torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJI ŠMARJE IN POMJAN






ŽUPNIJI ŠMARJE IN POMJAN.      
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V naši oddaji Iz življenja naših župnij bomo tokrat predstavili dve župniji: Šmarje in Pomjan blizu Kopra. Zato so zdajle z mano v našem studiu tamkajšnji župnik gospod Igor Lovišček in trije njegovi sodelavci, gospa Sonja Krtelj in gospod Filip Krtelj in Tina Sabadin. Lep pozdrav vsem.
Dober dan. Lep pozdrav.
Šmarje in Pomjan, povejte nam nekaj o teh župnijah, gospod Filip.
No, če bi lahko povedal o tem, da je, so Šmarje šest oziroma osem kilometrov od samega Kopra v smeri proti Hrvaški meji, poti Kaštelu, na samem griču bi rekli, Šavrinskem griču na višini, nadmorski višini dvesto petinsedemdeset metrov, medtem ko je Pomjan pa nekoliko višje, okrog tristo, tisto dvajset nadmorske višine. Staro ime za Šmarje je Sveta Marija na hribu in to smo želeli in bomo še vztrajali na tem, da bi mogoče nekega dne to ime povrnili tem Šmarjam, drugače pa so za časa romanskega prebivalstva v tem prostoru tudi ta del imenovali Monte na kratko, Monte di Capodistria, torej Hrib nad Koprom. Govori se o tem in tudi zapisano je v knjižici, ki jo je pred leti prav pomagal pripraviti vaš sodelavec Alberto Pucer, da je bila prva cerkev posvečena Mariji že leta, 1084-ega leta, o tem govori in piše tudi Simon Rutar, piše pa tudi o tem, da so bile tedaj še tri cerkvice poleg cerkve Marije Brezmadežne, in sicer cerkev svetega Blaža, potem cerkev svetega Antona Puščavnika in cerkev svetega Križa. Te dve so dejansko zginile, tako da imamo samo cerkev svetega Antona Puščavnika in župnijsko cerkev Marije Brezmadežne. Mogoče bi bilo prav omeniti tudi to, da je v našem zvoniku vgrajena tranzena, to je kamnito okno iz devetega stoletja, ki predstavlja začetek krščanstva v tem prostoru, torej takrat so se začele pač zidati prve cerkve tudi na teh Šavrinskih gričih, kajti Koper, Izola in Piran kot najbližja mesta z romanskim prebivalstvom so imele dosti več cerkva in tudi je bila recimo cerkev tam močneje prisotna, medtem ko so tej griči, Šavrinski griči bili naseljeni kasneje s slovanskim, poganskim prebivalstvom, ki se je kasneje pač pokristjanilo, no, v tem smislu.
Torej na vsak način bogata in zanimiva zgodovina. Mogoče še, kako je pa z zavetniki v Pomjanu?
No, Pomjan je pač res s svojim mogočnim zvonikom, ki kraljuje nad celim Koprskim, bi rekel zalivom in je pogled že s Kopra na to mogočno cerkev, predvsem na njen prekrasen zvonik in staro cerkev, kjer je zavetnik sveti Jurij. Imajo pa še eno manjšo cerkev naši sosedje na Pomjanu in sicer cerkev, ki je posvečena Mariji.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Hvala za to predstavitev. Zdaj pa ste na vrsti Vi, gospod župnik Igor Lovišček. Približno slabi dve leti ste v teh krajih. Kako ste spoznali ti svoji dve fari, kako, kakšni sta v vaših očeh?
Torej, od začetka gotovo, da je bilo zelo čudno, ker zmeraj je bilo tako, da je naš škof v Istro pošiljal mlade duhovnike in tako, jaz sem prvi tukaj, tako rekoč najstarejši zdaj skoraj v celi Istri, tako da sem bil prepričan, da se tukaj ne bom mogel nikoli privaditi, saj veste, kako je. Še drevo, če bi prinesli iz Brd v Istro ne vem, če bi raslo, kaj šele človek, ki ima čustva, ne. Ampak ne vem, Jezus mi je dal tako močno, to je gotovo Njegovo delo, ni moje, da sem se zelo hitro privadil. Sem zelo vesel, ne, da sem v teh krajih, torej je drugače kot sem prej mislil, da bo. Jaz sem predvideval, da so stvari veliko slabše v Istri kakor so, ne vem, sem imel zelo napačen pogled na Istro, ne vem, kdo nam je to vbijal v glavo, nam pere možgane, ampak na koncu pa vidiš, da je tukaj zelo lepo, prijetno, tako da zdaj bi zelo, če bi mi škof rekel, bi šel, ker moram biti pokoren, ampak bi šel že težko ven iz Istre.
