nedelja, 1. september 2013

LETO C: 22. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (1min 43s)






 ______________________________________________________


2. DEL PRIDIGE (57s)





_____________________________________________________


3. DEL PRIDIGE (1min 37s)






______________________________________________________


4. DEL PRIDIGE (2min 18s)





 ______________________________________________________


5. DEL PRIDIGE (2min 14s)





 ______________________________________________________



6. DEL PRIDIGE (51s)







 ______________________________________________________


7. DEL PRIDIGE (2min 9s)







 ______________________________________________________


8. DEL PRIDIGE (1min 31s)






 ______________________________________________________


9. DEL PRIDIGE (1min 27s)




LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 





Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Kamnem, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.


1 Tema prejšnje nedelje so bila ozka vrata, današnje nedelje pa je zrcalo. V čem? Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba zamenjati pogled, da bi razumeli, kaj želi na gostiji povedati Jezus. Da se tokrat ne ustavimo na domnevah, temveč na resničnosti. Katero mesto na gostiji je moje pravo mesto? Ne tisto, na katero bi se spodobilo, da se usedem, spodobilo v lažni skromnosti ali napuhu, marveč tisto, ki si ga zaslužim. Mesto, kamor spadam. Priznajmo si, najti pravo mesto je zelo težko. Človek, še posebej današnji človek, je vpet v strahotno napetost, da mora biti priljubljen, da mora nekaj doseči, da mora ugajati. Tako ne išče mesta, kamor spada, ampak mesto, ki mu ga poskuša prodati zapoved uspeha. Mati Terezija je rekla: »Človek je ustvarjen za večje stvari: da bi ljubil in bil ljubljen«, ne pa iskal, da bo priljubljen.
2 Spominjam se, ko sem imel punco. Ko sva bila v družbi in me je kakšen prijatelj pohvalil, češ, tvoja punca pa dobro izgleda, sem po navadi hitro začel naštevati, zakaj je tako. Rekel sem mu: Veš, vozim jo v savno, pa na masažo, kupujem ji naravne kreme z aloevero, pa saj je tako in tako logično, da zgleda dobro in da je vesela, veliko je v odnosu z mano. Spomnim pa se, ko je ta ista punca zbolela. Ravno tako se me prijatelji vprašali: Zakaj je tvoja punca tako žalostna in zamorjena? Odgovoril sem: Zdravnica je kriva. Njeni sodelavci so krivi. Pa njeni starši, s katerimi se je prejšnji teden sporekla. Jaz nisem kriv za njeno žalost in bolezen.
3 To je bilo konec osnovne in srednjo šolo. Naj še povem, da sva s to punco, Metka ji je ime, samo hodila, nisva se ne poljubila in ne živela skupaj, ker sem že takrat v sebi zaznaval, da me Bog kliče, le da je bil plamenček v meni takrat šele zelo blaga dobrotna lučka. Plesala sva na valeti takoj po osnovni šoli in potem se je začelo, in tudi na novi maši, ko je ansambel Dori zvečer igral, sem jo šel prositi, če lahko zapleševa. Tudi zato, ker je edina, ki je iz rok mene kot novomašnika, dobila dve različni knjigi. Najprej knjigo, ki sem jo dal vsakemu sošolcu iz osnovne, srednje šole ali fakultete, ko sem risal stripe za vsakega sošolca posebej in strip dal v okvir A3 formata in mu ga izročil skupaj s knjigo, kjer so vsi tej stripi zbrani in nas tako povezujejo med seboj. To knjigo torej, drugo knjigo, ki sem ji dal, pa sem ob priliki svoje nove maše prevedel iz angleščine. To je knjiga blažene matere Tereziji z naslovom: Kjer je ljubezen, tam je Bog. Ob samem praznovanju svoje nove maše, v nedeljo 30. avgusta, sem vsakemu povabljenemu, ki je bil na kosilu, dal knjigo matere Terezije in tako jo je dobila tudi ona, saj je bila kot pevka mešanega župnijskega zbora povabljena na kosilo. Prav Metka je torej edina, ki je dobila dve knjigi, pa še skupaj sva hodila ne samo v šolo, ampak tudi kot par, zato sem jo na novi maši pred vsemi ljudmi šel prosit za ples. In hvala ti, Metka, ker nisi odklonila in si pogumna, kot znaš biti samo ti.
4 In zaradi tega, kar sem sam doživel in sem vam sedaj povedal, danes težko razumem mlade pa tudi srednje generacije, ki živijo skupaj v grehu brez poroke. So na mestu, ki jim ne pripada, tako kot sem bil tudi sam na mestu, ki mi ni pripadalo, ko sem se hvalil samo z dobrim. To da dobro zgleda je bila moja zasluga, če pa zboli ali pa je kaj narobe z njo, pa so drugi krivi. Nisem bil na mestu, ki mi je pripadalo. Mladi počnejo stvar, ki je greh in naša dolžnost, drugih kristjanov je, da jih opozorimo, da jim povemo, da ne morejo k svetemu obhajilu in tudi odveze pri spovedi ne morejo dobiti, dokler ne določijo vsaj okvirnega datuma za poroko. Cerkev je le pri tem tako stroga. Veliko starejših duhovnikov sem spraševal, če so pri spovedi morali že kdaj odreči odvezo. Sam je še nisem odrekel, tudi zato, ker sem prvi mesec duhovništva sicer veliko spovedoval, a samo redovnice, v Bolgariji, v Indiji, na Tajskem. Redovnice misijonarke ljubezni v Bolgariji, v Indiji veliko mladih punc, ki še niso sestre, so pa na poti, da nekoč z večnimi zaobljubami postanejo sestre. V Kalkuti imajo namreč noviciat za punce iz celega sveta, ki želijo postati misijonarke ljubezni. Na Tajskem pa sem spovedoval uršulinke. No in tudi te punce v Indiji niso imele težav z življenjem s fantom brez poroke, saj so bile, čeprav še niso imele zaobljub, odločene, da postanejo sestre in so že živele v samostanu. Starejši duhovniki so mi na prej povedano vprašanje povedali, da so odvezo s težkim srcem odrekli in le v primeru zakona na pokušino, po domače koruzništva. To je zakon na pokušino, saj se nič ne vežeš, ampak le poskušaš. In zakaj je Cerkev pri tem tako stroga? Jezus pravi: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi. Kaj bi človek lahko dal v zameno za svoje življenje« (Mr 8, 36-37). In zakon na pokušino ne spoštuje človeškega življenja, telesa, ki je tempelj Svetega Duha, ampak poizkuša. Iz osebe naredi predmet.
5 Res si moramo priznati, da je najti pravo mesto, zelo težko. Človek, še posebej današnji človek, sploh mlad človek, je vpet v strahotno napetost, ko smo rekli: da mora biti priljubljen, da mora nekaj doseči, da mora ugajati. Tako ne išče mesta, kamor spada, ampak mesto, ki mu ga poskuša prodati zapoved uspeha ali užitka, v primeru, da živiva skupaj in nisva poročena. Zaradi te napetosti išče tudi mesto, na katerem ne bo nikdar trdno stal, ker bo vedel, da ni njegovo. Mesto, ki stoji na strahu, kdaj ga bo izgubil, na utvari, da ga drugi zato bolj cenijo, na iluziji, da z njim pridobi večjo moč ali užitek. No in iskati mesto, ki nam ne pripada je tudi v tem. Kajti, če bi iskali mesto, ki nam pripada, ne bi krivili za tisto, kar se okrog nas dogaja dobrega, le sebe. Da sem le jaz kriv za tisto, kar se okrog mene dogaja dobrega in da za vse slabo krivim druge. Če tako ravnam, bo mesto, na katerem sedim, mesto, na katerem ne bom nikdar trdno sedel, ker bom vedel, da ni moje. Bo mesto, ki stoji na strahu, kdaj ga bom izgubil, na utvari, da me drugi zato bolj cenijo, na iluziji, da si z njim pridobim več moči. Niti ena od teh stvari ne prinaša človeku kaj trajno dobrega. Dobrega že, trajno dobrega pa gotovo ne. Zakaj? »Kaj koristi človeku če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi« (Mr 8,36). To je izpraševanje vesti za vse nas, ne samo za mene, čeprav tudi za mene, ki sem svojo izkušnjo postavil za primer. Za vas može ali stojite ženi ob strani tudi ko je žalostna, za vas mladi, za vas stari, za vse.
6 Rekli smo, da niti ena od teh stvari, utvar ne prinaša človeku kaj trajno dobrega. Da človek najde pravo mesto, potrebuje ponižnost kot smo slišali v berilu. Ponižnost, ki jo velikokrat razumemo kot samozaničevanje, kot zatiranje samega sebe. Pa sploh ne gre za to. Gre za nasprotno popolnoma realno oceno, kam naj se na gostiji usedem: oceno, ki se ne da preslepiti hvalisanju in ki ve, kakšna je njena resnična vrednost; ki se zaveda svojih kvalitet in svojih napak; ki zna nepristransko povedati resnico o sebi in drugih.
7 Nekoč sem v časopisu bral vest o deklici, osnovnošolki, ki je umrla. Zgodilo se je v osnovni šoli, ko so imeli gasilsko vajo, da bi se naučili, kako ravnati v primeru požara. Tisti dan so bili v šoli gasilci. Postavili so blazine in ko so otroci morali hitro zapustiti šolo, so skočili dol na blazino in šli iz šole po točno začrtani poti. In potem se je zgodilo, da je ena punčka, ko je skočila, ni skočila na blazino, ampak je padla mimo in se ubila. Prišla je novinarka in hitro vprašala najprej starše, ki jih je srečala, ko so žalostni zapuščali šolo. Rekla je: »Kako ste skrbeli za svojo hčerko? Krivi ste, kako ste skrbeli zanjo.« In so rekli: »Na razredničarki je odgovornost. Hčerko smo pripeljali k pouku.« Novinarka je hitro šla do razredničarke. Rekla je: »Kako ste skrbeli za to deklico, da se je to zgodilo v šoli?« Razredničarka je rekla: »Ni moja krivda, ampak je krivda ravnatelja.« In novinarka hitro pride do ravnatelja in mu reče: »Kako ste skrbeli za varnost, da se je lahko to zgodilo?« Ravnatelj reče: »Odgovoren sem za vse, kar se dogaja v šoli, ampak ta dan sem odgovornost prepustil gasilcem.« In potem novinarka hitro priteče do šefa gasilcev in reče: »Kako ste poskrbeli?« In ta šef gasilcev reče: »Ja. Zagotovili smo varnost. Dali smo blazine, peno. Bilo je varno. Punčka je skočila mimo.« Če bi novinarka hotela vztrajati v tej njeni raziskavi, bi šla do te punčke in jo začela tolči po glavi: »Zbudi se, punčka, ti si kriva, da si mrtva. Zakaj si skočila mimo blazine.«
8 Če bi samo šef gasilcev, če vzamemo za primer, bil na pravem mestu na gostiji kot Jezus pravi, bi rekel: »Zelo mi je težko, da se je to zgodilo. Nisem predvideval. Trideset let sem že v tej službi in rešujem življenja. Toda ker se je to danes zgodilo, glejte, tam je en zelo sposoben, mlad gasilec. Odpovedujem se namreč svojemu položaju šefa. Sprejemam odgovornost. In ta mlad, perspektiven gasilec naj prevzame moje mesto.« A trdil je le, da deklica ni bila na pravem mestu, tega, da sam ni bil na pravem mestu, pa ni opazil. Saj ni bilo v njegovi moči, da bi lahko nesrečo preprečil, in podobno so samo izgovori, ki smo jih veliko poslušali tudi od naših pastirjev v primeru finančnega zloma Mariborske škofije in od katerih je papež Frančišek zahteval odstop. Ponižen človek zna najti svoje pravo mesto. Kdor pa ve za svoje pravo mesto, se mu ne bo treba ukvarjati s strahovi, s tem, kaj si kdo o njem misli, tudi ne bo vseskozi podlegal javnemu mnenju, to je novinarjem, ki so včasih pravi mrhovinarji, kot smo lahko slišali v primeru smrti deklice med gasilsko vajo v osnovni šoli. Tak človek bo lahko povsem miren. Lahko bo našel tišino v svojem srcu, kot pravi mati Terezija, saj bo odpustil sebi in drugim. Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen, ljubezni služenje in sad služenja je mir. Dejavno služenje prinaša mir.

9 Toda kako priti do te ponižnosti? Preprosto: imeti stvari na pravem mestu. Imeti ne preveč in ne premalo; delati ne preveč in ne premalo; vzeti si čas zase in za druge, ne preveč in ne premalo. Drugače bomo lahko postali navezani na nekaj, na primer na svojo službo, ki jo opravljamo. Tudi biti škof je samo služba. Kjer so stvari med mano in tabo na pravem mestu, tam je ponižnost. Velikokrat sem omenil blaženo mater Terezijo tudi zato, ker ta teden goduje - v četrtek bo obletnica njene smrti. Na začetku pridige pa sem omenil naslov razmišljanja ob današnji Božji besedi, to je zrcalo. Najbrž ste že med pridigo ugotovili v čem se prilika današnje Božje besede povezuje z zrcalom. Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba zamenjati pogled: v njem je treba videti sebe. In druge! Ne samo sebe in ne samo drugih. Potem bomo našli pravo mesto tudi zase.


Amen.



________________________________________
1!

Ni komentarjev: