SMO PRISOTNI?
Nikdar
ne pozabljam na možnost, ki sem jo imela, ko sem obiskala dom, v katerem so
živeli vsi stari starši sinov in hčera, ki so jih vtaknili tja v ustanovo in na
njih morda pozabili. Videla sem, da imajo v tistem domu vse, same lepe reči, da
pa vsi gledajo proti vratom. Nisem videla niti enega z nasmehom na obrazu.
Obrnila sem se na sestro in jo vprašala: »Kako to? Zakaj vsi ti ljudje, ki
imajo vse, stalno pogledujejo proti vratom? Zakaj se ne smejijo?« Navajena sem
videti naše ljudi smejoče, celo umirajoči se smehljajo. Rekla je: »Tako je
skoraj vsak dan. Čakajo, upajo, da jih sin ali hči obišče. Prizadeti so, ker so
pozabljeni.« In vidite, sem pride ljubezen. Tukaj je uboštvo, v naših domovih,
kjer [mi] zanemarjamo celó ljubezen. Morda imamo v naši družini nekoga, ki je
osamljen, ki je bolan, ki je zaskrbljen in takšni dnevi so težki za vsakogar.
Smo tam? Smo tam, da bi jih sprejeli? Je tam mati, da bo sprejela otroka?
Ni komentarjev:
Objavite komentar