ZANEMARJENI

ZANEMARJENI

Gobavost je res težka bolezen, vendar ni tako boleča, kot je izogibanje ljudi, nezaželenost, zanemarjenost, prepuščenost samemu sebi. Nikdar ne bom pozabila nekega dne. V enem od naših središč v Kalkuti smo priredili zabavo za naše gobavce, ko je vstal gospod, popolnoma prekrit in izmaličen zaradi gobavosti in dejal: »Kar nekaj časa nazaj sem bil med vodilnimi vladnimi uslužbenci. Imel sem vse. Kamorkoli sem šel, sem imel ljudi, ki so mi sledili. Ko pa sem zbolel, sem se moral umakniti. Umakniti, da bi obvaroval svojo družino, da bi obvaroval hčerke in sinove pred nezaželenostjo. Umaknil sem se in prišel na to stopnjo. Zdaj nimam nikogar. Nihče me ne ljubi. Nihče razen teh sester, ki so za nas žrtvovala svoja življenja, me noče.« In to je bolečina, ki jo občutijo naši ljudje. Nekdo, ki smo ga pobrale z ulice je rekel: »Na cesti sem živel kot žival, ampak umrl bom kot angel.« To je tisto, kar naši ljudje potrebujejo. Potrebujejo vaše roke, da jim strežejo in vaša srca, da jih ljubijo.