbrž tudi letos spet sprejemal številne mlade, otroke, ki bodo prišli sem s
prošnjo za uspešno šolsko in veroučno leto. Poleg tega pa ste letos v Strunjanu
spomladi gostili tudi dekanijsko srečanje družin. Mogoče še kakšna beseda o
tem.
Po mnenju prav vseh
udeležencev, posebej župnikov, je bilo to res eno zelo lepo, zelo lepo srečanje
ob letu družin na pobudo našega škofa Metoda je bilo to prvo srečanje družin iz
teh dveh dekanij pa prav v Strunjanu. In odziv je bil čudovit. Samo srečanje
zelo lepo in prepričan sem, da bo postalo tradicionalno. S tem ne mislim vedno
v Strunjanu, ampak tudi v drugih treh Marijinih svetiščih v Istri. Najbrž takih
podobnih srečanj bi bilo lahko še več, ki so namenjena določenim skupinam. To
je bila ena od idej. Odlično se je obnesla in prepričan sem, da bo rodila tudi
nove ideje in pa nove prihode ljudi, ki bodo čutili, da v Marijinem svetišču
pridejo do tistega zavetja, ki ga potrebujejo v današnjem razburkanem
življenju. In nenazadnje kot je razburkano morje je razburkano življenje in
Strunjanska mati Božja se na to spozna.
(pesem)
Za taka in podobna
srečanja ima Strunjan tudi prostorske možnosti. Dolgo časa je bila to samo lepa
zunanja okolica in cerkev, ki je lahko sprejemala romarje, zdaj pa se počasi
obeta, da boste dobili tudi malo več pokritega prostora. Se da tudi o tem kaj
povedati?
No, to je pa vprašanje,
kjer sem pa v odgovoru v veliki zadregi. Bila so upanja, pa jaz ne vem kdaj,
kako. Res je ena stvar. Naj nihče nikdar ne razmišlja ali ne piše, ko že pišejo
o vračanju samostana Strunjanu, da tudi župnija za svoje delo, za svoje
poslanstvo prostore potrebuje. Ne govorim o propadanju zgodovinsko pomembnih
votivnih podob, ker jih ni imeti kje shranjenih, na primer v primernem
prostoru. Lansko leto, ko smo imeli misijon v župniji se je izkazalo v dogovoru
z zavodom Elvira Vatovec, so nam posojali atrij, da ob prostoru lahko naredimo
tudi več programov. Če tega ni, tega ne more bit. In tukaj imamo, do sedaj smo
imeli letos 37 otrok, recimo sklicati vse starše, jih ne moreš nikjer drugje,
če je slabo vreme, samo v cerkvi. Tako da to pomanjkanje prostora je, če bo
Božja volja in se spremeni nacionalizacija v denacionalizacijo potem mislim, da
bo s tem pastoralna in kulturna obogatitev naše župnije. Zaenkrat pa moram
reči, po prvih znakih dobre volje današnjih lastnikov tega ni zaznati. Žal.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Preden smo začeli tale naš
klepet, sem rekla, da imate lepo župnijo. Vi pa ste me popravili, da je
najlepša. Prihajate iz drugih krajev, tukaj ste 4 leta, pa Vas zdaj vprašam:
Ali se in na kak način in zakaj se Bogu zahvaljujete prav za to Strunjansko
župnijo?
Bogu se vsak dan zahvalim
najprej za življenje, drugo za ljudi h katerim sem poslan in nenazadnje vsak
dan prosim za moje župljane tudi Boga, da tisto dobro, ki ga v sebi nosijo vsaj
pustijo, dopustijo, da v njih spregovori in zažari. Tako da, najbrž to je tista
najgloblja povezanost. Jaz sem večni optimist in za mano bo najbrž prišel spet
nekdo, ki bo ravno tako optimist in lahko tukaj samo preizkušamo tiste prvotne
Jezusove besede, ki so bile namenjene, ne milijonskim množicam, ampak mali
čredi. In za to se pa človek trudi. Saj večinoma delamo za posameznika in vsak
posameznik je velika dragocenost v Božjih očeh, kdo pa sem jaz, da ne bi bil
tudi v mojih očeh.
Tako pater. Bi morda
katera rada k temu kaj dodala? Kaj povedala?
Jaz bi pa lepo povabila
vse poslušalce, da se nam pridružijo ob prazniku Marijinega Vnebovzetja in
oziroma procesije najprej kot verniki in morda potem tudi kot turisti našega
lepega kraja.
DOBRO JE VEDETI.
Svete maše v italijanskem
jeziku so v Strunjanu ob nedeljah ob osmi uri. V slovenskem jeziku pa ob deseti
uri. Tedenske svete maše pa so od prvega maja do prvega septembra ob dvajseti
uri, septembra in aprila ob devetnajsti uri, od prvega oktobra do konca marca
pa ob osemnajsti uri.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA.
HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI
PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar