torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJI PORTOROŽ IN LUCIJA





ŽUPNIJI PORTOROŽ IN LUCIJA. 
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, v današnji oddaji Iz življenja naših župnij bomo predstavili župniji Portorož in Lucija. Tukaj so z nami gospod župnik Janez Kavčič.
Dober dan vsem poslušalcem in poslušalkam.
Župnijo Lucija predstavljata gospodična Petra Povšner.
Dober dan vsem.
In gospa Lidija Božekjan.
Župnijo Portorož pa gospodična Haidi Mikuš.
Lep morski pozdrav.
In gospa Anita Valič.
Lepo pozdravljeni.
Župniji Portorož in Lucija ležita na slovenski obali. Kakšni so začetki župnije, gospod Janez?
V začetku in sicer leta 1968-ega je bila ustanovljena župnija Lucija Portorož in takrat je bil za prvega župnika imenovan gospod Franc Prelc, poznan kot oče Franc. Še pred tem pa so ta del župnije upravljali bratje frančiškani in Pirana. Bilo je pač to kot podružnica Piranske župnije.
Farna zavetnika župnij pa sta?
Farna zavetnika župnije pa sta v Portorožu Roženvenska Mati Božja in sicer po prvotni cerkvi Rožnega venca, ki je bila nekoč v pristanišču pod današnjo turistično fakulteto in Lucija po cerkvici svete Lucije. Tudi kraj se je do druge svetovne vojne imenoval sveta Lucija.
(pesem)
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Gospod Janez, povejte nam, kakšen je obseg župnij Portorož in Lucija in morda število vernikov.
Če se najprej omejim na župnijo Lucijo. Lucija obsega, in sicer del od Sečoveljske župnije pa vse do Portoroške župnije. Na morju je soseda s Hrvaško župnijo, in sicer Umag, na severu je soseda z župnijo Strunjan Izola in Korte, tako da je to nek okvir. Potem pa, v župnijo Lucija spadajo: polotok Seča, tudi ne cel, kakor je poštna številka, potem zaselek Vinijole, Lucan, Tampolin in seveda tudi del Portoroža, in sicer do hotela Metropol. Pod župnijo Portorož pa je ta del od Lucije proti Piranu, in sicer zavzema ves del do Bernardina, potem do belega križa in potem tudi Šentjane nad Portorožem, kjer meji z župnijo Strunjan. In nad to je potem še Vesna, to je ta del, ko se prevesi potem tudi dol proti Strunjanu, kjer gre glavna pot proti Kopru.
Imajo vsi ti kraji svoje podružnice, podružnične cerkve?
Nobeden od teh krajev nima podružnice, pač pa ima Portorož ruševine cerkve svetega Bernardina, kjer je tam stal tudi nekdaj frančiškanski samostan. Potem je znamenje na belem križu, križ in potem tudi kip Marije ubogih na Koprski cesti. Je pa prvotna cerkev Roženvenske Matere Božje, je bila na centru Portoroža in sicer tam, kjer je danes tudi Mercator. To je za Portorož. Lucija prav tako nima podružnice, je samo ena majhna cerkvica svete Lucije, to je bila prvotna solinarska cerkvica, kjer so se solinarji zbirali k opoldanski molitvi. Spada pa potem tudi še kapela na Lucanu, in sicer Rože skrivnosti in ruševine Antona Padovanskega pri gostišču Ribič na Seči.
Preden bom spregovorili nekaj o zgodovini obeh župnij in cerkva, kako so te nastajale, nam povejte še, kakšno je število vernikov župnije Portorož in župnije Lucija.
Po zadnjem popisu naj bi župnija Lucija imela okrog sedem tisoč osemsto prebivalcev, od tega je krščenih sigurno štiri tisoč petsto, praktičnih nedeljnikov je pa sedem procentov od tega, od celotnih prebivalcev. Župnija Portorož pa ima nekako dva tisoč osemsto prebivalcev. Zopet je tam en tak podoben procent kakor je za župnijo Lucijo.
IZ FARNE KRONIKE.
Gospodična Haidi Mikuš, Vi ste pripravili nekoliko bolj podrobno predstavitev zgodovine Portoroške župnije. Kam segajo začetki vaše župnije?
No, prav podrobna ravno ni, je zelo kratka, vendar zajema vse bistvene elemente, tako da vam kar z veseljem jih predstavim. Namreč, začetki gospodarskega razvoja in živahne trgovine na območju današnjega Portoroža zasledimo že v Rimskem času, ne. Arheološke najdbe pričajo o številnih posestvih imenovanih Vile rustike, ki so ležale v zavetnih legah in pogosto uglednih lokacijah, kjer so v kasnejšem času zrastli samostani, cerkve in vile. Med prvimi cerkvenimi redovniki, ki so prišli na to območje, so bili benediktinci, v 12. stoletju so na širšem območju današnjega Portoroža delovali kar štirje samostani, zelo veliko pa je bilo tudi cerkva. Med najstarejšimi je bila prav cerkvica svete Marije Roženvenske, ki je stala ob zalivu na območju današnjega naselja Fizine, to je pred Bernardinom, že na začetku 13. stoletja. Imenovala se je Santa Maria Róze oziroma Santa Maria della Róse. Po njej se je leta 1251 poimenoval Portoroški zaliv, Portus del Sante Marie de Roze in v poznejšem času, v 19. Stoletju je prišla skrajšana oblika Portoroze.     
No, mislim, da je to za večino poslušalcev nekaj novega.
Tako je.
Večina od nas, ki smo kdaj obiskali Portorož, smo se šli dol kopati, smo vedno mislili, da je Portorož zaradi prelepega cvetja ali morda zaradi prodaje cvetja…
… dobil ime, ne.
Zdaj pa vemo, da je to po Roženvenski Materi Božji.
Ja, in to že toliko stoletij nazaj, ne. Zato bi omenila še, res, to je zanimiv razvoj, ne, prav, ker je Portorož označen tudi kot zdraviliško mesto, ne, bi omenila tukaj, da so prav patri benediktinci, jih lahko označimo za začetnike oziroma ustanovitelje, utemeljitelje Portoroža kot zdraviliškega kraja, saj so v samostanu svetega Lovrenca, ki je stal na griču, na območju današnjega hotela Metropol, z zelo koncentrirano morsko vodo, imenovano slanica, in solinskim blatom zdravili predvsem revmatična obolenja, vodenico in druga ostala obolenja, ne, tako da jih lahko prav kot utemeljitelje štejemo, ne, zdraviliškega turizma v Portorožu, ne. Lahko bi rekli, da se zgodovina nekako ponavlja, saj tako kot smo bili sedaj v župniji Portorož in Lucija združeni in dani v upravljanje enemu župniku, tako je bilo tudi leta 1968, ko je bila ustanovljena skupna župnija z imenom Portorož Lucija.
Pred letom 1968 sta bili v Luciji in Portorožu le podružnični cerkvici, ki sta spadali pod Piransko župnijo. Portoroška cerkvica se je takrat nahajala na območju sedanje trgovine Mercator, v centru Portoroža in sicer je bila umeščena v vstopno avlo hotela, ki so ga pričeli graditi, ampak nikoli dogradili. V sedemdesetih letih pa je z naraščanjem turizma s tem postala cerkvica premajhna, tako se je dogajalo, da so ob praznikih in nedeljskih svetih mašah morali obiskovalci stati zunaj, saj je bila prepolna, ne, in so stali zunaj ceste glavne. Tako so stekli pogovori in sprejeta je bila odločitev o izgradnji nove cerkve z župnijskimi prostori. Začela se je intenzivna iskalna akcija za primerno lokacijo cerkve in ustanovljen je bil gradbeni odbor. V obravnavi je bilo sedem lokacij na celem območju Portoroža, po dolgih pogajanjih z občino je bila sprejeta lokacija na kateri sedaj stoji cerkev. Na tem mestu je bila prej lokalna vrtnarija lokalna vrtnarija starega hotela Palac, sedaj obnovljenega v vsem svojem sijaju, ne Župnija si je priborila zamenjavo lokacije okrog stare cerkve in kapele, za novo lokacijo na Palasovi vrtnariji in s tem se je osvobodila visokih prispevkov za komunalne naprave. Ta boj za cerkev z vsemi birokratskimi in drugimi zapleti je trajal v bistvu celih petnajst let. Vse do pridobitve gradbenega dovoljenja. Za glavnega izvajalca je bilo izbrano gradbeno podjetje Stavbenik iz Kopra, ki je bil pripravljen kreditirati večji del investicije. Tu moramo omeniti, da gre največja zasluga predhodnemu župniku gospodu Francu Prelcu, ki je bil Portoroški župnik vse od začetka skoraj štirideset let do njegove premestitve pred dvemi leti in ki je s svojo neutrudljivo zavzetostjo, poslovnostjo in zagnanostjo iskal sredstva in donatorje za izgradnjo cerkve tako doma, kot v tujini. Svoj majhen, a pomemben delež, moram omeniti, pa so prispevali tudi župljani. Vsak po svojih zmožnostih. Tudi s tem, recimo, da so oljčne akcije prirejali in katehetsko igrico za otroke Greh in kreposti, če jih kdo pozna, je nastala v Portorožu, ne, mi smo avtorji, ne, te igrice, ki je šla potem v prodajo. Tudi s tem se je zbiral denar, majhen del denarja za izgradnjo Cerkve.
Torej bi lahko rekli, da je skupaj z izgradnjo cerkve se dejansko tudi vzpostavila neka nova skupnost v Portorožu.
Tako. Večje sodelovanje, ne, med župljani, večji elan za pridobitev nove cerkve oziroma tako, na tak način bi lahko rekli, ne. Torej, gradnja same cerkve se je potem pričela leta 1983-ega, cerkev pa je bila končana in posvečena naslednje leto sedmega oktobra, 1984-ega, na praznik Marije Rožnovenske, ki je zavetnica Portoroške župnije. Arhitekti, ki so bedeli nad izgradnjo, so bili: Ivan Bergant, Jože Marinko, Meta Šorenpec, Stane Kajzer. Vsi barvni vitraji v cerkvi so delo akademske kiparke gospe Mire Ličen Krmpotić iz Pirana, križev pot pa je delo slikarke Marte Kunaver iz Ljubljane.
Hvala, gospodična Haidi. Gospodična Petra, Vi ste pa pripravili predstavitev zgodovine Lucijske župnije.
Tako je. Lucija je bila nekoč majhen kraj, danes pa je zelo velik v primerjavi z nekdanjo velikostjo. Njen razvoj je v zadnjih dvajsetih letih prinesel Luciji mnogo novih hiš, novih stavb, blokov, novih mestnih funkcij. Včasih so govorili, da je bila Lucija samo spalno naselje, ampak to se spreminja. Začetki naše župnije segajo v leto šestinsedemdeset, ko smo se ločili od celotne, skupne župnije Lucija Portorož in postali samostojna župnija. Prvi župnik je bil pater Franc Svolšek, kasneje za njim pa je njegovo vlogo prevzel Jože Ipavec, ki se ga mnogi naši župljani še dobro spominjajo in tudi jaz, v naši župniji je bil celih osemnajst let, za njim pa je prišel sedanji Janez Kavčič, ki je tudi danes z nami.
Torej, v začetku župnije so bili tam redovniki?
Res je, to so bili jezuiti, ki pa niso dolgo časa ostali v naši župniji. Samo dve leti. S prihodom novega, sedanjega župnika, je tudi župnija dobila nov zagon, nove ideje, ustanovili smo pevski zbor, začeli smo z župnijskim pastoralnim svetom, z gospodarskim svetom, začele so se priprave na gradnjo nove cerkve, kajti ta, ki jo imamo sedaj je stara približno štiristo let in je majhna, premajhna za naš kraj. Ime Lucija izhaja iz latinskega lux lucis, kar pomeni luč in posvečena je župnija sveti Luciji, tako kot je povedal že naš župnik. Izbrali so si jo solinarji, vendar ne vemo, zakaj. Mogoče zato, ker je njen praznik v začetku decembra, trinajstega decembra in so jo prosili, da prinese zopet luč, svetlobo. Takrat, pa z njimi se je potem zopet začelo sonce prevešati, dan je postajal daljši in je mogoče to bil razlog, zakaj so si jo izbrali za svojo zavetnico. Bila je to solinarska cerkev kot sem že povedala, ker so bile v Luciji in še tudi v Sečovljah in Strunjanu soline. Sečoveljske so še ostale in so stare več kot sedemsto let, v Luciji jih pa ni več. Na njenem mestu je potem zrastla marina, ki je veliko pripomogla k gospodarskemu razvoju kraja. Cerkvica pa je še ostala, drugače je bilo vzdolž celin še sedem podobnih cerkvic, glavno vlogo pa je imela tista ob vznožju Seče, ki je posvečena svetemu Jerneju oziroma San Bortolo, kot se to reče v italijanščini. Ja, v naši župniji imamo tudi italijansko skupnost, tudi italijanske vernike, ki imajo svojo mašo, svoja bogoslužja, ob velikih praznikih pa se dobimo skupaj pri eni maši. Mogoče lahko povem, da eno takih večjih je polnočnica, na primer, ki je v naši župniji nekaj posebnega, ker se dogaja v šolski telovadnici. Cerkvica je premajhna zopet in so pač takrat se zberejo in Slovenski in italijanski verniki. To se dogaja tudi poleti, ko imamo skupne maše in je potem maša pravzaprav dvojezična.
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
No, ko smo sedaj slišali, kakšna je zgodovina župnij Lucija in Portorož nam pa gospod župnik Janez povejte, kako danes ti dve župniji v svojem pastoralnem delu sodelujeta. Je ta povezava močna, ali delujeta posebej?
Vsekakor, pred dvema letoma, ko sem se iz Lucije preselil v Portorož in kjer sta se še pred dvema letoma bile obe župnije navajene na to, da so imele svojega duhovnika, svojega župnika, so prvi začetki bili zelo težki. Zakaj, a ne, ker vsak je mislil, a ne, da so mu pri tem kratene pravice, to se pravi, zakaj ne bomo imeli mi mašo takrat, ko si jo mi želimo in obratno. To čisto razumem, ker to so čisto človeške stvari in vsak ima pravico do neke stvari, ampak danes se že marsikatere stvari postavljajo na pravo mesto, da tudi ljudje doumejo, da je duhovnik samo eden in da ga ne morejo dati na dva dela, in zato so mnogo stvari zares odpadle, mnoge stvari pa danes povezujemo. In kaj je tisto kar povezujemo? Najprej, župnijska pastoralna sveta sta pri obeh župnijah, vendar imamo vsake tri mesece skupaj, vsaka dva meseca ima pa vsak župnijski svet posebej. Ravno tako imamo tudi za gospodarski svet. Potem pa imamo skupne stvari: verouk je sedaj za obe župniji v Portorožu in učijo tako katehisti iz Portoroža, kakor tudi iz Lucije. Tukaj otrok ne ločujemo. Tudi vsa srečanja za starše imamo skupaj. Potem imamo tudi srečanja za katehiste, tudi skupaj. Potem zakonsko skupino, čeprav je bila takrat v Luciji samo za Lucijske zakonce jih danes skušamo tudi v Portorožu privabiti. Potem je svetopisemska skupina, ki je bila prej samo v Luciji, se je ta svetopisemska skupina preimenovala v šolo Božjega usmiljenja, in v to skupino so ravno tako povabljeni iz obeh župnij in ni potreba, čeprav je to v Lucijski cerkvi so ravno tako lahko tudi tam povabljeni in prihaja tudi iz Portoroške župnije. Mislim, da bo kmalu tudi to v vsej polnosti zaživelo, da smo med seboj povezani, ne pa kdo je kaj.
Prisluhnimo, kako tudi laiki skrbijo za ta, za to povezanost, za ta živ utrip obeh župnij. Gospa Anita Valič, Vi ste članica oziroma predstavnica župnijske Karitas v Portorožu. Kakšno delo opravlja župnijska Karitas v vaši župniji?
Radi bi predstavila sedilno Karitas, kaj dela v župnišču Portorož. V župnišču Portorož pri Karitas sodelujem že nekaj let. Odgovorna sem za materialno pomoč, direktor Karitas v župnišču Portorož je župnik Janez Kavčič. Da se odločiš za to delo moraš imeti v sebi ljubezen do Boga in do bližnjega, saj Karitas črpa navdih in moč za svoje delo iz evangelija Jezusa Kristusa. Biti moraš vedno navzoč in pripravljen ob vsakem času za nas oziroma za mene besedi ne morem in nimam časa ne obstajata. V župnijski Karitas Portorož nas je trenutno prisotnih petnajst prostovoljk in prostovoljcev. Med nami pa mora vladati pravi medsebojni odnos, da lahko s skupnimi močmi pomagamo vsem družinam in posameznikom, ki potrebujejo pomoč. Naša naloga pa je še, da poiščemo otroke in starejše, ki samevajo in čakajo, ker ne najdejo prave poti do nas. Pri Karitas v župnišču Portorož imamo enkrat mesečno dan odprtih vrat, veseli smo vsakega, ki nas poišče. Delimo tudi hrano za župnijski Karitas Piran, Sečovlje in Strunjan, katero pride iskati voditeljica ali voditelj. Za Lucijo prihajajo prejemniki pomoči sami v Portorož, ker se je delo združilo. Pomagamo s hrano iz evropske skupnosti in škofijske Karitas. Na voljo so tudi oblačila in obutve. Potrebe so tudi po beli tehniki in pohištvu, ki nam ga ljudje podarjajo. Šoloobveznim otrokom potrebnim pomoči vsako leto podelimo nekaj šolskih potrebščin. Poiskali smo sponzorja, kot je na primer Hartis, ki nam je letos podaril zvezke za župnijske Karitas Piran, Sečovlje, Strunjan, Lucija in Portorož. Zraven dobijo tudi bone v vrednosti trideset evrov za nakup ali za plačilo položnice, malice ali podobno. V veliko pomoč nam je sodelovanje s šolo Piran, s šolo Lucija in s centrom za socialno delo. Ob praznikih poskrbimo za starejše, vsaki prvi petek v mesecu obišče starejše župnik Janez Kavčič, ki jim prinese obhajilo. Sem spadajo tudi obiski v domovih za ostarele in jih razveselimo. Kakor tudi ne pozabimo na brezdomce v Piranu in posameznike, ki prihajajo od drugod in iščejo pomoč. Imajo svoje skrbnika, ki z njim sodelujemo za potrebe hrane, posteljnino in oblačila. Zelo nas skrbijo med njimi številni alkoholiki in narkomani. Upamo, da bo Cerkev in država s skupnimi močmi storila zanje več kot do sedaj. V župnijski Karitas Portorož imamo enkrat mesečno sestanek prostovoljcev, da uskladimo delo, odpravimo nepravilnosti, Karitas ima tudi skupni pravilnik, ki nam je vodilo za pomoč, za delitev pomoči družinam. Vse naše delo Karitas naj bi pomagalo, da na svetu ne bi bilo lačnih in da bi delili med nami dobrine tistim, ki potrebujejo našo pomoč.
Gospa Anita, Vi ste verjetno spremljali delo bivšega župnika očeta Franca. On je dejansko tudi za Cerkev na Slovenskem postal en simbol karitativnosti, za svoje, skrbel za narkomane, sodeloval je tudi z očetom Bojanom Ravbarjem, ki sta skrbela skupaj za invalide. Kako se je to dogajalo?
Ko sem začela za Karitas, da sodelujem, sem nekje se privadila, sem z njimi sodelovala, in sem prevzela delo sestre Kristine, tako da nekje sem obdržala in prevzela to delo. In sedaj tudi narkomane in vse te večkrat spremljam. Skoraj vsak ponedeljek to imajo srečanje v Bertokih spremljam njihovo, njihove težave, sorodnikov ali teh ki so, ki se zdravijo, tako da nekje to spada vse v Karitas.
Hvala, gospa Anita. Gospa Lidija Božekjan, Vi ste tudi članica pevskega zbora iz Lucije.
Ahm.
Je relativno mlad zbor. Se mar motim?
Ja, v povprečju, bom rekla, smo člani pevskega zbora mladi. Smo pa zelo pisana druščina. Zbor šteje petindvajset članov. Smo sicer različnih starosti in različnih poklicnih profilov, se pravi, od študentov, dijakov, zaposlenih v različnih poklicih, tako da pevski zbor združuje, bom rekla, takšno mladostno igrivost in sproščenost z zrelostjo, modrostjo in z resnostjo. Zbor bo naslednje leto praznoval deset let. Pojemo zelo različno glasbo, od cerkveno ljudske in umetne, zborovske pesmi do narodne, domovinske. Ker pregovor pravi: Kdor poje, dvakrat moli. In kdor ima dar posluha, ga pač najbolje uporabi s petjem Bogu v čast. In Slovenci smo pa tudi narod, ki si ga težko zamislimo brez druženja z lepo pesmijo in tudi srečanja s Kristusom pri bogoslužju ne bi bilo tako doživeto in popolno brez petja in glasbe. Cerkveni pevski zbor je prav gotovo krona tega sodelovanja, saj z umetniško ubranostjo pomaga vsem v cerkvi doživeti skrivnost Božje navzočnosti in zato je naša župnija zelo ponosna in vesela, da premore ta mešani pevski zbor, ki sodeluje pri, bom rekla, cerkvenih obredih.
Povejte nam: Kdo vodi pevski zbor?  
Zbor, bom rekla enostavno, na pobudo nekaterih posameznikov, ki so že od samega začetka tudi aktivni člani v zboru. Nedvomno pa ima največjo zaslugo za naše delovanje in uspešnost naša zborovodkinja in organistka, gospa Cilka Kavčič, ki nas usmerja s svojo potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Verjame v naše sposobnosti, kar se odraža predvsem v tem, mogoče iz leta v leto ponuja oziroma izbira zahtevnejši program. Kje vadimo? Naš vadbeni prostor je kar naša domača cerkvica, ki je zelo majhna. Pevci se radi pošalimo, bom rekla, kadar je mogoče, za kakšen bolj pomemben nastop oziroma ob večjih praznikih, da bi mogli župnika premakniti pred cerkev, ker pač zbor zaseda velik del oltarja, ne, in zato si pevci nedvomno želimo, bom rekla, oziroma si prizadevamo za novo cerkev, ker verjamemo, da bomo dobili tudi svojo pevsko sobo in predvsem pa si želimo velik kor z lepimi orglami in naj povem, da pevci pri vsaki vaji nekako, bom rekla, zbiramo sredstva za nove orgle, ne vem, če smo zbrali že za en register, ampak kaplja vode, se pravi prvi korak k cilju.
Kolikor sem spremljal in kolikor sem opazil na raznih srečanjih, predvsem na Božičnicah, sem opazil, da je bilo precej mladih fantov pri pevskem zboru. Zgleda, da je bilo eno rodovitno leto, ali kako? Ste jih Vi, gospod župnik, nagnali k pevskemu zboru, ker so klepetali med mašo ali kako je bilo to?
Ne, ne, začetek je bil takrat, ko smo prvo leto, ko sem prišel v Lucijo je bil zelo močen letnik birmancev in tam je bilo tudi kar nekaj fantov in tisti fantje so imeli tudi ta čut ali željo, da bi peli. In tukaj so bili potem tudi tisti zametki, ko so potem tudi druge povabili, da so prišli v ta zbor.
No, naj pa tle recimo dodam, ker ste omenil Božičnico. Božičnica ni edino, bom rekla, izven župnijsko srečanje, kjer se pač, bom rekla, naš zbor, pojavlja. Poleg Božičnice sodelujemo tudi na reviji zborov Primorska poje, ki je bila letos v cerkvi Marije Magdalene v Bazovici, se pravi na italijanski strani. Gostujemo tudi v drugih župnijah. Sodelovali smo letos na občinskem prazniku O Piran, kjer je odpelo, bom rekla, skupaj pet zborov. V Trbovljah je bilo srečanje pevskih zborov z vseh Slovenskih škofij, ki je bilo sicer prvo to vrste, ampak si vsi želimo, da bi to postalo tradicionalno srečanje. Letos smo sprejeli tudi povabilo zamejskih Slovencev v Mačkovljah. Intenzivno se pripravljamo tudi na petstoto obletnico prikazanja Strunjanske Matere Božje v Strunjanu v sodelovanju z drugimi pevskimi zbori. Pojemo pa tudi na porokah, na pogrebih in praznujemo pa tudi skupaj rojstne dneve. In tako kot smo se malo pogovarjali s pevci, katero gostovanje mogoče jim je ostalo najbolj v spominu, je bil to nedvomno obisk zbora v Izolski bolnici in to ravno na dan Božiča, to je bom rekla en takšen vtis, ki je ostal, je ostalo v lepem spominu in pri pevcih in poslušalcih.
Bogata in dinamična je tudi katehetska dejavnost v obeh župnijah. Gospodična Haidi, Vi ste katehistinja v župniji…
Portorož.
Nam lahko kaj poveste o tem, kako skupaj z župnikom oblikujeta, oblikujete te ure oziroma ta pouk.
Ja, tako kot je že gospod župnik povedal, imamo sedaj obvezno združeno katehezo otrok, to pomeni, da so otroci župnije Lucija in otroci iz župnije Portorož skupno po razredih obiskujejo v Portorožu, ker imamo tam tudi primerne prostore, velike prostore. Kateheti imamo srečanje enkrat mesečno, kjer si potem povemo, s kakšnimi težavami se srečujemo med katehezo otrok, in planiramo tudi delo naprej. Mi kateheti lahko podajamo. Podajamo zgled, podajamo ljubezen v veri in podajamo snov, da rečem tako, svetopisemsko snov o delovanju in življenju Jezusa, starši so pa vzgojitelji in tega starši ne smejo pozabiti. Da so oni vzgojitelji, da njihov zgled šteje, in da ne moremo mi v eni uri jih vzgojiti v taki veri, da bodo nosili v življenju vrednote.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Gospod župnik Janez, zakaj bi se kot župnik župnij Portorož in župnije Lucija posebej zahvalili Bogu.
Jaz se najprej Bogu zahvaljujem za vsak dan znova, da sem duhovnik, in da sem prav tukaj dol na tem področju, čeprav bi lahko bil ne vem kje drugje, sem prepričan, da je tako prav in sem vesel, da sem tukaj. To se pravi, kljub težavam in vsem stvarem, ki jih srečujem v vsakdanjem življenju, sem še vedno rad tukaj. Nisem pa toliko navezan, da tudi če bi rekel škof: Jutri pojdi od tukaj, bi šel, ker vem, da nisem samo za te ljudi, ampak jaz sem najprej zaradi Boga in to se vedno znova zavedam. To je prva stvar. Druga stvar, sem hvaležen tudi za vse te ljudi in za te ljudi, ki me podpirajo, ki mi tudi mečejo kajle pod noge, ker takrat res postajam tudi močnejši in bolj duhovnik, in vem potem, da za te moram moliti, in s tem tudi hkrati moram biti še bolj duhovnik. Potem sem hvaležen tudi za vse bolne, ostarele, ki jih vsak petek obiskujem v domu upokojencev v Izoli zdaj še in v bolnišnici, tej so tudi tisti vir, ki so trpeča Cerkev, ki so pa verjetno najbolj pomembni v vsem našem krščanskem življenju, ker Kristus za nas prav preko trpljenja odrešuje svet. Potem sem hvaležen tudi duhovnemu pomočniku Tomažu Keteju, ki tudi svoj delež doprinaša v župniji, zlasti zdaj ko tudi vodi tečaj Alfa. To je prav ta tečaj za neverujoče, za tiste, ki na nov način hočejo spoznati tudi krščansko vero. Potem sem hvaležen tudi za to, da imamo ob sebi rodno sestro, ki mi je tudi velika opora, ker to nima vsak te milosti. Hvaležen sem tudi za to, da sem na obali, ker je tako mešano prebivalstvo in tudi turizem, s katerim se lahko vsak dan srečujem in nekaj novega naučim, a ne, še vedno se zdaj vežbam v nemščini in s tem mi tudi daje to širino. Hvaležen sem tudi za vse svoje slabosti, ker prav po teh slabostih postajam tudi močan.
Kaj pa vam ostalim? Kaj vam daje elan pri vašem delu in morda upanje za vztrajanje?
Zelo rada delam z ljudmi, sem med ljudmi, rada pomagam in predvsem zelo rada delam z otroci. Tako da, v župniji tudi sem mentorica raznim dobrodelnim skupinam, oziroma prav tako kot je prej gospod župnik omenil, birmanski skupini, ki je na moj predlog, zdaj smo ustanovili delavnico ročnih del, ki bomo potem prodajali v dobrodelne namene. Prav tako miklavževanje prirejam v župniji, pišem igrice, jih prirejam, tako da z otroci potem naredimo eno prijetno miklavževanje in predvsem to, da smo tukaj ljudje za ljudi, da v medsebojnem kontaktu drug drugemu nekaj dajemo v Jezusovi ljubezni, ne. Če pa bi lahko samo kot župnija omenila je veliko dogodkov, ne, veliko teh majhnih, ki so zapisani v spominu naše župnije. Recimo, poleg tega, da imamo vsakoletno praznovanje v oktobru na Rožnovensko, ne, bi omenila samo to, da izhajata iz naše župnije dva novomašnika, to sta Kekič, Mio in Čebanov, Boris, in da nas je v preteklih letih obiskala Marija v svoji milostni podobi kar trikrat. Prvič je bil to kip iz Marije iz Nazareta, drugič kip Marije iz Barbane, ki je prišel po morju in tretjič kip Marije iz Fatime. Kot značilnost naše župnije, Portoroške, pa bi omenila to, da imamo pod cerkvijo urejene tudi prostore, v katerih otroci, ki si težje privoščijo počitnice in razne skupine kot so Mavrica, Vera in luč, preživljajo poletne počitnice tudi delavno in kreativno.
In tudi te skupine prispevajo k elanu v župniji.
Tako, vsekakor.
Pa še ostalim.
Hvaležna sem Bogu, da sem lahko član pevskega zbora med drugim, da lahko ljudem polepšamo nedeljske maše, oziroma mogoče tudi običajne dneve in da s svojim zgledom privabljamo tudi druge nove člane v svojo sredino.
Ja v vsakdanjem življenju črpam moč, pogum, veselje in optimizem predvsem iz tega, da sem članica gibanja Marijino delo oziroma gibanja Fokolarov. Navdih za življenje mi daje predvsem naša medsebojna ljubezen, ljubezen do Jezusa v bratu in to prenašamo potem tudi na delo v župniji, v Luciji, s katero sodelujemo. Obenem ena tako mogoče moja posebnost je ta, da sem že od svojega desetega leta bralka Božje besede, in to mi prinaša eno tako posebno milost, bi rekla, ker kljub temu so to besede, ki jih je navdihnil Bog in ko jih nekomu preberem, to ni moja interpretacija, ampak poskušam postati nič, nič iz ljubezni do bližnjega, ki posluša to Božjo besedo.
S tem bomo počasi zaključili današnjo oddajo Iz življenja naših župnij. Predstavili sta se župniji Portorož in župnija Lucija.
Sveta Lucija.
Prosi za nas.
Rožnovenska mati Božja.
Prosi za nas.
Nedeljske svete maše so v Portoroški župniji ob enajsti in ob osemnajsti uri, v župniji Lucija pa ob osmih trideset v italijanskem jeziku, ob desetih pa v slovenskem jeziku. Verniki obeh župnij vse prisrčno vabijo na obisk. Oddaji Iz življenja naših župnij lahko ponovno prisluhnete prihodnji ponedeljek. Tokrat sem bil z vami Bor Seušek, za tehnično obdelavo pa je poskrbel Andrej Gropajc.

Ni komentarjev: