ŽUPNIJA PODGRAJE

ŽUPNIJA PODGRAJE.  

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Podgraje, zato so zdajle z mano tukaj v studiu tamkajšnji župnik gospod Peter Pipan in njegovi sodelavci, gospod Edvard Ceglar, gospa Lidija Celin in gospod Simon Simčič. Lepo pozdravljeni vsi.

Dober dan. Lep pozdrav.

Podgraje. Marsikdo pravzaprav še ni slišal za ta kraj, pa vas prosim, gospod župnik, če kar predstavite samo naselje, sam kraj.

Župnija Podgraje leži v dolini izvira reke Reke, ki ima veliko izvirov, ni samo eden. Katero tukajšnji prebivalci imenujejo tudi Velka Wada. In ob vznožju devetsto sedemindevetdeset metrov visoke gore Kozlek. Naša fara zajema območje petih vasi in sicer, Zabiče, Kuteževo, Podgraje, Trpčane ter Fabci. Celotno območje, ki se po površini razprostira na okoli triinštirideset kvadratnih kilometrih in je dolga leta veljalo za nekakšen zabačen kraj ali neki kot, ker je zaprta dolina Bistriške občine. So Bistričani in Trnovci imenovali kar Kočanija, ampak to zelo zaničljivo, njene prebivalce pa zaničljivo Kočanci. No, skozi desetletja so Kočanci s svojo trmo, samospoštovanjem, delavnostjo dosegli svoj ponos in veliko okoliških krajev tudi v tej dolini, ki so proti Ilirski Bistrici, to so vasi Jablanca, Vrbica, Vrbova Jasen, bi se sedaj z veseljem priključili Kočaniji, tega jim pa seveda Kočanci preveč ne dovolijo, saj vemo, kje so prave meje Kočanije in kje so Kočanci doma.

Potem, ko ste tako predstavili sam kraj, pa mogoče še nekaj besed o župniji. Je to stara župnija?

Ja, natančnejših dokazov začetka naše župnije žal ni, oziroma niso poznani. Ve pa se, da naj bi bile naše vasi najbolj prizadete med leti 1474 in štiristo osemindevetdeset, v času Turških vpadov, Znano je, da je po prenehanju Turškega opustošenja do nove pozidave cerkva prišlo med leti 1630 in 1670. Prav letnica 1630 pa je bila zabeležena prejšnja cerkev v Podgrajah, o čemer nam zgovorno priča kamniti sklepnik s cerkvenega portala, ki je vzidan ob glavnem oltarju sedanje farne cerkve v Podgrajah. Drugi otipljivi dokaz o obstoju naših krajev pa hrani državni arhiv republike Slovenije, in sicer v rokopisni obliki. Kopijo dokumenta izpred več kot tristo let, rokopis vsebuje podrobno poročilo o izvršeni vizitaciji, to je uradnemu obisku in pregledu vseh cerkvenih ustanov in župnij ter popisu števila duhovnikov in vernikov v tedanji Tržaški škofiji. Ta dokument je bil položen, kot pravi k nogam papeža Inocenca devetega v Rimu, 8. marca 1689, to je isto leto, kot je izšla Valvazorjeva Slava Vojvodine Kranjske. Naše vasi so bile tedaj cerkveno, upravno združene pod kaplanijo v Podgrajah. Ta pa je bila v sestavu župnije v Trnovem in to kot tretja kaplanija. Podgraje so bile v tistem času tretja kaplanija župnije Trnovo. Vas Podgraje je imela cerkev posvečeno blaženi Devici Mariji. V cerkvi so bili trije oltarji, glavni je bil posvečen Devici Mariji, stranska pa svetemu Andreju apostolu, ter sveti Mariji Magdaleni. V Kuteževem je stala cerkev posvečena svetemu Štefanu, mučencu, s samo enim oltarjem. Nad gričku nad vasjo Zabiče, naj bi stala cerkvica posvečena svetemu Leonardu ali svetemu Lenartu, spoznavalcu, tudi s samo enim oltarjem. V Trpčanah je stala cerkev posvečena svetemu Roku s tremi oltarji, Glavni oltar je bil posvečen svetemu Roku. Stranska pa devici Mariji ter svetemu Sebastjanu, mučencu. V tedanjem rokopisu ni navedena cerkvica svete Katarine v Vikrniku blizu Kuteževega, kar nam daje slutiti, da je v tistem času, verjetno ni bilo ali pa šele je so jo kasneje zidali. Veliko več je znanega po letu 1763 in sicer zaradi Jožefinskega vojaškega zemljevida v katerem so vrisane tri cerkvice, v Trpčanah, Vikrniku in Zabičah, ter večja farna cerkev v Podgrajah. Verjetno eno večjih katastrof so naši fari prizadejali strahoviti rušilni potres prvega marca 1870, ki je imel epicenter le kakih deset kilometrov v oddaljenih Hrvaških vasici Klana. Po tistem letu se je tudi začela obnova vseh verskih objektov v naši fari. Leta 1884 je bila zgrajena tudi cerkev svetega Jožefa v Kutežah. Šele za časa Italije, leta 1929 je župnija Podgraje postala samostojna župnija, pred tem časom pa je bila samo vikariat.

Vaša farna zavetnica pa je?

Karmelska mati Božja.

Karmelska mati Božja.

Kar kaže na to, da so po križarskih vojnah in ko so se karmeličani razkropili po Evropi, prišli tudi v naše kraje, ne, tam imamo tudi Ledinsko ime za eno parcelo Fratrija, kjer naj bi ti bratje Karmeličani stanovali in so ustanovili center bratovščin Karmelske Matere Božje za celo tisto področje, ne, tako da tam so imeli velike shode.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Torej kar bogata zgodovina župnije in podružnic Podgraje. Kakšna pa je ta župnija danes?

Danes imamo približno devetsto štirideset, devetsto petdeset prebivalcev v vseh teh vaseh, pred leti je bilo jih več, v štetju iz leta enaintrideset je naša fara takrat imela tisoč štiristo šestintrideset prebivalcev, tako je bilo v Kuteževem tristo petdeset, v Podgrajah štiristo petindvajset, v Trpčanah dvesto šestinpetdeset, v Zabičah štiristo ter na Fabcih petinštirideset. Med drugo svetovno vojno se je število prebivalcev močno zmanjšalo, večinoma zaradi vojnih izgub ter ekonomskega izseljevanja, zlasti po vojni, ki so odhajali zlasti v Ameriko in Avstralijo. Nekje do leta 1980 pa je prebivalstvo spet močno poraslo, zadnja generacija med letom 1980 in 2000 pa je precej zatajila v smislu natalitete. V župniji je bilo namreč od leta 2000 zabeleženih trikrat več pogrebov kot rojstev, poleg tega je veliko mladih odšlo na šolanje v Ljubljano in drugam po Sloveniji in tam tudi ostalo, no, zadnja leta pa se stvar le nekoliko izboljšuje. Danes živi v naši župniji okoli devetsto dvajset, devetsto trideset prebivalcev in sicer v Kutežem dvesto petinštirideset, v Podgrajah dvesto petinsedemdeset, v Trpčanah sto petindvajset, v Zabičah tristo deset in na Fabcih še dvanajst ljudi. Od tega je skoraj osemindevetdeset procentov vsega prebivalstva katoličanov.

(pesem)

Po tem, ko smo izvedeli kakšna je župnija danes, pa mogoče še pogled v farno kroniko. Kateri so tisti najbolj zanimivi dogodki in ljudje, zapisani v njej.

Farne kronike praktično nimamo, ker so prej Turki, potem pa novodobni osvajalci vse to požgali, župnišče z vsem arhivom, je zgorelo leta 1944, tako da pisanega v župniji nimamo, dobi se pa v raznih arhivih, kakšni podatki, ne. Na primer podatek, kako je bilo, ko so Turki šli mimo, ko so odpeljali ljudi, ali jih pobili in so potem grofje, ki so imeli tam gradove, naseljevali nove prebivalce, ne. Na primer grofje so svoje rojake iz Nemčije pripeljali, o tem pričajo recimo priimki, ki se končajo na er, Štemberger, Ruter in podobno. Potem so prišli pa še Uskoki iz juga, to so bili predvsem Dalmatinci iz Zagora, s priimki na ič, kot so Boštjančič, Jaksetič, Frančetič in podobni, ne. In nekatere celo še od dlje. Od Skadarskega jezera, to so bili pa Ulahi, ne, to so praktično, bi rekel, zasedli vas Kuteževo, tam imamo predvsem priimke na en, to so Celin, Prosen, Šestan in podobni, ne. Drugače potem ti gradovi so se prodajali in zamenjevali lastnike, to je burna zgodovina gradov na našem območju in so celo en grad se je preselil z višine malo na nižje proti Zabičam, to je grad Gotenek. Potem od zanimivih stvari je tudi to, da imamo vikarje, ki so tu delovali. In sicer od leta 1875 naprej. Prvi tak vikar, ki je tam zabeležen, stalnik, ki je stalno bival tam, je bil gospod Štefan Jenko, stric pokojnega škofa Janeza Jenka, in je bil v Podgrajah od leta 1875 do 1918. Potem so sledili vikarji, Janko Dolenc, do leta šestindvajset, Franc Rožič do 1936 in Adolf Simonič do leta 1942. In čeprav je župnija bila ustanovljena na 1929, je bil prvi umeščeni župnik gospod Milan Grlj, ki je tu župnikoval do leta 1974, kar lepo obdobje, Vso vojno in povojno obdobje. Potem je bil tu Janko Krkoč za njim do leta dvaindevetdeset in sedaj sem od dvaindevetdeset naprej pa jaz.

IZ FARNE KRONIKE.

Najhujše gorje so farani kot župnija doživeli maja 1944, ko je nemška kazenska ekspedicija požgala celotno vas Podgraje in Kuteževo. Tedaj je pogorelo tudi župnišče in ves inventar in arhiv, ohranila se je samo ena knjiga: krstna knjiga iz leta 1850, drugo je vse bilo pogorelo. In je potem po vojni gospod Milan ta arhiv začel obnavljati, vse matične knjige na novo pisal in jih na Škofijskem arhivu iskal, da jih je prepisal in družinsko knjigo in te stvari lepo uredil, ne. Zanimivo je, da je potem to katastrofo, bi rekli, ko se je zgodila štiriinštiridesetega leta upodobil slikar Tone Kralj v kompoziciji Križevega pota, kjer je v začetku križevega pota upodobljen požig vasi in izgon prebivalcev, ob koncu križevega pota, pred Kristusovim vstajenjem pa upodobil povraten na požgane domove. Ne, to je posebnost v naši cerkvi, ki jo drugje ne srečamo, ker so tudi lepo tiste državne zastave takrat na tej sliki upodobljene. Druge cerkve so pa vse mlajše, kot smo že prej rekli, v Kuteževem je bila zgrajena 1894, druge potem so vse mlajše, v gradu v Zabičah je bila tudi malo starejša cerkev, ker je bila kot grajska kapela, vendar je po vojni ni bilo mogoče uporabljati, ker je imela zadruga tam skladišče in zato so 1969-ega dokončali novo cerkev v Zabičah Žalostne Matere Božje. Zanimivo je, kako so med vojno na Fabcih leta 1943, julija meseca blagoslovili novo cerkev svetemu Fabijanu in Sebastjanu z Marijo Kraljico Miru. Novembra so pa Nemci požgali vas, tako da so imeli potem v tej cerkvi ljudje kar nekaj časa čez celo zimo zatočišče. V Trpčanah je domačin Anton Brožič pa z zaobljubo zgradil kapelico oziroma manjšo cerkev svetega Antona Padovanskega. Potem, na vasi so postavili manjšo kapelo Italijani, kot češ za časa okupacije, že pred tem pa je gospod Rožič zgradil med župniščem in župnijsko cerkvijo, ki je visoko na hribu, za zimske potrebe, Lurško kapelo, ne. Tako da imamo precej teh zelo novih cerkva in ni toliko starin več, kakor bi lahko zgledalo z obzirom na leta, ki so šla mimo v tej fari.

(pesem)  

Potem, ko nam je gospod župnik Peter Pipan tako podrobno predstavil župnijo Podgraje in njeno preteklost, pa je prav, da spregovorimo tudi o njeni sedanjosti. O tem, kdo vse se pri vas trudi za živ utrip župnije. Mogoče bi začeli kar z župnijsko pastoralnim svetom in gospodarskim svetom, gospod Simčič.

Ja, v Podgrajski fari je kar veliko društev in skupin, ki si prizadevajo za pestro življenje v naši župniji. Začel bi z župnijskim pastoralnim in gospodarskim svetom. Prva seja župnijskega pastoralnega sveta je potekala 22. septembra leta 2000. Med člane župnijskega pastoralnega sveta je bilo takrat izvoljenih trinajst ljudi, v gospodarski svet pa še pet ljudi. Povprečna prisotnost udeležencev je skozi vsa leta ostala približno enaka in to je okrog deset članov. Po že desetih letih delovanja lahko povem, da je bilo naše sodelovanje zelo pestro, dostikrat precej burno, napeto, a navsezadnje pa župnijsko pastoralni svet obstaja še danes in upajmo, da bo tudi v prihodnje. V fari se je v tem času dosti naredilo, res pa je, da bi se lahko tudi več. Gospodarski svet skozi vsa leta sestavljajo v večini ljudje, ki so bodisi člani krajevne skupnosti, bodisi Kočanski gradbinci. Zaradi tega lahko rečemo, da so pri večini gradbenih del v fari tudi oni bodisi pomagali, bodisi prispevali nekaj sredstev za dobrobit župnije. Ob tej priložnosti moramo omeniti dobrotnika, našega rojaka iz Avstralije, Jožefa Smrdelj, ki se že vrsto let predaja obnovi in popravilu naših cerkvic. Ogromno truda, volje in nenazadnje denarja je vložil v kompletno obnovo Zambijske cerkvice Žalostne Matere Božje, v temeljito prenovo Fabške cerkvice svetega Fabijana in Sebastijana ter financiranje trojnih vrat farne cerkve. Zares iskrena zahvala v imenu vseh Kočancev.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

No, v nadaljevanju velja omeniti organizacijo oratorija za otroke, ki bo prihodnje leto, upajmo da že tretjič razveseljeval naše najmlajše. Katehistinja, župnik in animatorke poskrbijo, da otroci v tem tednu uživajo v igrah in spoznavanju Kristusovega življenja tudi na nekoliko drugačen način. V naši fari so bila nekdaj tudi mladinska srečanja, ki pa so že pred kakšnimi desetimi leti žal zamrla. Mladina enostavno ni bila zainteresirana nekaj časa posvetiti tudi tem izredno pomembnim srečanjem. Letos se je hvala Bogu stvar spremenila in po nekaj letih so ta srečanja ponovno oživela, zahvaliti pa se moramo katehistinji in animatorkam, ki so gimnazijske prvega letnika sedaj. No, ob koncu bi rad omenil še naš lokalni časopis Kočanski vestnik, ki bo letos praznoval že štirinajsto leto obstoja. Leta sedemindevetdeset smo takratni dijaki in študentje začeli s pisanjem Kočanske kronike, ki se je do danes močno zapisala v srca Kočancem doma in predvsem po svetu, v Avstraliji, po Ameriki, kamor redno pošiljamo to. Do sedaj smo izdali triintrideset številk, upajmo, da jih bomo vsaj še toliko, no. Od začetnih sedmih članov uredništva, že več kot pet let ustvarjava le še dva, in sicer glavni urednik Mile Uljan in moja malenkost. V lanskem letu sva začela uvajati v delo še nekatere mladinke, ki bodo upajmo nekoč zamenjale staro gardo. V časopisu je zbrano vse dogajanje tekočega in preteklega obdobja in zajeto v rubrikah, kot so prebivalstvena statistika, kje se kaj dela, zgodovina, novice iz šole, kultura, šport, zanimivosti, tudi nagradna križanka je, no, pa tudi nadobudni Kočanski romantiki, ki pišejo pesmi, tudi noter objavljajo, no. Zelo dobro sodelujemo tudi z našim župnikom, ki nam je vedno na razpolago za vse prepotrebne informacije o rojstvih, smrtih, krstih in mašah, za kar se mu tudi iskreno zahvaljujemo.

No, to se pravi, da zdaj nastaja ena taka zanimiva kronika kraja in fare Podgraje, ki bo mogoče čez sto let pa pritegovala še več pozornosti kot danes. Po tej zanimivi predstavitvi mogoče še beseda gospe Lidiji Celin, ki bo pa spregovorila o tem, kako je pri vas za tisto najbolj živo srednjo generacijo, se pravi zakonci, družinami.

No, v naši župniji, moram povedati, nimamo tipičnih srečanj zakonskih skupin, ampak smo nekako spontano se začele družiti. Ravno v teh dneh praznujemo, lahko rečemo, peto obletnico. Sicer starši in družine, zdaj to bodo letošnji birmanci, takrat so bili prvoobhajanci in sicer je bilo naše prvo skupno srečanje tako malo bolj praznično, ki nas je mogoče najbolj povezalo na pobudo našega župnika, ko so se otroci pripravljali na prvo sveto spoved. Na sestanku nas je gospod župnik, nam je mogoče osvetlil pomen prve svete spovedi, kako je to za naše otroke pomembno in da bi bilo lepo, če bi mi naredili to, kot en družinski ali pa skupni praznik in nekako je potem to steklo in so te otroke spremljali pri spovedi, potem smo se v župnišču malo zadržali, malo družili. No, in potem nekaj časa smo se dobivali bolj zaradi takih tehničnih stvari, ki so se dogajale, dogovori okrog obhajila in tako. Potem pa niti sami ne vemo, kdaj smo se začeli družiti, pa malo globlje, bi rekli, smo odrinili na globoko. Mogoče takrat ko smo imeli po svetem obhajilu, po slavnosti, naslednji teden skupni piknik, tudi z gospodom župnikom in katehistinjo. Potem je to nekako steklo in nekaj časa smo se družili bolj tako po prijateljski linij samo, ampak smo kmalu začutili, da je to premalo, da bi ta naša skupina osmih družin, ki je vseeno precej velika, različno stari smo, zelo smo si različni, različne službe opravljamo, naši otroci, ki so naša vez, so res generacija tisoč devetsto šestindevetdeset, imajo pa precej bratcev, sestric, ki so stari nekateri tudi dvajset let, nekateri pa celo samo tri. Tako da smo mogoče nekaj časa porabili, da smo se malo uskladili, da smo se pogovorili, kako si predstavljamo ta naša druženja in smo si nekako zadali ena dva bolj resna projekta na leto. Do zdaj, no zdaj imamo peto obletnico, nam je to nekako uspelo, najprej smo predlansko leto za praznik svetega Miklavža vsaka družina smo zbirali, so otroci zbirali denar od žepnine, tako da smo vsaka družina nekaj prispevali in smo kupili skromna darila in obiskali naše starejše in bolne farane, ki živijo v domu starejših občanov v Ilirski Bistrici. To srečanje, jaz mislim, da je bilo za vse neko posebno, res izjemno doživetje, tako da lansko leto, ko nismo utegnili iti, lani smo pač pripravljali starši in otroci skupaj jaslice, vzelo nam je precej časa, zato ker nismo tako vešči. Vsi smo le amaterji, tako da nam je vzelo kar enih pet sobot in nismo obiskali teh naših starejših faranov, pa so nam sporočili po nekom, ki dela v domu, da če vemo, da nismo prišli. Prav tako je prišla novica do nas, vprašajte jih, če vejo, da niso bili letos, no, in zdaj smo jim obljubili, da bomo tisti teden okrog materinskega dneva to našo napako popravili in bomo šli spet k njim na oblik, no. Zdaj se spet malo bolj pripravljamo intenzivno skupaj z našimi otroki na sveto birmo, ki bo letos v domači župniji 22. maja, dogovorili smo se, da bomo skupaj, ampak to spet na pobudo našega župnika 25. aprila poromali na Sveto goro, tam opravili vsi skupaj spoved, potem se bomo pa prepustili tokovom. Ne vemo koliko časa se bomo še v tem številu lahko družili, ker nam navsezadnje naši otroci še eno leto ostajajo doma in potem se bodo počasi razkropili v Ljubljano, Koper in tako, srednje šole. Potem bomo pa videli, kakšne vezi in kaj nas bo še naprej držalo

Bi kdo k temu še kaj dodal? Ima kdo kakšno izkušnjo s temi skupinami? Mogoče Vi, gospod župnik? Kako Vi gledate nanj?

Ja, jaz vidim to kot eno lepo delovanje Svetega Duha, ki dela in ustvarja skupine po aktivnih posameznikih in zelo vesel sem, da so v vseh teh letih, od priprave na prvo obhajilo do birme, tako aktivni bili, da so praznovali vse rojstne dneve otrok, odraslih in še obenem obletnice prvega piknika in drugih teh srečanj, ki so bile med tem časom, ne.

Jaz bi mogoče samo še to dodala recimo, en fitbek smo dobili iz šole, ne znam drugače reči, v šoli je rekla razredničarka naših otrok, pravi, joj, zelo lepo, da se družite, pravi, ampak dejte mal nehat, oni so preveč povezani, oni tako držijo skupaj, pravi, da jim skoraj ne moremo do živega. Ni bilo mišljeno nič v slabem pomenu. Otroci so dejansko začutili to našo povezanost in so, tudi sami so brez da bi starši kaj posebej posegali, so organizirali medsebojno učno pomoč, recimo, tako da tudi ne samo v župniji, ampak tudi širše. Kot našemu kraju se mi zdi, da mogoče tej naši otroci delujejo kar pozitivno, da se to pozna, no, da se družimo.

(pesem)

V župniji pa ste tudi dobri pevci, in gospod Edvard Ceglar, Vas bom prosila, da poveste nekaj o delovanju vašega zbora.

No, če lahko, bi rekel, damo tudi mi en kanček k vsemu temu delovanju tele naše župnije, sem zadovoljen, da sem predstavnik tega cerkvenega pevskega zbora, sicer je priložnostno mešani pevski zbor, je pa to, da lahko se pohvalim, da je tudi moški zbor. Morda smo edina fara v Sloveniji, ali pa morda tudi širše, da prevladujejo v zboru pevci, in to ne od danes, ampak že dolgo dobo, štirideset. Nekatere pevce imamo v zboru, ki pojejo že, bi rekel, Bogu v čast, ljudem v slavo, že ene petdeset let in več. Žal nam so prilike v lanski sezoni so nam prinesle tako, da je dolgoletni zborovodja in organist umrl, smo pa to priložnost izkoristili, da smo obnovili pevski zbor, tako da zdaj nekako šteje ta naš zbor žensk okrog petnajst, je pa tudi nekaj mlajših, bi rekel, punc se pridružilo našemu zboru, moški smo se pa tudi, bi rekel, malo ojačili, tako da zdaj moški zbor šteje dvaindvajset ljudi. Lahko povem in se pohvalim, da imamo v naši župniji, da je tudi bila, bi rekel, tistikrat velika žrtev in pa uspeh gospoda, takratnega župnika, Milana Grlja, da so v naši cerkvi, farni cerkvi orgle, ki so iz zelo znanega, bi rekel, Marijinega, cerkve, to je Trsat na Hrvaškem, v Reki, in ne vem po kakšnih vezah in finančnih močeh je on tisti krat, bi rekel, to k nam pripeljal, Saj je res, da so potrebne morda kakšne obnove ali kaj. Upamo, da bomo v bližnji prihodnosti to uspeli. Lahko se pohvalim, da je pač, ne da se pohvalim, ampak da je silom prilik, da smo mogli v lanski sezoni. Da imamo od lanske sezone naprej novega organista, to je domačin, Janko Iskra. Ker pa v našem kraju ni bilo zborovodje, smo pa iskali v bližnji Ilirski Bistrici in se lahko pohvalim, da smo imeli že za Božične praznike, da smo imeli že tak prvi nastop, da imamo novo pevovodkinjo, gospo Marto Reberc z Ilirske Bistrice. Ona nam pomaga, nas spodbuja in upamo, da bomo, bi rekel, tudi za vnaprej uspešno delovali, morda lahko še povem, da je, bi rekel, vsakega našega župljana, farana nekako pospremimo na večno pot s takšnimle, bi rekel, svečanim pogrebom, tako da imajo vsi, ne glede na materialne dobrine, enak odhod, bi rekel, božjo službo naprej, če se tako izrazim.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Ko sem Vas takole poslušala, se mi je zdelo, da je ena tako pozitivna značilnost župljanov Podgraj, to, da znajo stopiti skupaj, da se znajo povezati, da znajo trmasto vztrajati tudi, ko jih sosedje mogoče malo zafrkavajo in imajo kakšne take pikre na njihov račun. Pa vas zdaj vprašam, vsakega od vas posebej, kaj je tisto, zaradi česar ste Bogu še posebej hvaležni, da ste ravno v župniji Podgraje? Dam najprej besedo kar Vam, gospod župnik Peter Pipan.

Ja,Bogu sem najprej posebno hvaležen za tri osebe, ki sem jih poznal in so sodelovale v župniji. To je gospod Milan Grlj, župnik, ki je po drugi svetovni vojni kot sem že prej povedal obnovil izgubljeni arhiv, ki je zgorel in na novo napisal vse matične knjige. Za njim je prišel gospod Janko Krkoč, ki je v času svojega župnikovanja obnovil župnišče in tudi vse cerkve. In tretja oseba pa je član prvega župnijskega pastoralnega sveta Vitomir Celin, ki je bil človek, ki ni znal reči: Nimam časa. In je bil zelo aktiven na vseh področjih pastoralnega dela in tudi življenja nasploh. Naredil je veliko dobrega in pomagal k vsakemu in tudi k temu, da se je pokanje med polnočno mašo nekako opustilo. Potem sem pa hvaležen še Svetemu Duhu, ki na čudovit način deluje, da najde posameznike, ki potem oblikujejo, ustvarjajo in vodijo posamezne skupine, ki se v župniji pojavljajo, ne, poleg mladincev, poleg novinarjev in dela pri Kočanskem vestniku in družinam in pevskemu zboru. Je tudi tu še molitvena skupina, ki tudi deluje na tak način, ne. Torej, Sveti Duh deluje po posamezniku in po skupinah, ki se porajajo vedno znova, čeprav se zdi, da življenje v naši župniji je čisto enostavno, pa vendarle, ko bolj analiziraš, vidiš, kje so tiste posebnosti.

No, zdaj pa isto vprašanje še za Vas, gospod Edvard Ceglar.

No, lahko še enkrat povem, da prihajam iz fare Podgraje, kjer spada tudi vas Zabiče in ponosen sem in koderkoli hodim, bi rekel naokrog zmeraj povem, da sem iz Zabič. Če koga zanima, kje je, se pa še pozanima, da so to Zabiče pri Ilirski Bistrici, ampak mi se pohvalimo in rečemo, da je to Ilirska Bistrica pri Zabičah, ker naša Kočanija, naš cel konec, je tako, bi rekel, zavesten, da znamo spoštovati, da so naši predniki ogromno pretrpeli in nam tudi ogromno ustvarili, in da smo tako zavedni, bi rekel, domačini. Ponosen sem tudi na naš zbor, ki je morda eden redkih, ki izhaja samo iz našega kota. Mi rečemo: Je naš zbor iz Kočanskega kota, je pa priložnost, bi rekle, se ukvarjamo z vsemi priložnostmi, tako da kujemo in za Božjo slavo in za vreme in za vse priložnosti, ki se na tem koncu dogaja, in še enkrat poudarjam, bi rekel, poudarjam to, da vse mlade, da učimo v tem duhu, da naj se zavedajo svojega rojstnega in domačega kraja. Zato sem ena velikih, bi rekel, velikih, v veliko zadovoljstvo mi je, ko rečem, da sem iz Zabič iz Podgrajske fare in tudi izkoristili smo lani, sem omenil, da smo izkoristili to, bi rekel, priložnost, da bi obnovili ta zbor, upam da nam bo to uspelo in bomo še koga s to oddajo priklicali v njem klic, da naj se odzove svojemu domačemu kraju.

Gospa Lidija Celin.

Jaz sama sem pa prišla pred leti že v župnijo Podgraje iz Ljubljane, iz velike župnije Svete Družine in je bil prehod v Podgraje mogoče kar nekakšen šok, pozitiven sicer, zato ker sem spoznala, da je življenje vsakega posameznika v taki majhni župniji izziv. Dobila sem občutek sprejetosti in to, da sem potrebna za aktivno življenje v župniji in zato sem zelo hvaležna, ker drugače bi se lahko kje kar izgubila v množici.

Še gospod Simon Simčič.

No, jaz pa kot predstavnik malo mlajše generacije lahko rečem, da smo res Kočani zelo povezani med seboj, to nam kaže tudi tolike skupnosti in ta društva, ki obstajajo. Rad bi pa povedal še eno, kar je zelo pomembno, najbolj vejo to povedati naši rojaki v tujini, jaz sem bil tudi v Avstraliji in tam nas najbolj, nam povejo koliko smo mi med seboj povezani, koliko oni pogrešajo to našo Kočanijo in koliko jo imajo radi. Tudi nas so vse skozi spodbujali naj pišemo ta časopis, da nas zelo radi berejo, da ne bi nikdar zamrl. Upamo, da bo tudi tako naprej.

Hvala vsem štirim za ta pogovor, preden pa se zares poslovimo, bomo seveda izrekli še priprošnjo k vaši nebeški zavetnici.

Karmelska Mati Božja.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.