NAŠE POSLANSTVO JE PRIPADATI JEZUSU

NAŠE POSLANSTVO JE PRIPADATI JEZUSU

Nikdar ne bom pozabila enega od naših bratov,... rad ima gobavce. Skrbi za 93.000 gobavcev in je prišel k meni in mi dejal, da ima manjše težave s svojim predpostavljenim... rekel je: Rad imam gobavce, želim biti z njimi, hočem jim služiti, jaz ... in tako naprej in naprej. »Moje poslanstvo je, da sem z gobavci, da jim služim.« Pustila sem ga govoriti, potem pa sem mu rekla: »Brat, delaš zelo veliko napako. Tvoje poslanstvo ni, da delaš z gobavci, niti da jih ljubiš. Tvoje poslanstvo je, da pripadaš Jezusu s prepričanjem, da te nič in nihče, niti gobavci, ne morejo ločiti od tvoje ljubezni do Kristusa. Delo z gobavci je sredstvo, da svojo celovito ljubezen do Kristusa spremeniš v dejavno ljubezen.«

Ne morem vam povedati, sestre, kako se je obnašanje tega brata spremenilo in on dela najlepše delo, zdaj seveda v prepričanju, da je na delu njegova ljubezen do Jezusa. Spremenilo se je, ker se je predal, predal poslušnosti. Kajti če mi, verni, zares razumemo, da pripadamo Jezusu, potem ima Jezus pravico, da me uporabi, ko, kjer in kakor hoče. Ali živite, ne da bi se posvetovale z mano? Spominjam se, ko sem pred nekaj leti pisala o tem našemu kardinalu, in mislim, da skrbno čuva sliko, na katero sem napisala: »Dovolite Jezusu, da vas uporabi, ne da bi se posvetoval z vami.« To je tako res – to je pravo življenje našega poslanstva – da pripadamo in da nas uporabijo. Poglejte, ko se ljudje poročijo – ni važno, kaj je ženska bila pred poroko, bila je gospodična, v trenutku, ko se poroči, pa spremeni svoje ime, postane gospa. Ne vem, kaj postane, toda ne poznamo je več pod prejšnjim imenom, saj sedaj pripada svojemu možu. Ta mož in ona sta se zvezala in postala eno. Isto velja za nas – ko smo enkrat dale besedo Kristusu, ko smo enkrat sprejele zaobljubo čistosti, da bomo ljubile Kristusa s celovito ljubeznijo v vzdržnosti, ko nas je enkrat poklical po imenu, se morava zvezati tudi On in jaz in ta enost je ljubezen, ki jo potem prenašamo na naše bližnje, na kdorkoli, v katerikoli obliki že nas je Cerkev sprejela.

Cerkev je tista, ki nas je sprejela kot Misijonarke ljubezni, kot tudi to kongregacijo, ono kongregacijo, v kakršnikoli obliki. Če sprejmemo dejstvo, da pripadamo, da se popolnoma podrejamo Bogu z našimi zaobljubami, je Cerkev preko nas prisotna, saj je Cerkev sprejela našo Konstitucijo s ciljem, da nas vodi do popolne Božje ljubezni in do ljubezni do bližnjega. Ona to moč ima. Pogosto mi pišejo nune, ki bi se rade pridružile naši kongregaciji. Odklanjam jih in jim povem, da imajo njihove Konstitucije moč napolniti jih z globoko željo po večji edinosti, večji ljubezni, večji svetosti, naj živijo po njihovi Konstituciji vsaj eno leto z zares veliko ljubeznijo in svetostjo. Po prestanem letu naj mi ponovno pišejo. Še vsakič so odpisale: »Hvala vam. Našla sem, kar sem iskala.« To pomeni, da imajo to moč, saj nas je Cerkev sprejela v tej obliki. Pripadamo Kristusu – ne glede na vrsto kongregacije čutimo, da Bog želi, da smo in če potem živimo v skladu z našo Konstitucijo in v poslušnosti, oznanjamo prisotnost Cerkve, kjerkoli že smo in karkoli že počnemo.

Me, v revnih četrtih in morda vi na univerzitetni stopnji, srednješolski stopnji, bolnišnični stopnji, katerikoli stopnji – kuhinjski stopnji, ne vem kje, toliko je poti. Vendar za verne ni posla, ki ne bi bil na mestu. Nekoč so me vprašali, kaj bom počela, ko ne bom več predstojnica? Povedala sem, da sem prvovrstna čistilka stranišč in odtokov. Ko grem ob nedeljah v dom za umirajoče, grem potem, ko poskrbim za ljudi, ki umirajo, še naokrog in počistim toaletne prostore. Naučila sem se jih očistiti res temeljito. In to je tisto – ni važno, kaj počnemo, ampak koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.

Če pripadam Kristusu in če v nekem trenutku On želi, da počistim stranišča, da poskrbim za gobave ali pa da se pogovorim s predsednikom ZDA, je vse to na isti stopnji. Ker sem tam, kjer Bog želi, da sem in počnem, kar On želi, da počnem. Pripadam Mu in Bog nas nikoli ne nagovori neposredno... Govori skozi usta naših predpostavljenih, preko naših Konstitucij, ki so napisana volja Boga in predstojnice, so Božja beseda, govorjena Božja beseda. Predstojnica je lahko sveta, lahko pa ni sveta. Mojim sestram vedno govorim: svojo poslušnost predajamo v roke nadrejene, ki pa je lahko sveta, ali pa tudi ne; lahko je pametna, lahko neumna; ona je lahko, ne vem kaj in da, da, lahko se tudi moti. S tem, da jo ubogam, ne delam napake. To je nekaj, kar ima veliko opraviti z našim verskim življenjem.