IV
Dejavna vera je ljubezen
Da
bi bilo naše delo plodno, lepo in popolnoma za Boga, mora biti zgrajeno na
ljubezni, ljubezni do Kristusa, ki je rekel: »Bil sem lačen, bil sem nag, bil
sem bolan in bil sem brez doma in to ste storili Meni.« Vse naše delo temelji
na teh Njegovih besedah... Da bi bila vera resnična, mora biti dajanje
ljubezni. Ljubezen in vera sta nerazdružljivi. Dopolnjujeta se.
S
temi besedami je mati Terezija razjasnila, da njeno delo z ubogimi, ni bilo
drugega kot praktičen izraz njene vere. V skoraj vsakem govoru, ki ga je imela,
se je navezovala na petindvajseto poglavje Matejevega evangelija, v katerem
Jezus izjavi, da karkoli je ali ni storjeno enemu od Njegovih najmanjših bratov
in sester, je ali ni storjeno Njemu.[1]
Ta odlomek je bil temelj za njeno prepričanje, da se Jezus nahaja v ubogih. S
popolno vero v Njegove besede je imela svoje poslanstvo za služenje Jezusu
samemu. Njena vera v Njegovo prisotnost v »enemu od Njegovih najmanjših bratov
in sester«[2]
je bila tako resnična, da ji je vsako doživetje z ubogimi pomenilo doživetje s
samim Jezusom: »Smo dejavne kontemplativke v srcu sveta, vidimo, ljubimo in
strežemo Jezusu 24 ur dnevno v prikriti bolečini najbolj ubogih med ubogimi.«
Vera
matere Terezije v Jezusovo prisotnost v evharistiji je temeljila na Jezusovih
besedah iz evangelija: »To je Moje telo… To je Moja kri.«[3]
Da bi »videli« Jezusa v evharistiji in v ubogem je potrebna skromna vera: »Na
zunaj vidite samo kruh, ampak je Jezus. Na zunaj vidite samo ubogo osebo, ampak
je Jezus. Težko je razložiti, ker je skrivnost ljubezni. To je ena od tistih
stvari, ki so za človeški razum prevelike, ampak se jim moramo ukloniti [in jih
sprejeti].«
Ko
so jo spraševali, kje najde energijo za izpolnjevanje njenih velikanskih in
zahtevnih dejavnosti, je redno pokazala na tabernakelj. Iz evharistije je
črpala moč za svoje delo z ubogimi. Njen dan se je vrtel okrog jutranje maše in
ure evharističnega čaščenja popoldan. Nahranjena iz evharistije je hodila ven,
da bi iskala in služila Njemu v ubogih. Tej svoji ljubezni je dajala pomen: »Jezus
se je naredil kruh življenja, da bi zadovoljil našo lakoto po ljubezni do Boga
in se je naredil lačnega, da lahko mi nasitimo Njegovo lakoto po naši ljubezni.
Zato evharistija in ubogi – On nas hrani in potem hranimo mi Njega v ubogih.2
»Evharistija
nas zavezuje ubogim. Da bi v resnici prejeli Kristusovo telo in kri, ki jo je
dal za nas, moramo prepoznati Kristusa v ubogem, Njegovem bratu in sestri.«[4] Ta poziv cerkve, je
bil še posebej opazen v življenju matere Terezije. Pogosto se je sklicevala na
Jezusovo poistovetenje z ubogimi in ga povezovala z Njegovo prisotnostjo v
evharistiji. »Nikdar ne ločujte Jezusa v evharistiji in Jezusa v ubogem.« Jezus
je prisoten, resnično in snovno v evharistiji, kjer se prikazuje kot kruh in
vino in je prisoten v »prikriti bolečini« najbolj ubogih med ubogimi. Obe
obliki prisotnosti, obe »prikriti«, sta ji dajali možnost pognati njeno vero in
ljubezen v delovanje in je pogosto opogumljala svoje sestre naj »ohranjajo
radost ljubiti Jezusa v ubogem in v evharistiji ter naj delijo to radost s
vsemi, ki jih srečajo«.
Čeprav
način ni enak, je bila njena vera v resničnost Jezusove prisotnosti tako v
evharistiji kot Njegove prisotnosti v ubogem, tako živa, da je, ko je
spremljala svoje sestre do večje ljubezni in posvečanja službi ubogim,
uporabila iste izraze, kot, ko je spremljala duhovnike k maši:
Neki
dan sem govorila skupini duhovnikov in sem jim dejala: »Kako morajo biti čista
vaša usta, da lahko rečete: 'To je moje telo.' Kako morajo biti čiste vaše
roke, da se lahko dotikate kruha, ki bo postal Kristusovo telo.« Kako morajo
biti čiste vaše roke, da se lahko dotaknejo kruha in kako čiste morajo biti moje
roke, da se dotaknejo zlomljenega Kristusovega telesa.
Svojim
sestram pa je rekla:
V
Nirmal Hridayu – živem tabernaklju trpečega Kristusa, kako morajo biti čiste
vaše roke, da se dotikajo razpadajočih teles, kako mora biti čist vaš jezik, da
lahko izgovarja besede utehe, vere in ljubezni, saj so za mnoge od njih prvi in
morda zadnji stik z ljubeznijo. Kako žive morate biti v Njegovi prisotnosti, če
zares verjamete, kar je rekel Jezus: »To
ste storili Meni.«[5]
»Jezus
v prikriti bolečini najbolj ubogih med ubogimi,« izraz, ki ga je skovala mati
Terezija, ne samo razkriva njeno trdno vero v Jezusovo prisotnost, ampak tudi
njena prepričanja o tej prisotnosti. Predvsem, da Jezusova prisotnost v ubogih
ni očitna. Bil je tam, vendar na prikrit način. Da bi Ga prepoznali, so
potrebne oči vere. Drugič, zanjo je bilo to boleče; gledati Jezusovo neprestano
trpljenje v ubogem in trpečo osebo ob njej, ji je povzročalo bolečino. Ta
bolečina jo je prisilila, da je storila vse, kar je lahko, da bi zmanjšala
trpljenje, ki ga je videla. Vedno praktična, je mati Terezija z ljubeznijo in
služenjem ubogim, prenesla svojo bolečino v »živo delovanje«. To so bila
sredstva, s katerimi je pokazala svojo izvirno ljubezen do njih. Pa tudi
sredstva trdnega izražanja njene srčne želje, da bi podoživela Kristusovo
trpljenje.
Naša
Gospa je bila prva »prinašalka« Božje ljubezni svetu, saj je, ko je prejela
Božjo besedo, Jezusa, pohitela, da Ga je prinesla ostalim. Nanjo se je mati
Terezija obračala, ko je prosila za pomoč, da bi izpolnila njen klic, naj
prinese luč Božje ljubezni najbolj ubogim med ubogimi. Molitev, ki jo je
sestavila dobro izraža njena čustva: »Marija, moja najdražja Mati, daj mi svoje
srce, tako lepo, tako čisto, tako brezmadežno, srce tako polno ljubezni in
ponižnosti, da bom bila sposobna sprejeti Jezusa v kruhu življenja, Ga ljubiti,
kot si Ga ljubila ti in Mu služiti v prikriti bolečini najbolj ubogih med
ubogimi.«
Obstaja
neločljiva povezava med njenim delom za uboge in klicem, da bi potešila
Jezusovo žejo. S pobožnim preživljanjem svojega posvečenega življenja v strežbi
ubogim, je tešila Njegovo žejo in tako izpolnjevala cilje njene skupnosti.
Besede, »Žejen sem« povzemajo klic matere Terezije, medtem ko besede, »Jaz
nahranim«, povzemajo njen srčni odgovor. »To ste storili meni,« je postalo
geslo njenega delovanja, stalen opomin resničnosti Jezusove prisotnosti v
ubogih.
S
tem, ko je vodila svojo ljubezen do najbolj ranljivih članov družbe, je mati
Terezija videla v vsakomur Božjega otroka, zmožnega prejemati in dajati
ljubezen. Z izpolnjevanjem potreb ubogih, še bolj pa s tem, ga jim je dajala
možnost dajati in sprejemati ljubezen, jim je vrnila prirojeno človeško
dostojanstvo. Še več, prostovoljno se je poistovetila z ubogimi v načinu
življenja, ki je bil kar najbolj podoben njihovemu. V zvezi z ubogimi je
prostovoljno sprejela uboštvo, sposobna »da se spusti [na njihovo raven] in jih
povzdigne«.
»Naši
ljudje so veliki ljudje,« je pogosto govorila mati Terezija, ko je govorila o
tistih, ki jih je imela za »naše uboge«. »Oni so tako čudoviti ljudje... Veliko
boste pridobili, ko jih boste spoznali. Dali vam bodo mnogo več, kot jim daste
vi. Lahko trdim, da sem od ubogih dobila mnogo več od tistega, kar sem jim
dala.« Oni so bili »junaki«, katerih dobroto je postavila za primer, ki naj bi
ga drugi posnemali. Še posebej se je je dotaknila njihova sposobnost pokazati
radost, ne glede na njihovo trpljenje in to, kako velikodušni in skrbni so bili
sredi lastnih želja do drugih ali kako so odpuščali in si niso dovolil biti trpki
ali užaljeni niti, ko so bili globoko prizadeti. »To je veličina ljudi, ki so
duhovno bogati celo takrat, ko so materialno revni.«
Čeprav
se beseda »ubog« običajno uporablja za pomanjkanje materialnih dobrin, je mati
Terezija besedo razumela širše. »Ljudje, ki so pozabili, kaj je ljubezen, kaj
je človeška ljubezen, ker nimajo nikogar, da bi jih ljubil,« so bili tudi
najbolj ubogi med ubogimi. Kolikor je že lahko težavno in obremenjujočo
materialno uboštvo, je uboštvo biti »neljubljen, nezaželen, zanemarjen« bolj
boleče. To vrsto uboštva je mati Terezija našla vsepovsod, tako v bogatih kot v
državah v razvoju in ugotovila, da jo je mnogo teže zdraviti, kot materialne
potrebe.
Trdno
prepričana, da je vsaka oseba, ki jo je srečala, edinstvena in dragocena in da
v vsakomur sreča in ljubi Jezusa, je mati Terezija posvečala celotno pozornost
in ljubezen vsakemu, ki je stal pred njo, »enega po enega«, kot je rada dejala.
Tudi sredi gneče je našla in pomagala posamezniku, ki je bil tega najbolj
potreben. Takšna »čistost pogleda« in neomajnost sta bila sad milosti in
njenega lastnega napora.
Mati
Terezija je brez oklevanja priznavala in opogumljala dobroto drugih. Njena
odprtost, toplota, spoštovanje ter življenje brez predsodkov so povzročili, da
se je vsaka oseba počutila sprejeta v svoji edinstvenosti. Dopustila je čas in
priložnost za rast in s tem dajala zgled v potrpežljivosti, ki jo je sveti
Pavel štel kot eno od lastnosti ljubezni.[6]
To je bila ljubezen tiste vrste, ki ji je pomagala biti strpna do šibkosti in
omejitev drugih, ne glede na to, kakšen izziv je to predstavljalo za njen močan
značaj.
Pri
prizadevanju dobiti iz vsakega najboljše je znala biti mati Terezija trdna in
zahtevna. Ni bila »ustrežljiva« temveč brezkompromisna v svojih vzorih in
prepričanjih in se je z neomajnim pogumom zoperstavila vsemu, kar je bilo
škodljivega ali uničujočega za posameznika ali za družbo, čeprav je to
povzročalo pri nekaterih negodovanje. Vseeno pa ni bila neupogljiva in je
ostajala v bistvu razumevajoča in milostna, ko se je srečevala s šibkostjo
drugih.
"Da
bi bila ljubezen resnična, mora boleti.« To pogosto ponavljano reklo matere
Terezije je označevalo njeno zavedanje, da je potrebno plačati ceno, ko se
postavi ljubljenega in njegove skrbi pred svoje. Ta cena pogosto pomeni smrt
ljubezni do sebe in svojih koristi, kar je tisto, kar boli. Bolj kot je nekdo
pripravljen trpeti zavoljo drugih, večja je njegova ljubezen. Jezus, kot popoln
primer samo razdajajoče ljubezni, je »ljubil do konca«, pri čemer je voljno
prevzel nase trpljenja drugih. Vsak od nas lahko s svetim Pavlom reče: »Ljubil
me je in umrl je zame.« Kot Njegovim spremljevalcem je na nas posnemati Ga in
klicati k »ljubezni do bolečine«.
Življenje
matere Terezije je bilo polno priložnosti ljubiti do bolečine, od katerih je
bila morda najbolj očitna njena boleča notranja preizkušnja. Debel zid teme, ki
je zatemnil Njega, ki ga je ljubila bolj kot življenje samo, je bilo mogoče
prebiti le s temeljito in čisto vero. Bolj kot je želela Boga, bolj oddaljen se
je zdel. Njeno hrepenenje po Njem je vedno bolj poglabljalo samoto, ki jo je
Njegova navidezna odsotnost puščala v njeni duši. Resnično je ljubila Boga do
bolečine, Ga neprestano iskala, ne glede na bolečino, ki jo je občutila.
V
svoji ljubezni do ubogih je hotela biti eno z njimi, pripravljena celo trpeti
namesto njih. Na mističen, vendar zelo resničen način se ji je želja izpolnila:
»Fizično stanje mojih ubogih, prepuščenih ulici, nezaželenih, neljubljenih,
nezahtevnih, je prava slika mojega lastnega duhovnega življenja, moje ljubezni
do Jezusa, pa si vendar zaradi te grozne bolečine nikdar ne zaželim, da bi bilo
drugačno.« Sprejemati to muko je bil junaški način ljubezni ubogih do prave
bolečine.
Čeprav
je bilo sprejemanje njene temne notranjosti morda najbolj boleč in najbolj
izjemen dokaz njene ljubezni do Boga in do ubogih, vendarle ni bilo najbolj
priznano v njenem življenju. Namesto tega je bila njena služba ljubezni najbolj
zapuščenim in najbolj zanemarjenim v človeški družbi tista, ki jo je skoraj za pol
stoletja postavila pod soje luči.
"Dejavna
ljubezen je služenje," je trdila mati Terezija. Služenje predpostavlja
voljnost dajanja nekoga, njegovega časa, tolažbe in materialnih sredstev.
Izraža ljubezen tistega, ki daje in razume potrebe prejemnika. To je bil
običajen način, kako dati vedeti drugim, da je on ali ona ljubljena, želena in
preskrbljena.
Mati
Terezija je velikodušno odgovorila na Božji klic naj bo »Njegova luč« in naj
nosi Njegovo ljubezen v »temne luknje« ubogih. Misijonarke
ljubezni so po imenu in dejansko izvajale svoje poslanstvo tistim, ki so bili
najbolj pomoči potrebni in tistim, ki so se prepoznali kot taki, tako
navznoter, kot navzven. V konkretnost je »prevajala« mistični klic naj postane
prinašalka Božje ljubezni, podaljšek Božje »roke« in »srca« v današnji svet. V
svojem duhovnem poslanstvu je hotela ostati »trdno na zemlji«, zanašajoč se na
Božjo moč, medtem, ko je za zadovoljevanje potreb najbolj ubogih med ubogimi
uporabljala najbolj preprosta sredstva. Da, s svojo skromno službo je v
njihovih življenjih spreminjala ljubezen v stvarnost.
Z
izžarevanjem ljubezni, radosti, upanja, miru in navdušenja ter s svojo običajno
skrbjo za posameznike, ki so trpeli, je ljudem dala občutek, da so ljubljeni in
posebni tudi v enem kratkem srečanju. Razlog za takšne neverjetne učinke na
ljudi niso bile neke posebne kvalitete ali nadarjenost, s katerimi bi se
odlikovala. Prej bi to lahko našli v izžarevanju njene osebne svetosti, moči in
privlačnosti duše, ki se je popolnoma predala Bogu. Bila je tako združena z
Bogom, da so, ob stiku z njo, ljudje čutili, da jih Bog posluša, jim pomaga,
jih ljubi. Molitev »Izžarevati Kristusa,« ki jo je vsak dan s sestrami molila
po maši, je postala resničnost njenega življenja. V tej molitvi prosi: »Naj
pogledajo navzgor in naj ne vidijo več mene, ampak le Jezusa.« In zares, Jezus
in luč Njegove ljubezni je bilo tisto, kar je izžarevala na ostale.
Mati
Terezija je dosegla visoko stopnjo svetosti z neomajnim »da« Bogu in Njegovi
ljubeči volji, ne glede na vse tegobe. Tako je poslušalce pogosto spominjala na
preprosto, vendar zahtevno resnico: »Resnična svetost pomeni izpolnjevati Božjo
voljo z nasmehom.« Bog kliče vsakogar, brez izjeme, naj teži k popolnosti
ljubezni – za svetost, skladno z njegovim ali njenim življenjskim stanjem.
Venomer je ponavljala to, kar Cerkev uči in vztrajala, da s polnim življenjem
svojega poslanstva posameznik, najsibo laik, posvečena oseba ali duhovnik,
lahko postane svet. To ni izbira, temveč dolžnost, ki nam jo je naložil Bog.
Poleg osebne koristi, ki jo prinaša, pa svetost prispeva tudi v dobro krščanske
skupnosti in družbe v celoti.
S
svojimi sestrami je bila mati Terezija še posebej stroga glede dolžnosti, ki se
jih je bilo potrebno držati glede svetosti: Glede vas, sestre moje, me ne bo
zadovoljilo, da ste dobre vernice, hočem, da ponudite Bogu popolno žrtev. Samo
svetost izpopolnjuje darilo.« Mati Tereza je priznavala svetost, ki je bila
dosežena s pobožnim življenjem v redovni zaobljubi čistosti, uboštva,
pokorščine in srčnim prostovoljnim služenjem najbolj ubogim med ubogimi, za
najpomembnejši razlog njihovega bivanja.
Zakaj
izrekanje obljub? Mar ljubezen ni dovolj? V razmišljanju matere Terezije je
bilo vezanje nekoga z obljubo izraz ljubezni. Obljuba zagotavlja, da ostanemo
zvesti svoji obvezi, kljub nihanju občutkov, zaradi katerih bi lahko začetna
vnema uplahnila. Poleg tega, so pobožne obljube način »ljubezni do bolečine«,
kot bi dejala mati Terezija. Naša padla človeška narava se nagiba k iskanju
razbrzdanih užitkov (poželenja), odvečnih posedovanj (pohlepa), moči in nadzora
(sebičnosti in prevzetnosti) – nagnjenjem, ki se zoperstavljajo popolni predaji
sebe ljubezni. Ali sami sebe prepričamo ali pa pustimo drugim, da nas
prepričajo, da so te stvari resnične in utemeljene potrebe, v resnici pa
preprečujejo našo sposobnost ljubiti, dajati, deliti. Tradicionalna zdravila za
tovrstne bolezni[7] so trije
evangelijski nasveti: čistost, uboštvo in pokorščina. Za tiste, ki jih je
poklical Kristus, je izjava zaobljube v posvečeno življenje mišljena, da bi
vodila osebe slediti Kristusu bliže in da bi se predale Bogu, z ljubeznijo do
Njega pred vsem. To je »način za izkušanje »bolj zaupne« posvetitve, s
koreninami v krstu in popolno posvetitvijo Bogu.«[8]
»Jezus
nam ponuja Njegovo trajno, zvesto, osebno prijateljstvo. Da bi bilo to
prijateljstvo popolno, nas poroči z Njim v nežnosti in ljubezni. In da bi
dovršil še to, nam da evharistijo.« S temi besedami je mati Tereza povzela
bistvo obljube čistosti, na kateri so zgrajene ostale tri obljube. Ta obljuba
je zapečatila njeno izključujočo in edinstveno zvezo z Jezusom v zakonski
ljubezni. To ni bilo samo odpovedovanje poroki, to je bil način, kako je živela
zaupno zvezo z Jezusom in izrazila temeljno potrebo človeškega srca po ljubiti
in biti ljubljen. Obljuba čistosti mora imeti korenine v ljubezni in se mora
izkazovati v prostovoljni ljubezni do vseh Božjih otrok. »Svoboda srca,
celovite ljubezni, nihče, nič, samo Jezus. Zavežemo se Jezusu – Ljubim lahko
vse ljudi, vendar je TISTI, ki ga ljubim, Jezus.«
Sad
zvestobe matere Terezije do njene obljube čistosti je bilo duhovno materinstvo.
S tem, ko je bila uglašena s potrebami in trpljenjem ubogih, je odgovorila na
svoj lastni klic po duhovni vzgoji vseh tistih, ki jih je Bog v svoji Božji
previdnosti zaupal njeni skrbi. Kot prava mati je bila tam, da je ljubila,
skrbela, spremljala, spodbujala, hvalila, podpirala in vodila, pa tudi
popravljala ali grajala in včasih preprosto v tišini trpela z ali celo zaradi
svojih otrok. Takšne značilnosti materinstva, ki jih je bilo v njej ogromno, je
poudarjal pokojni sveti oče Janez Pavel II:
Zdi
se, da jo še vedno vidimo, kako potuje po svetu v iskanju najbolj ubogih med
ubogimi, vedno v pripravljenosti, da odpre nova področja usmiljenja vsakomur, z
dobrodošlico prave matere... Ni nenavadno , da se vernico kliče »mati«,
vendar pa je ta naziv imel pri materi Tereziji posebno moč. Mati se prepozna po
sposobnosti predajanja sebe. Opazovanje matere Terezije, njenih načinov,
nagibov, načina bivanja nam pomaga razumeti, kaj je pomenilo njej, čez čisto
fizično dimenzijo, biti mati. Pomagalo ji je, da je prišla do duhovne korenine
materinstva.
"Uboštvo
je najprej ljubezen, potem pa odrekanje," je pogosto trdila mati Terezija
in s tem odkrila razlog, zaradi katerega se je odločila za način življenja
temeljitega uboštva. Življenje v uboštvu in preprostosti spodbuja treznost pri
uporabi stvaritev, tako, da lahko ostanemo osredotočeni na bolj pomembne in
trajne dobrine. Zagovarjala je nepristranskost in svobodo uporabe stvari, pri
čemer je vztrajala da, »manj kot imamo, več lahko damo«.
Življenje
v pomanjkanju, kot ga je živela mati Terezija – »revščina križa«, v stalnem
stiku s kruto resničnostjo bede, je povečalo ljubezen in sočutje za ljudi, ki
jim je služila. Nasprotovala je površinskosti, ki jo je videla kot oviro do
duhovnega življenja in usmiljenja do drugih. Obremenjena z bogastvom in
razkošjem, človeška srca težijo k temu, da bi se zaprla pred resničnostjo in
oslepela za potrebe bližnjih. Če je vedela, da ubogi niso imeli, kako bi lahko
opravičevala razsipnost in dobiček? Ona ni kopičila stvari iz strahu po
potrebi, temveč je delila, kar je imela v popolnem zaupanju, da bo Bog poskrbel
za potrebno, ko bo potrebno.
Kot
je bila obljuba čistosti za mati Terezijo izraz »nedeljene ljubezni« do
Kristusa, tako je obveza poslušnosti pomenila »dejavno ljubezen«, preko
podrejenosti svoje volje Božji volji, ki se je izražala preko nadrejenih.
Pokorščino v redovni skupnosti je mati Terezija izrazila v izreku: »Podrejenost
je za nekoga, ki ljubi, več kot dolžnost – je blagoslov.« Ubogala je preprosto,
stalno, veselo, pripravljeno in pri tem uporabljala darove narave in milost, da
je izvajala ukaze razumno in odgovorno iz ljubezni do svojega Božanskega
ženina. Njen način poslušnosti kaže na visoko ponižnost, modrost in zrelost.
Mati Terezija je verjela, da so bili tisti na položajih oblasti, ne glede na
njihove pomanjkljivosti, z Božjo močjo pooblaščeni za izvajanje zaupane jim
oblasti. Verjela je, da se z molitvijo, dobro presojo in dialogom s
predpostavljenimi, Božja volja zmerom pokaže.
Poleg
tega, da se je uklonila Božji volji, ki je bila izražena preko njenih
predpostavljenih, se je mati Terezija podredila vsemu, za kar je čutila, da je
izraz Njegove volje, najsibo preko ljudi, dogodkov ali okoliščin. Ta želja po
popolni enosti z Božjo voljo, jo je pozivala, da je ostala povzdignjena s
Kristusom na križu in sprejemala vse, kar ji je naložil, »s popolno predajo,
ljubečim zaupanjem in širokim nasmehom«, kot možnost, da je lahko pokazala
večjo ljubezen. Tudi pri tem je bil Kristus njen vzor: »Tudi za Jezusa, ki je
prišel izpolniti Njegovo voljo, so bile poslušnost, predaja, uklonitev tako
težke, da je v vrtovih Getsemani potil krvavi pot. Zato je dolgo molil, da je
lahko izpolnil voljo Svojega Očeta...«. Da bi ga posnemala je bila mati
Terezija pripravljena sprejeti »poslušnost križu«.
V
odgovor Kristusovemu pozivu, naj posveti svoje življenje ubogim, je mati
Terezija izražala posebno obljubo »srčnega in prostovoljnega služenja najbolj ubogim
med ubogimi« in jo naredila za pogoj za njeno pobožno družino. Poleg te obljube
so se mati Terezija in člani njene pobožne skupnosti zavezali, da bodo vedno na
voljo ubogim, da bodo z vsem srcem delali za njihovo »rešitev in posvetitev«,
ne glede na ceno. Obljuba je zahtevala dajanje in to ne samo kot služenje z
rokami, ampak tudi kot ljubezen s srcem, brez kakršnihkoli zahtev po povračilu,
niti hvaležnosti, brezplačno dajanje tistega, kar je bilo brezplačno prejeto. Z
izražanjem ljubezni in sočutja na takšen način je mati Terezija želela tudi
zadoščevati za grehe sovraštva, hladnost, pomanjkanje skrbi in ljubezni do
ubogih v današnjem svetu.
Srčnost
je bila značilna lastnost osebnosti matere Terezije, zaščitni znak njenih besed
in dejanj. Popolna pozornost, enostranska predanost in radostna vnema pri
izpolnjevanju tudi najbolj enostavnih nalog so bile kvalitete njene službe
ubogim. Srčnosti nasprotuje lahkomiselnost ali »zanikrno delo«, kot je
poimenovala opravljanje nalog brez zanimanja, pozornosti in / ali ljubezni. Po
njenem mnenju, je vse potrebno storiti z ljubeznijo. In kar ni bilo narejeno z
ljubeznijo, sploh ni bilo vredno storiti.
Mati
Terezija je izražala posebno ljubezen do duhovniškega poslanstva. V vsakem
duhovniku je videla alter Christus, »drugega Kristusa«, človeka, ki je
zavzemal Božje mesto, kot bi se izrazil sveti Janez Marija Vianney. Ker je bil
poklican kot inštrument Božje ljubezni in milosti, vsak duhovnik igra pomembno
vlogo pri oblikovanju Božjega ljudstva, pri čemer je v pomoč pri razvijanju
ljubečega razmerja z Njim. Samo če živi v bližnji zaupnosti z Gospodom, je
lahko duhovnik sposoben živeti v popolnem samo-zanikanju in predanosti Bogu in
Njegovi Cerkvi. Mati Terezija je vztrajala pri potrebah osebne svetosti v
življenju vsakega duhovnika. Cenila je njihov napor in vzor njihovega življenja
v pobožnosti, gorečnosti in žrtvovanja, pogosto prebitega v tihi službi Božjega
ljudstva. Istočasno se je zavedala visokih zahtev duhovnega poslanstva in
krhkosti človeške narave in jim pomagala ter jih podpirala v težavah in
tegobah, z vedno pripravljeno besedo opogumljanja in hvaležnosti.
Niti
laiki, kot je omenjeno zgoraj, niso odvezani obveze prizadevati si za svetost. »Ljubezen
se prične doma,« je rada ponavljala mati Terezija. Dom, zibelka ljubezni naj
postane tudi zibelka svetosti. Verni laiki naj izpolnijo poslanstvo, ki jim ga
je poveril Bog tako »da z izpolnjevanjem lastnih nalog pod vodstvom
evangelijskega duha lahko delujejo za posvečenje sveta.«[9]
Prav zaradi tega razloga je mati Terezija smatrala svetost za preprosto
dolžnost za vsakogar, ne glede na njegovo življenjsko stanje ali poklic.
[1]
Prim. Mt 25,40.
[2]
Mt 25,40.
[3]
Mt 26,26-28 in primerljivi; Mr 14,22-24; Lk 22,19-20; 1 Kor 11,24-25.
[4]
Katekizem katoliške Cerkve, člen 1397 (= CCC 1397).
[6]
Prim. 1 Kor 13,4-7.
[7]
V strokovni literaturi se za njih
uporablja naziv »konkupiscenca« – trije smrtni grehi:
požrešnost, pohlep, pohota.
[8]
Katekizem katoliške Cerkve, člen 916 (= CCC 916).
[9]
Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen Gentium, 31.
Ni komentarjev:
Objavite komentar