napisala: Klarisa Trojer
PETEK, 5. JULIJ 2013: Petkovo jutro je bilo nadvse zanimivo. Pred mladimi in nadebudnimi prostovoljci je stal velik kup pridobljenega materiala in pod nobenim pogojem ni izgledalo, da bo vse to moč spraviti v dva kombija - upoštevajoč pa tudi to, da je imel vsak udeleženec tudi lasten delež v obliki prtljage, vendarle pa sta se božja bližina in blagoslov zaznala že v samem začetku misijonskega dela. Resda (pre)polno natovorjeni smo krenili iz Ljubljane proti naši prvi postojanki - Beogradu. Pot je bila umirjena in sproščena. Po polovici vožnje pa se je našemu glavnemu vozniku in novopečenemu mašniku Blažu poznalo da v času slovesnosti ni bilo časa za spanec - svojo vlogo je opravil odlično, ko se je razdajal v lastni župniji z obiski, zato mu lahko samo čestitamo. Vožnjo smo nadaljevali tako, da sem jaz prevzel vlogo šoferja, kar me je zelo navdušilo. Sprva v dvomu, kasneje pa s polno zavzetostjo in zavedanjem odgovornosti. To je bila res lepa izkušnja. Ko smo prispeli na kraj, kjer smo kasneje prespali, smo imeli prvo skupno sveto mašo. Bilo je prijetno, vendarle pa smo z žalostjo v srcu prisluhnili tamkajšnjemu župniku, ki je pripovedoval o majhnosti skupnosti katoličanov. Spet se mi je v ospredje postavila vloga misijonarja v današnjem svetu. Vsak kristjan je namreč poklican, da pričuje - ne vsiljuje. Kasneje smo se odpravili v staro mestno jedro Beograda in skupaj preživeli čas. Zelo dragocen mi je bil tudi čas, ko sem imel priložnost z duhovnikoma ter koordinatorico projekta Marijo moliti brevir.
napisal: Blaž Farič
SOBOTA, 6. JULIJ 2013: Ta dan je bil za našo skupino obarvan "prevozniško". Ves dan smo se namreč peljali - najprej v Sofijo (in se vmes malo izgubili, ker smo bolj zaupali človeški napravi, kot pameti, ki nam jo je dal Bog), kasneje pa v Varno, prelepo Bolgarsko mesto ob morju. Prispeli smo zelo pozno in bili tako prisiljeni na hitro odložiti kovčke ter obhajati evharistijo. Pričakala nas je ena izmed sester in kar izžarevala Božjo ljubezen, bila je izredno gostoljubna.
napisala: Pina Osovnikar
NEDELJA, 7. JULIJ 2013: Na ta dan smo bili prisotni pri sveti maši ob deseti uri, pri kateri je somaševal tudi Blaž. Maša je bila izredno doživeta, najbolj pa se me je dotaknilo to, da je bilo čutiti, kako se ljudje zavedajo daru, ki ga predstavlja novomašnik, ki je čisti Božji dar. Enako sem namreč občutil tudi na novi maši, ki jo je Blaž obhajal v Kamnjah, v lastni župniji. Kasneje smo si ogledali tudi koncert, ki so ga pripravljali poljski prijatelji. Bolj kot to pa me je prevzelo število tistih, ki so sodelovali pri naslednji maši - večina Poljakov. Dobil sem občutek, da je velik vpliv pustil papež Janez Pavel II. Vedno bolj se zavedam vlogo svetega očeta v svetu in izrekam veliko zahvalo Bogu za nekaj zadnjih, ki so delo opravljali srčno in v močni povezanosti Boga Očeta. Kasneje smo imeli prvo uradno srečanje s sestrami, kjer smo se predstavili in tudi dobili naloge za cel teden. Bilo je izredno prijetno in lepo. Pri njih mi je najbolj všeč preprostost in zaupanjem v Boga. Ko smo končali s srečanjem smo si vzeli čas za oddih na lepi plaži.
napisala: Blaž Farič
PONEDELJEK, 8. JULIJ 2013: Dneve bomo začeli s sveto mašo in tudi danes je bilo tako. Izredno dragocena izkušnja se mi zdi, da lahko skupaj s sestrami molimo. Nato smo pričakali otroke. Ni jih bilo veliko, vendar so bili nadvse prijetni. Takoj so podrli in uničili vse naše predsodke in skrbi s tem, da so nas takoj sprejeli in tudi mi njih. Prijetno smo se družili, manjkalo pa ni tudi petja. Naučili smo se bolgarsko pesem, ki je hkrati tudi naša himna. Lepo je tudi to, da z Blažem lahko igrava vsak na svoj inštrument in tako konkretno sodelujeva. Bolgarščina je sicer podobna slovenščini, vendar so razlike vseeno prehude, poleg tega pa je drugačen tudi zapis. Pri otrocih mi je najbolj všeč preprostost in volja do igranja, zabavanja ... življenja. Zanimivo pa mi je tudi to, da se izredno radi rokujejo. Prva aktivnost se je odvila po katehezi in sicer ko smo risali. Nato smo se odpravili v zabaviščni park, kjer so sestre pokazale, da se znajo tudi zahvaliti. Zatem smo se vrnili nazaj in imeli kosilo. Zelo pomembna se mi je zdela gesta ene izmed sester, ko je pred obrokom otroke opomnila, da naj s hrano ravnajo lepo, ker dobrine po svetu še vedno niso porazdeljene. Ko so otroci odšli smo imeli čas zase. Nato smo ob 18. uri sodelovali pri adoraciji. Najprej smo molili rožni venec, nato pa smo imeli čas za osebno molitev. Hvaležen sem za čas, ki ga lahko preživim v tišini z Bogom. Takrat je priložnost, da se umiriš, nahraniš lastno dušo in tako zares deluješ po Božji volji in si Njegova priča. Popoldne pa smo skupaj brali knjigo matere Terezije, ki jo je prevedel naš voditelj Blaž. Izredno lepo se mi zdi, da nas ta knjiga povezuje in da darujemo svoj čas za branje in razmišljanje.
napisal: Blaž Farič
TOREK, 9. JULIJ 2013: Sveta maša je s sestrami zelo doživeta, lepo pa je tudi to, da imamo aktivno vlogo pri bogoslužju - petje. Še pred samo mašo pa z Blažem moliva brevir. Občutek je enkraten, ko dan začneš z molitvijo Cerkve v kapeli Misijonark ljubezni. Ta dan smo se z otroki odpravili v park, kjer smo fantje odigrali nogometno tekmo. Izkazalo se je, da šport povezuje. Kasneje pa smo odšli v živalski vrt. Obrazi otrok so bili zares presrečni, ko smo jih seznanili, kam gremo. To je bila le še potrditev, da Misijonarke delajo prav, ko se aktivno ukvarjajo z revnimi otroki.
napisal: Blaž Farič
SREDA, 10. JULIJ 2013: Ta dan me je, poleg svete maše, igranja z otroki ter adoracije najbolj zaznamoval dogodek v domu za ostarele. Z avtom smo se odpravili malo več kot pol ure proč, kjer smo nastanjeni. Že ko smo prispeli smo začutili velik vpliv revščine. Dom je namreč nastal v isti stavbi, kjer je bila prej postaja za vlak. Ne, da ne bi imel izkušenj, ampak tja sem se odpravil z velikimi dvomi. V Sloveniji nas povezuje slovenski jezik, zgodovina, ljudske pesmi ... in pristop do starejših je popolnoma običajen. Poleg tega so sobe urejene in zdravniška oskrba je zagotovljena. Tukaj pa se to na prvi pogled sploh ni poznalo. Vendar, ko smo stopili v notranjost in prinesli pakete, ki smo jim jih nameravali izročiti, so pokazali veliko veselje. Le-to pa se je še toliko bolj prepoznalo, ko je zaigrala harmonika in se je zaslišal glas iz kitare in naših grl. Domenili smo se za eno pesem, na koncu pa jih je bilo mnogo in sicer iz naše, kakor tudi iz njihove strani. Nato smo se odpravili v sobe tistih, ki niso bili sposobni priti sami v skupni prostor. Bilo je zares ganljivo, ker smo zapeli lepo bolgarsko pesem, ki jih je pripravila, da so spustili solze. Ob srečanju s starejšimi se mi je v ospredje postavila predvsem zahvala Bogu za vse kar mi je podaril.
napisal: Blaž Farič
ČETRTEK, 11. JULIJ 2013: Danes smo si z otroki vzeli čas za skupno preživljanje v naravi ter piknik. Dan je bil obarvan z igro, petjem in katehezo. Vzeli smo si čas drug za drugega, kar se mi zdi izredno pomembno, saj je to zagovarjala tudi mati Terezija. Po adoraciji pa smo šli obiskat bolne prizadete.
napisala: Nika Kalan
RADA BI SE TI NAJPREJ OPRAVIČILA ..., ker sem včasih na malo neprimeren način izrazila svoje mnenje. Tudi sama se ne počutim dobro, ko moram na tak način izraziti svoje mnenje (ker drugače ne gre)…
Mislim da se vsi tukaj zavedamo, da smo tukaj na misijonskem taboru in ne na počitnicah… Menim pa tudi, da smo do tega trenutka, naredili še vse, kar nam je bilo ukazano in opravili vse naložene naloge,… Res je da včasih nad delom ali branjem knjige nismo z vsem srcem navdušeni, vendar na koncu to opravimo in se pri tem tudi »zabavamo«. ;)
Za večino članov tabora si upam trditi, da jih je potek tabora do sedaj prijetno presenetil in upam da tudi vas ni pustil brez nasmeška na obrazu… J
Rada bi Vas pa prosila, da včasih razumete, da se kdaj tudi osebno ne počutim najbolje in imam svoje težave, in v teh trenutkih nisem najboljša družba. Mislim, da sem se ravno zaradi tega tako nesramno odzvala na vaše želje po branju knjige. Za to se vam opravičujem in upam, da mi odpustite.
Rada pa bi vas tudi prosila, da imate ušesa tudi za naše besede in želje, tudi če jih kasneje ne boste upoštevali (v tem mislim, da smo v tem zaenkrat skupaj kar dobro vozili).Mislim da se vsi tukaj zavedamo, da smo tukaj na misijonskem taboru in ne na počitnicah… Menim pa tudi, da smo do tega trenutka, naredili še vse, kar nam je bilo ukazano in opravili vse naložene naloge,… Res je da včasih nad delom ali branjem knjige nismo z vsem srcem navdušeni, vendar na koncu to opravimo in se pri tem tudi »zabavamo«. ;)
Za večino članov tabora si upam trditi, da jih je potek tabora do sedaj prijetno presenetil in upam da tudi vas ni pustil brez nasmeška na obrazu… J
Rada bi Vas pa prosila, da včasih razumete, da se kdaj tudi osebno ne počutim najbolje in imam svoje težave, in v teh trenutkih nisem najboljša družba. Mislim, da sem se ravno zaradi tega tako nesramno odzvala na vaše želje po branju knjige. Za to se vam opravičujem in upam, da mi odpustite.
napisala: Anka Batič
Ni komentarjev:
Objavite komentar