To se pravi, slabi dve leti sta bili dovolj, da ste nekako začutili te kraje in tudi ljudi. Pa Vas zdaj prosim, da nam malo bolj predstavite tudi, koliko ljudi, koliko duš spada k tej vaši župniji, koliko je takih prizadevnih nedeljnikov in tistih, ki storijo še malo več, skratka: Kako je pa z verskim življenjem?    
Župnija Šmarje skupaj s podružnico Gažon šteje tisoč tristo ljudi, medtem ko Pomjan ima nekaj čez, torej tukaj je prebivalstvo zelo mešano, tako da v Pomjanu je gotovo skoraj več muslimanov, kakor pa domačinov ali pa so tudi pravoslavni in tudi v Šmarjah je dosti tega. Recimo ena vas, ki se imenuje Paderna, ki je silno lepo obnovljena, prej je bila izven cestnega območja, tako da so vsi domačini zapustili to vas, potem pa so jo kupili Hrvatje, večina iz Bosne, tako da tam je recimo ene par družin muslimanskih, par pravoslavnih in vsi ostali so Hrvatje katoličani in se izredno lepo počutim v tej vasi, zelo mi je draga, ne, in tudi to, da je tako močno mešano prebivalstvo, ne vem, jaz sem nekako, občutek imam, da sem tega zelo vesel, to je, ne bom rekel, da vsaki dan, ampak dostikrat, dostikrat se mi zdi tako lepo, da zjutraj lahko že molim za vse, ki so v moji župniji, za pravoslavne, za muslimane, za katoličane.
IZ FARNE KRONIKE.
Gospod Filip Krtelj, že uvodoma, ko ste predstavili obe župniji, predvsem župnijo Šmarje, smo slišali, da sta obe župniji, župniji z bogato tradicijo, da sta stari župniji. Pa mogoče pokukamo malo v farno kroniko.
No, torej vsekakor bi bilo potrebno poudarit, da je bila Šmarska vas med drugo svetovno vojno dvakrat požgana do tal in da je dejansko nekaj arhivov ostalo le v cerkvi sami, vse ostalo kar je bilo v tistih tako imenovanih dopo lavoro so rekli tako, to so bili prostori, kjer so se dejansko ljudje srečevali v smislu kakšne knjižnice ali kaj takega, požgano in uničeno, niti fotografij ni iz preteklosti, ampak v župnijski kroniki ugotavljamo, da je že iz leta 1698 imamo zapisana imena vseh duhovnikov v času službovanja v Šmarjah in so to pretežno devetdeset procentov slovenski duhovniki, torej slovanska imena, bodisi da so bili to hrvaški duhovniki ali pa slovenski, ampak ni bilo, da bi bilo tukaj recimo pretežno italijansko govoreči, potem veliki premiki so se dogodili skoraj štiri desetletja so namreč čakali naši predniki na to, da so prosili za pomoč, da bi dozidali cerkev v letih od 1880 pa do 1926-ega leta, ko se jim je končno uresničila želja in so ob dejansko razglednem stolpu, ki je bil ločen od same cerkve potem dozidali ladjo, tako da je pač ta cerkev bila toliko prostorna, ker je bilo pač v tistem času skoraj tisoč duš bi rekli, tako kot ste uvodoma rekla, v sami Šmarski vasi, torej tam na začetku okrog leta 1900, to je bil sigurno en velik mejnik skozi čas, potem med drugo svetovno vojno bi bilo spet tudi za omenit dogodek, da je sto triindvajset hiš dejansko zgorelo v vasi in da je župnik takratni, gospod Čišot, ki je znal nekaj nemških besed, rešil pred požigom tudi samo cerkev, ker se je zateklo v glavnem žene in otroci, možje so se razkropili, ker drugače bi jih čakala pač najslabša usoda, vojaki nemški so že zažgali tudi vrata cerkvena in je pokleknil pred takratnega tistega nemškega stotnika. Gospod Čišot, v našem prostoru slabo govorimo nemško, zato so, ker smo pač bližje italijanski meji in govorimo pač vsi lažje italijansko, tako da nihče ni znal razen Čišota nekaj nemških besed, da ga je izprosil, da je pač to ostalo in iz naše kronike pa vlečemo kar precej in pripravljamo zdaj v kratkem tudi eno obširnejši knjigo, ki bi govorila tudi o naši župniji in njeni preteklosti.
(pesem)
Uvodoma smo slišali, da je župnija Šmarje veliko večja od župnije Pomjan, po številu duš, po številu prebivalcev, to verjetno vpliva tudi na organizacijo dela z mladimi. Gospod Lovišček, kako ste zastavili to delo z otroki?
Torej, Pomjan je bil najprej verjetno večja župnija od Šmarij, je bila pomembnejša, samo potem, po tej vojni, je ogromno, oziroma večina prebivalstva po vojni zbežalo v Trst in tako je ostala vas prazna in tako sedaj so drugi pokupili te njihove hiše. Torej verouk imamo v Šmarjah, imamo tudi eno katehistinjo, Sabadin Darjo, potem imamo Filipa, ki zdaj uči tri razrede, potem prihaja župnik iz Krkavč, naš dekan, ki tudi uči dva razreda, torej edino jaz nimam nobene ure verouka, ampak tudi zaradi tega, ker sem lani ravno v počitnicah imel težko operacijo in tako in imam sedaj komaj nauk za prvoobhajance.
Ahm.
In to. Hodijo pa v našo župnijo k verouku tudi otroci s sosednjih župnij kot je Koštabona, kot so Krkavče, potem podružnica Puče, tako da je dosti otrok, pri nauki jih je kakih sedeminosemdeset, ampak dosti jih je, se reče, iz teh župnij.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Rekli smo nekaj o otrocih, zdaj pa morda še drugo, kar je živo v vaših župnijah. Začnimo z bogoslužjem. Kaj, kdo vse prispeva k lepoti bogoslužja pri vas. Mogoče gospa Vi, Sonja, gospa Sonja Krtelj.
No, jaz bi povedala nekaj od pevske zbora, v katerem tudi sodelujem in lahko povem, da cerkveno petje v župniji Šmarje ima zelo bogato tradicijo, tako da pravzaprav že skozi desetletja ni prenehal z delovanjem, najtežje je bilo pred samo drugo svetovno vojno, ko so italijanske oblasti prepovedale petje v slovenskem jeziku, vendar so domoljubni Šmarčani vztrajali in bili zato skupaj s tedanjim župnikom gospodom Cerarjem tudi kaznovani, kot lahko razberemo iz župnijske kronike. Zbor Marije Brezmadežne kot smo ga poimenovali pred dvema desetletjema združuje trenutno trideset pevcev, od tega skoraj polovico moških. Že skoraj štirideset let v cerkvi orglar Adelja Bažec, ki me je pred dobrimi dvajsetimi leti povabila, da bi sodelovala pri zboru in pomagala z dirigiranjem. Od takrat z Adeljo zelo dobro sodelujeva. Glede na sestav zbora ter redne pevske vaje si zbor lahko privošči tudi zahtevnejše cerkvene skladbe. Zbor predstavlja skoraj četrtino nedeljnikov. V zboru so pevci stari od trideset do najstarejših, ki imajo petinsedemdeset let. Sodelujemo pri nedeljskem bogoslužju, za praznike pripravljamo vedno kaj novega. Zbor se udeležuje redno organizirane Božičnice, na sveto Cecilijo obiščemo cerkev v Loki, ki ji je posvečena in v Marijinem mesecu maju že več kot dvajset let se udeležujemo in organiziramo srečanja vseh pevskih skupin, ki delujejo na območju krajevne skupnosti Šmarje z naslovom Šmarje v pesmi. Enkrat letno, to je na praznik svetih treh kraljev se s pevci dobimo na družabni večerji. Zelo pomembno se mi tudi zdi, da se iz tako imenovanega poročnega zbora razvil tudi mlajši cerkveni zbor, ki šteje do petindvajset pevcev. Prepevamo ob spremljavi kitare in drugih ritmičnih inštrumentov, v glavnem novejše cerkvene skladbe in cerkvene popevke, poročni zbor smo mu nadeli ime pred leti, ker smo s prepevanjem sodelovali samo na porokah v naši župniji. Letos smo se dokončno dogovorili za redne vaje, ki jih imamo enkrat tedensko v sobotah. Zbor bo enkrat mesečno sodeloval tudi pri nedeljskem bogoslužju. Dolga leta je pomembno mesto imel tudi otroški zborček, ki deluje občasno, predvsem zaradi manjšega števila otrok v Šmarjah, oziroma razkropljenosti le teh v drugih zaselkih. Zato pa je prepevanje sestavni del verouka. Pomembna je tudi šola za mlade kitariste, ki je skozi leta dala več deset mladih kitaristov. Zelo si želimo, da bi v bodoče v medžupnijskem pastoralnem centru v Šmarjah končno dobili primerne prostore za pevske vaje in medsebojno druženje. Upajmo, da bomo z Božjo pomočjo v prihodnjih dveh, treh letih ta cilj tudi dosegli.
Naši poslušalci so zdajle morda ponekod kar malo nevoščljivi, kajti nedeljske maše morajo biti gotovo zelo lepe, če imate tako zavzete pevce, ampak k lepoti bogoslužja prispevajo tudi drugi, pa bi prosila, da tudi o njih nekdo še spregovori.
Ampak v naši cerkvi tudi imamo zelo dobro mežnarico, krasilko, ki od kar se je poročila v Šmarje, skozi desetletja ona že krasi cerkev in lahko bi rekel, da je prava umetnica, recimo zdaj za Veliko noč so rekli nekateri ljudje, da ko so prišli v cerkev, da je bila tako lepo okrašena, da so jim prišle solze v oči. To je ona, gotovo pa, da je v Šmarju zelo veliko ljudi, ki sodelujejo pri maši.
Strežniki…
Torej strežniki, zdaj jih je, v začetku, ko sem prišel, je bilo strežništvo malo v krizi. Zakaj? Ker eni so odšli, odraslih mlajših spodaj ni bilo, so bili samo od ene družine, ki ima sedaj skupaj šest fantov in štirje od teh so že ministrantje, no, zdaj so prišli zraven tudi drugi.
Ja, lahko omenimo tudi, bi rekel, da imamo redno tudi pare, ki berejo berila, recimo moški pa ženska, v glavnem starejše osebe, no, občasno pripravimo, da tudi kakšni mladinci ali pa mlajši, pa preberejo prošnje, pa to, da imamo skrbnika in vzdrževalca zvonika, pa da imamo tri pobiralce plus posebnost, še žensko, ki pomaga pri pobiranju, torej, da so štirje pobiralci, potem so tukaj, jaz bi jih lahko naštel se mi zdi, in bomo kakšnega tudi spustili, ljudi, ki skrbijo tudi za samo župnišče, so tako, da se tukaj hvala Bogu ena zdrava skupina ljudi, če govorimo o osemstotih ljudeh v Šmarjah recimo tistih sto petdeset do sto osemdeset jih lahko v vsakem momentu skupaj zberemo in to je v glavnem ta cerkvena skupnost, ki še vedno drži skupaj, zato je zelo pomembna stvar odločitev, da naredimo v Šmarjah tako imenovani medžupnijski pastoralni center, torej prostor, ki bi omogočal, da bi se, recimo glede na to, da je pomanjkanje duhovnikov, da bi se dejavnosti iz teh manjših vasi prenesle v center, zato pač bi služilo bivše staro župnišče. Ko bi starejši objekt zdaj popolnoma na novo sezidali in tam pripravili eno manjšo dvorano, uredili pogoje, kjer bi imeli tudi otroci vse pogoje za en normalen verouk, kjer bi lahko recimo tudi kot je prej omenila Sonja, pevci imeli svoje pevske vaje, kjer bi bil prostor za druženje, seminarje, to nam je velika želja in upamo, da je prav ta generacija, da bo to uspela recimo v naslednjih petih letih nekako spraviti skupaj in bi bilo to eno veliko zadoščenje in velik uspeh za našo župnijo.
Takšen dom pa je gotovo smiseln takrat, kadar so žive skupine, ki bi se v njem zbirale. Pa je zdajle mogoče ravno prava priložnost, da spregovorimo nekaj še o tem. Gospa Tina Sabadin, Vi bi povedali nekaj lahko o zakonski skupini.
Ja, sem tudi sama članica oziroma z možem sva člana zakonske skupine, ki smo jo v Šmarjah oblikovali pred šestimi leti na lastno željo in pod okriljem prejšnjega župnika Jožefa Korena. Sestavljamo jo štirje pari, ki se redno srečujemo enkrat mesečno in nekako imamo organizirano, da smo vsakič pri drugi družini, katera tudi pripravi temo za pogovore za ta večer. Te teme pa črpamo iz vsakdanjega, družinskega življenja. Iz verskega življenja, izmenjujemo med seboj izkušnje pri vzgoji naših otrok, vse to pa seveda pod duhovnim vodstvom našega župnika Igorja. Srečanja so pomembna tudi za posamezne pare, saj so povod za medsebojno komunikacijo, za pogovore med zakoncema, pomembno je tudi prijateljstvo, ki nas med pari veže. Sami sicer kot skupina, zakonska skupina sicer nimamo večjega vpliva na širšo dogajanje v župniji, smo pa vsi člani vključeni v druge skupine, v druge oblike dela v župniji. Tako smo nekateri člani župnijskega pastoralnega ali gospodarskega sveta, smo člani pevskih zborov, nekateri sodelujejo pri biblični skupini, smo tudi jasličarji v predbožičnem času. Predvsem na podružnici Gažon smo pač dva para, ki postavimo vsako leto jaslice in rada bi povedala to, da menim, ker kar vztrajamo kljub majhnim otrokom in se sproti rojevajo nam, smo lahko za zgled za oblikovanje še drugih zakonskih skupin in bi kar povabila zakonce iz naše župnike, da se kar odločijo in v bistvu oblikujejo še, da bi zaživele še druge zakonske skupine.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Gospa Tina, mogoče kar Vi poveste, kako deluje pa Karitas.
Ja, tako. V okvirju Karitas je zbranih deset sodelavcev, ki se srečujejo enkrat mesečno, po navadi je to prvi ponedeljek v mesecu, kjer se tudi dogovorijo za celotno delo za tekoči mesec, ne. Nekaj časa pa posvetijo tudi duhovnemu oblikovanju. Kaj je njihovo delo? Skrbijo za ostarele in bolne, se pravi, ostarele in bolne iz naše župnije obiščejo najmanj dvakrat na leto, to je ob Božiču in Veliki noči, potem pod okrilje delovanja Karitas spada tudi delitev hrane, dvakrat do trikrat letno, župnijska Karitas pomaga tudi s šolskimi potrebščinami, poveže se s šolsko svetovalno službo na osnovni šoli v Šmarjah. Poiščejo skupaj najbolj potrebne in potem ob začetku šolskega leta podarijo zvezke ali bone za nakup šolskih potrebščin, za otroke, ki želijo, doma nimajo sredstev za počitnikovanje, jim omogočijo poletne enotedenske počitnice v Soči, potem v domu Danica na Gažonu, to je dom ostarelih župnijska Karitas organizira trikrat letno sveto mašo, okrog Božiča, Velike noči in pa na dan bolnikov. V postnem času pa vsak petek molijo z oskrbovanci žalostni del rožnega venca. Vsako leto tudi na zahvalno nedeljo povabijo pare, ki v pač tekočem letu praznujejo okrogle obletnice zakona, k slovesni sveti maši s posebnim blagoslovom, ter v tednu Karitas organizirajo zbiranje oblačil in hrane ter tudi predavanja.
(pesem)
Kaj je tisto, zaradi česar bi se Bogu še posebej zahvalili, da ste ti zadnji dve leti v Šmarjah in v Pomjanu, župnik v Šmarjah in Pomjanu?
Torej, Bogu sem moram zahvaliti za to, da sem sploh sem prišel, Bogu se moram zahvaliti, da sem takrat poslušal škofa, ker je bila skušnjava, da bi ga ne poslušal, ker jaz sem bil prepričan, da mene ljudje ne bojo sprejeli, jaz sem bil prepričan, da me bodo kamnali, da sem pregnal enega mladega duhovnika. In kaj bodo ljudje rekli? Torej vesel sem prav to, da sem spoznal ta del Slovenije, Istro. In da bi zelo veliko zgubil v tem življenju, če bi ne prišel v Istro, če bi ostal samo na Goriškem.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Podobno vprašanje še za vas, druge, mogoče najprej gospod Filip.
Jaz bi vse poslušalce današnje oddaje, poslušalce radia Ognjišča povabil v našo vas ali pa mogoče tudi na romanje k Mariji Strunjanski in v podaljšku recimo, da bi se oglasili na tem našem Šavrinskem hribu, pri sveti Mariji na Hribu, torej v naši vasi, v naši župniji prav v času oktobra meseca, ko imamo belo nedeljo, to smo edini, pravi naš župnik, ki imamo belo nedeljo prvi vikend v oktobru mesecu, takrat ko je ta prostor tudi bolj obarvan bi rekel z rdečem listjem našega Refoška, ki kraljuje na teh naših hribih, torej povabilo vsem, da pridejo na romanje v Strunjan, da v podaljšku obiščejo našo vas, da okušajo mogoče tudi kozarec rdečega refoška v tem prostoru, bela nedelja pa bi bilo prav, da mogoče to čisto na kratko povemo, zakaj pravzaprav bela nedelja. Bela nedelja je zato, ker smo pred dvesto štiridesetimi leti, takrat Šmarčani oziroma naši predniki kupili kip Matere Božje z Jezuščkom v Benetkah, ga pripeljali z barko, z ladjo v Koprsko pristanišče in od tam pospremili v procesijo po tem našem gričevju v same Šmarje. Ta kip še vedno kraljuje v naši cerkvi. Malo prej sem tudi omenil dejansko tole idiličnost tega našega prostora, ki ga vsak pač ne vidi, zato ker smo iz glavne ceste nekoliko umaknjeni in kot rečeno marsikdo bodisi v Prekmurju ali pa na gorenjskem, ki zdajle posluša to oddajo, bi si želel priti v takšno vas, ampak ta vas ne bi bila oziroma tudi pač župnija ne taka, če ne bi bilo tudi nekaj dobrotnikov, ki nam stojijo ob strani, tudi v preteklosti smo imeli to srečo, da so nekateri, ki so se izselili iz našega prostora prav za zadnjo zapuščino pomagali pri temu, da smo našo cerkev v celoti obnovili leta 2001-ega, takrat smo obnovili zvonik, obnovili nove zvonove, postavili, obnovili celotno cerkev in hvala Bogu je to, da so tej ne samo pokojni, ampak da so še vedno tudi nekateri živi, ki pomagajo pri tem našem, pri tej naši rasti župnije. To, da je pa najvažnejše to, da v zadnjih par letih naši ljudje ogromno pomagajo pri tem, da zbiramo tako imenovano z oljčno akcijo sredstva s katerimi pravzaprav ta naša župnija lahko pripravlja ene take smele načrte, da delamo ene velike premike tudi v, ne samo v duhovnem delu življenja, ampak tudi v materialnem.
Gospa Sonja, bi Vi k temu kaj dodali ali boste samo pritrdili?
Je vse res, kar je povedal. Povedala bi samo še to, da v sredi v kateri živimo, imamo prijazne ljudi, dobrotne ljudi. Vsi ki nas obkrožajo, čutimo da se imamo radi in da nam vse to, kar delamo, ni težko.
Še Vas, gospa Tina, moram vprašati.
Zelo dobro, jaz sem rojena, sem tam od otroštva sem rastla znotraj Cerkve, znotraj že otroškega pevske zborčka, znotraj skupine, kjer sem se učila kitaro, kasneje sem tudi sama en čas vodila otroški zborček, kolikor mi je čas dopuščal v biblični skupini, zdaj v cerkvenem zboru, mlajšem cerkvenem zboru, vsak dan, vsako delo, ki ga skozi teden opravljam, me bogati in mene in s tem tudi mojo družino in ljudi okoli mene.              
Torej na vsak način veliko optimizma, veliko dobre volje je bilo slišati iz teh vaših župnij o življenju v Šmarjah in Pomjanu. Naj tako ostane tudi v prihodnje in naj vas pri tem podpirata vaša nebeška zavetnika Marija Brezmadežna in sveti Jurij. Torej Marija Brezmadežna in sveti Jurij.
Prosita za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

      

Ni komentarjev: