nedelja, 29. september 2013

LETO C: 26. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (1min 44s)





 ______________________________________________________


2. DEL PRIDIGE (2min 9s)





_____________________________________________________


3. DEL PRIDIGE (2min 8s)






______________________________________________________


4. DEL PRIDIGE (1min 54s)





 _____________________________________________________


5. DEL PRIDIGE (2min 28s)






______________________________________________________


6. DEL PRIDIGE (2min 18s)






______________________________________________________


7. DEL PRIDIGE (1min 9s)





______________________________________________________


8. DEL PRIDIGE (2min 34s)






LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 



Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

1 Mar nimamo velikega bogastva? Vsak dan dobimo 24 ur, dovolj zraka, da dihamo, dovolj svetlobe, da lahko vidimo, na srečo tudi dovolj ali preveč hrane in pijače, streho nad glavo, če slučajno pada dež, da nas ne zmoči. Veste, v misijonu v Indiji imajo pločevinasto streho pri cerkvi. In kaj mislite, kako je slišati v cerkvi, kadar pada dež? Če kdo kaj govori, ali ga je slišati? Duhovnik. Ker tako udarja po tisti pločevinasti strehi, da ko se ljudje zberejo pri nedeljski maši, morajo počakati, da konča dež ali pa z vero opraviti sveto mašo, tudi če nič ne slišim. In kaj imamo še? Trdna tla pod nogami, da lahko stojimo ali sedimo. Mar nismo bogataši? Nihče nas toliko ne razvaja kot Bog sam, kakor pravi mati Terezija. V knjigi, ki sem jo prevedel z naslovom 'Kjer je ljubezen, tam je Bog', najdemo pod naslovom 'Nihče nas ne razvaja kot Bog sam' zanimivo zgodbo in bi jo rad delil z vami, ker se nanaša na današnjo Božjo besedo:
2 Po svetu se širijo govorice, da mati Terezija razvaja ljudi s tem, da jim daje vse zastonj. Na nekem seminarju v Bangaloreju – to je mesto, veliko mesto, 40 milijonov ljudi na jugovzhodu Indije – v tem mestu na seminarju je vstala neka redovnica in mi v imenu celotne skupine rekla – to je zapis matere Terezije: »Mati Terezija, razvajaš uboge s tem, da jim daješ stvari zastonj. Izgubljajo svoje človeško dostojanstvo. Vzeti bi morala vsaj deset naya paisa – to je zelo malo, to je manj od nekaj centov – vsaj nekaj denarja od njih bi morala vzeti, potem ne bi prizadela njihovega človeškega dostojanstva.« Ko so vsi potihnili, sem mirno odgovorila: »Nihče nas toliko ne razvaja kot Bog sam. Poglejte čudovite darove, ki nam jih daje zastonj. Čeprav nihče od vas nima očal, lahko vseeno vidite. Kaj bi se zgodilo, če bi Bog pobiral denar za vaš vid? Koliko denarja zapravimo za Šišu Bhavan – to je dom misijonar ljubezni za zapuščene otroke – da kupimo kisik za reševanje življenj, hkrati pa dihamo in živimo od kisika, ki nam ga ni treba plačati. Kaj bi se zgodilo, če bi Bog rekel: »Delate štiri ure in za to boste dobili dve uri sončne svetlobe. Koliko bi nas potem sploh preživelo?« Rekla sem jim tudi: »Obstaja veliko združenj, ki razvajajo bogate, zakaj ne bi imeli enega, ki razvaja uboge?« Zavladala je smrtna tišina; na to ni nihče dodal niti besedice.
3 Še enkrat vam pravim, vas vprašam: Mar nismo bogataši kot bogataš v evangeliju? In tu, prav blizu nas, je še nekdo. Ne kdorkoli. Človek, ki je naš. Ki je del nas, ker je del našega bogastva. Ki nosi v sebi ravno tako veliko bogastvo. Človek, ki je tu iz enega samega razloga: da bi temu bogastvu, ki ga imam, dodal še najlepši biser. Otroci, ste že videli bisere? Kaj so biseri? Ali so to kamni ali so kot drva? So kot kamni. Se svetijo. Ja. In ta dragocenost bisera, ki jo najdemo takrat, ko ima kdo moje bogastvo in ko imam jaz njegovega. Ljubezen, seveda.
Tega, kar delate vi, ki imate svoje družine, delate v različnih podjetjih. Vi, otroci, ki hodite v šolo vsak dan, pa sedite vsak od vas v določenem razredu, ali je to 4b, 6a, 8c, ki imate točno določene sošolce, prijatelje, se z njimi družite, … vsega tega, kar delate vi, jaz ne morem. Vsega tega, kar delate vi, jaz kot duhovnik ne morem. Tega, kar delam jaz, pa ne morete narediti vi, skupaj pa delamo nekaj lepega za Boga in to je Veličastnost te Božje ljubezni do nas – da nam ponuja možnost, da postanemo sveti z deli ljubezni, ki jih opravljamo.
4 Kaj so dela ljubezni v šoli? Ali se vam je že kdaj zgodilo, ko si bil ponosen, da imaš svoje barvice, wau, in potem, nekdo jih pa nima, in potem ta ponos pokažeš, da lahko samo ti s tistimi barvicami pobarvaš risbico. Se vam še ni zgodilo? Ali pa ko te je nekdo nekaj prizadel pri telovadbi, pa te je kaj spotaknil ali karkoli naredil in potem ga nisi hotel pogledati. Povsod lahko delamo nekaj lepega za Boga, da temu sošolcu oprostimo, da posodimo barvice. In to je zelo preprosta dolžnost, zato ker svetost ni razkošje za peščico, ampak zelo preprosta dolžnost za vas, za nas, tebe na položaju, pri tvojem delu. Jaz in drugi, vsi mi pri delu, v življenju, … In zapomnimo si: majhna dejanja z veliko ljubeznijo. Ne moremo narediti velikih stvari. Lahko gremo na Luno? Lahko gremo na kakšen planet? Lahko naredimo nekaj velikega, da se vpišemo v zgodovino? Ne moremo. Lahko pa doma mami rečemo: a ti pomagamo kaj pospraviti. Se nam ne da, potem pa vložimo vso svojo ljubezen, da gremo in pomagamo. Ali pa tatu, fantje, kaj uštimat v delavnici ali pa kaj kar potrebuje. Ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa v vsakdanje stvari, ki jih opravljamo, vnesemo ljubezen.
5 Bil sem na enem izobraževanju. Tam so me seznanili z raziskavami slovenske družbe o solidarnosti v njej, ki so zelo zanimive. Menda sodimo med najbolj individualistične družbe v Evropi. Probleme prepuščamo samemu sebi, deliti čas in dobrine nam je škoda. Tako danes niti ni toliko vprašanje, kdo je v priliki – če bi jo Jezus zdaj povedal nam – kdo je v priliki bogataš in kdo Lazar, ampak da je vsak od nas oboje. Vsi smo bogataši in Lazarji hkrati. Bogataš v imetju, v položaju, revež pa velikokrat v odnosih. Reveži v odnosih.
V priliki namreč ne nastopa samo en revež, temveč dva. Pa ne zato, ker ima eden tako veliko, drugi pa nič, temveč zato ker živita skupaj, pa sta drug od drugega tako narazen. Ker sta vedno bolj narazen. Ker sta sama: vsak s svojim bogastvom, oba revna.
Ne maram biti pesimist, a zdi se mi, da nečesa ne razumemo. Najprej tega, da pomeni biti človek pustiti človeka v svoje življenje, z vsem, kar je. Da pomeni človek hoditi skupaj, biti skupaj, živeti skupaj. Potem ne razumemo, da biti človek in biti del družbe pomeni deliti.
Ko je oče matere Terezije bil na smrtni postelji, ji je rekel: Punca, zapomni si eno stvar: vedno ko boš kaj imela, deli; to kar ti bo dano, daj še nekomu en košček. Ne, s tem, da ne znajo deliti, nimajo problema samo naši otroci, ki imajo vsak svoj računalnik, vsak svojo sobo.
6 S tem imamo največ problemov mi, ki nam je škoda časa, ki poskušamo kogarkoli prenesti žejnega čez vodo, ki nam je mar samo to, kar sega do meje našega dvorišča. Ne razumemo, da je človek največje bogastvo, ki ga imamo, da odžiramo sebi, ko odžiramo njemu, in da sem sam prav to, kar sem v ljudeh okoli mene. Jezus pravi, kar večkrat ponavljam: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi.«
Da bi razumeli, je treba zamenjati besede z dejanji in pravice z dolžnostmi. Da bi razumeli, si je treba priznati: tudi jaz sem revež, če te ni. Zase lahko rečem: hvala župnik Damijan, da si; hvala Silvij, da si; hvala Anica, da si. Tudi vi: če hočete razumeti, si morate najprej priznati: tudi jaz sem revež, če te ni – ti, ki si ob meni.
In kaj je recept, če le-ta sploh obstaja. To je R.H.P. virus, ki se počasi širi tudi po Tolminu in okolici. Njegov avtor je sam Bog, ki je po materi Tereziji svetu dal razumeti, da so tri besede ključne za to, da le ne bomo tisti, ki pripadamo človeštvu, ki vsake pol minute s samomorom terja novo žrtev. Mati Terezija je bila zgled žive molitve. Ona je videla Jezusa tam, kjer nas tudi nas opominja papež Frančišek, če hočete, da je treba Jezusa iskati v ubogih, v beguncih in tako naprej. In kako naj zdaj v svoje mlado življenje duhovnika, se sprašujem, prenesem ta močni zgled? Kje vidim sam v Sloveniji, v mojem Tolminu, našem Tolminu najbolj uboge?
7 Pri nas so stiske drugače kot tam v Indiji, iz kjer sem prišel k vam v Tolmin, a vseeno iz trenutka v trenutek ostaja predvsem močna povezanost z Bogom, ki jo je mati Terezija imela. To se mi zdi, da nam vsem prinaša. To je prav eno poglavje noter in pravi: »Ljubimo drug drugega. Ljubimo drug drugega tako, kakor ljubimo Jezusa. V Nazaretu so imeli ljubezen, edinost, molitev, žrtvovanje in težko delo. Še posebej pa so imeli globoko razumevanje in hvaležnost za druge ter pozornost do drugih. R kot razumevanje, H kot hvaležnost in P kot pozornost.
8 Da bi v bistvu ta virus okužil Slovenijo. Da bi bili bolj razumevajoči drug do drugega, hvaležni za to, kar nam je bilo dano, kar imamo, in pozorni drug na drugega, na tistega, s katerim živimo skupaj. Se mi zdi, da to se ne pozna v enih velikih stvareh, kot je mati Terezija rekla, ampak majhne stvari z veliko ljubeznijo. Mati Terezija je veliko častila malo Cvetko. Vsi vemo, kdo je mala Cvetka? Tudi otroci. Sigurno. Ena svetnica. Vsi jo poznajo kot mala Cvetka. Drugače se ji reče: sveta Terezija Deteta Jezusa ali sveta Terezija iz Lisieuxa. Ta teden goduje. In ona je rekla: prav majhne stvari z veliko ljubeznijo. In čeprav, ko je umrla, so njene sestre rekle: Kaj bo mati prednica povedala na pogrebu, saj ta pokojna sestra ni nič posebnega naredila. So potem ugotovili, da je v vsakdanje stvari vnesla veliko ljubezni.
Ko sem bil pri šolskih sestrah v Skriljah, pri sestri Darinki in Pavli Bajec, ki imata sedaj že skoraj 100 let, smo skupaj pripravljali tempere. One ne gredo v trgovino in kupijo tempere za v šolo, ampak jih pripravijo doma. In smo potrebovali jajca, rumenjak, … in potem moraš noro stepati. In oni dve sta me naučili, kaj pomeni majhna dejanja z veliko ljubeznijo. Zato ker, če hočemo mi pripraviti torto, rabimo stepsti tisto jajce. Samo če hočemo pripraviti pa tempero, moramo pa tisto noro stepati. Do norosti. In potem je rekla, še vedno se spomnim: noro stepati. Dale so mi možnost, da sem lahko v tisto majhno, vsakdanje dejanje vložil vso svojo ljubezen, ki jo premorem.
In se mi zdi, sam vidim največje svoje poslanstvo in vlogo, tudi moja diplomska naloga je bila v tej smeri, z mojimi sobrati, duhovniki. Se pravi, biti kot ena družina. Se pogovarjat, se obiskovat, si stati ob strani.




Amen.



________________________________________
1!

Ni komentarjev: