II
Jezus
Mati
Terezijo so nekoč vprašali, naj pove kaj o tem, zakaj danes toliko ljudi težko
popolnoma sprejme Kristusovo prisotnost. Izpraševalcu je odgovorila kratko in
odkrito: »Ker ga ne poznajo.« To vsekakor ni veljalo v njenem primeru.
Jezus
je bil nedvomno središče njenega življenja, kar bi lahko potrdil vsak, kdor jo
je poznal. Utelešeni Božji Sin ni bil pojem ali oddaljeno Bivanje ali slika na
steni, temveč živa stvarnost. Oseba, ki jo je poznala in s katero jo je
povezovalo globoko in zaupno prijateljstvo. Ljubila je Jezusa z »vsemi močmi
ženskega srca« do te mere, da Ga je želela »ljubiti, kot Ga ni ljubil še nihče
dotlej«. Zaupnost in popolnost te zveze najbolje opisujejo njene besede: »Zame
je Jezus moj Bog. Jezus je moj zakonec. Jezus je moje Življenje. Jezus je moje
Vse.« Zavzemal je prednostno mesto v njenem življenju in »nič in nihče« je ni
mogel ločiti od Njega.
Mati
Terezija se je trudila, da bi razumela, se zavedala in posnemala razne
značilnosti Jezusovega bivanja na zemlji. Tako je odmaknjeno, preprosto
življenje, ki ga je Božji Sin izbral za Svojo človeško podobo, nikdar ni
prenehalo navdihovati. Z življenjem v Nazaretu, zakotnem kraju in preprostem
delu, ki ga je opravljal kot običajen tesar, in z opravljanjem preprostih
vsakodnevnih opravil dolgih 30 let, pri čemer je bil poslušen volji Očeta in
podrejen Njegovim bitjem, nam je razkril bližino Boga in vrednost preprostega
življenja. Tako ponižno in preprosto življenje v tišini in predanem služenju v
izpolnjevanju Božje volje, je bilo tisto, ki ga je želela posnemati.
V
svojem kratkem javnem življenju je Jezus »šel delat dobro« (Apd 10,38).
Apostolat matere Terezije v vlogi Misijonarke ljubezni je bil slediti Jezusov
vzgled, še posebej Njegova prednostna ljubezen do ubogih in Njegova milostna
ljubezen do grešnikov. Njen delež v poslanstvu, ki ga je Kristus zaupal Svoji
Cerkvi in kar se je skozi stoletja uresničevalo preko različnih karizem[1],
se je izkazoval v njenih dejanjih ljubezni za tiste najbolj zapostavljene.
Od
vseh skrivnosti Jezusovega življenja je vendar na duši matere Terezije
najgloblji vtis pustilo Njegovo Trpljenje. Do širine Božje ljubezni, prikazane
v Jezusovih poslednjih urah na zemlji, od smrtnega boja v vrtu Getsemani in
križanja, je čutila strahospoštovanje. Križ je bil največji dokaz Njegove
ljubezni: »Večje ljubezni nima nihče, kot tisti, ki da življenje za prijatelje«
(Jn 15,13). Mati Terezija je pogosto razmišljala o dogodkih okrog Jezusovega
Trpljenja, o tem je govorila in kar je najbolj pomembno, svoj odgovor na
trpljenje, ki je del vsakega človekovega življenja, je zgradila na Jezusovem
primeru. V želji, da bi bila eno s tistim, ki je ljubil do konca in ki je vse
pretrpel iz ljubezni do nas, je v povezavi z Njim objela vse trpljenje, da bi s
tem pokazala »še večjo ljubezen« do Boga in bi izprosila milost za duše.
Prizadevanje,
da bi bila povezana z Jezusom s pomočjo meditacij o skrivnostih Njegovega
življenja, kot je opisano v Novi zavezi, v evharistiji, v vsej njeni
skrivnostnosti in zakramentalni resničnosti, je bil svojstven način matere
Terezije, da je vsakodnevno srečevala Jezusa. Bilo je nujno potrebno za njeno
življenje povezano z Njim. Maša, v kateri so bile skrivnosti vere, ki so
zgodile preteklosti, ponovno prisotne, je bil najpomembnejša ura vsakega dneva.
Da bi bilo njeno življenje resnično žrtvovanje ljubezni, se je združila z
Jezusovo žrtvijo v praznovanju evharistije in se Mu ponudila, da bi se strta
predala najbolj ubogim med ubogimi. Pri maši je prejela milosti, ki jih je
potrebovala, da bi izpolnila tisto, kar je Bog želel od nje tisti dan. Ko se je
pokazala priložnost, da je »z lastnim mesom nadoknadila, kar je umanjkalo pri
Kristusovem trpljenju«[2], je to sprejela kot
uresničitev mašne daritve.
Dnevna
evharistična molitev je bila dodatna priložnost, da je sedla k Božjim nogam in
Mu prisluhnila. To je bil čas, ko Ga je ljubila in se prepustila njegovi
ljubezni. Da mu je povedala o svoji ljubezni in o želji, da bi potešila Njegovo
žejo. Tam je bila, da Ga je tešila in da je On tešil njo; ne v čutilih, temveč
v resničnosti vere. Skozi tišino jo je Njegova prisotnost napolnila z mirom,
močjo in z gorečnostjo, ki jo je oddajala Njegova ljubezen do drugih, še
posebej do najbolj ubogih med ubogimi, h katerim jo je poklical služiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar