ŽUPNIJA ŠEMPAS.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Lep pozdrav iz koprskega
studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz
življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Šempas. V našem koprskem
studiu so zato z mano župnik Aleš Rupnik, gospa Nelida Pavlič, katehistinja,
voditeljica birmanskih delavnic in še marsikaj drugega, pa gospa Martina
Badalič Kočevar, članica župnijskega pastoralnega sveta, bralka in najbrž še
kaj, bomo izvedeli kasneje in gospa Andreja Velikonja, zborovodkinja otroškega
pevskega zbora, organistka in tako naprej. Lep pozdrav vsem skupaj.
Dober dan.
Najbolje da se kar lotimo
predstavitve, ker nam bo sicer gotovo zmanjkalo časa. Naše župnije so, tako smo
videli precej žive. Šempas, šempasko polje, bolj ali manj ravnina, rodovitna
zemlja, to je tisto, kar mi ob besedi, ob imenu vaše župnije pride na misel.
Prosim, da mi poveste koliko je v tem resnice in malo umestite, mislim predstavite
to vašo župnijo našim poslušalcem, da bodo vedeli od kod ste.
Župnija Šempas v spodnjem
delu pravijo Vipavske doline, čeprav je to že kar dokaj v bistvu primestja ali
pa obrobje Nove Gorice oziroma to območje Goriške pod robom Trnovskega gozda,
že spodaj, je res, kraj je zanimiv, lepa lega, pravijo, da v teh vremenskih, ko
vidimo vse povsod, da je zima, sneg, čeprav letos ni tako, pri nas po navadi
pravijo, da je to naša Kalifornija, kjer redko vidimo sneg, se ga takrat bolj
razveselimo, ampak tako. Je res ugodna lega, bogata zemlja po pridelkih, po
sadju. Tako. Spada v mestno občino Nova Gorica in tudi v dekanijo Nova Gorica.
Dekanija je pa največja v naših škofiji oziroma sploh v Sloveniji. Ima 33
pastoralnih enot in ena od teh je tudi župnija Šempas. Mogoče še beseda ali dve
o začetkih župnije. Od kdaj ste samostojna župnija?
V župnijskem arhivu ne
najdemo veliko nekih prav zapisov. Tudi neke kronike se nikoli ni vodilo, ampak
ob teh starih knjigah, ki jih imamo pa vseeno vidimo, da župnija je, vsaj kot samostojna
duhovnija je obstajala že kar zgodaj. Nekateri to vmeščajo v leto 1602 in je s
tem je tudi ena od prvih župnij, ki se je odvojila od pražupnije Solkan. Zdaj
kot pravim ni nekih natančnih podatkov in so to bolj, je to bolj zgrajeno na
domnevah, ampak potem pa vsaj od časa škofa Attemsa, goriškega nadškofa
Attemsa, ko so potem morali duhovniki bolj vestno voditi razne matične knjige
in podobno, pa že imamo zapise, tako da recimo tiste prve res urejene zapise
najdemo že v letu 1790, tam nekje. Tudi gotovo je, da je po jožefinskih
reformah nastala v tem času samostojna župnija, ker je tudi v tem času bila
zgrajena župnijska cerkev oziroma ne zgrajena, samo pre, pre, razširjena,
prenovljena prav v duhu teh jožefinskih reform, da je bila ta cerkev župnije
postavljena v center vasi, v središče, dosegljiva ljudem. To je bilo, posvečena
je bila 1782-ega leta in jo uvrščamo v tako imenovane Attemsove cerkve, ker jih
je posvetil nadškof Attems.
Farni zavetnik vaše
župnije pa je?
Sveti Silvester.
To se pravi, da kar dolgo
čakate na njegov god vsako leto, ampak takrat ga pa najbrž tem bolj zavzeto
praznujete, ne?
Tako bom rekel: zdaj tudi
glede teh imen teh zavetnikov, tudi že ime kraja: Šempas, eni to povezujejo s
svetnikom, s svetim Basom, ki vsaj na koprskem je to malo bolj poznano, drugod
pa ne. Tudi glede tega svetnika ni prav nekih dokazanih ali pa zgodovinskih
tako, ampak neka domneva je, naj bi prav ime kraja nastalo iz imena tega
svetnika. Zdaj pa, nekateri pa spet drugi razlagajo, da pa sveti Silvester, da
to je se pravi zadnji dan leta, starega leta, slovo od starega leta, prehod v
novo leto, da so temu rekli včasih: Sanktus pasus, ne, sveti prehod iz starega
v novo leto in da naj bi nastalo ime kraja. Je pa še mnogo drugih anekdot,
legend, ki govorijo kako naj bi to nastalo ime kraja. Vsekakor zaveznik je
sveti Silvester. Imamo tudi zelo lepo sliko Del Nerija, znamenitega goriškega
umetnika iz leta 1936, ki upodablja svetega papeža Silvestra. Tako, praznik
praznujemo tako, tako, bom rekel, ker je to že tako itak med vsemi temi
prazniki in prav naša župnija ima ene take ponesrečene okoliščine, da svetega
Silvestra praznujemo med temi prazniki in počitnicami, ko je malo ljudi doma,
potem imamo pa obletnico posvetitve župnijske cerkve na svetega Mohorja, to je
pa spet julija meseca, pa spet poleti, pa podružnico svetega Jakoba, je spet v
juliju mesecu, tako da vsi ti prazniki nekako včasih v tem sodobnem ritmu ne
izzvenijo tako kot bi radi da bi, ampak tisti ljudje pa ki so, ki čutijo
pripadnost župniji pa gotovo tudi ob praznikih pokažejo s svojim sodelovanjem
udeležbo, da počastimo dostojno vse te naše zavetnike,
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Gospod župnik Aleš Rupnik,
prosim vas, da predstavite še župnijo v tem smislu živih kamnov. Kdo so, koliko
župljanov? Kako so verni?
No, poleg župnije Šempas
jaz upravljam še župnijo Osek, to so potem zaselki še Vitovlje, ampak če se
usmerimo na župnijo Šempas. Župnija je še kar tako sorazmerno srednje velika.
2200 prebivalcev, s tem da v zadnjih letih, da se število prebivalstva
povečuje, to sicer ne pomeni da tudi število vernikov, vedno to ne pomeni vedno
tako. Kot pravim zdaj za katoličane ali pa tako tudi vidimo po krstni knjigi in
tako, se še vedno opredeljuje večina ljudi, čeprav pomembnejši je pa potem drugi
podatek naši nedeljniki, ki jih je pa okrog dvesto, tam. Tukaj mislim, da smo v
tistih procentih, ki veljajo na Goriškem in da tukaj tudi podeželje ni več
izvzeto kot je včasih smo rekli v mestih drugače, da tudi pri nas opažamo ta
trend upadanja števila obiskovalcev nedeljske maše. Podružnici sta dve, to se
pravi Ozeljan, ki je tudi večji kraj. Iz Šempasa če gremo proti Novi Gorici,
je, prvi kraj je Ozeljan, podružnična cerkev svetega Jakoba. Tam tudi potem
glede na to, da hodim še v Osek imamo potem nedeljsko mašo potem v soboto
zvečer, pa pred prazniki večjimi. Potem je pa še ena lepa cerkvica se vidi na
vrhu, na hribčku svetega nadangela Mihaela, zelo zanimiva, predvsem zaradi
fresk iz gotskega časa v prezbiteriju, če bi kdo kdaj, da bi ga pot zanesla, si
je to zanimivo ogledat. No drugače če gremo teh čisto splošnih podatkov pa
tako, sam kot vidim župnijo, kot tisti, ki imam pregled nad župnijskim delom
sem zelo vesel, da je župnija kar dinamična, živahna, predvsem v smislu
sodelavcev, ker namreč tako, v tistih okvirih, teh možnostih, ki jih imamo, da
pač se vseeno toliko ljudi odloči pa pristopi na pomoč in to res s samostojnimi
pobudami seveda v skupnem sodelovanju. Tukaj bi res zelo pohvalil oba sveta,
župnijski pastoralni in gospodarski svet, z vsemi res zgledno delujemo in tudi
iz vrst tega sveta potem tudi od drugih pride kakšna dobra pobuda, ki jo jaz
lahko pregledam in sem zelo naklonjen tem pobudam, ker običajno to kar zraste
na tem skupnem prizadevanju, iskanju, tudi potem obrodi en sad. Zdaj kot
pravim, bi rekel tako šibkost župnij na splošno je bi rekel prav to, da
velikokrat kateri manjka od sodelavcev na vseh področjih, da tam vidimo tudi
neko duhovno življenje ugaša, da te stvari ne moramo izključno samo na župnika
postaviti, čeprav nosi župnik gotovo pomembnejšo vlogo na tem. In tako malo,
tukaj smo, lahko iskreno povem, tukaj je ena bolečina vseh teh let: Ko sem jaz
dobil drugo župnijo v upravo, prej so imeli tudi v Ozeljanu v nedeljo mašo, in
zdaj to pač ni več mogoče, tudi spraviti v tisto nedeljsko popoldne vse te
termine ne gre in mnogo ljudi ni zadovoljnih s tem. Se pritožujejo, ali pa
marsikdo se je tudi že oddaljil. V tem vidim eno bolečino, ne zato da ne bi
hoteli narediti kaj na tem področju, ampak če realno pogledamo pač na možnosti,
da tudi drugače se ne da, in vidimo tudi drugod, da gredo, marsikje morajo iti
v to smer, ki je negativna. Po drugi strani pa spet vidim eno pozitivno
izkušnjo pa da se nam je uspelo 6 župnij. Nova Gorica – mesto - Kristus
Odrešenik, Kapela, Solkan, Kromberk in tukaj kar je primestje: Šempas, Osek, da
smo uspeli se povezati, da je to zelo pomembno. Imamo skupni pastoralni svet,
kjer tudi dajo, pridejo ene dobre pobude, ker vendarle ta Goriški prostor, a
ne, vidimo tudi duhovniki se zbiramo za celo Goriško, dve dekaniji enkrat na
mesec, je toliko odprtih vprašanj, ki nas vežejo vse, ki smo usmerjeni v Novo
Gorico kot pomembno središče dela škofije in sem vesel tega povezovanja, recimo
ko sem omenil župnijski pastoralni svet, kjer sodelujejo tudi člani naše
župnije. Potem imamo skupna oznanila v dveh vidikih, eno je bolj informativni
del, kakšne so dejavnosti, to, po župnijah, osrednji del priloga je bolj
informativnega značaja, malo pogled v zgodovino, pa pomembna pastoralna
vprašanja, kakšna novica iz življenja cerkve. Je to zelo vidimo sprejeto, in v
enem tednu uspejo vsaj tisti ki jih to zanima predelati, ker vidimo, da tudi
bralna kultura med ljudmi je vedno manjša, informiranost pa to. Potem imamo
enoten program priprave na birmo v vseh teh župnijah. Se pravi, ne morem vsega
našteti, ne, no, tudi s tega župnijskega sveta je prišla pravzaprav tista prva
pobuda, da se pa tudi mi odzovemo na vprašanje igralništva na Goriškem, ki je
pomembno vprašanje. Ga ne moremo kar tako na pamet reševati kot nekateri to
skušajo ponudit ali pa zastonj prodati, ne, naivnim ljudem, če tako rečem, da
to, in so rekli prav člani tega župnijskega sveta že pred dobrima dvema letoma:
Zakaj cerkev ob takih vprašanjih molči, se mnogi vprašajo, sprašujejo. In
takrat smo začeli potem preko naših oznanil zelo lepa analiza arhitekta
Torkarja, prav to igralništvo spremljamo, in iz tega je prišla marsikaj oziroma
se je to, pobuda razširila in hvala Bogu, zdaj ste tudi Vi gospa Zlata tukaj
zelo vključeni, angažirani. Smo hvaležni, ker vseeno to vprašanje ni samo
vprašanje, problem nas, ki smo na Goriškem, ampak je to širši problem, ampak da
ne bomo ob tem, ker so tudi druge oddaje, ampak veste vesel sem vseh teh pobud
in zame je največja potrditev in duhovniki in tudi ljudje, če se ne bomo začeli
povezovat v nekih skupnih programih potem bodo naše župnije bodo ugašale. Če pa
bomo delali nekaj v tej skupni smeri, bo pa tisto, tiste skupne pobude se bodo
prenesle tudi potem v tako. Kot pravim tukaj predvsem ker jaz doživljam svojo
nemoč, če sem prepuščen čisto sam sebi kot duhovnik, ali pa tudi, da bi se šel
enega karizmatika, nekega voditelja bi potem postal sam sebi hitro zadosti, to
pa ni v redu, ne. Vidim že čisto podoba duhovnika kot takega ne more biti en
samohodec, ampak pripadnik skupnosti, usmerjen v župnijo, pa tudi širše v
povezovanje med duhovniki pa tudi drugimi ljudmi širše in na podlagi tega se
oblikuje tako tudi potem razna predavanja potem, tako da v župniji nimamo lih
toliko, tisto sem rekel kar zmoremo bodo tudi sodelavke predstavnice župnije
potem predstavile. Še tako malo delovanje izven cerkve, v glavnem lepo
sodelujemo tako, čeprav so v glavnem stiki z občino, mestno občino ali pa tudi
s krajevno skupnostjo so največkrat na taki formalni ravni, ampak so pa tudi
priložnosti, ko se srečamo, pogovorimo o kakšni stvari, tako. No, tu edino kar
je, ampak to je verjetno bolj osebnostno pogojeno, da imamo recimo s šolo imamo
zelo malo stikov, ampak to je odvisno od župnika, od ravnatelja in vse skupaj.
Se mora vse skupaj zložiti, a ne. Če sem samo na kratko nakazal in tako. Sem pa
kot lahko rečem, moja tista prva ocena bo zmeraj pozitivna, da župnijo kot tako
doživljam kot kar precej sorazmerno živahno.
Ahm. Več o tem, kako se v
to živahno delovanje župnije vključujejo laiki nam bodo povedale potem naše
gostje, ampak predlagam, da najprej prisluhnemo eni pesmi, ki jo bo zapel
domači pevski zbor, in sicer pesmi Lučke gorijo.
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Poleg domačega župnika so
v koprskem studiu z nami gospa Nelida Pavlič, Martina Badalič Kočevar in
Andreja Velikonja. One nam bodo spregovorile pa o delovanju laikov v župniji.
Mogoče bi začeli kar Vi, gospa Nelida.
Torej,
jaz sem katehistinja v župniji Šempas. Poleg mene je še 5 katehistinj in en
katehet. Imamo to srečo pač da naš župnik je tudi dekan, tako da mu s tem tudi
olajšamo njegovo delo. Opažamo, da prihajajo k nam otroci iz različnih družin,
z različnim verskim znanjem, z različnimi življenjskimi izkušnjami o veri in to
nekako poskušamo sprejeti, jih vzeti take kot so. Med nje vsekakor prinašati
prijateljstvo, ljubezen, Kristusovo oznanilo. Otroke vključujemo v razne
dejavnosti. Za njih pripravljamo recimo adventne delavnice, ki so zelo dobro
obiskane, potem recimo so vključeni v Slomškovo bralno priznanje. Letos velika
skupina štiridesetih otrok. Tako da smo res zelo zadovoljni, ker je odziv vedno
večji. Poskušamo naša srečanja prilagoditi njim, da jim je všeč, da se imajo
lepo, da jih ne samo sprašujemo, ampak da ob tem tudi kaj ustvarjamo, kaj
delamo, ker pač otroci so zelo ustvarjalni. Otroci so potem vključeni v
birmanske skupine, v prvoobhajanske skupine, čim več jih poskušamo privabiti k
pevskemu zboru. Vključujejo se v ministrantske skupine, skratka so kar aktivno
vključeni v življenje župnije. Opažamo, da otroci prihajajo, posebno sedaj ko
je devetletka k verouku včasih utrujeni, prenapeti. Ne vem, višje skupine
mogoče opažamo, da so prav tako apatične, včasih delujejo utrujeno, ampak
mislim da z dobro voljo, da se da marsikaj narediti.
Tukaj
bi jaz še samo toliko vstopil. Kot spremljanje otrok, a ne, da ne bi imeli
vtisa da otroke samo starši pošiljajo k maši, kar je velikokrat skušnjava. Jaz
sem kot svoje sprejel eno prvih pravil: Nič brez staršev. Pedagog, ki dela z
otroci je, ki dela brez staršev, dela mimo ali dela narobe. In tako sem, kmalu
ko sem prišel v župnijo, sem prav na Goriškem pastoralnem področju med
duhovniki dobil zelo lepo spodbudo iz župnij, kjer to imajo. Recimo: Solkan,
Nova Gorica – Kristus Odrešenik, pa Kanal, kjer sem bil prej dve leti kaplan,
pa Dornberk, recimo, nekatere župnije samo omenjam, da ne bi se kdo čutil, da
je bil spuščen, tam sem dobil eno tako spodbudo in sem imel potem tudi nalogo
na konferenci in tam dobil res spodbudo, da sem začel z rednimi srečanji s
starši. Zdaj kolikor časovno zmoremo, ker to nastaja vedno večji problem je
vprašanje časa, da uspem tako trikrat na leto se srečati s starši vseh skupin.
Vsake skupine posebej, plus še za mlade potem pripravim in je tako, da
preverjam malo vseeno obisk, da je udeležba 80 odstotna. Sem zadovoljen,
zaenkrat to še gre. In pa da od teh, da jih je še nekaj, ko prideta mož in
žena, tata in mama, tako da glede tega, in da je to velika pomoč, odkar imam ta
srečanja s starši, da je velika pomoč, da tudi kateheza poteka čisto mal na en
drugačen način. Sem hvaležen katehistinjam in katehistu, ki so me razbremenili
glede tega, ampak s tem se jaz lažje čemu drugemu posvetim, kjer pa gotovo
najlažje jaz nastopim.
Ja,
moram povedati, da pač imamo tudi pri nas, da se pripravljamo na prejem
zakramenta svetega obhajila eno leto in na prejem zakramenta svete birme dve
leti, tako da recimo prav pri tej pripravi na sveto birmo, recimo imamo v prvem
letu 10 srečanj, potem v drugem letu še deset srečanj, da so naši birmanci tudi
med letom vključeni v razne akcije, recimo sodelujejo v postnih akcijah, v
adventnih akcijah. Potem tudi recimo pomagajo pri pripravi jaslic. Se
udeležujejo tudi akcije recimo zbiranja hrane v večjih nakupovalnih centrih.
Potem imamo tudi romanje k našim koreninam v Oglej. V drugem letu je recimo eno
tako zanimivo romanje v Koper, kjer imamo tudi mašo in srečanje z gospodom
škofom. Potem si ogledamo tudi cerkev, tukaj kjer smo danes na Markovcu,
srečamo se tudi z bivšimi odvisniki ali pa njihovimi starši. In ko oni spregovorijo
o njihovih izkušnjah je to, bi rekla za te naše otroke zelo…
… zelo
globoko doživetje.
Tako,
zelo globoko doživetje, ja.
Naprej poskušamo
naše otroke, ko recimo tudi zaključijo, ko prejmejo še zakrament svete birme,
da se vključijo tudi kot bralci Božje Besede. Tudi ta je zelo lepa skupina
bralcev Božje Besede. Včasih se srečamo tako na kakšnih bolj informativnih
srečanjih, potem gremo tudi recimo v Novo Gorico smo povabljeni na kakšna taka
predavanja zanimiva, ne. In vedno znova vabimo bodisi bivše birmance bodisi
tudi starše njihove, ne, in vedno se nam kakšen priključi, ne. Tako da smo
vedno odprti na vseh področjih, tudi ko imamo delavnice, vedno so tudi starši
vabljeni, da pridejo z otroci, nam pomagajo.
Tako.
Zgleda, da je za otroke in mladino v vaši fari dobro poskrbljeno. Zdaj bom pa
prosila kar gospo Martino, da pove še kaj o delu župnijskega pastoralnega sveta
in o teh dejavnostih, ki se vežejo pa na to.
No, kot
članica župnijskega pastoralnega sveta bi vam rada predstavila recimo naša
skupino Karitas. V tej skupini Karitas v naši župniji deluje cirka tam 12 do 18
žena. Recimo imajo redna mesečna srečanja in poleg tega, da so v župniji bom
rekla aktivna, sodelujejo tudi z okrožno skupino Karitas v Novi Gorici in tam
pomagajo pri delih tako v skladišču pri razdeljevanju teh paketov. Potem v
postu in v adventu, ko je v večjih nakupovalnih centrih v Novi Gorici
organizirana akcija zbiranja hrane, čistil sodelujejo tako kot je že prej
omenila Neli da tudi z birmanci. Enkrat na leto in sicer prav ob današnjem
prazniku Lurške matere Božje so v soboto imeli srečanje za starejše bom rekla
vernike naše župnije, za starejše in bolne v Ozeljanu. Tam so skupaj z otroškim
pevskim zborom pripravili srečanje, najprej je bila maša in potem srečanje in pogostitev.
Članice Karitas pa sodelujejo tudi v maju mesecu pri šmarnicah, ko bom rekla
imajo šmarnično pobožnost po domu ostarelih v Novi Gorici in na Gradišču pri
Prvačini. Imamo bom rekla kar lepo skupino ministrantov in odkar je v naši
župniji župnik Aleš je povabil tako fante kot dekleta, ne. In skupino vodi
gospod Aleš. Tam jih pač uvaja in uči. Pomagajo mu tudi že vpeljani tako
strežniki. Mi jih imenujemo strežniki, no, ministrantje. Novi ministrantje ko
prehodijo neko pot potem jih slovesno pri nedeljski maši bom rekla sprejme v to
skupino. Poleg ministrantov imamo še molitveno skupino. Molitvena skupina se
srečuje enkrat tedensko ob torkih pol ure pred mašo v Šempasu in ob četrtkih v
Ozeljanu. Vsake prve petke gospod župnik pred mašo izpostavi najsvetejše in
tudi tam je kar lepa skupinica, molitvena skupina.
Tudi v
molitvi predvsem za duhovne poklice, tako združimo mal povezujemo.
Ja, bom
rekla, nekaj ljudi se teh molitev stalno udeležuje, večja skupina pa pride bolj
tam v oktobru, ko je roženvenska pobožnost, v maju pri šmarnicah oziroma v
adventu in v postu pri križevem potu.
Mogoče
damo besedo še gospe Andreji.
Torej,
jaz bom predstavila pevski utrip naše župnije. V naši župniji trenutno delujejo
trije pevski zbori, in sicer mešani odrasel, otroško mladinski in pa mlajši
otroški zbor. No, če kar vsakega posebej predstavim. Mešani zbor šteje 27
pevcev, zborovodkinja je Nadja Černe, organistki pa medve z Anko Volk, vaje
imamo enkrat tedensko po uro in pol. Pred vajami vedno nekaj zmolimo, drugače se
pa kar držimo znane trditve: Kdor poje, dvakrat moli in če se nekoliko pošalim,
največ molijo prav naši basi, ker morajo ponoviti kar precej krat. No, skladbe
po katerih posegamo so večinoma pisane za štiriglasni mešani zbor. In sicer
pretežno slovenskih avtorjev. Prevladujejo Vodopivec, Mav in pa Tomc. Zbor
redno sodeluje pri nedeljskih bogoslužjih, pa ob raznih praznikih in ostalih
posebnih priložnostih, kot je birma recimo. V lanskem božičnem času smo pa
pripravili tudi dobrodelni koncert, kjer smo izvedli Tomčevo Kantato Slovenski
Božič, pri tem je sodeloval še otroški pevski zbor, potem pa skupina solistov.
In moram reči, da so bili v začetku pevci kar navdušeni, ko pa so videli koliko
dela bo potrebnega in koliko odrekanja, bo treba,… so nekoliko obupali, a po
uspešno izveden koncertu so bili zelo ponosni nase in so že spraševali, kdaj
bomo spet pripravili kaj podobnega, ne.
To smo
imeli potem najprej da naj bi bilo v cerkvi, ampak je to zimski čas, neugodno
za poslušalce in za pevce, izvajalce in sem potem, smo prosili za dvorano, je
velika dvorana v krajevni skupnosti in res ugodni pogoji in so potem res sami
pevci naredili še kulise, potem oblačila vse in so prav zaigrali. Jim je pri
tem pomagala gospa Nataša Kunc Lorencuti, pa še tako, in je bil res en zelo.
Jaz sem bil tako, jaz sem pač dal pobudo pa potem nisem niti vedel, da so se
tako navdušili in potem ko sem bil tisti večer tam še dobrodelni koncert,
sredstva smo namenili našim misijonarjem na Slonokoščeni obali in da se je
takrat zbralo skoraj tristo tisoč tolarjev.
No,
približno enkrat se srečamo vsi zbori goriškega pastoralnega območja in skupaj
zapojemo pri sveti maši. Tako smo na primer peli pri posvetiti novogoriške
konkatedrale ali pa ob zaključku leta evharistije recimo, no, letos pa
pripravljamo šestega aprila na sveti Gori srečanje vseh zborov, tudi otroških
in mladinskih in vsak se bo predstavil z eno pesmijo, vmes pa bo recital z
razmišljanji o družini, pač ker smo v letu družine. No, mladinsko otroški
pevski zbor šteje 24 članov. Na orglah nas spremlja Tanja Mihelj, vaje imamo
enkrat tedensko. V letošnjem letu smo jih časovno nekoliko podaljšali, za pol
urce, ker nam kar precej pomeni in nam pride zelo prav. Pojemo eno, dvo ali
triglasne pesmi slovenskih avtorjev, velikokrat pa posežemo tudi po tako
imenovanih mladinskih popevkah, ki jih imajo otroci zelo radi, saj so bolj
ritmične. Pri nedeljskih bogoslužjih sodelujemo enkrat mesečno, drugače pa
pripravljamo tudi miklavževanja, potem materinske dneve, pa srečanja starejših
župljanov skupaj s članicami Karitas. Ob teh prilikah zapojemo tudi kakšno
slovensko narodno, a, že dvakrat smo tudi peli ob živih jaslicah v Postojnski
jami. Letos pa smo prvič imeli tudi koncert izven naše župnije in sicer v
Brdih, Goriških, in otroci so bili zelo veseli. V šali so rekli, da jim je
uspel prodor v tujino. V svojih vrstah imamo kar lepo število nadarjenih,
mladih glasbenikov, in sicer dve flavtistki, enega oboista, kar pet kitaristov
in kitaristk, ki poskrbijo, da spremljava ni nikoli dolgočasna in moram reči,
da je delo z njimi pravi užitek, saj res radi prihajajo na vaje, vedno smo na
vajah v polni zasedbi, le redko kdo manjka in še to je višja sila ali pa
bolezen. No, v letošnjem letu je začel spet delovat tudi mlajši otroški pevski
zborček, v katerem pojejo otroci nekje od tretjega pa do šestega leta starosti.
Vodijo ga štiri srednješolke in sicer: Anja Batič, Ana Glešček, Mojca Cej in pa
Urška Avberdunk. Vaje imajo enkrat tedensko po tri četrt ure. Pojejo lažje
pesmice, vse z manj zahtevnimi besedili. Najraje imajo tiste kjer lahko zraven
še kaj pokažejo z rokami ali pa zaplešejo. Pojejo pa predvsem ob posebnih
priložnostih, kot so prav tako materinski dan, srečanje starejših župljanov,
miklavževanje in moram reči, da si vsakič prislužijo prav velik aplavz za
prisrčnost in pa seveda za vzpodbudo.
Torej
to je pa res kar bogata dejavnost in bomo poslušali še eno pesem v izvedbi
vašega zbora, in sicer pesem Glej na te darove. In sicer katerega zbora?
Otroško
mladinskega.
Otroško
mladinskega.
(pesem)
SADOVI
TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Gospod
Aleš Rupnik, zakaj bi se kot župnik župnije Šempas najbolj zahvalili Bogu?
Hvaležen
sem predvsem zaradi tega, da je v župniji se izoblikoval tako lep odziv na vso
to povabilo, ki v bistvo daje smisel mojemu duhovništvu, da tudi duhovnik, ne
samo da nekaj naroča ljudem, pridiga, to danes, se ta podoba Cerkve velikokrat
izpostavlja, pa jaz se v tem ne vidim. Res za vse pobude za vse sodelavce, kar
res daje in tudi ta občutek te skupnosti, da ni vse samo na župnikovih ramah,
ali pa da more vse skozi župnikove roke, in to mene zelo potrjuje, da smo vsi
skupaj na pravi poti, tudi resnično, saj ne bom tako, ampak recimo nedeljska
maša, da pač tako kot pravim, pa pevci, pa bralci, pa vidiš skupino strežnikov.
Strežniki so zmeraj vsi sodelujejo. Pevci recimo prav na nedeljo Jezusovega
krsta so otroško mladinski zbor z vsemi temi inštrumenti in tako in je bila pri
vseh ljudeh tako doživeta maša kot celota, zdaj ker včasih bi lahko dobili vtis,
da je to tud lahko koncert, ampak tako pravim, in jaz velikokrat prav čakam
nedeljsko mašo in tudi potem tisto, kar jaz želim povedat v nagovoru, v
homiliji, v pridigi velikokrat pride nekje spontano za to skupnost, ki je pred
mano, tako no, da sem res hvaležen za to podporo župnije, ki mi je dana,
oziroma za to sožitje, ki, tako sem vesel tega.
DOBRO
JE VEDETI.
Nedeljske
maše so v Šempasu ob desetih trideset, v Ozeljanu pa je nedeljska maša ob
sobotah, poleti ob devetnajsti, pozimi pa ob osemnajsti uri. Maše med tednom so
takrat, kadar so oznanjene. God farnega zavetnika svetega Silvestra je na
zadnji dan v letu, ko je za kakšno posebno farno praznovanje malo možnosti.
Zato naj omenimo še nekatere druge godove, ki jih v teh krajih posebej častijo.
25. junija je zelo slovesno v Ozeljanu, saj takrat goduje zavetnik tamkajšnje
cerkve sveti Jakob, v Šempasu pa je slovesno 12. julija na god svetega Mohorja,
zelo cenjen svetnik je tudi sveti Mihael, ki goduje 29. septembra. V Oseku
vsako leto 1. maja prav slovesno začenjajo šmarnične pobožnosti. Prav pa je, da
omenimo še Božjepotno cerkvico v Vitovljah kamor poromajo na binkošti in na
Veliki šmaren. In zadnjo soboto v letu pa se tja odpravijo z baklami na
zahvalno romanje. Župnijo Šempas izročamo v varstvo njihovemu zavetniku svetemu
Silvestru, ki goduje na drugi sveti večer, ko so imeli ljudje nekoč običaj
narediti obračun svojih prizadevanj v iztekajočem se letu. Naj po njegovi
priprošnji Bog blagoslavlja vsak njihov trud.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA.
HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI
PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar