KAM GRESTE?
Pogosto,
pogosto, prepogosto veliko govorimo o molitvi: veliko knjig je bilo napisanih o
molitvi. Sveti Ignacij pravi, naj se na začetku molitve vprašamo: »Kam grem?
Pred koga grem? Včasih v naglici, hiteč.« Bil je mojster molitve. Ni dosti
napisal o molitvi, a majhne stvari: da se ustaviš…
O
molitvi ni napisal mnogo – le malenkosti: da se, preden se prekrižaš s
posvečeno vodo, za trenutek ustaviš, da se pred obedom zahvališ - vse to so
malenkosti in čeprav nekatere sestre poveličujejo molitev, so te majhne
zavestne stvari v pomoč pri ustvarjanju tišine srca in razuma. Velik teolog, ki
je bil pri nas na obisku, je videl posvečeno vodo in dejal: »Ta skupnost je
očitno zelo goreča, ker je posvečena voda tukaj.« Enako je, ko zaslišimo
jutranji zvonec, ko zjutraj izgovorimo prvo besedo, ko zjutraj nagovorimo prvo
osebo. Hindujke si narišejo tikka[1] –
narišejo si ga, ker je to lepotno znamenje, ima pa velikanski pomen, »središče
Boga«.
[1] Pika
ali bindi, običajno rdeče barve, ki jo imajo hindujke na čelu v znak
upoštevanja verskih pravil in je tradicionalno znak zakonskega stanu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar