TRETJI MISIJONSKI NAGOVOR
PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KAJ JE ZA NAS DOBRO, VEMO MI, NE PA BOG.
Pater Marko Ivan Rupnik,
dober dan v tretjem dnevu našega radijskega misijona.
Dober dan.
Tema za danes je: Kaj je
za nas dobro, vemo mi, ne pa Bog.
Še vedno smo na poti
iskanja zakaj je odnos z Jezusom Kristusom nekaj, kar se človeku pokaže kot
težkega, nekaj oddaljenega od njegovega življenja, nekaj kar lahko človeka celo
zaslužni, mu vzame svobodo. Še vedno iščemo odgovor, zakaj je ta odnos s
Kristusom, če je naš Gospod in Odrešenik in najbolj čista ljubezen do človeka
in najbolj popolna ljubezen do človeka, zakaj nam to ni tako naravno, blizu, in
mogoče je vseeno dobro če ponovimo, da smo prvi dan spoznali, da je en razlog
verjetno v tem, da se pač preveč površinsko lahko navdušimo za Kristusom, pod
enim samim zornim kotom, potem pa imamo svoja pričakovanja, svoje fantazije in
ko Kristus se dejansko približuje s svojim odrešenjem, na šokira ta njegova
preprostost, uboštvo, s katerim prihaja, vsakodnevnost, vsakodnevno življenje
tistega, ki veruje v Kristusa, ki ni nič kaj posebnega, nič kaj rožnatega,
ampak kakor vsi ljudje na zemlji, ne, in da ta banalnost nas dejansko spravi do
tega, da zdvomimo v njega in ga počasi odmaknemo, ker so druge stvari važnejše.
Potem smo drugi dan, včeraj, videli prav na primeru dveh učencev na poti v
Emavs, da je dejansko, je problem križ. Problem je velikonočni način odrešenja,
se pravi bolečina, polom, s katerim se je Kristus pojavil v svoji Veliki noči
in da mi pač razmišljamo o odrešenju na en tak otročji način brez vsakega
trpljenja in križa in tako naprej. Smo že včeraj praktično prišli na prag te
teme, ker se je vedno bolj jasno kaže, da je v človeku eno prepričanje, da je
to, kar je za človeka dobro, pač že človek sam ve. Da izpolnit zdaj kakšno
Božjo voljo, uresničiti kakšno Božjo Besedo, da to je za človeka sigurno neka
odtujenost, neka alienacija, da kaj je pa zame dobro, to pa že vem, ne, in
kvečjemu lahko pridemo do tega, da za tisto, kar jaz vem, da je zame dobro, ker
to sam pogruntam in razumem, kar je, da prosimo Boga, da nam pomaga, da se to
uresniči. Do tega še lahko pridemo. In bomo danes to malo raziskali.
Pa pojdimo k Mojzesu.
(pesem)
Ko je ljudstvo videlo, da
Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: Vstani, naredi
nam Bogove, ki bodo hodili pred nami, kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal
iz Egiptovske dežele, ne vemo, kaj se mu je zgodilo. Aron jim je rekel:
Izberite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov, hčera in mi jih prinesite. In
vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. Vzel jih
je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil vlito tele. Tedaj so
ljudje rekli: To so tvoji Bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz Egiptovske
dežele. Ko je Aron to videl, je pred teletom postali oltar, nato je razglasil:
Jutri bo praznik za Gospoda. Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali
žgalne daritve in prinašali mirovne daritve, potem so sedli jesti in piti in so
vstali, da bi se zabavali.
