KO DAJEMO GRENKOBO
»Da bi potešili Jezusovo
žejo po dušah,« pomeni žejo po ljubezni - moji ljubezni in ljubezni drugih. Ko
je Jezus umiral na križu je zaklical: »Žejen sem.« Te besede stojijo v vsaki
kapeli Misijonark ljubezni, da bi opominjale, kaj je naloga Misijonark
ljubezni: da bi potešile Jezusovo žejo po dušah, po ljubezni, po prijaznosti,
po sočutju, po nežni ljubezni. Ko je Jezus trpel bolečino na križu, mu je vojak
- iz prijaznosti in z dobrim namenom, da bi Mu pomagal pozabiti na bolečino in
da bi zaspal – pripravil grenčico iz kisa in jo ponudil Jezusu. Jezus jo je
vzel, da ne bi prizadel vojaka, vendar jo je samo poskusil. Ni je izpil, ker ni
želel pozabiti bolečine in Svojega trpljenja.[1]
Ne – On me je ljubil in On je umrl zame.[2]
– On je trpel zame. Zelo pogosto, prepogosto ponujamo Jezusu grenčico. Ta
grenkoba prihaja iz globin naših src in izvira iz naših besed, našega odnosa do
drugih. »Kar storite najmanjšemu od Mojih bratov, storite Meni.«[3]
Ko dajemo grenkobo eni od naših sester, drug drugemu, jo dajemo Jezusu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar