TOPLINA ČLOVEŠKIH ROK
Nekega
dne sem hodila po ulicah Londona in tam je bil mož, ki je sedel zvit, videti je
bil tako osamljen, kot odpadek. Šla sem k njemu, ga prijela za roko mu jo
stisnila ter ga vprašala, kako je. Vstal je in mi rekel, da je res po dolgem
času spet občutil toplino človeške roke. Po res dolgem, dolgem času. Tam je
stal, z očmi polnimi radosti. Postal je drugačno bitje samo zato, ker mu je
človeška roka dala občutek da, »da« – ti si nekdo, nekdo, ki ga ljubim. To je
nekaj, kar imamo v teh dnevih trpljenja; naj bomo taki - radosti ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar