torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJA JELŠANE





ŽUPNIJA JELŠANE.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Jelšane. Z mano v našem koprskem studiu so zato gospod župnik Franc Raspor in njegovi sodelavci oziroma sodelavke. Gospod Ivan Ceglar, gospa Marica Udovič in gospa Anamarija Sorina. Lepo pozdravljeni v studiu.
Hvala. Pozdravljeni.
Predlagam, da takoj začnemo s predstavitvijo. Gospod Ivan Ceglar, Vi nam boste predstavili Vaš kraj, Jelšane.
Župnija Jelšane se nahaja v občini Ilirska Bistrica, meji na republiko Hrvaško, na Kvarner in Reko. Zgodovinski viri uvrščajo našo župnijo v deveto stoletje. Bila je arhidiakonat in je obsegala župnije Veli Brevut, Mune, Vodice, sedaj so na Hrvaškem, Podgrad, Hrušico, Knežak in Trnovo. Prvi duhovnik, ki naj bi na teh krajih v letu petsto petindvajset pa vse do prihoda prvih Slovanov petsto oseminštiridesetega. Leta osemsto sedeminšestdesetega sta skozi naše kraje potovala v Rim sveti Ciril in Metod in tako so se v teh krajih do konca devetnajstega stoletja ohranjale glagolske maše in maše v staro slovanščini. Leta 1498-ega so Turki pripeljali v našo faro več kot sedem tisoč fantov in deklet, in ker vseh niso mogli odpeljati naprej, so jim preko pet tisoč petstotim odsekali glave, katere počivajo v farni cerkvi v grobnici pod oltarjem Srca Jezusovega. Jelšanska cerkev je bila ponovno posvečena leta 1527-ega, posvetil pa jo je tržaški škof Bonomo, tesen prijatelj Primoža Trubarja. 1657-ega je bila farna cerkev ponovno prenovljena in ponovno posvečena, posvetitelj je bil škof Anton Maron Marenfi. Leta 1689-ega je bil v Jelšanski fari Valvazor, ki je napisal, da so Jelšane cesarska last. Od leta 1700 dalje so se pisale matične knjige. 1809 je Jelšanski dekanat obsegal Klano, Mune, Žejane, Vodice, Burgut, sedaj na Hrvaški strani, in Trnovo, Knežak, Zagorje, Prem, Golac, Harije, Podgrad, Pregarje, Starod in Podgraje. V velikem požaru leta 1823-ega je pogorelo župnjišče in z njim celoten arhiv. Uspeli so rešiti le matične knjige in urbarje. 1867-ega so zgradili ob glavni cesti Ilirska Bistrica – Reka kapelico svetega Antona, na novo je bila pozidana leta 2001-ega. Prvi misijon je bil že leta 1898-ega in so ga vodili jezuiti. 1910-ega je bila ustanovljena Marijina družba, sprejetih je bilo dvesto petdeset žena in deklet. 1924-ega je prišel v Hrušico gospod Mihael Hušo in to leto je bila zadnja vizitacija iz Trta, opravil jo je škof Fogar. 1937-ega pride v župnijo gospod Viktor Perkam, dekan, katerega so partizani ubili 9. maja 1945-ega medtem ko je pokopaval partizane. 1951-ega je bila župnija Jelšane priključena ljubljanski škofiji, škofu Antonu Volku. 1.1.1968-i je uraden nastop Šapijanskega župnika gospoda Josipa Vozila, kar je pomenilo dejansko razdelitev župnije. Odcepile so se vasi: Rupa, Šapjane, Pesjak, Brdce, Lisac, Lipa in Škavnica. Posebnost naše župnije je, da so iz nje nastale dve župniji v dveh državah, pokojne pa skupaj pokopavamo na Jelšanskem pokopališču. Leta 2006 so vaščani Novokračin pozidali novo kapelo na hribu svete Katarine, kjer je bilo Japodsko gradbišče okrog leta sto dvajset našega štetja. Posvečena je sveti Katarini Aleksandrijski. Župnija je leta 1743-ega štela dva tisoč šesto dvaindevetdeset prebivalcev, danes pa devetsto petindvajset.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Župnija je posvečena Mariji Vnebovzeti. Kakšna pa je v vaših očeh, gospod župnik Franc Raspor?
Župnija je danes, kakor ste slišali bolj majhna, je samo šest vasi, vasic bi lahko rekli. Drugače pa je župnija, ki ima sedaj devetsto petindvajset prebivalcev, tako naj bi imela, sicer so mi pa povedali, da je precej tudi teh prebivalcev samo prijavljenih v župniji, pa niso v resnici tukaj tudi, da bi živeli. Koliko je vernikov, to je spet vprašanje, ne. In koliko je krščenih, v statistiki, ki jo vsako leto oddajamo, je zapisano, da je kristjanov krščenih okrog osemsto devetdeset. Ta naša župnija ima v vsaki vasi tudi cerkvico, je v vsaki vasi podružnica, kjer so včasih občasno maše, edino dve podružnici so, da je večkrat sveta maša, to je: Dolenje in pa Novokračine. Te podružnice so posvečene različnim zavetnikom, Novokračine, ki sem jo že omenil, je posvečena svetemu Jožefu, Dolenje sveti Ani, potem je Sušak, je tudi neka posebnost, je posvečena dvema Janezoma, Janezu Krstniku in Janezu evangelistu. Skupaj z Marijo so na oltarju, Marija nekako bedi nad njimi in potem je še podružnica Veliko Brdo, ki je posvečena Sveti Trojici in nova vas, ki je posvečena svetemu Vidu. Vse te podružnice imajo tako imenovane shode, in sicer dva shoda vsako leto, samo drži se pa običajno samo tistega ta toplega, poletnega, kajti vsak ima tudi zimskega. Recimo, če vzamemo Novokračine, ima svetega Jožefa, potem pa drži bolj sveto Marjeto ali kakor oni pravijo Margareto, ki je poleti. Nova vas ima februarja, ko je Lurška mati Božja, takrat imajo zimski shod, drugega pa za svetega Vida poleti. V Sušaku je sveti Janez Evangelist je pozimi in sveti Janez Krstnik poleti. Na Brdu, Velikem Brdu pa je, pozimi so Sveti trije kralji in pa Sveta Trojica poleti. Vsi ti shodi so, če morda malo pokritiziram, veliko vse preveč samo zunanjost, kakor da bi, ker včasih jim rečem, da imajo zavetnika zaradi shoda in ne shod zaradi zavetnika. Je pa drugače v naši župniji še kar živo tudi versko življenje. Te razne skupine, ki jih imamo, ne, o katerih bomo še slišali, jaz bi morda omenil samo skupino bralcev, potem molitveno skupino, se zbira običajno ob nedeljah, ko imamo, če je le mogoče vsako nedeljo popoldansko službo Božjo, pa tudi ob četrtkih imamo češčenje skupno. Je pa to za našo župnijo nekaj važnega, ker ko se moli, se moli za celo župnijo. Potem pa tudi včasih je bila v naši vasi tudi skupina pritrkovalcev, ki jih je vodil najprej nekdanji organist, potem pa še nekateri njegovi nasledniki, učenci, vendar ti starejši so prenehali, mlajših pa ni. Poleg tega pa imamo tudi v naši župniji kar dobro sodelovanje tudi s krajevno skupnostjo, ki nam večkrat pomaga pri raznih akcijah, ko imamo kaj, kakšno delo pri cerkvi ali tudi ko obdarimo naše najmlajše, ne, za Miklavževanje tudi pomaga krajevna skupnost. Ne, tudi občina nam je že pomagala naj bo pri podružnicah, naj bo pri župnijski cerkvi pri raznih večjih popravilih, zato jo moramo tudi pohvaliti. In tako imamo, bi lahko rekli, skupne akcije tudi skupne prireditve, ko povabijo tudi župnika in tudi na kakšne prireditve, ki so od civilne strani, naj bo to na šoli, s katero prav lepo sodelujemo, saj, bi lahko rekel, tudi je neka posebnost v naši župniji, da mi veroučni urnik nastavijo na šoli.
Ja, tudi v tem pogledu so Jelšane nekaj prav posebnega. Veroučenci imajo namreč pouk v dopoldanskem času, to pa pomeni zares lepo sodelovanje med župnijo in okoljem.
(pesem)
Že prej smo nekako slišali, da so Jelšane zelo stara župnija in seveda bo zanimiv tudi pogled v farno kroniko, tudi o tem nam bo spregovoril Ivan Ceglar. Kaj je zanimivega najti v njej?      
Takole bom povedal: Župnijska cerkev je posvečena Marijinemu Vnebovzetju, kar kaže slika na glavnem oltarju. Delo ljubljanskega slikarja Potočnika iz leta 1806-ega. Zraven glavnega oltarja sta kipa svetega Jožefa in Janeza Krstnika. Na levem oltarju je Srce Jezusovo, pod njo je kostnica, na desnem oltarju je poslikava svetega Antona Padovanskega, delo slovenske slikarke Helene Vurnik iz leta 1943-ega kot zaobljuba Jelšanskih žena in deklet. Na stropu v prezbiteriju so naslikani štirje evangelisti. Celotna ladja je poslikava Marijine zgodbe iz leta 1933-ega. Delo akademskega slikarja Karmina Butkoviča iz Matovlj in pomočnikov Oskarja Barbiša in Mate Sorina. Po je posebnost, kopija Tintorettove oltarne slike iz Benetk. Na koru so Zupanove orgle iz sedemdesetih let 19. stoletja. V kapelici pod zvonikom se nahaja čudežni kip Matere Božje, katerega še posebno častimo v času šmarnic. Kot pravi legenda so kip našli na polju pod vasmi Dolenje in Jelšane. Ker se niso mogli dogovoriti v katero cerkev ga bi dali, je Jelšanski župnik odločil, naj se prenese v farno cerkev, kjer bo uživala večjo čast. Dolenci so prizadeto sklenili: Če že Jelšanci želite imeti Mater Božjo, bomo mi imeli njeno mater in so svojo podružnično cerkev posvetili sveti Ani. Zraven cerkve je nekoč stala šola, vendar so jo po drugi svetovni vojni podrli. Glavni zavetnik župnije je Marija Vnebovzeta, Veliki šmaren 15. avgusta. Prvi maj ima župnija zaobljubljeni dan, ker Nemci niso požgali naše vasi. Celodnevno češčenje pa obhajamo prvo nedeljo v maju. Vsako kvatrno nedeljo je blagoslov grobov, katerega se udeležijo tudi sosedje iz Hrvaško. Posebno žalosten dogodek se je dogodil ob koncu druge svetovne vojne, ko so v vasi Lipa, sedaj pod Reško škofijo, Nemci zaradi uboja častnika vse prebivalce, dvesto petinšestdeset, od otrok do starcev zaprli v eno hišo in jih žive zažgali.
IZ FARNE KRONIKE.
Morda še kaj iz farne kronike bi lahko dodal in sicer, da se prvič omenja župnija Jelšane 1395, sicer v prepiru med Trstom, tržaškimi kanoniki in grofom Valze. Kdo je glavni v Jelšanah, kdo ukazuje v Jelšanah, kdo je lastnik Jelšan? To so se prepirali, ne, in zato se takrat omenja ta župnija. Pa poleg tega še tudi o podružnici Novokračine, je bila najprej to podružnica svete Katarine, ki jo je omenil že gospod Ceglar, da je nova kapelica. Ta kjer je sedaj kapelica, je bila nekoč cerkvica. To je sredi tabora, kjer so bili že Japodi, in je bila potem utrdba v času pred Turki, pa v času rimskih pohodov tukaj. In sicer je ta cerkvica sedaj nastala po želji vaščanov, tako imenovane agrarne skupnosti, ki je lastnik tega hriba in sicer, da bi pač napravili neko znova znamenje, kajti tam je bil križ iz časov po prvi svetovni vojni, ki so ga potem med vojno ali po vojni črvi pojedli, potem so postavili novega, ne, sedaj smo pa napravili, kot je on že omenil, to novo kapelico in zato gre velika zasluga tej agrarni skupnosti, ki je tudi v večini financirala ta projekt, da sedaj se lahko tam zbiramo vsaj enkrat na leto, imamo pa večkrat do te kapelice križev pot. Namreč kmalu po tem, ko smo napravili kapelico, smo napravili tudi ob poti iz glavne ceste do te kapelice, dva kilometra je te poti, smo napravili križev pot in tako imamo večkrat v letu, posebej ob postu in tudi kasneje, križev pot. Načrt za to kapelico je napravil projektant Niko Kalčič, ki ima svoj projekt biro v Ljubljani, je pa Novokrajc.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Že ko je gospod župnik govoril o tem, kakšna je župnija v njegovih očeh, je omenil nekatere skupine, ki si prizadevajo za to, da bi bil verski utrip življenja v Jelšanah živahen. Zdajle pa so z nami tukaj v studiu tudi še njegovi sodelavci in sodelavke, ki nam bodo povedale nekaj več o tem. Mogoče bi prva spregovorila gospa Anamarija Sorina, ki je zborovodkinja. Kako je s petjem v Jelšanah?
Naša župnija je zelo stara in tudi cerkveno petje v Jelšanah ima dolgoletno tradicijo. Še poseben razvoj je doživelo pod vodstvom pokojnega pevovodja in organista Antona Čekada, ki je uspešno vodil cerkveni zbor polnih šestdeset let. Posebnost našega cerkvenega zbora je ta, da v svoji sredini združuje pevce in pevke iz vseh podružnic in celo iz drugih far, na primer iz Ilirske Bistrice. Po smrti gospoda Antona Čekada, po letu 1994, kjub temu da zbor ni imel pevovodja in organista, petje v cerkvi ni zamrlo, kar je v prvi vrsti zahvala pevkam in pevcem ter dolgoletni tradiciji v Jelšanah. Pokojni župnik Jože Kovačič, si je v letih do 1999-ega trudi pripeljati v zbor priznane in glasbeno izobražene zborovodske pevovodje, gospoda Mirka Slosarja in Dimitrija Grl. Slednji je vodil zbor pri slovesnih mašah. Zaradi zdravstvenih težav in številnih obveznostih gospoda Dimitrija, sem poleg spremljanja zbor z orglami, prevzela še vodenje zbora. S pevci smo se kar hitro ujeli in sodelovanje traja še danes. Zbor v celem cerkvene letu aktivno sodeluje pri bogoslužju, tako da pripravi in poje pesmi primerne času in prazniku.
Kakšno petje pa gojite?
Ja, v naši župniji gojimo predvsem zborovsko petje in to so pesmi, psalmi in maše vseh naših znanih skladateljev. Veliko se poje tudi pesmi starejšega datuma, ki jih drugje ni slišati. Ljudsko petje je tudi prisotno, ob večernicah, pri križevemu potu, ter v mesecu maju in oktobru, pa tudi za praznike, ko ni navzoč zbor.
Če je zbor tako zelo aktiven, potem mogoče zapoje tudi še kje drugje, ne samo pri mašah?
Seveda, deluje izven župnije, na primer pri maši v domu starejših občanov v Ilirski Bistrici, kjer jim popestri kakšno nedeljo. Pri mašah na podružnicah, pri Božičnicah in raznih pevskih srečanjih v dekaniji. Včasih je obstajal tudi dekliški zbor, ki je popestril slovesnosti prvega svetega obhajila in Božičnice, žal so dekleta zrasle pa šle študirat in jih ni več nazaj. Velik problem je ta v našem zboru, pretežni del starejših pevk in pevcev imamo, zato apeliram na mlajše, da se nam pridružijo, da skupaj še naprej ohranjamo cerkveno petje v Jelšanah brez katerega si ne moremo zamisliti, na primer svečane polnočnice, Kristusovega vstajenja s procesijo, pa nenazadnje ob petnajstemu avgustu ali pa, ko se poslavljamo od katerega od naših faranov.
Gospa Marica Udovič, Vi ste pa dejavni v Karitas, pa mogoče poveste malo, kako pa tam delujete.
Naša župnijska Karitas šteje petnajst članov, od tega nekaj članov deluje občasno. Ustanovljena je bila pred šestimi leti. Naš gospod Franc Raspor je ustanovitelj naše Karitas in hkrati je duhovni vodja dekanijske Karitas. S sodelavci Karitas se trudimo po svojih močeh pomagati ljudem v stiski, kolikor je pač v naši pristojnosti, tako na primer pomagamo pri razdeljevanju hrane iz Evropske Unije, potem ob praznikih obiskujemo bolne in ostarele, pišemo in pošiljamo čestitke za Božične in Velikonočne praznike, potem organiziramo in pripravimo že tradicionalno srečanje za bolne in ostarele, daruje se sveta maša, potem sledi druženje in pogostitev, za boljše vzdušje pa poskrbita sodelavki Karitas gospe Ankica in Vojka s svojima harmonikama. No, potem še zakonske jubilante povabimo na srečanje, tudi njim se daruje sveta maša, zadnja leta jo vodi pa pater Markelj Lojze. Pri sveti maši si jubilanti obnovijo zakonsko zavezo, nato sledi druženje in pogostitev v župnijski dvorani. Pridne roke sodelavk napečejo raznovrstno pecivo, jubilanti se poveselijo ob zvokih harmonike, da še marsikoga zasrbijo pete. Ne smemo pa pozabit, da pomagamo tudi napolniti vrečo svetemu Miklavžu, dobro sodelujemo z osnovno šolo pri zbiranju bodisi drobiža ali higienskih potrebščin za otroke iz Afrike. Potem tudi gasilci nam pomagajo, kdaj pa kdaj nam priskočijo na pomoč s svojim prevozom. No, in da bi vse to speljali smo deležni raznih smernic in strokovnega posvetovanja. Udeležujemo se raznih sestankov na župnijski in dekanijski ravni, občasno pa tudi na škofijski ravni. Deležni smo raznih strokovnih posvetovanj in duhovne obnove. Hvaležni smo faranom za sodelovanje in podporo. No, večina sodelavk Karitas se udeležuje tudi biblične skupine, dobimo se dvakrat mesečno, beremo in razmišljamo ob nedeljskih evangelijih, zraven še molimo psalme, David pa nam za vsak mesec pripravi program, kaj naj bi brali v Svetem pismu vsak dan.
Ima mogoče k temu še kdo kaj dodati? Malo smo zvedeli kdo so tiste najbolj aktivne skupine v vaši župniji, ne bi pa rada, da koga pozabimo.
Ja, lahko bi dodal še jaz, in sicer, to so tudi strežniki, večinoma so to strežnice, vseh skupaj jih je dvanajst, en strežnik in enajst strežnic, ti so zelo zavzeti, morda je edino to problem, ker preveč hitro odrastejo, ko pridejo do petega razreda, se jim zdi, da so že preveliki, da bi stregli, ne. Drugače pa so zelo zavzeti sedaj, ko so še majhni in tudi pomagajo na vse mogoče načine. Veliko lepega človek doživi tudi ob tem, ko pomisli na te molitvene skupine oziroma imamo samo eno tako prav molitveno skupino Živega rožnega venca, eno rožo in ob tem človek ima res en dober občutek, češ, v župniji je toliko ljudi, dvajset ljudi, ki vsak dan moli za vse te, tudi lepe namene.
(pesem)
Kot župnik bi se morda posebej zahvalil, v tem času, kolikor sem tukaj, za sodelovanje župnije, ki po svojih močeh skuša skupaj z mano uresničevati skupne načrte in te skupne načrte delamo župnijski pastoralni svet, tako da se nič ne dela brez posvetovanja z župnijskim svetom in ravno tako se nič ne dela brez posvetovanja z župnijskim gospodarskim svetom, ne. In to sodelovanje človeku tudi daje neko oporo, neko trdnost, ne, na katero se lahko naslanjaš, ne, na katero tudi lahko se izgovarjaš, če je tako treba, da če kdo ti kaj očita: Ja, nisem delal tega po svoji glavi, po svoji zamisli, da bi na svoj račun delal to, ampak vse smo to delali skupno, s skupnimi posvetovanji in to tudi v resnici delamo. Torej za to sodelovanje bi se rad posebej zahvalil Bogu, ne, in tudi vsej župniji. Človeku marsikaj daje še poleg tega tisti elan ali smisel, pomoč in pogum in ga spodbuja in spodbada tudi, najprej, gotovo zaupanje v Boga, brez katerega ne gre, ne, saj nas ravno ta adventni čas nam govori o tem, kako naj bi ne rekli: Zdaj bomo pa vse sami napravili, vse sami se spremenili in spreobrnili. Brez Boga ni to nič, ne. Se pravi, moramo se dati Bogu na razpolago, zaupati vanj, da nam bo on pomagal pri tem spreminjanju samega sebe in spreminjanju tudi župnije. Zato imamo tudi v načrtu v prihodnjem letu imeti misijon. Želeli bi morda, da bi bil že v evharističnem letu, ampak je prepozno za to, bomo imeli pa z istim smislom in istim namenom tudi v oktobru mesecu. Imel ga bo gospod Lojze Markelj, jezuit iz Ljubljane. To bi bila želja, da bi ta misijon v novejšem času ni več tistega kar je nekoč bilo, da je bil misijon velike spreobrnitve, da se je župnija obrnila na glavo, bi rekli, ne, da so masovno prihajali, res, da je postala župnija nekaj, čisto nekaj novega. Sedaj nekako skušamo bolj utrjevati to kar je. Tisto elito, ki je v vsaki župniji, da bi se vsaj ta utrdila, da ne bi omagala ob vseh teh raznih problemih, ki tarejo današnji svet. Druga stvar je potem tudi ta, da nikoli ne pričakujem ne vem kakšnih uspehov, me tudi to drži večkrat pokonci, kajti tudi ko sem bil v prejšnjih župnijah, nikoli nisem bil v kakšni izredno dobri župniji ali bi rekli, taki kjer se na veliko dela pa je velikansko število sodelavcev, ampak po navadi je bilo, samo neka elita s katero se je lahko delalo, in tako je tudi v tej župniji. Ne, in morda še tretja stvar, ki mi tudi, me ohranja in mi daje moč. Že moje novomašno geslo: Ne nam Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast.
K temu, kar je povedal gospod župnik, boste zdaj dodali še vi svoje misli. Kaj pa vas nagovarja, zaradi česar ste vi zadovoljni, da ste pač župljani župnije Jelšane. Mogoče najprej gospa Marica Udovič.
Ja, nas sodelavke, očitno vse skupaj nas veseli, da nekaj pripomoremo k živemu utripu naše lepe cerkve in naše župnije. To nas pa res veseli.
Gospod Ivan Ceglar.
Jaz bom povedal glede samega sodelovanja, imamo to srečo, da imamo v svoji sredini enega izredno dobrega župnika, ki ima pač posluh za naše težave, za naše probleme, da ima posluh, da se lahko nanj vedno obrnemo, da kar naredimo, da se skupaj dogovorimo, čeprav človek včasih posluša nekje v nekih drugih župnijah, da je pač, ni toliko dobro sodelovanje med župljani in, bi rekel, duhovnikom oziroma župnikom. Tle pri nas je to izredno dobro. Sam sodelujem v gospodarskem svetu, pa v pevskem zboru, pa tudi ko rabi pomoč kakršnokoli, recimo pri izdelavi jaslic, recimo pri postavitvi Božjega groba, pa vem da ljudi če lepo zaprosim, da tudi drugi pridejo na pomoč, tako da človeka nekako to pritegne, da lahko nekaj narediš.  
In še gospa Anamarija Sorina.
Petje, glasba, to so izzivi in tukaj človek uživa, veselje in v tem se nekako pozabi na vse skrbi in probleme in ko se naučimo novo pesem, da lahko s to popestrimo bogoslužje, to je največje veselje.
Tako, hvala vam vsem štirim: gospod Franc Raspor, gospod Ivan Ceglar, gospa Marica Udovič in gospa Anamarija Sorina, za tale obisk v našem studiu v tem predbožičnem času, ko se vsem mudi, ste si vseeno vzeli čas in prišli in nam predstavili svojo župnijo. Preden pa to oddajo zares zaključimo, pa seveda tako kot po navadi, bomo prosili za Božje varstvo in se priporočili vaši in naši nebeški zavetnici Mariji Vnebovzeti. Marija Vnebovzeta.
Prosi za nas. 
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

Ni komentarjev: