BODITE DRUG DRUGEMU VIR RADOSTI

V

Bodite drug drugemu vir radosti

Od osmih blagrov, »srčike Jezusovih pridig« (v Katekizmu katoliške Cerkve,  člen 1716), je mati Terezija najpogosteje omenjala šestega: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.« Samo čisto srce, kot je podajala ona, lahko »vidi Boga pod podobo kruha in v prikriti bolečini ubogega.« Čisto srce je srce, ki je osvobojeno vseh navezanosti, srce, ki se osredotoča na Boga in je sposobno zaznati Njegovo prisotnost v drugih. In »če vidite Boga v vseh drugih, boste ljubili druge tako, kot Bog ljubi vas,« in boste »postali vir radosti drug drugemu.«

Čistost srca omogoča posamezniku, da zazna Božjo prisotnost in Njegovo ljubečo dejavnost v vseh dogodkih v življenju, od najbolj vsakdanjih do tistih najbolj zahtevnih. Potem je vračanje ljubezni z ljubeznijo naraven odgovor na vse. »Z nasmehom vzemite karkoli vam On nudi in z nasmehom dajte karkoli On zahteva.« Ta opomin, ki ga je mati Terezija oblikovala, ko je bila v globoki duhovni puščavi, nam razkriva njen značilen odgovor Bogu v vseh danih okoliščinah: popolna predaja, ljubeče zaupanje in veselje.

»Naj On počne z menoj , karkoli hoče, kakor hoče in kolikor časa On hoče.« Te besede izražajo stopnjo njene predanosti Bogu. Nek pogovor, ki ga je imela, jasno kaže na razlog za tak odgovor: »Nekoč mi je redovnica rekla, da je presenečena nad mojo predanostjo Bogu, ker jo je bilo strah Bogu ponuditi prste, da ji ne bi vzel cele roke. Mene ni strah Njega, ki je zaljubljen, ki me ljubi na tak način, da je pripravljen umreti zame.«

Prepustila se je Njegovi dobri volji, ne iz strahu, ampak ker je vedela, da je ljubljena in jo je pritegnila moč in nežnost te ljubezni. Odločena je bila, da »pusti Jezusu proste roke in Mu pusti, da [njo] uporabi, brez da bi se posvetoval [z njo],« ni zahtevala povračila in se je trudila, da bi dala vedno več, vse, se Mu predala brezpogojno in brez zadržkov.

»Bog v Novi zavezi je Bog ljubezni, sočutja in milosti. Zato mu lahko popolnoma zaupamo, ni več strahu.« Ker je verjela, da Božja ljubezen nima meja, v zameno ni postavila meja svoji veri v Boga. Nobena ovira ali napaka ni mogla omajati njene vere v neskončno Božjo modrost in neizčrpno ljubezen; vedela je, da bo On dobro izvedel Svoje načrte, ne glede na neprimernost orodij.

Zaupanje v katerem je živela naša Gospa jo je navdihovalo: »Tudi Marija je pokazala popolno zaupanje v Boga, ko je sprejela, da bo uporabljena v Njegovem načrtu rešitve, ne glede na svojo ničnost, saj je vedela, da On, ki je velik, lahko v njej in preko nje naredi velike stvari.« Zato je mati Terezija dala svojo lastno »ničnost« Bogu na razpolago, z zaupanjem, da bo On delal čudeže preko nje, medtem ko je ona izpolnjevala poslanstvo, ki ji Ga je naložil. In ni bila razočarana.

Radost, ki se je izražala v njenem sijočem nasmehu, je bila njen prepoznavni znak. Ona je bila »radost ljubiti,« »radost deliti,« »radost dajati,« in to je tista radost, zaradi katere se je Božja prisotnost zazdela oprijemljiva vsem, ki so jo srečali. Zahtevala je vero in je bila izraz vere.

Včasih je bil pravi izziv, da ni zapadla malodušju ob svoji notranji temini in dnevnih soočanjih s strašnim trpljenjem ubogih; namenoma se je odločila, da ne bo podlegla svojim čustvom, ampak bo delala v skladu s svojim prepričanjem tako, da je naredila trden sklep, da bo ponudila »prisrčen 'da' Bogu in velik nasmeh vsem.« Iz njene izkušnje, ki jo je doživela, je lahko povedala sestram: »Misijonarka ljubezni mora biti misijonarka veselja. Po tem znaku vas bo svet prepoznal kot Misijonarke ljubezni.«

»Raje vidim, da delate napake prijazne, kot da delate čudeže neprijazne,« je pisala mati Terezija sestram. Tega načela se je sama držala. Točno ta navada, da je bila prijazna, jo je vodila na to, da je gledala na dejanja drugih z naklonjenostjo, da jim je verjela v dvomu ali spregledala napake. Zaradi te priljudnosti je bila dostopna in zaželena tudi med tistimi, katerih mnenja so se razlikovala od njenih. Tako prijaznost, ki je sporočala ljubezen, je zahtevala od svojih sester: »Bodite živ izraz Božje prijaznosti: prijaznost na vašem obrazu, prijaznost v vaših očeh, prijaznost v vašem nasmehu, prijaznost v toplem pozdravu. V revnih četrtih smo luč Božje prijaznosti do ubogih.«

Sočutje – ne samo naklonjenost do trpečega, temveč trpljenje skupaj z osebo, je postala njena »druga narava«. Nikoli se ni navadila na trpljenje drugega, niti ni ignorirala ali se sprijaznila, da bi bila nemočna gledalka. Rajši je stalno izzivala sebe in druge, naj storijo nekaj za tiste, katerih obupu je bila priča, tudi če je to vključevalo njeno lastno žrtvovanje ali žrtvovanje tistih, ki so lahko pomagali.

Mati Terezija je bila spontana in naravna v vsem, kar je počela in v načinu, s katerim se je lotevala svojega dela. Ne glede na to, kako lahka in dozdevno nepomembna je bila naloga, jo je izvajala preudarno in skrbno do vsake podrobnosti. Tako je izražala svojo ljubezen. Pogosto je ponavljala: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč, koliko ljubezni vložimo v to kar počnemo.« Privlačil jo je »majhen način« svete Terezije iz Lisieuxa, zaradi katerega je postal znan njen izrek, ki je pomenil širjenje učenja njene zavetnice, naj se počno »majhne stvari z veliko ljubeznijo, običajne stvari pa z izredno ljubeznijo,« Dodala je še: »Manjša kot je stvar, večja je ljubezen.«

»Ljubezen se začne doma«; tukaj se začne praksa za izvajanje malih stvari z veliko ljubeznijo. »Doma« je tisti kraj – v družini ali v skupnosti z najbližjimi - kjer se pristnost ljubezni najlaže preizkusi in dokaže. »Kako lahko ljubite druge ljudi, če ne ljubite tistih v vaši družini?« bi vprašala. Bila je znana po svoji izvirnosti in je izražala svojo ljubezen z malimi gestami, pogosto skritimi, ki so z radostjo in hvaležnostjo »razsvetlile« tistega, kateremu so bile namenjene.

Mati Terezija je vztrajala, da je ljubezen do najbližjih način za spreminjanje sveta: »Ljubezen se prične doma in od tam – iz naših domov – se bo ljubezen razširila k sosedom, na cesto [kjer] živim, v mesto [v katerem] živim, po celem svetu.« Opominjala je tiste, ki so želeli deliti njeno služenje ubogim, da je ljubezen do članov družine včasih večji izziv, kot opravljati priložnostna dobra dela oddaljenemu, pomoči potrebnemu, pa je vendar prav tako dragocena.

Mati Terezija se je osredotočala na prinašanje udobja tistim na robu človeške družbe, pri čemer je pokazala nezaželenim, neljubljenim, zanemarjenim, da jih Bog želi, da jih ljubi, da skrbi zanje. To je bilo njeno življenjsko delo. Njena spretnost je bila izredna, vendar je bila v resnici sestavljena iz preprostih, običajnih dejanj, »skromnih dejanj ljubezni«, ki jih lahko izvaja vsakdo. Vsakodnevno življenje je praviloma sestavljeno točno iz teh »malih reči«, medtem ko so možnosti za početje velikih stvari relativno redke. Mati Terezija je zato izkoristila tisoč in eno priložnost, da je »počela običajne stvari z neobičajno ljubeznijo«, kar je omogočilo drugim, da so spoznali, da so ljubljeni in preskrbljeni.

Bila je popolnoma prepričana, da je njeno poslanstvo za delo z ubogimi Božje delo, katerega je začela v odgovoru na Njegov klic. Bilo jo je strah svoje šibkosti in omejitev, čeprav ji je Bog pogosto nakazal, da je »glavna«. V odgovor na njene tožbe, da ni primerna za nalogo, ki ji je bila zaupana, ji je Jezus povedal: »Ti si, to vem, najbolj nesposobna oseba, šibka in grešna, vendar, ker si takšna, te želim uporabiti v Mojo slavo. Boč odklonila?!« Te besede, ne vsa prilizovanje, so jo streznile. Njena šibkost in grešnost nista bili zadosten razlog za zavračanje Njegovega klica ali opravičilo, da ne bi storila, kar je Jezus naročil. Kako bi sploh lahko odklonila? In Bog jo je še naprej uporabljal kot prevodnika Njegove ljubezni do ubogih, še dolga leta. Zavedajoč se tega, je zatrdila: »Bog uporablja nepomembnost, da pokaže Svojo veličino.«

V zavedanju, da njeno delo med najbolj ubogimi na svetu ni njena last, je mati Terezija izjavila: »Sem samo svinčnik v Božji roki.« Poznala je svoje darove in svoje slabosti. Zaradi svojih darov ni postala ošabna ali samozadovoljna, niti ni sebe prezirala zaradi svojih slabosti ali se predajala samopomilovanju. Sprejela je resničnost svoje osebe in vse sprejemala s hvaležnostjo. V želji, da bi vedno in samo izpolnjevala Božjo voljo, je živela v strahu, da bi izgubila svojo vlogo preprostega orodja.

»Želim, da delo ostane Božje delo v vsaki podrobnosti. Res je, da počnem vse s celim srcem in s celo dušo, vendar to delam Zanj – prepuščam Mu, da me uporabi kot želi – kolikor želi – ne terjam ničesar od dela, saj pri sebi vem, da v meni ni ničesar, kar bi lahko to delo opravilo.« Veliko spoštovanje do svetosti njenega poslanstva jo je držalo na preži pred prevzetnostjo, kljub vidni nadarjenosti in posledični hvali, katero je to prineslo. Svarila je tiste, ki so ji sledili, tudi pred to nevarnostjo in je pogosto zaključevala svoje govore s prošnjo: »Molite za nas, da ne bomo uničile Božjega dela.«

Mati Terezija je večkrat prepotovala svet, da bi prinesla pomoč in uteho ubogim. Kljub vsemu dobremu, kar je storila, spremembe niso bile preveč očitne. Mnogi so kritizirali njen trud z očitanjem, da ni dovolj rezultatov. Še vedno je bilo ogromno ubogih, in vzroki za uboštvo se večinoma niso spremenili. Vendar ona ni nikoli obljubljala ali si domišljala, da lahko spremeni družbeno zgradbo ali izkorenini uboštvo. Bog je ni poklical, da bi se ukvarjala z družbenimi ali političnimi problemi sveta, ampak da se dotakne posameznega trpečega ob njegovi trenutni potrebi. Zavedala se je, da njeno delo ni nič drugega kot »kaplja v morje«, pa je vseeno rekla, »brez te kaplje bi v morju bila kaplja manj«. Prispevala je, kar je lahko in opogumljala tudi druge, da so počeli isto.

»Mnogi pravijo, da bi morali delati v socialnih in razvojnih programih – nismo tu za to. To je posel drugih ljudi. Naj vsak počne, kar lahko. Prosim vas, sestre, nikdar ne mešajte teh stvari. Ljubezen je za danes, programi pa za jutri.« Čeprav je iskreno cenila trud tistih, ki so delali za izboljšanje življenj ranljivih članov družbe, je vztrajala, da ona in njeni privrženci niso socialni delavci. Čeprav v svojih naporih podobno tistim, ki so si prizadevali pomagati potrebnim, je njeno poslanstvo imelo drugačen namen. Izviralo je iz Božjega klica, cilj pa je bil v naročilu, ki ga je prejela od Boga. Po svojem konkretnem služenju naj bi vodila »duše k Bogu in Boga k dušam«. Ostala je zvesta temu klicu s kar največjo zvestobo, pri čemer je dokazovala tistim, ki jim je služila da so - čeprav so se počutili zapuščeni in zavrnjeni – zares ljubljeni in poskrbljeni.

Mati Terezija je prinesla upanje tistim, ki so se počutili nemočni v svojem trpljenju, včasih samo tako, da jih je spomnila na Božjo ljubezen. Ko so k njej prišli ljudje v težavah, je vedno našla način, kako jih tolažiti in opogumiti. Njena podpora v trpljenju, svetovanju v dvomih ali praktični pomoči, ko je bilo potrebno, je bil za mnoge znak Božje ljubezni. Kdaj drugič je bilo vse, kar je lahko dala: nasmeh, prijazno besedo, podobico ali svetinjico in obljubo molitve, vendar so tudi ti majhni dokazi ljubezni pomagali pri vračanji upanja, vneme, smisla življenja ali želje po ljubezni.

Celo za časa njenega življenja so ljudje materi Tereziji priznali izjemno svetost in jo klicali »živa svetnica«. Ob netaktnih opombah glede njene svetosti, je odgovarjala z izjemno preproščino: »Svetost ni razkošje manjšine, ampak preprosta dolžnost za vas in za mene.« Ker bi morala biti svetost naše običajno stanje, ni bilo za samopoveličevanje nobenega razloga.

S tem, ko je trdila, da je svetost preprosta dolžnost vsakogar, ni namigovala, da jo je enostavno doseči. Popolnoma se je zavedala, da je svetost sad delovanja Svetega Duha v duši in je tudi poudarjala, da je z naše strani potreben napor in močna volja. »Bom, hočem, z Božjim blagoslovom, bom sveta,« je bil ponavljajoč refren na njenih ustnicah v zadnjih letih njenega življenja. Čeprav je s časom njena fizična moč upadala, se njena odločenost prizadevati si za svetost, nikoli ni zmanjšala.

Mati Terezija se je dotaknila temeljne potrebe v vsaki osebi: potrebe ljubiti in biti ljubljen. Z usmerjanjem svojega življenjskega dela k tistim, pri katerih je bila ta potreba najmanj zadovoljena, jim je odkrila nekaj Božje ljubezni in sočutja. Tako je postala znak, da Bog JE, da je prisoten in da še vedno ljubi svet. Pogosto je ponavljala: »Bog še vedno ljubi svet preko mene in preko vas.« Zato je vztrajala, da njene privrženke zavestno živijo svoje poslanstvo Misijonark ljubezni – prinašalk Božje ljubezni.

Situacije skrajnega materialnega ali duhovnega uboštva, ki jih je prepoznala in se z njimi soočala tako v državah v razvoju kot v razvitem svetu, so pogosto pomenile izziv družbenim ustanovam in zavesti posameznikov. Navdihnjeni z njenim zgledom so mnogi želeli sodelovati v njenem poslanstvu ljubezni, vendar vsi niso bili poklicani, da bi delali neposredno z ubogimi. Vsekakor pa so vsi poklicani, da izvajajo svoja posebna poslanstva in prispevajo h graditvi »civilizacije ljubezni«, kot je to imenoval Janez Pavel II. Mati Terezija je vedela, kako je treba spoštovati, ceniti in spodbujati posebne talente in napore drugih: »Vsi Božji darovi so dobri, vendar niso vsi enaki.« Tistim, ki so hoteli na nek način posnemati njen primer, je odgovarjala: »Kar lahko storim jaz, vi ne morete. Kar lahko storite vi, jaz ne morem. Skupaj pa lahko naredimo za Boga nekaj čudovitega.« Delati nekaj čudovitega za Boga v vsakem trenutku njenega življenja, je bil natančno njen način, da je spreminjala svet v boljši in bolj ljubeč prostor za življenje.