ALI SI VZAMEMO ČAS

ALI SI VZAMEMO ČAS?

Danes Bog spet kliče – tebe in mene – ampak, ali ga poslušamo? »Jaz sem izbral vas. Niste vi izbrali mene.«[1] Ali smo slišali Njegov glas v tišini naših src? Ali si vzamemo čas, da bi »odnehali in spoznali, da sem jaz Bog«?[2]

Boga namreč ne moremo slišati sredi hrupa in trušča sveta. Ali si vzamemo čas za vsakodnevno molitev? Ali Ga ljubimo dovolj, da želimo prisluhniti njegovemu klicu, naj se odpovemo vsemu in Mu sledimo v svobodi revščine, z nedeljeno ljubeznijo v čistosti, s popolno predanostjo v poslušnosti? Jezus s križa vpije: »Žejen sem.«[3] Žeja ga po dušah, še tedaj, ko je visel tam, umirajoč, zapuščen, zasramovan. Kdo mu bo prinesel te duše, da bi zadovoljil žejo neskončnega Boga, ki umira od ljubezni? Ali lahko jaz in ti le stojiva ob križu kot opazovalca? Lahko greva mimo, ne da bi kaj postorila?

Z večjo vnemo bom ohranila tišino srca, da bom lahko v tišini srca slišala Njegove besede tolažbe in napolnjena z njimi bom lahko tolažila Jezusa v prikriti bolečini ubogih.

Naša Gospa je premišljevala o Njegovih besedah v svojem srcu… Tako kot ona se moramo tudi me naučiti tišine, ki nam omogoča, da premišljujemo Njegove besede v naših srcih in tako rastemo v ljubezni. Ne moremo ljubiti in služiti, če se ne naučimo premišljevanja v naših srcih. Spoznanje Jezusa in njegove navzočnosti v revnih nas bo pripeljalo do osebne ljubezni. Le ta ljubezen lahko postane naša luč in veselje v radostnem služenju drug drugemu.

---

[1] Prim. Jn 15,16.

[2] Ps 46,11.

[3] Jn 19,28.