(pesem)
No, ta dogodek, ki je
jasno zelo tragičen in dramatičen, bo nam pomagal danes odkriti in uvideti
mogoče še eno globljo vizijo, zakaj je težko biti z Gospodom. Če ga zdaj
skušamo malo odpreti, vidimo, da Mojzes je šel na goro in se ni vrnil, kakor so
Judje čakali, da se bo vrnil. Predolgo je bil na gori. In potem so rekli Aronu,
ne, da si naj naredi bogove, ki bodo šli pred nami, ker zdaj tega Mojzesa ni,
kar je že prva zelo zanimiva stvar v tem duhovnem smislu: zlato tele v prvi
vrsti ni malik glede na Boga, na Jahveja, ampak glede na Mojzesa, ker Mojzesa
ni bilo, da bi šel pred njimi, ker Mojzes je hodil pred njimi. In oni so rekli,
naj, daj nam bogove, nekateri prevodi pravijo, daj nam boga, da bo šel pred
nami, kakor je hodil Mojzes, ki ga zdaj ni, kar je že zelo, zelo važno, da
kdorkoli ima kakršnokoli službo vodenja, vzgajanja, se mora zelo paziti te
skušnjave, da bi postal on epicenter, središče tega procesa. To je jasno, da
kljub, če se, kljub temu, da se še tako pazimo, da se lahko nekaj tega vedno
zgodi, ta stvar je pri Judih ostala skoraj do, do Kristusovega časa, malo te
zmede med Mojzesom in Bogom, ne, ampak je pa zelo važno recimo že v družini,
starši lahko postanejo zelo močan epicenter, ne, in vodijo otroke zelo močno k
sebi, to se lahko v župniji zgodi z župnikom in potem ga premaknejo in ljudje
znorijo.
Pišejo škofu.
Ja, to je najmanj, ne, ga
vzamejo, avtobus, in grejo tja, ne. Se pravi, marsikaj se, se lahko zgodi, to
se lahko zgodi tudi med možem in ženo, to se lahko zgodi v šoli, to se zgodi
lahko v podjetju, to se lahko zgodi v politiki, narodu in to je zelo važno, da
se ta modrost, ne, ki jo je zelo lepo imenoval Vjačeslav Ivanovič Ivanov, ko
pravi za Mojzesa, da je vodeni voditelj. Vodeni voditelj. Se mi zdi, da je za
nas kristjane to čudovita podoba, ne. Mi smo vodeni voditelji in mi vedno,
vedno samo posredujemo. Kristjan je človek, ki se zaveda, da je resnica človeka
v posredovanju. Ni epicenter, ni središče. No, oni so, Aron je vzel, je rekel:
V redu, kar se zelo, to je druga stvar, zelo čudno, Aron je bil mož, previden.
Kako da v tem trenutku ni imel nobenega pomisleka. Ja, pravi: V redu, pa dejmo,
no, pa dejmo narediti nekaj, da bomo dobili tega boga. In zdaj postane pa
glavna problematika v tem odlomku, kar se prav duhovnega življenja tiče, je pa
tale: Judje niso bili sposobni počakati štirideset dni, da bi se Mojzes vrnil.
Je bilo prehudo. Dati vse zlato, kar so ga imeli, pa nobene težave. Pravi Sveto
pismo, da o vsi dali vse kar so imeli. So si pobrali z ušes dol in ogrlic in
vse in verižice in vse in so dali. A ni to čudno?
Čudno je.
Štirideset dni ne moremo
čakati, zlato takoj damo. Torej tukaj nekaj ne bo v redu. Kaj ni v redu? Kaj je
tisto pravzaprav, ki je odzadaj vsega tega?
Pomagajmo si z enim
stavkom, ki ga sicer razni kodeksi prepisov Svetega pisma prevajajo na dve, na
dva precej različna načina in to je pri Izaiju 44,10, kjer pravi Izaija takole:
Kdo si vliva malika ali kleše boga, kipari boga, če ne, da s tem išče koristi?
Se pravi, malikovanje ima v sebi en mehanizem, po katerem jaz darujem, ker za
malika je potrebno darovati, ampak v bistvu se mi splača, v bistvu se mi
splača. Nekaj bom tukaj dobil. Gotovo direkten učinek malika ni velik, ker
psalmist pravi, kdor časti malike, bo njim postal podoben. Imajo usta, pa ne
govorijo, ušesa pa ne slišijo, noge pa ne hodijo in se delajo norca iz tega,
ne. Psalmist pravi, v redu, vi častite malike, boste taki kot oni, trdi kipi,
ki iz njih nič ni, ne. Se pravi, malik sam gotovo nima velikega učinka, ne,
mora biti ena druga, globlja stvar, duhovno bolj prefinjena. Kakšno korist
iščem? Stari cerkveni očetje, recimo Kasijan, Diadokom, Makarij Egiptovski. Oni
so v malikovanju videli ena pot, po kateri si človek na nek religiozen način
opraviči eno svojo razvado. To pa je zdaj že mičken bolj huda stvar. Jaz grem v
neko malikovanje, zato ker bom preko tega na videz religioznega početja prišel
do opravičenja ene moje razvade. Kakšna je ta razvada? V čem je bistvo razvade?
V samovolji. Se pravi, bom daroval ker v zadnji inštanci se bo zgodilo nekaj
kar jaz hočem.
Koristoljubje.
Koristoljubje. Jaz bom
nekaj dobil. Ena moja volja se bo nekje uresničila. In dejansko, kako se
zaključi dogodek? So darovali, potem so se pa usedli, fejst najedli, napili in
se vdali zabavi. Odlično. Se pravi, jaz darujem, ker potem na koncu bom dobil
nekaj za mojo čutnost. Jaz sem sicer dal zlato, ampak potem sem pa opravil na
koncu en navidezno sveti obred, ki mi je dal eno, mi je dal zaduška, Jaz sem se
na koncu počutil zadovoljnega.
(pesem)
Pejmo še en korak nižje.
Kaj je bilo tisto, kar oni niso, niso prenesli? Se pravi, potrpljenja niso
imeli. Oni niso znali počakati. Znati čakat. Oni niso znali čakati. Oni so
rekli, torej moramo nekaj narediti, ne. In jasno, s tem so dobili potem na
koncu poplačil, ker so se zabavali, popili in se veselili, so imeli svojo
veselico. Se pravi, če človek dela malik in malikuje, v nekem smislu je prepričan,
da on ve bolje, kaj je treba, kakor pa zaupati, da z Božje strani bo prišlo eno
odrešenje ali pa ena odrešitev. Če postavimo eno, na soočenje, ali Božja
logika, ne, ali moja, se tle vidi pri tem dogodku, da oni se ne zanesejo, da bo
res Mojzes kaj naredil in da bo še kaj šlo naprej ta njegov eksodus, izhod. Pa
so prišli iz Egipta v uri, ko so vse druge pobili. Oni so, oni imajo že toliko
pozitivnega spomina za seboj, da če bi se samo ustavili, pa rekli, čujte, če
nas je do tukaj pripeljal, nas bo še naprej. Saj cela zgodovina Svetega pisma
je sestavljena tako, vse molitve biblične so sestavljene na tak način: Gospod
Jahve, ker si nas odrešil tukaj, ker si naredil to, ker si ustvaril zemljo in
nebo, ker si nas to, to, to, in to, celo zgodovino, naštejejo tam dva dni
naštevajo, kaj vse je Bog naredil, na koncu rečejo, zdaj te prosimo, daj še to,
ne. Če si že naredil tisoč stvari, zdaj te samo še eno prosimo, še tisto daj.
Če bi oni na ta način tukaj reagirali, bi se, ne bi šli nikoli v malikovanje, ampak
oni tega niso bili sposobni. Oni se niso več zanesli, da se bo tam kaj
uresničilo, kar je na koncu tudi zadnja najbolj dramatična točka tudi Mojzesa
samega, zato tudi on potem ni stopil v obljubljeno deželo. V nekem trenutku se
niso več zanesli, oni so bili prepričani, da bodo z Aronom stvari rešili
drugače. Kot pravi Izaija, če jaz delam malike, jaz imam tukaj eno korist
zadaj. Nekje bom nekaj dobil, kar mi živi Bog po moji logiki ne bo dal. To si
jaz moram sam zorganizirati in si to zorganiziram z neko videzno
religioznostjo. Navidezno. Ni ta prava, ampak to si jaz sam zorganiziram, ne.
Zakaj? Ker nisem prepričan, da je to, kar bo Bog uspel narediti. Če gledamo
zdaj, prenesemo ta dogodek na Jezusa Kristusa, ne. Zakaj je težko? Zato ker
njegova Velika noč ni zame zadosti velik argument, da bom tudi jaz vstal od
mrtvih, če umrem. Jaz temu ne zaupam do konca. Kristus mi reče: Če te obsodijo,
obsojajo, slabo o tebi govorijo in obrekujejo, ti pusti pri miru, moli in
zahvali Gospoda in pojdi naprej, ne. Jaz, ampak kdo bo meni garantiral, da se
bo to končalo dobro? Ja, Gospod pravi, ja sej tukaj na tej zemlji ni nujno, da
se bo vse uresničilo tako, kakor bi ti mislil, da se bo evangelij uresničil,
saj je posmrtno življenje, kjer bo se evangelij do konca uresničil. Ja, pa kdo
bo mene prepričal, da bo neko posmrtno življenje? Ja, saj je Kristus vstal, saj
sem jaz vstal. Ja že, ampak kaj pa, če jaz, a bom jaz tudi sigurno vstal, kaj
pa vem jaz, ne. Grob je le grob in zemlja gor zasuta je le zemlja gor zasuta.
In jaz sem videl preveč strohnjenih in zgnilih teles, da bi zdaj kar tako mirno
se zaupal, da bom jaz res vstal od mrtvih, ne. Njegova Velika noč ni
prepričljiv dokaz za mojo Veliko noč. To je prva stvar. Se pravi.
To je prva človeška
tragika.
Ja, to je tragika, to je
prav dobesedno tragika, ne. Oni niso zdržali štirideset dni, je bila neka
neučakanost, tukaj gre za čisto isto stvar pred Kristusom, mi smo neučakani.
Ker evangelij nima časa. Božje ure niso naše ure, Božji časi, Božji mlini
počasi meljejo, mi bi pa radi hitro. Danes ko smo pa sploh oboleni od tega
virusa, reklamnega, ne, vse najboljše in takoj, ne, to pa sploh, evangeljski
časi, da ti, že v Cerkvi sami je ta bolezen danes. Če ti pogledaš recimo, ko si
debatiral o evangelizaciji v pastoralnem delu. Vsi bi radi takoj videli
rezultat. Misijon v župniji, takoj rezultat, kaj se je zgodilo. Ja (smeh)
mislim, to je čisto pogansko razmišljanje, to ni nikjer v evangeliju. Kristus
je zaprl oči na križu, ne da bi videl kakršenkoli uspeh svojega oznanjevanja,
pridiganja in pričevanja. Nobenega učenca tam ni bilo, da bi veroval do konca,
kaj se je zgodilo, ne, in kljub vsemu še danes se uresničuje vse kar je učil in
delal v vsakem krščenemu človeku, ampak takrat se pa nič kaj dosti ni pokazalo.
Mi smo oboleli od tega, da se ne zanesemo in da nas čas, da ta logika, da bi mi
radi, da bi tako in tako se ne da takoj narediti, tega mi ne prenesemo in
zaradi tega dejansko kot en citat enega svetega očeta, da človek že sam ve
boljše, kaj je za njega bolj dobro, kakor pa, da bi Bog mu to povedal. Zakaj?
Ker ni zanesljivo, da se bo to zame res dobro uresničilo. Zato je boljše, da
jaz si sam zorganiziram stvari, na moj način. Jasno, brez Velike noči. Jo lahko
pripravim nekomu drugemu, ma ne sebi. Zame si bom zrihtal in uredil življenje
tako, da bo šlo gladko. In dejansko Bog nas hoče kljub vsemu še reševati.
Recimo, če se spomnimo v Svetem pismu na dogodek Bileamove oslice, izredno
zanimiv primer, ne. Zakaj? Ker Bileam je hotel iti po svoje, se je odločil za
eno stvar, kakor je on razumel, Bog pa bo storil vse, da bi ga nekako
prepričal, da to ni dobro in da tega naj ne naredi. On pa tišči pa tišči, da bi
vse stvari šle tja. Prisluhnemo temu odlomku.
(pesem)
Bileam je torej zjutraj
vstal, osedlal svojo oslico in šel z Moabskimi knezi, toda vnela se je Božja
jeza, ker je šel. Ko je tako jezdil na oslici, sta bila z njim njegova hlapca,
se mu je Gospodov angel postavil na pot kot nasprotnik. Ko je oslica zagledala
Gospodovega angela, kako z golim mečem v roki stoji na poti, je krenila s poti
in šla na polje. Bileam pa jo je začel tepsti, da bi jo spet spravil na pot,
potem se je Gospodov angel postavil na ozko stezo med vinogradi, kjer je bil na
obeh straneh zid. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, se je pritisnila k
zidu, ker pa je Bileamu pritisnila nogo ob zid, jo je spet začel tepsti. Nato
je šel Gospodov angel spet naprej in se je ustavil na ozkem kraju, kjer se ni
bilo mogoče ogniti ne na desno ne na levo. Ko je oslica zagledala Gospodovega
angela, je legla pod Bileamom. Ta se je razjezil in oslico tepel s palico.
Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: Kaj sem ti storila, da
si me že trikrat pretepel? Bileam je rekel oslici: Ker se norčuješ iz mene: če
bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil. Oslica pa mu je rekla: Ali nisem
tvoja oslica, na kateri jezdiš od nekdaj do danes. Sem mar kdaj imela navado,
da bi ti počela kaj takega? Rekel je: Ne. Tedaj je Gospod odprl Bileamu oči, da
je videl Gospodovega angela, kako stoji na poti z golim mečem v roki.
(pesem)
Vidite. Včasih mi mislimo,
da so stvari tako, kakor jih mi razumemo. In da morajo iti po naši volji in bi
radi podvrgli življenje in dogodke naši volji. Stvari pa nas prepričujejo, da
grejo drugače. Življenje je velikokrat močnejše, kakor pa naše prepričanje,
kako naj gre. Mi izsilimo življenje v našo logiko, ne. V naše teorije, v naše
prepričanje, v našo trmo, ampak življenje se ne da spraviti tja. In na koncu
kolikokrat se zgodi, ko se obrneš v življenju nazaj, vzameš en večer, ti pride
na misel, razmišljaš malo in rečeš: Kako je bilo dobro, da se ni zgodilo tisto,
kar sem jaz želel. Kako so se stvari potem v življenju obrnile tako in da lahko
na koncu samo s hvaležnostjo rečeš: Ja, hvala Bogu, da ni bilo tako, kakor sem
si jaz želel. Koliko takih dogodkov je v našem življenju samo za to, ker mi smo
prepričani, da moramo podvreči življenje našemu prepričanju in da more naše
misli vladati življenju, ne, in to ne gre, to ne gre. Ta oslica je čudoviti
primer, kako Bog preko življenja, preko dogodkov, ljudi, potresov in ne vem kaj
vsega vodi naše življenje tako, da če smo odprti, kakor je bil Bileam, da gremo
v dialog z dogajanjem. On se je začel pogovarjati z oslico, to je zelo važno,
se pogovarjati z dogajanjem, se nam odkrivajo spoznanja, sicer pa vztrajamo ves
čas pri svojem in če se vrnemo nazaj zdaj na Kristusa. Vztrajamo pri svojem in
mislimo tako, mi imamo eno poklicanost, eno poslanstvo, važno, lepo, sveto, smo
ga spoznali, smo ga izdelali, programirali, zdaj pa prosimo Gospoda, da bi se
to uresničilo pa da bi nam pomagal. Ne, to je samovolja. Ne, ne, mi nimamo
nobenega poslanstva pred Kristusom ali zraven Kristusa. Sveti Pavel v drugem
pismu Korinčanom pravi jasno: Vse obljube so v Kristusu postale da. Se pravi,
vse karkoli se je v mojem življenju dobrega lahko zgodi, je storjeno in
odživeto v Kristusu. In jaz ne stojim pred njim in ga ne prosim, naj mi pomaga,
da se to uresniči, ampak sem delež na njem, sem deležen njemu. Ampak, tukaj je
zdaj najvažnejša točka. Če jaz uresničujem v življenju en program življenjski,
eno poslanstvo, ki vem, da je v Kristusu uresničeno, jaz ga moram samo danes v
zgodovini odživet, ampak on je to odživel z Bogom. Potem to pomoni, pomeni, da
jaz moram živeti na način Kristusa in s Kristusom. To pa pomeni, na velikonočni
način, kar pomeni, da tudi mene čaka Velika noč. In ko bom odživel mojo Veliko
noč, bom najbolj uresničil to, zakaj me je Bog poklical na zemljo. To je
Kristusov način. Ko smo jezuiti imeli zadnjo kongregacijo idealno, so prišli na
dan dokumenti, sem jih prebral. Ma, sem rekel, saj nič ni novega. Potem sem
moral iti v kurijo za generalne imeti eno duhovno obnovo, ravno od teh
kongregacij, v tej kongregaciji in sem rekel, zdaj pa res moram najti nekaj
novega. In na koncu sem našel eno samo besedo, ki je bila nova. Sem šel tja in
sem videl, da sem zadel. Pred ta zadnji kongregaciji smo jezuitje izdali ta
dokument o socialni pravičnosti, kjer piše, da se moramo boriti za pravičnost.
V novem dokumentu pa pravi, da se moramo boriti za Kristusovo pravičnost. Zelo
velika razlika. Jaz lahko izdelam eno vizijo pravičnosti in se zanjo borim. Če
pa gre za Kristusovo pravičnost, potem sem pa jaz deležen te pravičnosti,
združen s Kristusom in jo uresničujem na Kristusov način, kar pa pomeni: smrt
in vstajenje. Jaz moram rešiti tistega, ki dela krivico in tistega, ki jo
doživlja. Oba.
Kar pomeni, da svoje
oslice ne pretepam in jo silim po neki poti.
Ja. Mi se ne moremo ves
čas boriti z razredom. Je prišel Marks, smo se borili z delavskim razredom, se
pač, mi vedno se z nekom borimo, ker ne grejo stvari kakor si mi, bi radi. Na
koncu pa spoznamo, da je Bog po teh zgodovinskih dogodkih tudi nam, tudi Cerkvi
ogromno povedal. In za nas vsakega kristjana v svojem majhnem svetu, moramo
paziti, da ne bomo obšli Kristusa, zato ker smo prepričani, da njegova Velika
noč še ni zadosti velik dokaz, da bom tudi jaz, če bom umrl vstal in da bom več
naredil v življenju, če bom s tem, kar delam in sem, razodel skrivnost
ljubezni, ki se uresničuje na velikonočni način, kakor pa da delam fantastična
dela, ploskana dela, ki jih vsi ploskajo, vsi pozdravljajo, na vseh sredstvih
javnega obveščanja so na prvih straneh objavljena. To še ni po krščanski logiki
dokaz do so to dela za odrešenje. Odrešenje se uresničuje na velikonočni način.
Se pravi, prihajamo še do enega odgovora, zakaj je težko biti s Kristusom. Ker
nismo prepričani, da je Velika noč naša pot, ampak da imamo mi bolj prav in da
poznamo boljše metode in metodologijo, kako se uresničuje človekovo življenje.
(pesem)
Torej pri tem iskanju
zakaj je težko biti s Kristusom, smo zdaj videli, da je eden glavnih razlogov
prav to, da se izogibamo velikonočnemu Kristusu in da vztrajamo pri svojem,
kakor da je naša misel in naše prepričanje važnejše, da mi bolje vemo kaj je za
nas dobro. Pri tem lahko pridemo do take trme, da je ta naša misel tudi razlog
nasilja, agresije. Recimo, v Svetem pismu poznamo en primer, zelo zgovoren prav
tega načina razmišljanja, kjer mi v prepričanju, da imamo prav, da pravilno
vidimo, se čutimo upravičene, da lahko sežemo po nasilju. Poslušajmo en tak
dogodek.
(pesem)
Medtem je Savel še naprej
besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k Velikemu duhovniku in si
izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca poti,
moškega ali žensko vklenil in prignal v Jeruzalem. Med potjo, ko se je bližal
Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba, padel je na tla in zaslišal
glas, ki mu je rekel: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Rekel je, kdo si
Gospod? Glas pa je odgovoril: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.
(pesem)
Torej, vidimo Savla, ki je
prepričan, da je izročilo Očetov pravilno, edino pravilno in on je prepričan,
da kdor ne razmišlja tako, kdor se s tem ne strinja, mora popustiti in če ne
popusti, ga je treba likvidirati. Vemo, da Savel je prišel do tega, da je vodil
likvidacijo, dejansko ali bil prisoten, kakor eden od glavnih velikega učenca
Jezusa Kristusa, Štefana. Se pravi, moja misel me opraviči, da sežem po
nasilju. Dorotej iz Gaze pravi, da je trma ena od hudih duhovnih bolezni, prav
zato, ker človek se čuti dolžnega brani svojo misel, ker dejansko je njegova.
Če bi ta misel bila Božja, bi se Bog zanjo zavzel, ker pa je moja, če jo jaz ne
bom branil, kdo jo bo branil. Se pravi, jaz se moram z vso silo boriti, da ta
moja misel prodre, da pride na dan, da je uveljavljena, ker če jo jaz ne bom
uveljavil, se ne bo uveljavila. Medtem, če je misel Božja, Bog deluje, in Bog
deluje preko mene. Ampak, če deluje Bog, potem deluje po Božje, in kako deluje
po Božje, velikonočno. Velikonočno delovanje, ljubezensko delovanje ima to
razsežnost dramatičnosti. Zato se grešni, egoistični, zaprti miselnosti upre,
ne. In ravno zaradi tega, ker v moji viziji dejansko ni ljubezni, ne, potem
opravičim celo zlo in nasilje. Kar se pa kaže dejansko, da gre za eno hudo
notranje nasprotje, ne. Jaz lahko govorim o Kristusu, o Bogu, usta polna lepih
besed, dejansko pa lahko postanem neizprosno krut, trd, oster, sodnik in
razsodnik vseh in vsega. Ker se čutim tako identificiranega s to mislijo in
tako prepričan, da je to pravilno, dejansko pa v tej viziji manjka to, kar je
bistveno, Boga. Manjka Bog. Manjka ta delež, deleženje na Jezusu Kristusu v
katerem, kakor smo rekli, se je uresničila vsa ta Božja obljuba, se pravi, vse,
kar je Bog obljubil kot odrešenje človeštva se je v Jezusu Kristusu izpolnilo.
Mimo njega mi ne moremo doseči nič dobrega, ne, ampak ravno ta zagledanost v, v
svojo misel, v svoje prepričanje, pa nas pripelje do te trme, in tega je v tej
sodobnem, v tem sodobnem svetu, tej sodobni kulturi zelo veliko, zato ker mi
smo le, prihajamo zdaj iz enega obdobja zelo abstraktnih principov in teorij in
filozofij, a ne, in smo prepričani, da je res miselni svet ta glavni in da je
ideje večne in vse to in veliko, z lahkoto najdeš ljudi, ki so prepričani, da
to kar oni mislijo, da to je Božja volja, da to je edino pravilno. Govorim tudi
strogo v Cerkvi, se pravi ljudi, ki so verni, mogoče z zaobljubami in ne vem
kaj vse, ampak jih takoj čutiš, ko spregovorijo, da po njih spregovori ena trda
sodba o vseh, ki ne mislijo tako, ki ne počnejo tako, se pravi, kakor odpreš
usta, se izdaš, da v tebi ni velikonočne vizije, in če ni velikonočne vizije,
se pravi, porivaš naprej na misel mimo Kristusa, ma lahko v njegovem imenu,
ampak mimo Kristusa, a ne.
Ampak, pater Marko Ivan
Rupnik, kako pa je, kako pa je potem mogoče recimo pričakovati en tak, eno tako
svetlobo kot jo je doživel Savel, ki ga je obsijala, vrgla s konja in Savel je
potem svoje življenje popolnoma preobrnil?
Ma, že v stari časih so
kristjani zelo veliko molili za grešnike. In ko je Savel bil prisoten pri
kamnanju Štefana, recimo če vzamemo njegov primer, ne. Ko so Štefana kamnali,
so položili oblačila pred noge Savla, kar pomeni, da on je bil eden od glavnih
tam. Po tistem dogodku, ko je pred Savlovimi očmi Štefan dejansko oživel svoje
življenje kakor čista ikona Jezusa Kristusa. Štefan je postal evangelij Jezusa
Kristusa, viden, podoba, on je postal alter Kristus, drugi Kristus. Pavel je to
videl, potem pa je še v Damask, po vsem tem besu, ne. Na tej poti je bil sam,
in te stvari delujejo. To da se Štefan mu ni uprl, ampak da če mu ni uspel z
besedo dokazati, da to kar on trdi, je prav, je na koncu Štefan naredil kaj?
Dobro, jaz tebi Savel ne morem razložiti Kristusa in te prepričati o njem, ti
ga bom pokazal. Se ti dam v roke. In se ga je dotaknil Kristus. Dejansko pravi:
Dobro, kdo si ti? Jaz sem tisti, ki me ti preganjaš. Koga je on ta zadnjega
preganjal? Štefana. Se pravi, da je ljubezen sama tista, ki prej ali slej
človeka se dotakne in ga sama vpelje v to, da lahko spregleda in vidi. In to je
milost.
In vrže s konja.
In vrže s konja, ker ta
podoba konja je tudi zelo zanimiva, ker v vsej likovni umetnosti, krščanski, o
Pavlu in podobnih dogodkih, že iz klasike ven konj pomeni moč, oblast in tukaj
zdaj vidimo Savla, ki pade z neke oblasti, to je pravzaprav simbolična podoba,
ne, da Pavel zapusti ena vizija, eno razmišljanje, ena miselnost moči in
oblasti.
In pade v prah.
Ja, in vse kar je prej
videl, ne, se mu zdaj zazdi prah, tako da je sam rekel: Vse kar sem bil
prepričan, je zdaj zame, so zdaj zame smeti, zaradi spoznanja Jezusa Kristusa.
Se pravi, da to prepričanje, da mi lahko postajamo kristjani zraven Kristusa, v
imenu Kristusa, je pravzaprav beg pred bistvom našega Boga, ki je ljubezen in
eno naše razlaganje ljubezni, ki ne upošteva tega, da se je ljubezen
zgodovinsko uresničila po Jezusu Kristusu v njegovi Veliki noči. Se pravi, dati
prednost ideji, teoriji, našemu razumevanju, ampak vse to z etiketo Jezusa
Kristusa, evangelija in pobožnih stvari, v bistvu pa gre za eno trmoglavo
opiranje na svojo lastno vizijo in nepopuščanje pred prihajam, prihajanjem
prave vsebine v našo miselnost. Trma je gotovo zelo pogost pojav in če človek
posluša včasih naše pogovore, naša razmišljanja se vidi, da že pridemo skupaj
vsak s svojim prepričanjem. Vsak s svojo metodologijo uveljavljanja svojih
spoznanj in videnj in jasno da tukaj se kaj dosti resnega ne more zgoditi v
takem vzdušju.
Tudi z nepripravljenostjo,
da bi sprejeli to, kar nekdo drug misli, pripoveduje njegove izkušnje.
Ja, saj, jaz upam, da sem
bil dosti jasen, da to je samo po sebi logično, da je tako, ne, zato ker če jaz
dejansko imam v sebi eno vizijo, kateri manjka točno življenjski sok, ki je
ljubezen, potem je jasno, da, da manjka ravno teh stvari: odprtost, sprejetje
in vse to, ampak ker sem pa jaz toliko prebrisan in dober, ne in toliko hočem
biti popoln, pa vem, da je treba zraven tudi imeti odprtost in upoštevanje in
vse to in se začnem za to truditi celo, ne. Ampak prej ali slej se bo izdala
moja resnica, da se jaz trudim za to, ker bi rad bi odprt, pa sprejemal
drugega. Zakaj? Ker je to tudi etiketa krščanske popolnosti, ne, ampak je to
moje delo, ni pa to resnična ljubezen, se pravi delež na ljubezni, ki sama se
uveljavlja in živi, ne, zato prej ali slej me bo zmanjkalo. Prej ali slej se bo
pot zaprla, bo prehuda zame, ne. Ali pa vidimo potem ta razcefranost, na eni
strani sem tak, ne, pa se delam recimo demokratičnega, pogovornega, dialoškega,
sprejemam, ampak to na enem področju, na drugem, Bog ne daj da mi kdo kaj reče.
Ja imam stvari že dodelane, urejene in tako naprej, ne. Se pravi, v bistvu mi
gradimo to idolatrijo, to malikovanje nekega miselnega, ideološkega,
moralističnega sveta, ker nas to opravičuje, da v bistvu ostajamo zaljubljeni v
svojo voljo in podrejamo življenje, stvari, stvarstvo po naši volji in to je
tisto, kar ruši, kar spodjeda tudi stvarstvo, ne, tudi zemlja trpi od te naše
samovoljnosti, ne, da ne rečemo, kako trpi družba, odnosi in to.
In zato cerkveni očetje
pravijo, da je malikovanje pretanjeno opravičevanje.
Točno tako.
Pater Marko Ivan Rupnik,
hvala lepa za današnje tretje predavanje, tretji nagovor v radijskem misijonu.
Hvala.
(pesem)