III
Kaj mi preprečuje ljubiti
Bog
nas je ustvaril in ustvarjeni smo Zanj, ki je neskončno dober, živimo v ljubeči
zvezi z Njim in drug z drugim. Ni Bog samo vsadil v srce vsakega človeka
moralna pravila, da bi usmerjala vsako osebo k dobremu in jo odvračala od
slabega, ampak je v desetih zapovedih tudi točno pojasnil, kako naj ljubimo.
Žal v sebi odkrivamo mnogo ovir za ljubezen in za trud, da bi jih premagovali.
Ovirani zaradi greha naših prvih prednikov, ki so izrabili svobodo, ki jim jo
je Bog dal in se niso pokorili Njegovemu ukazu, težimo k temu, da imamo sebe
rajši, kot Boga in delujemo proti Njegovi volji in proti tistemu, kar je za nas
dobro. Mati Terezija govori neposredno: »Ko izberem zlo, grešim. To je stvar
moje volje. Ko iščem kaj za sebe, ne glede na ceno, takrat namenoma izberem
greh. Recimo, da sem v skušnjavi, da bi se zlagala in izberem laž. Tako moje
misli niso čiste. Naložila sem si breme. Postavila sem oviro med menoj in
Bogom. Tista laž je zmagala. Raje sem lagala Bogu.«
Da
bi našli srečo, za katero smo bili ustvarjeni, moramo stalno z lastno voljo,
delovati proti vsem grešnim nagibom, zavračati vse grehe, saj nas oddaljujejo
od Boga in nas zasužnjujejo v nebrzdanih željah.
Kot
del padle človeške rase, je vsakdo grešnik in ima v sebi »vir« greha, proti
kateremu se mora boriti. Moramo se torej vzdržati sojenja in obsojanja drugih,
zaradi njihovih slabosti in grehov. V zvezi s tem je mati Terezija svetovala:
»Ne smemo soditi ... ne moremo reči, da delajo prav – zakaj to počno pa ne
vemo.« Čeprav je bila do grešnikov milostna, pa se ni izogibala dolžnosti
obravnavanja grešnih dejanj.
Pogosto
je govorila o »krivičnosti«, pri čemer se je navezovala v glavnem na grehe v
govoru: na obrekovanje in klevetanje oziroma na vsako obliko opravljanja.
Tovrstni grehi so jo globoko prizadeli. Njena mati ji je dala nekaj koristnih
naukov o spoštovanju časti in dobrega imena drugih, še posebej v govorjenju.
Odklanjala je vse, kar je bilo negativno in kar bi lahko vplivalo na njeno
ljubezen, vedno je našla pozitivne besede v še tako obupni situaciji. V njeni
prisotnosti bi se človek, ki bi kritiziral, instinktivno počutil nelagodno. Če
je kdo izustil slabo opazko ali kritiziral koga drugega, še posebej kakega
ubogega, je vedno preusmerila pozornost na trezno stvarnost: »Če bi bili na
njihovem mestu, ne vemo, kako bi bilo, niti kaj bi storili – morda kaj
slabšega.«
Naslednja,
na videz manjša napaka, ki je bila na njenem seznamu »važnejših« grehov, je
bilo nerganje. Mislila je, da nerganje vodi v pomanjkanje praktične vere, v
nesposobnost videti Božjo roko v posebnih situacijah, v nepripravljenost
predaji Njegovi volji. Godrnjanje in nerganje sta morilca radosti; uničujeta
radost dajanja in radost ljubezni. S svojim lastnim zgledom je pokazala, da je
mnogo bolj ustvarjalno in koristno za vse, če poskušajo iz situacije izvleči
tisto, kar je dobro, ne glede na to, kako slaba je situacija.
Mati
Terezija je gledala na grenkobo kot na največjo oviro za ljubezen, kot oviro za
duhovno življenje. Nesposobnost odpuščanja se izraža v užaljenosti in grenkobi
ali v želji po maščevanju in predstavlja močno »vez« verige zla. V naših
odnosih je neizogibno, da nas kdo prizadene ali da mi koga prizadenemo –
običajno nenamerno. Vztrajati v prizadetosti in kuhati zamero pa škodi vsem, še
posebej tistim, ki ne odpuščajo. Občutljiva že po naravi je mati Terezija
bridko trpela zaradi prizadejanih bolečin, kljub temu pa ni dopustila, da bi jo
zamere obvladale ali vplivale na njene odločitve. Namesto, da bi se
osredotočala nase, se je osredotočila na osebo, ki jo je prizadela. Ta oseba se
ji je pravzaprav smilila, saj je vedela, da je v resnici prizadejala več
bolečine sebi, kot njej. S svojim odpuščanjem je ponudila vsakomur možnost, da
prične znova.
»Užaljenost
je bolezen.« S to kratko trditvijo je mati Terezija postavila užaljenost na
spisek duhovnih tegob, ki resno otežujejo ljubezen. Užaljenost, ki je oblika
pasivnega maščevanja, se odraža s trmastim in tihim izražanjem nezadovoljstva,
razkriva notranjo resničnost mnogih prikritih grehov: nadutost, jezo,
pomanjkanje odpuščanja, zamero. Užaljenost omrtviči ostale (skupnost in
družino), še huje pa vpliva na tistega, ki se tej bolezni vda, saj pohabi
njegovo zmožnost ljubiti in rasti v ljubezni. Če je nalezljiva radost, je
nalezljivo tudi pomanjkanje radosti.
Božja
zapoved ljubiti drug drugega ne pušča prostora za ravnodušnost niti ne
opravičuje pomanjkanja skrbi. Od nas se zahteva, da »imamo oči, da bi videli«
potrebe naših bratov in sester in da storimo kaj, da bi jim pomagali. Tako bi
rekla mati Terezija. Ravnodušnost ali trdota srca pred bolečino in trpljenjem
drugih je zlo, ki ga je ona izzivala. Na sporočilo, »ni mi mar«, ki so ga
izražali nekateri, je mati Terezija s svojimi dejanji oznanjala, »mi je mar«.
Zavračanje
ali izogibanje drugim, ker so revni, ali očitanje zaradi tega, je bila v očeh
matere Terezije velika krivica. Kakršenkoli je že bil razlog za težave te
osebe, je bila prepričana, da je njihova dolžnost pomagati ji. Ko je srečala
nekoga v stiski, je bil njen prvi odziv, poiskati takojšnjo in učinkovito pomoč
in šele kasneje iskati razloge za težave. Ko je branila uboge pred očitki
zaradi njihove revščine, je vprašala: »Kaj bi pa vi storili, če bi bili na
njihovem mestu?« V bistvu je pripravila poslušalce do tega, da so se zavedli,
da so morda bolj krivi za uboštvo drugih, kot so si mislili.
Spoštovanje
človeškega življenja od spočetja do naravne smrti je bila pomembna tema v
njenih javnih govorih. Z globokim spoštovanjem ljubezni do Dajalca življenja je
prepričano podpirala Njegove pravice s tem, da je nasprotovala vsaki obliki
nasilja proti človeškemu življenju, v govorih branila najšibkejša in najbolj
ranljiva človeška bitja.
Splav
je obravnavala kot največjega uničevalca miru na svetu. Razlog, ki stoji za
takšnim stališčem je logičen: ko je enkrat dovoljeno in družbeno sprejemljivo
umoriti lastno meso in kri, bodo imeli ostali, nepovezani z družinskimi vezmi
manj »pravice« do ljubezni, skrbi in življenja. Mnogo laže jih bodo po želji
»odvrgli«. Če se, zato, da bi zaščitila pogosto nepravične in sebične interese,
kot je udobna ljubezen zaradi užitka, družba obrne neposredno zoper nemočnega
otroka v materinem trebuhu, bo morda brez zadržkov odpravila tudi druga nemočna
bitja. To nas lahko pripelje na zelo spolzek teren.
Starejši,
bolni ali invalidi, vedno bolj obravnavani kot »breme« v družbi, so v današnjem
svetu med najbolj ranljivimi. Ker se »ljubezen prične doma«, smo najprej
odgovorni za naše bližnje. Nezmožnost ali trpljenje ne zmanjšujejo nedvomnega
dostojanstva vsake osebe. Trpljenje je del vsakega človekovega življenja in je
lahko, glede na stališče posameznika, vir ogromnega blagoslova in to ne samo za
trpečega, temveč tudi za tistega, ki mu je blizu. Z dajanjem in prejemanjem
potrebne ljubezni in skrbi, se lahko oba približata drug drugemu in Bogu ter
uresničitvi pravega namena obstoja posameznika – vedeti, ljubiti in služiti
Bogu in tako doseči večno veselje.
Svetost
poroke in pomen družinskega življenja je bila še ena redna tema javnih govorov
matere Terezije, saj družina predstavlja osnovno celico družbe. Blaginja družbe
sloni na blaginji družine. »Domača šola ljubezni« poskrbi za avtoriteto,
stabilnost in odnose, ki jih potrebujejo otroci, da bi postali zreli odrasli,
sposobni doprinesti k izgradnji zdrave družbe. Njeno nasprotovanje ločitvi,
zaradi katere je bila tarča kritik nekaterih, je bila osnovana na njeni veri o
stalnosti poroke, posvečene zveze med moškim in žensko. Kljub temu, da se je
zavedala obstoječih težav je zagovarjala, da se je mogoče naučiti skupnega
življenja v ljubezni.
Dom
je (ali bi moral biti) prvinsko in najbolj naravno okolje v katerem se prejema
in daje ljubezen. Ljubezen in enotnost družine služi kot temelj za rast otrok,
poskrbi za občutek identitete, miru, zaupanja, odprtosti in radosti. Na ta
način bodo pripravljeni zavzeli svoje mesto v družbi. Majhna dejanja pozornosti
do najbližjih jim bodo dala občutek dobrodošlice, sprejetosti, plemenitosti in
hvaležnosti. Dom ponuja obilico možnosti za delitev radosti, za skupno
premoščanje težav, za podporo v trpljenju, tako da se posameznik da na voljo
drugim, pa ne da bi mu stregli, temveč raje, da bi stregel – sami izrazi
ljubezni. V družini, kjer so »nežnost, odpuščanje, spoštovanje, zvestoba in
nepreračunljivo služenje pravilo,«[1]
tam bodo tako otroci kot tudi starši rasli v svetosti.
Vseeno
pa se je mati Terezija zavedala, da na družino vplivata šibkost in grešnost
vsakega člana in je zato dom lahko včasih prostor, kjer se prizadenejo globoke
poškodbe. Vztrajala je na odpuščanju in spravi, pri čemer si ni ustvarjala
iluzij o tem, kako zahtevati, da se to zgodi. »Družina, ki skupaj moli, skupaj
ostane«, je citat brata Patricka Peytona CSC, ki se ga mati Terezija ni
naveličala ponavljati. Kot mnogo svetnikov pred njo, je bila prepričana, da se
vse težave lahko premosti ob molitvi.
Pri
soočenju s skušnjavo greha - ne uspeti ljubiti – je bil prvi nasvet matere
Terezije iskati pomoč, kjer je vedno na voljo: obrniti se na Boga v molitvi.
Vedela je, da Božja milost vedno spremlja močno voljo in prizadevanje. Na tak
način skušnjave postanejo priložnost za rast in za (še večje!) dobro. Računati
na Božjo pomoč in odpreti se sprejemanju Božje pomoči so pomembne strategije v
borbi proti skušnjavam in v premagovanju ovir na poti do ljubezni.
Da
bi ostali pri premagovanju skušnjav na pravi poti, je potrebna močna volja.
»Tega nočem« je bil njen priljubljen odgovor na čar greha. Posameznik ne sme
biti pod vplivom čustev, razpoloženja ali mnenja drugih. Pogosto je navajala
besede svete Terezije Avilske: »Satan se strašno boji odločnih duš.« Za mater
Terezijo je bilo vse odvisno od teh dveh besed: »Jaz hočem« in »Ne bom«. Taka
»trdna odločenost« je bila bistvena pri doseganju dobrega in izogibanju
slabemu.
Trdila
je, da se odločni duši ni potrebno bati niti hudiča, saj je »nihče, niti hudič,
ne more pripraviti do tega, da bi storila česar noče«. Zavedajoč se pasti, na
katere lahko posameznik naleti na poti, je mati Terezija svarila pred taktikami
»očeta laži«, ki pride preoblečen v »angela svetlobe«. Z malo humorja je
komentirala: »Če bi morala dati komu Nobelovo nagrado za potrpežljivost, bi jo
podelila hudiču, saj je zelo prebrisan pri načinih, s katerimi deluje in ima
neomejeno potrpežljivost.«
Še
eno od življenjskih vodil matere Terezije je bilo: »Ne skrivajte se.« Odprtost
do pravih oseb (npr. predstojniku, duhovnemu vodniku, spovedniku) pri določenih
težavah je v pomoč posamezniku, da ne postane zaskrbljen ali celo obseden z
nekom in z njegovimi težavami. Običajno je svetovala »govoriti pravočasno«, saj
je vedela kako je lahko v pomoč beseda nekoga poklicanega, ko nastopijo težave.
»Bodite
zaposlene,« je nazadnje pri soočanju z nečistimi mislimi in skušnjavami
priporočala mati Terezija. Početi kaj koristnega za preusmeritev pozornosti, je
pri takih mislih lahko zelo zdravilno. Ne premlevati težav, niti se ne boriti z
njimi do točke, na kateri postanejo obsedenost, je bil še eden od praktičnih
nasvetov, ki jih je mati Terezija dajala ljudem, da ne bi izgubili ravnotežja.
Mati
Terezija se ni nikoli prepustila malodušju, ko se je srečala z neuspehom v
ljubezni v sebi ali v drugih. Ker je vedela, da je Božja milost večja od
kateregakoli greha, se je Nanj obračala po odpuščanje in je v tem spodbujala
tudi druge. Zakrament spovedi – to čudovito darilo Božje zdravilne ljubezni –
je močno sredstvo pri spravi z Bogom in z vsakomer od bratov in sester. Ko se
je priznala za grešnico, se je približala zakramentu sprave po temeljitem
izpraševanju vesti, priznanju stvari, ki je storila narobe, kesanju zaradi njih
in odločitvi, da bo popravila svoje vedenje. Iz tega srečanja z Jezusom se je
vrnila očiščena grehov, ozdravljena in opogumljena. Mati Terezija je večkrat ponavljala:
»K spovedi gremo kot grešniki z grehom, iz nje pa pridemo kot grešniki brez
greha.«
Če
je komu storila krivico, je bila mati Terezija pripravljena priznati svojo
napako in se opravičiti. Za besede: »Žal mi je.«, sta potrebna pogum in
ponižnost, vendar je pogosto to edina pot k spravi in miru. Ni iskala sprave
samo s tistimi, katerim je storila krivico, temveč tudi s tistimi, ki so
storili krivico njej. Z zvestim udejanjanjem načel, ki jih je polagala na srce
svojim sestram, bi »bila prva, ki bi rekla 'oprosti',« pa čeprav ne bi bila
sama tista, ki bi se motila, s čemer bi tistemu, ki jo je užalil dala možnost
sprave in ponovnega začetka. Če gremo še korak dalje, bila je celo
pripravljena, da so jo po nedolžnem obtožili, pri čemer je videla možnost biti
podobna Jezusu: »Ko vas kdo obsoja in je vaša vest čista, se zahvalite Bogu.
Zagrabite čudovito priložnost. Ste na najboljši poti, da se približate Jezusu.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar