ŽUPNIJI SEČOVLJE IN KORTE

ŽUPNIJI SEČOVLJE IN KORTE.    

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, lepo pozdravljeni iz koprskega studia radia Ognjišče. Tokrat bomo v oddaji Iz življenja naših župnij predstavili župnijo Sečovlje in župnijo Korte, ki je v njeni soupravi. Z nami so tukaj gospod župnik Dinko Bizjak. Lepo pozdravljeni.

Dober dan.

Mojca Vozič, mlada katehistinja, ki bo letos prvič začela s katehezo otrok.

Lep pozdrav.

In Darinka Jug, ki je zborovodkinja pevskega zbora župnije iz Kort. 

Pozdravljeni.

Na začetku bi bilo dobro spregovoriti nekaj podatkov o Sečovljah kot takih, o župniji čisto splošno, poznamo vsi Sečoveljske soline, vemo da smo zelo blizu hrvaški meji, pa bi prosil gospoda župnika, da mi malo več pove.

No, če že začnemo s krajem samim, ki se omenja že v devetem stoletju in je predvsem znan že na začetku po solinah, hitro torej ugotovimo, da je to blizu morja in da se nahajamo res ob Hrvaški meji, ob Savudriji, drugače pa je še reka Dragonja, pa Drnica in potem proti severu mejimo s sosednjo župnijo Kortami in potem na zahodu s sosednjo župnijo Lucijo, se pravi, da se nahajamo na samem jugu naše slovenske zemlje in, torej v Piranskem zalivu, in z ozirom na to teče vse življenje, se pravi, da gre za Slovence, Hrvate, Italijane, ki živijo na tem območju, se pravi da gre za Slovensko Istro in vse te značilnosti odsevajo tudi v sami župniji.

Korte so pa izrazito Istrska vas, ležijo nad Sečovljami, nad Izolo. Kako je to?  

Ja, znana so izkopavanja posebno na Kaštelirju nad Izolo ali blizu Kort in že ta kažejo na naseljenost v prazgodovini in sama geografska lega je res zanimiva, gre za neko majhno, tako planotico, ki dominira dejansko nad Piranskim zalivom ali nad Izolo in dolino Drnice, torej je majhna, strnjena vas, ampak ima pa več zaselkov in z značilno istrsko arhitekturo.

Farni zavetnik v Sečovljah je sveti Martin, in njemu je tudi posvečena župnijska cerkev. V Kortah pa je zavetnik župnije?

Sveti Anton puščavnik.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod Dinko, Vi torej vodite dve župniji, torej župnijo Sečovlje in župnijo Korte. Kako zmorete to vse sami?

Hvala Bogu imam pomočnika, drugače bi bilo res težko in sicer iz Kopra mi prihaja na pomoč prelat monsignor magister Renato Podbersič, ta mi pomaga, ampak samo ob nedeljah in praznikih, drugače pa med tednom imam pa obe župniji prav jaz čez v celoti.

Povejte nam nekaj več o teh dveh župnijah. Najprej o Sečovljah, ne vem. Kdaj je bila ustanovljena?

Ja, župnija Sečovlje je ustanovljena 1940-ega leta, se pravi, tik pred drugo svetovno vojno, prej je spadalo to področje pod veliko Piransko župnijo, tudi torej sosednja Lucija, pa Portorož, to je vse spadalo pod župnijo Piran. Ta je stoletja obvladovala tudi ta prostor, kjer so sedaj te soline, in po vojni se je začelo število prebivalstva naraščati, tako da se je čutila potreba po ustanovitvi župnije. Je pa bila že kaplanija 1895-ega leta in je prihajal prav en duhovnik posebej v Sečovlje, ki so že nastajale kot neko naselje, torej že tvorile pogoje za novo župnijo. Glavna župnijska cerkev je posvečena svetemu Martinu, ta je verjetno že omenjena okrog 1500, potem Naldini jo omenja 1700, vsekakor pa je v sedanji obliki ta cerkev iz 1822-ega leta. Je pa še starejša, tako je videti po podatkih, podružna cerkev svetega Jerneja na Seči, in sicer prvič se omenja 1417-ega, potem je bila povečana 1670-ega leta in taka je ostala do današnji dni, obnovljena pa je bila okrog 1900-tega leta.

Na Seči ste imeli praznik v avgustu.

Seča ima svoj praznik in to je sveti Jernej, 24. Avgusta goduje in od nekdaj so ga solinarji povezovali z zaključkom pobiranja soli in je vedno bil tudi na ta dan ali nedelja potem blagoslov soli in ta tradicija se je sedaj obnovila in letos je bila že druga taka šagra, bi rekli, ali vaški, krajevni praznik v zvezi s svetim Jernejem in blagoslovom soli. Medtem ko v Sečovljah imajo pa praznik svetega Urha, ali po italijansko rečejo fiera di san d'orligo, kajti prva cerkev v Sečovljah je bila posvečena prav svetemu Urhu in ta se omenja tam okrog 1300, vendar zdaj ne obstoja več ta cerkvica, ampak svetnik je ostal živ in tudi šagro v Sečovljah torej povezujejo s tem svetnikom, ki goduje 4. julija.       

Kakšen je pa obseg župnije Sečovlje in morda število vernikov.

Župnija obsega del Dragonje, potem celo Sečovlje, Precak in Sečo in na tem območju živi sedaj več kot dva tisoč petsto ljudi. Število narašča, tako da v par letih bo tukaj gotovo tri tisoč ljudi.

Pa v Kortah?

V Kortah pa lahko omenimo župnijo že 1579-ega leta, kdaj pa je natančno ustanovljena župnija se ne ve. Župnijska cerkev je posvečena svetemu Antonu Puščavniku, ki goduje 17. januarja, vendar se v tem zimskem času ne obhaja praznovanje, ampak tretjo nedeljo v oktobru, ko se obhaja tako imenovano opasilo ali glavni župnijski praznik. No, v tej cerkvi, ki je lepo poslikana iz 1932-ega leta, lahko občudujemo freske Virgilija Pitchscheiderja, je pa v tej cerkvici znamenita baročna, pravzaprav gotska kustodija iz leta 1468, kjer se vidi glagolski napis in je to eno dejstvo, torej da so v teh krajih, posebno v Kortah delovali glagoljaši, tega v Sečovljah pa ni. Je pa Kortežanska župnija tipično slovenska, medtem ko župnija Sečovlje torej pozna dvojezičnost, tako da imamo in verouk in maše in tudi oznanila, pridige in tako naprej, imamo vse dvojezično. Kar se tega tiče vidim veliko razliko med Sečovljami in Kortami. No, župnija Korte obsega nekaj zaselkov, vasi, to je Malija, Cetore, Morgani, Medoši in Čedlje, Je tipično taka vaška župnija in bolj tradicionalna, medtem ko Sečoveljska župnija je zelo nova, malo domačinov in je veliko priseljencev. Je pa prebivalstvo spet različno, v glavnem v Kortah kmečko, medtem ko v Sečovljah pa solinarsko bomo rekli ali turistično obarvano, ni pa kakšne velike industrije, ne v Kortah ne v Sečovljah.

Gospod Dinko Bizjak, povejte nam prosim malo o zgodovini v župniji Sečovlje in Korte. Kakšni so bili morda, kakšni pomembni dogodki ali pa ljudje, ki so zgodovino župnij precej zaznamovali.

No, ker je to zelo mlada župnija, torej šele iz leta 1940, bi omenil skoraj kot največji dogodek novo mašo, ki je bila pred dvemi leti, in sicer jo je imel gospod Luka Tul, ki se trenutno študira v Rimu in bo čez eno leto končal študije in seveda se vrnil nazaj v Slovenijo. To je velik plus za torej našo mlado župnijo.

Torej Sečovlje.

Sečovlje, ja. V Kortah pa so v preteklosti delovali pomembni ljudje, med njimi gotovo Franc Ravnik in gospod Karel Esih, oba bi lahko rekli Čedermaca, izjemno sta se borila tudi za slovenščino in slovenski narod, zadnje čase pa deluje na tem področju gospa Nada Morato, ki jo seveda ne smem izpustiti kot pomembnega človeka. Ti ljudje zaznamujejo zgodovino nekega kraja, pa tudi neke župnije.

(pesem)

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Sedaj ko smo od gospoda župnika Dinka Bizjaka slišali kako on vidi domačo župnijo, mislim, župnijo Sečovlje in župnijo Korte, pa prisluhnimo še sodelavcem. Najprej bi pozdravil še enkrat gospo Darinko Jug, ki vodi pevski zbor v župniji Korte. Koliko časa deluje ta pevski zbor in kakšna je zasedba?

V Kortah se je vedno pelo, to je treba takoj poudariti, ne, od kar je župnija, od takrat se je prepevalo. Vendar obstoječi pevski zbor župnije Korte letos praznuje enainpetdeseto obletnico neprekinjenega delovanja po drugi svetovni vojni. To je kar lepa številka, vendar se na žalost ne moremo pretirano veseliti in praznovati. Namreč, v zadnjih letih se nam je zbor na žalost utrudil in postaral, med župljani za sodelovanje s petjem pri bogoslužju ni dovolj zanimanja, zato tudi ne prirastka. Imeli smo krasen otroški pevski zbor Alabare in žal smo ga lansko leto morali zamrzniti.

Kako zamrzniti, je prenehal z delovanjem?

Smo rekli, da bomo počakali na prirastek in bomo poskusili spet, zdaj pa, začetek novega veroučnega leta je tu, bomo videli.

Kolikor vem, je ta pevski zborček, otroški pevski zbor deloval kar nekaj časa.

Ja, skoraj deset let, zdaj natančnih podatkov nimam pri roki. Mislim, da smo se približevali deseti obletnici.

In celo so nekaj posneli?

Ja, tudi je bil posnet CD oziroma kaseta z nekaj pesmicami, samo to je bilo pa predno sem jaz prevzela zadeve, tako da o temu ne morem več kot toliko povedati.

Mogoče bomo kakšni pesmi tudi prisluhnili, drugače pa…

Kar se tiče našega zbora, trenutno torej odraslega mešanega pevskega zbora, trenutno prepeva le še deset pevk in trije pevci. Zgleda da se je v kraju zakoreninilo mišljenje, da je za redne pevske vaje in obisk nedeljskih in prazničnih maš, pa dogodkov cerkvenega leta, potrebnih preveliko žrtev, vendar vemo, da temu v resnici ni tako, saj prepevanje ni žrtvovanje, pač pa užitek in velika milost, tudi za mlajše, ki naj menda ne bi imeli dovolj časa na razpolago. Sploh je lepo, če je petje večglasno. Mimogrede, glasbo kot univerzalno govorico, vsestransko uporabno, celo zdravilno, ki že in bo v prihodnjih desetletjih vse bolj prevzemalo vlogo ene temeljnih vzgojnih metod in ki je resnično čisti Božji dar, vse glasneje priznavajo tudi strokovnjaki, nevrologi, pedagogi, psihologi in še toliko pomembnejše in vrednejše je petje v domačem jeziku.

Gospa Darinka, prosim, povejte nam, poslušalce bo gotovo zanimalo, kako je potekala ta dolga zgodovina zbora. Verjetno niste edina zborovodkinja, ki je delovala v Kortah.

No, pred enainpetdesetimi leti je delovanje zbora obnovil pokojni Ivan Panger, ki je zbor tudi vodil enaintrideset let, do prezgodnje smrti, on je postavil, postavljal zbor, ne, in pa tudi spremljal na harmoniju tedaj. Takrat, v tistem času je prepevalo od petnajst do dvajset pevk in pevcev. Torej po njegovi smrti oseminosemdesetega leta, je enajst let, za enajst let prevzel zbor njegov nadobudni zagnani, nadarjen nečak Edvin Panger, no, in takrat, v tistem času je zbor resnično dosegel svoj vrhunec, tako številčno kot po kvaliteti, ne. Pelo je tudi do šestindvajset glasov. No, in bili so zelo zagnani, jaz zdaj poslušam, ne, jaz sem namreč zbor prevzela šele pred petimi peti in kot mi pravijo še, pevci so še zmeraj isti, da so hodili na pevske vaje, če je bilo treba tudi vsak dan, tudi vsak dan so prepevali. So si posnetke nosili domov, tako da so imeli domače naloge, z veselje, z radostjo, mislim, nekaj neverjetnega, danes to pogrešam. No, kakorkoli že, po enajstih letih je pač, se je oženil, mislim da, in je zbor prepustil nasledniku, to je bil pa Grbec, če se ne motim, Danijel Grbec, ja, in že pred tem je vskočila kot pomočnica pri orglah Elena Zajec, ki je tudi imela omenjeni zborček Alabare nekaj let. No in po treh letih, mislim, da je bilo tri leta, tako so mi rekli, sem pa prevzela pred petimi leti zbor sama, Elena se je tudi omožila, nas je zapustila, tako da zdaj jaz orglam in zbor pripravljam na pač bogoslužja.

Torej ste za vse sami.

Tako.

Poleg verjetno nedeljskega bogoslužja pevski zbor prepeva še pri kakšnih slovesnostih?

Ja, žal ni temu tako, ne, zdaj ta pevski zbor zaradi tega, ker imamo tri moške in deset žensk in so glasovi že v letih, ne, to se pa seveda pozna, ne, ne moremo več kot toliko, si ne upamo, ne, oziroma ne zmoremo, ne, pravzaprav, obnavljamo, skrbimo predvsem za to, da se ohranja neki določen nivo, ne, da ne bi spustili kvalitete nižje kot tako, tako da se v bistvu obnavlja, poje isti repertoar že znani repertoar vsem ne, to so pa ljudske sakralne pesmi, radi segamo po primorskih skladateljih: Ščeku, Vinku Vodopivcu, Stanku Premrlu, Jožetu Troštu, pa tudi ostale slovenske avtorje iz bogoslužne pesmarica Slavimo Boga.

Hvala lepa. Mojca, Vi boste letos prvič katehistinja v župniji Sečovlje, kako ste pravzaprav se odločili za ta korak?

Ja, to je bila odločitev, ki je kar nekaj časa zorela, pravzaprav sem prvo se odločila za študij teologije, kjer sem zdaj že proti koncu, zdaj se pripravljam na pisanje diplome. Ta prvi korak sem pa naredila, ko je me gospod oče Dinko poklical pa vprašal, če bi sprejela to odgovornost. Imela bom tri skupine. Za sam študij teologije sem se pa odločila v prvi vrsti zaradi radovednosti, ker sem želela poglobiti vedenje o duhovnih stvareh in se mi zdi, da teologija res nudi širok spekter pogleda na, tako na človeka kot tudi na vero in sodobne probleme, po drugi strani sem imela pa vedno željo delati nekaj socialnega, torej da bi pomagala in naredila tudi nekaj dobrega za sočloveka.

Vi ste obiskovali verouk v Sečovljah?

Ja, tako je.

In verjetno potem tudi srednješolski, mladinski verouk?

Ja, tudi.

Dajte nam povedati, kako ste sami videli ta leta v Sečovljah kot veroučenka, kot mladinka?

Ja, mene je večina časa imela sestra Sonja, ki je zelo dobra katehistinja, predvsem izraža veliko topline in se mi zdi to otrok takoj začuti in tudi najbolj potrebuje. Tako, pač v župniji sem se vedno počutila dobro, saj kot otrok in kot mladostnik tega ne reflektiraš, se šele potem zavedaš, da je pravzaprav župnija nek dar, da je sama skupnost nek dar, da si lahko v njej, ker se mi zdi, da današnji svet pač ne funkcionira po principu prilike o izgubljenem sinu, ko se lahko vedno vrneš in boš vedno sprejet in se mi zdi, da to je pač ta prednost župnije.

In iz tega nam lahko poveste še kaj si želite v naprej, verjetno Vas časa kar precej dela v letošnjem letu, vse bo novo. Kaj pričakujete od dela z otroki?

Ja, predvsem želim, da bi se pač tudi ti otroci dobro počutili v župniji, tako kot sem se sama, se še vedno, da bi med seboj stkali prijateljstva, predvsem pa, da bi živeli v veri, da bi jo poglobili, da bi našli v veri smisel. To.

Hvala. Gospod Dinko, nam lahko zaupate še, radi bi vedeli kaj več tudi o drugih skupinah v župniji Sečovlje pa tudi v Kortah. Morda najprej v Sečovljah, pač kakšne skupine pravzaprav sploh sodelujejo. V Sečovljah moram najprej seveda omenit župnijski svet, ne, ki je temelj župnijskega življenja in mora biti tesno povezan z župnikom, ne. Potem gotovo da je treba poudariti tri odbore, ki so znotraj župnijskega sveta in to je katehetski odbor, potem odbor za oznanjevanje in za karitativnost. Se pravi, spet gre za tri veje delovanja župnije, torej to lahko bi rekel, da so osnove neke pastorale v župniji. Imamo, prej smo imeli nekoč skupino skavtov, zdaj imamo pa probleme z voditelji, tako da ne moremo izvajati programov, tako da na žalost so tudi zamrznjeni tej skavti. Je pa možnost seveda vse to obudit ali pa da se povežemo s skavti, ki so v Ankaranu in na Škofijah. Imamo pevski zbor, tudi je starejša populacija po letih, drugače so pa kar aktivni torej, in predvsem sodelujejo znotraj župnije. Glede gibanj bi lahko rekel, da je nekaj malega torej iz Marijanskega gibanja, potem Marijinega dela in Prenove v duhu. Kakšne posebne molitvene skupine pa ni, kakšnih drugih gibanj tudi nisem zaznal znotraj župnije. Več ali manj torej gre za standardno pastoralo, ki ne izstopa torej iz nekega povprečja tukaj na obali.

Za Korte smo že slišali lepo predstavitev pevskega zbora, je pa verjetno tam tudi kakšna druga skupina še?

Ma v Kortah bi rad omenil živi rožni venec. To je skupina desetih, petnajstih žena, no in nekaj mož je, ki redno vsak dan torej molijo rožni venec, posebno pred mašo. To je res hvalevredna stvar, ta molitev, ki poživlja gotovo župnijo, ampak tudi vso Cerkev, recimo na Slovenskem in v svetu, torej ta skupina živega rožnega venca, in potem je še Medžugorska skupina, tako bi jo lahko imenoval, enkrat na mesec, zadnjo nedeljo v mesecu imamo prav posebno Medžugorsko tako bogoslužje s premišljevanjem Marijinega sporočila, ki pridejo vsakega petindvajsetega v mesecu, torej mi ga natančno premislimo in predelamo in predvsem pa molimo po Marijinih namenih.

Toliko o sodelavcih, ki pomagajo, ki prispevajo, da je življenje v župnijah Sečovlje in župniji Korte bolj živo, dinamično in evangelijsko.

Ja, brez laikov ne gre, ne, to župnik dobro ve, ampak skupnost, ki je bila prej omenjena, župnijska skupnost, ne, temelji prav na laikih, torej, ki sodelujejo skupaj z župnikom, ne, ki je pastir črede, se pravi, če gre za to povezavo, ne, potem je čreda na varnem in tudi pastir lažje, torej deluje, ker ga ovce ubogajo, ne in ga poslušajo, grejo za njim, in tako se ohranja ta čreda, ne, ki jo Kristus dejansko poživlja in vodi. Vsako odhajanje ali razhajanje pa, torej sumljivo ali pa celo zelo, zelo škodljivo, tako da bi, če bi kaj poudaril je prav to, naj bo enost znotraj župnije, če hočejo seveda ljudje in duhovnik, da bo prišlo do pozitivnih sadov.          

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Drage poslušalke, dragi poslušalci, tokrat v oddaji Iz življenja naših župnij predstavljamo župnijo Sečovlje in župnijo Korte. Gospod Dinko, povejte nam, zakaj bi se kot župnik teh župnij posebej zahvalili Bogu?

Ma rad bi se zahvalil vsem sodelavcem v župnijskem življenju, ali v župnijski pastorali, tako rečemo, predvsem recimo tam kjer so mežnarji, mežnarjem, potem obema, ki vodita pevska zbora, tako v Kortah kot v Sečovljah, potem članom župnijskega sveta, potem katehistinjam, ampak potem je še cel kup drugih ljudi, ki neutrudno dejansko delajo, bodisi, da pridejo čistiti cerkev, krasiti, potem tistih, ki skrbijo za vzgojo otrok v družinah, to so predvsem starši, pa tudi bolnikom, ki večkrat vprašujejo, kako je v župniji in tako naprej, pa povejo, da molijo za tega pa za onega, torej je cel kup ljudi, ki dobesedno živijo z župnijo, so povezani z njo, in predvsem bi se rad zahvalil vsem tistim, ki redno hodijo k maši, ki redno prejemajo zakramente, ki sestavljajo dejansko jedro župnije in so mnogim v oporo. Torej brez teh ljudi, bi župnik težko prišel v stik z župljani, ne, in tako preko laikov pa lažje uresničuje dejansko Božje kraljestvo v njihovih življenjih, v srcih. Brez pomoči torej takega števila vernikov res bi težko uresničili evangelij.

Sedaj pa vprašam vse tri: Kaj so tiste stvari, ki vam pri delu, pri oznanjevanju, pri evangelizaciji dajejo elan, vam prinašajo upanje? Slišali smo, da vse stvari niso rožnate, da marsikje bi potrebovali še kakšnega človeka, ki bi prišel sodelovati, ki bi ponudil roko. Kaj vam daje tisto upanje, da vztrajate?

Ja, če lahko jaz. Torej, ko gledam te moje pevke in pevce, ki vztrajajo že desetletja pri tem pevskem zboru, bi si samo želela še več takih, veliko takih ljudi, zavedajo se, kako res velik Božji dar je to, da ima glas, da ima zdravje, da lahko prihaja v cerkev, da je v stiku s sožupljani, z Bogom. S tem vsi duhovno rastemo in to je to.

Ja, jaz bi še dodala, zagotovo verjetno vsi črpamo elan tudi v molitvi sami, v veri, iz zakramentov, iz svete maše in podobno.

Torej elan mi daje predvsem življenje samo, torej primeri, ki jih jaz doživljam, ne, ko se srečujem z ljudmi, posebej tistimi, ki so se oddaljili od cerkve ali od Boga ali ki šele spoznavajo Boga in Cerkev recimo, prav v stiku s temi ljudmi odkrivam moč Božjih načrtov in neverjetno, kako Bog kliče ljudi k sebi in vidim, kako ljudje se postavljajo na noge, kako si usmerjajo življenje, prav po takih primerih, bodisi ljudi, ki so zašli ali pa so bili čisto na tleh, ko se vračajo nazaj, ko so našli nek smisel življenja, ko se postavlja torej na trdne noge, ko gledajo jasno naprej in ko imajo večnost pred sabo, takrat vidim smisel vsega svojega dela in sem vesel torej, da so ljudje začeli dejansko živeti kot ljudje prav s pomočjo vere in vseh, in mene, torej in mnogih ljudi, ki so v ta namen molili.

(pesem)

DOBRO JE VEDETI.

Zaključujemo z oddajo Iz življenja naših župnij. Za sklep bi povedali še nekaj podatkov, ki jih je dobro vedeti. Nedeljske maše so v Sečovljah?

V Sečovljah vsako nedeljo ob devetih zjutraj in na podružnični cerkvi na Seči ob deset trideset, v Kortah pa je urnik torej vsako nedeljo ob deseti uri, enkrat na mesec pa je maša tudi na Maliji ob enajst trideset.

Tako. Dajem vam še zadnjo besedo, kaj bi še sporočili poslušalcem, ki poslušajo to oddajo.

Ja, rad bi vas povabil na dva glavna praznika, in sicer najprej v Kortah tretjo nedeljo v oktobru, je tako imenovano opasilo, to je glavni župnijski praznik.

Opasilo? Kako je to, a je to kakšno posebno praznovanje?

Ja, to je praznik, ki ga v Kortah imenujejo torej opasilo, dejansko gre za praznik, ki ima svoj izraz in to je tudi nekaj posebnega ali dobrega, pomeni pa opasati ali obvezati nekako in šlo je za procesijo, ki se izvrši okoli cerkve, torej na tisti dan.

Drugi praznik pa je?

No, in rad bi vas povabil na Martinovanje in to je seveda nedelja po enajstem novembru, v Sečovljah to je glavni župnijski praznik, letos smo še posebej veseli, ker bomo obiskali tudi rojstni kraj svetega Martina na Madžarskem v Sombateju.

Tako. Preden se še priporočimo župnijskima zavetnikoma, še vajin pozdrav in vabilo.

Na pragu novega veroučnega leta in po počitnicah še polni novih moči in upanja ponovno in na stežaj odpiramo zborovska vrata s povabilo novim članicam in članom, da se nam pridružijo na vajah ob petkih zvečer.

No, to je bilo vabilo vsem pevcem, da se pridružijo in vsem tistim, ki pevci še lahko postanejo, da se pridružijo župnijskemu pevskemu zboru iz Kort. Pa še Vi, Mojca.

Jaz bi pa rada povabila vse mlade, ki se želijo pridružiti naši mladinski veroučni skupini, da to storijo, da naj se ne bojijo, ker se imamo zelo lepo, se mnogo prijateljstev stke med nami, srečanja pa potekajo v sredo, ob osemnajstih in sicer prvo bo štiriindvajsetega septembra v župniji Sečovlje.

No, s tem zaključujemo današnjo oddajo Iz življenja naših župnij, za sklep se bomo pa priporočili še zavetnikoma, pa prosim, gospod Dinko.

Sveti Martin. Prosi za nas. In sveti Anton Puščavnik.

Prosi za nas.

(pesem)

V oddaji Iz življenja naših župnij ste prisluhnili otroškem pevskemu zboru Alabare iz župnije Korte, slovensko besedilo pesmi Res je prijetno pa je napisal sečoveljski župnik Dinko Bizjak. Z vami sem bi Bor Sevšek, za tehnično izvedbo pa je poskrbel Andrej Gropajc.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.