torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJI BATE IN TRNOVO PRI GORICI

1. del

2. del



ŽUPNIJI BATE IN TRNOVO PRI GORICI.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Trnovo pri Gorici in župnijo Bate. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik, gospod Matjaž Kravos in šest njegovih sodelavcev oziroma sodelavk, in sicer: gospod Boris Rijavec, Adrijana Štrukelj, Dorica Rijavec, Andreja Rijavec, Jožica Klanjšček in Janja Plesničar. Lep pozdrav vsem skupaj.
Dober dan.
Predstaviti moramo dve župniji, zato predlagam da kar začnemo. Gospod Matjaž Kravos, kje sta torej župniji Bate in Trnovo pri Gorici. Da je v bližini Gorice, pove ime samo.
Ja. Obe župniji se skrivata na trnovskobanjški planoti, po cerkveno pa rečemo temu gorsko okrožje in župnija Bate je približno petnajst kilometrov od Nove Gorice proti Banjški planoti, medtem ko je župnija Trnovo proti Lokvam. To sta majhni župniji, se pravi, v Batah je približno tristo trideset ljudi. Bom povedal najprej malo več o Batah. Sestavlja jih kar cel kup zaselkov, na primer v Batah je vas Dragovice, potem grgarske ravne, ki ima še zaselke Zabrdo, Škrlje in Baske, potem vas Bate spet z zaselki Sveto, Podlaka in Madoni. Ima kar bogato zgodovino, vsega seveda ni zabeleženo in opisano, pravzaprav so podatki zelo skromni. Zagotovo so bila tam cerkvena občestva že v šestnajstem stoletju, ker v tistem času sta stali že tudi cerkvi, tako v Podlaki cerkev Marije Vnebovzete, kakor pri svetem Lovrencu, to je hrib nad zaselkom Sveto. Danes so seveda tam pri svetem Lovrencu samo še ostanki. Glede na to, da je majhna župnija, so kakšne dejavnost žive, kakšne manj žive, nekatere stvari se dogajajo v Grgarju, druge na dekanijski ravni, na primer v Grgar hodijo otroci k verouku, potem so srečanja za starše v Grgarju, pa priprava na krst in podobne stvari, ne. Recimo v župniji Bate pa deluje majhen pevski zbor, pa skupina bralcev, potem čistilke in krasilke, strežniki in podobno.
Zavetnik župnije Bate pa je?
Zavetnik župnije Bate pa je sveti Križ.
Mogoče še par besed o župniji Trnovo. Morda Vi, gospod Boris?
Ja, no sej kot je že naš župnik Matjaž Kravos povedal Trnovo je pač župnija, ki ni ravno ne vem kako velika, ne, šteje pač nekje tam štiristo osemdeset duš, to je, bi rekel, glavna, glavni del seveda vseh teh prebivalcev se nahaja v vasi Trnovo, drugače pa so tudi še okrog razprostrte, vas Nemci, Voglarji, Zavrh, pa Rijavci in zaselka Rezija in Mimovec. Seveda, Trnovo ima, bi rekel, eno tako posebno lego, ne, zato smo mi zmeraj povemo, da smo ponosni na ta kraj. Namreč, zdi se nam kot bi imeli Slovenijo na dlani, ne. Na tej strani ko gremo na našo najvišjo točko, Kobilnik, se z enim pogledom usmerimo lahko proti morju, vidimo morje, obrnemo se, ne vem, za devetdeset stopinj al vidimo hribe, alpe in tako naprej, zdi se ti potem, kot da si, bi rekel, tako blizu enega in drugega. Drugače pa iz neke historiata, iz neke kronike ven lahko poberemo zanimivosti v stilu. Sicer je to, vam moram povedati iskreno, neko ustno izročilo, ne, to nikjer ni zapisano, da je bila nekako prva cerkev lesena, na Trnovem, posvečena svetemu Florijanu in naj bi tudi kasneje pogorela. Ko pa brskamo po teh, bi rekel, popisih nekako naprej, zasledimo potem, da je v 1756-tem letu nek vizitacijski zapis, ki pravi, da je takrat začel hodit župnik iz Šempasa maševat na Trnovo. To pomeni, da lahko že v sklepamo, čeprav to ni eksaktno napisano, da je pravzaprav takrat se že začelo gradit cerkev na Trnovem in kasneje, ki je še ena zanimiva zadeva, ki se je zgodila pravzaprav v naši župniji, je ta, da je leta 1762 grofica Ana Julija Simovac podarila cerkvi praktično vse premoženje, nepremičnine, ki jih je imela na bližnji lokaciji. Danes mi temu rečemo na tej lokaciji, vikend naselje, Trpinovšče, ne, in takrat se je pač cerkev na nek način, bi rekel, premoženjsko pravzaprav kar veliko opomogla. Te sadove tako rekoč lahko žanjemo, bi rekel, še danes, no. In če še nadaljujem, bi rekel, v tem stilu, potem je zanimivo tudi to, da je bila 1847-ega leta cerkev temeljito prenovljena, medtem pa to so dokazi, ne, in še danes, bi rekel, v cerkvi sami, v prezbiteriju na levi strani stoji, bi rekel, plošča, ki to, bi rekel, dokazuje, in 1852-ega 27. julija, ne, se pravi kmalu bo, bi rekel, neka obletnica, pa tudi posvečena.
Vaš zavetnik pa je?
Ja, naš zavetnik je Marija Snežna, ne. Zato tudi praznujemo vsako leto 5. avgusta, tako rekoč naš sejem. Takrat po navadi združimo tako, bi rekel, tako en cerkveni pa civilni praznik, če tako se smem izrazit ne, je mal bolj, bi rekel, na široko zadeva zastavljena.
Ahm.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Povedali ste že, kakšen je cerkveni utrip v Batah, pa vas prosim še, da isto storite za Trnovo, gospod župnik Matjaž Kravos.
Ja, če takole malo v preseku povem, ja, ravno tako je majhna župnija, bi rekel, da je podobno, kot je v Batah, določene dejavnosti so mogoče, druge ne, ljudi ni veliko, ampak tudi gor je organist, je urejeno petje, čeprav prav zbora ni. Lahko se pohvalimo, da je organist Janez Rijavec ali Đani, bolj znan, ne. Potem so strežniki, skupina bralcev, na Trnovem je pa tudi verouk za majhno skupino otrok. Druge stvari so pa ravno tako skupne, ne, recimo birmanske priprave, srečanje staršev in podobne, v Grgarju.
Gospod župnik Matjaž Kravos, tisti poslušalci, ki zelo redno spremljajo naše oddaje iz življenja naših župnij se bodo spomnili, da je nedavno od tega bila oddaja o župniji Grgar, kjer ste prav tako župnik, to se pravi, da upravljate kar tri župnije in to v krajih, ki že sami so sestavljeni iz mnogih naselij, različnih naselij. Kako Vam vse to skupaj uspeva, kaj združujete, kaj je ločeno, kako poteka pravzaprav Vaše delo?
Potrebno je biti hiter, dirkati, ne. Pri nedeljskih mašah, recimo eno imam ob osmih zjutraj, potem drugo ob devetih trideset in tretjo ob enajstih, ampak mislit je potrebno, da je še vmes lahko petnajst kilometrov poti, ne. Tako da, najbolj mi je žal na primer, da se po maši nikoli ne morem ustavit z župljani, ne, da bi kaj poklepetali, se pogovorili in tako naprej.
To oni tudi gotovo pogrešajo. Na kakšen način pa potem to, bom rekla, kompenzirate, kdaj se pa dobite. Najbrž ob praznikih.
No, ob praznikih zagotovo.
In ob pripravah na praznike tudi najbrž, ne, ker vprašanje, če bi prazniki bili, če ne bi prej stopili skupaj. Torej, gospod Boris je že omenil praznik Marije Snežne, ki ga v Trnovem praznujete kot recimo farni praznik. Medtem ko imajo pa praznik, ima pa župnija Bate menda kar tri praznike. Gospa Jožica, vas bom prosila, da poveste, kako pa to pri vas poteka.
Imamo res kar tri praznike. Prvega začnemo kar prvega maja, ko so začete šmarnice, se jih lahko udeležimo v Podlakah, podružnične cerkve. Kdor rad hodi, gre lahko peš, tako da, po navadi pride kar dosti ljudi, tudi iz Grgarja, ker je že združeno, Grgar in Trnovo in po šmarnicah in po maši imamo pa še družabno srečanje, pogostitev s čajem in piškoti, zato so vedno vsi vabljeni, je pa vedno prvega maja in ob treh popoldan. Tako da so vsi…
Da niti ni treba posebnih obvestil.
Ne, ne, je vedno isto. Potem imamo v Batah praznik svetega križa, je vedno prva nedelja po vnebohodu in tako je tam velika procesija, ki se gre po polju, če je lepo vreme in pevci, kot je že gospod župnik povedal, smo zelo malo številčni in mešane starosti, od dvanajst do osemdeset let starosti, tako da, in tudi drugače pa se kar dobivamo za praznike, je pa vedno na dan nedelje maša popoldan ob štirih. Tudi res prisrčno vabljeni, in po maši je vedno pogostitev, tako da vse ženske spečejo pecivo, pripravimo pijačo in vedno je dosti ljudi, lahko se tudi ustavijo in poklepetajo, si kaj povejo in tako. In potem je še praznik 15. avgusta, je maša Marijina, praznik, in je maša ob šestnajstih popoldne in takrat se zbere tudi dosti ljudi in vaščanov in po maši je vedno pogostitev z domačim golažem, pecivom, čajem, tako da tudi družabne igre so včasih, če je dosti otrok in tako, se tudi dosti ljudi vrača vsako leto na ta praznik.
Če prav razumem to pomeni, da takrat prihajajo v te kraje tudi domačini, ki živijo drugod po Sloveniji ali pa celo v kaki drugi državi, pa se radi vračajo prav na te praznike, ker…
Zelo veliko. In tudi otroci od teh staršev, ki so nekdaj živeli, nekoč živeli v Podlakah, ne, in se jih dosti vrača za praznik.
(pesem)
Slišali smo že, da ker so župnije tako Trnovo kot Bate, ker sta župniji majhni, se marsikaj dogaja tudi v Grgarju. V današnji oddaji bi želeli spregovoriti predvsem o tistih dejavnostih, ki so specifične prav za vaši dve župniji. In bi mogoče spregovorili o cerkvenem petju. Gospa Jožica, vi bi nam povedali nekaj o vašem zboru v Batah.
Kot sem že povedala, je naš zbor zelo majhen in različne starosti, od dvanajst let do osemdeset let. Po navadi zdaj se dobivamo bolj za praznike, ker pač so večinoma jih je v šolah, v Ljubljani, študirajo in tako da,… in tudi organista imamo iz Grgarja, Joškota Brezavščka, ki se mu prav zahvaljujem, da nas še vedno poučuje in se trudi. Da hodi prvo in tretjo nedeljo v Bate, da je petje. Drugače pojemo pa ljudstvo petje.
Koliko pa vas je v zboru?
Šteje, zbor šteje petnajst ljudi.
Aha, to se pravi, če ste vsi zdravi ste še kar številčni, če pa kdo manjka se pa takoj pozna. No, kako pa je s petjem v župniji Trnovo, to nam bo pa povedala Andreja, ki je, kot pravi župnik, nekakšen DJ v cerkvi. Kaj to pomeni DJ, zakaj pravi DJ?
Župnik pač nam je dal tak vzdevek, v bistvu se ukvarjam z računalnikom, natančneje s projekcijo mašnega obreda oziroma pesmi na platno. Po navadi pred začetkom te, pred začetkom svete maše vklopi računalnik in projektor in se potem napotim na kor, kjer mi organist pove, katere pesmi je treba vtipkati v računalnik.
No, torej orgelsko spremljavo imate, petje je večinoma najbrž ljudsko, poleg tega pa imate tudi, ste se lotili tudi malo sodobnejšega pristopa in imate tudi…
… nekakšen majhen cerkveni zbor.
Ki pa poje…
… predvsem ritmično, duhovnoritmične pesmi. Nastal je pa, mislim, deluje predvsem za večje praznike, peli smo že trikrat in upam, da bomo še naprej.
Tako, koliko vas je pa v tem zborčku?
Približno deset pevcev je.
Mladi sami?
Od šestnajst do približno petdeset let.
In kakšna, kakšen je odziv med verniki, gospod župnik?
Ja, mislim, da so ljudje strašno navdušeni.
Da so navdušeni, da se nekaj takega dogaja. Imate pa tudi strežnike, in sicer tako v Batah kot tudi na Trnovem. No, to, kako pridni so strežniki v Batah nam bo povedala gospa Janja, ker je njen sin prav tako v tej skupini strežnikov.
Ja, v naši župniji imamo štiri ministrante, strežnike, ne. In z letošnjimi šmarnicami se nam je pridružil še en fantič, ki je bil tako prav zdaj sprejet. Ja, vsak ima seznam dežurstev, ki nam ga je napisal gospod župnik. Za vsako nedeljo posebej. In ob večjih praznikih se pa zberejo vsi skupaj, ne, in pred tem imajo še vaje, ker včasih jih je treba kar malo, so jim malo odveč te vaje.
Ahm. Je pa treba se dogovorit, kdo bo kaj, ne, ker takrat pa ne delajo vsi vsega. In kako te vaje potekajo?
Ma preprosto. Najprej zmeraj nekaj zmolimo, potem pa se spravimo kar k delu, bi rekel, al razdelim po navadi vloge, kdo bo kaj delal in potem gremo obred, kako poteka skozi, da vsak se potem, upam, znajde, ko pride tisti dan na vrsto.
Gospa Dorica, vi ste pa mama deklice, ki ravno tako streže. Torej strežnica v cerkvi na Trnovem.
Ja, tako je, pri nas ni toliko fantov, zato imamo enega fanta in dve strežnici. To pomeni, da so vključena tudi dekleta. Zaenkrat so se lepo vključila, vsak streže eno nedeljo, za velike praznike so vsi, imamo pa tudi enega starejšega strežnika, ki pride prav za kakšne posebne priložnosti, oziroma za velike praznike, ker je kot nekakšen vodja. Letos so, smo vpeljali še dva nova strežnika, mlajša. Vaje so imeli meseca maja pred šmarnicami, vsak dan eno uro pred šmarnicami. Vodila jih je starejša strežnica in ob koncu so imeli pri gospodu župniku izpit, ki so ga uspešno opravili.
To je pa tako kot v starih časih, ne, ko so morali strežniki kar nekaj znat, da so sploh lahko začeli streči. Zdaj ni tako težko. Latinščine najbrž ni treba več?    
Latinščine ni treba več, samo hotel sem povedati to, da nimajo samo izpita, ampak potem dobijo tudi izkaznico. 
Strežniško izkaznico, tako da je to uradno. No, ko ste že omenili šmarnice. Kako pa je v času šmarnic pri Vas Andreja?
So ena priložnost meseca maja, kjer se otroci zelo radi zbirajo. Prihajajo, v cerkev prihajajo tudi otroci, ki ne obiskujejo verouka oziroma svete maše. Vedno jih vodi neka starejša oseba, če ne pa birmanci povečini. Zbirali so zmeraj, kdo bo kaj vodil, branje, molitev litanij, rožnega venca, in tukaj se otroci kar večkrat kregajo. Po šmarnicah pa vedno sledijo igre, ki se jih otroci ravno tako radi udeležijo. In ob koncu meseca maja pa župnik zmeraj rednim obiskovalcem podeli tudi nagrade.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Ahm. Zdaj smo veliko govorili o tem, kakšno vlogo imajo mladi in zlasti otroci v obeh župnijah, zdaj me pa zanima še, kako pa poteka, kako je organiziran verouk. In o tem nam bo nekaj povedala gospa Adrijana, ki je tudi sama katehistinja.
Lepo pozdravljeni. Jaz sem katehistinja v župniji na Trnovem. Letos je bilo to sedmo leto. Drugače pri nas verouk poteka v dveh sklopih, en sklop, ki vodi gospod župnik, ki ima mlajše otroke, in potem drugi sklop, ki ga vodim jaz, ki imam tiste malo starejše. Mislim, da je to ena taka zanimiva izkušnja, sploh s temi otroci, ki v bistvu z njimi živiš, ker jih poznaš, ker oni poznajo tebe. Ker moraš biti za to še večji zgled, kakor če bi prihajal od nekje drugje, a ne.
Tudi ob navadnih dnevih, ne samo na dan, ko je verouk.
Tako ja. Je pa tako, zelo so zanimivi ti mladostniki zdej, ko se pripravljajo recimo na birmo. Prisluhnit jim moraš, to običajno podajanje snovi danes mladini ne zadostuje, ne. Treba se je kar naprej domišljat novih stvari, ne, to, da gledamo kakšne filme, izdelujejo plakate ali pa kakšne druge izdelke iz gline, iz plastike, iz papirja. Včasih jim je treba samo prisluhniti in slišati, kaj hočejo. Jih zanima vera in verska vprašanja, jih imajo ogromno. Včasih te presenetijo, tako da niti sam nimaš odgovora, ampak na splošno mislim, da se imajo lepo, no.
Imate pa v župniji tudi veroučne maše. Kako pa to izgleda?
Ja, tudi veroučne maše imamo. Veroučna maša je enkrat na mesec, to je po navadi četrtek pred prvim petkom v mesecu. Takrat je ta maša namenjena prav otrokom veroučencem, tako da oni sodelujejo čimveč pri maši, in berejo prošnje, potem oni starejši berilo. Da pojemo, tukaj moram omenit tudi, da imamo spremljavo na kitari, da moj mož pride in se potrudi vsak četrtek, ko je veroučna maša in se tudi tam že učijo teh duhovnoritmičnih pesmi, ki jih potem tudi tale zborček prepeva in tako naprej. Je pa tukaj veliko, bom rekla, zanimanja in tudi je zelo zanimivo, ker smo v te veroučne maše vključili tudi banse. O tem bi znala Andreja kaj več povedati.
Ja, pa kar prosim, Andreja.
Bansi so neke vrste pesmi h katerim so vključeni gibi. Pri veroučnih mašah se ena oseba, ki jih vodi, postavi pred oltar, da potem otroci, lahko tudi starejši, to sledijo. In ob petju lahko pokažejo tudi gibe zraven.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Skorajda bi pozabili na skupino bralcev. O tem nam bo pa nekaj več povedala gospa Janja.
Ja, naša skupinica je, nas sestavlja šest bralk in en bralec. Preden smo začeli to,  s tem prav z branjem, smo se vsi skupaj udeležili kratkega tečaja, ki ga je organiziral in vodil naš župnik, Matjaž. Tako da zdaj za nedeljska berila, ki jih beremo, nam sezname spiše naš edini bralec, Sebastjan, ki se mu ob tej priložnosti resnično zahvaljujem za ves trud in čas, ki mu ga vzame in upam, da bo še naprej to delal, ne. Poleg teh nedeljskih beril, bralci sodelujemo še pri branju križevega pota, šmarnic, pri molitvenih urah in vsi skupaj se pa zberemo in si razdelimo vloge, kadar beremo Kristusov pasijon, to je na cvetno nedeljo in na veliki petek in mislim, da čeprav nas ni veliko smo kar vestni in dobro delamo to naše delo.
Lepo, še gospod župnik.
Ker se sami nočejo, ne, preveč hvaliti, moram reči, da vsakega bralca sem vesel, v vseh župnijah, posebej pa za Bate moram prav reči, da so zelo samostojni, zelo vestni, se pravi, pridejo redno brat v zakristijo prej, sami vejo, katero knjigo je treba vzeti, sami znajo poiskat berilo in to je res v redu, ne.
Medžupnijska oznanila pa ureja gospa Dorica. Vas kar prosim, da poveste, kako to zbirate, kako pogosto jih izdajate?
Torej, o nekem, ideja o informacijah za župljane je zorela kar dosti časa. Zakaj? Zato ker k mašam hodijo tudi starejši ljudje, ki malo slabše slišijo, pa preslišijo in potem so stalno spraševali: Ma kdaj je že maša v nedeljo. In potem smo z gospo Adrijano sklenile, da bi lahko pa mi izdajali ena pisana oznanila, tako da ta ideja oziroma realizacija je začela prav na Božič 2006-ega in od takrat izdajamo redno, vsak teden. Kako to poteka? Poteka malo več časa, ker nismo tudi tako navajeni. Glavnino dobimo na CD-ju Glasnik, župnijska oznanila napiše župnik in pošlje po mailu in potem je treba to skompletirat, tako da ne ostanejo prosti prostori pa se dobi mogoče kakšne misli, veliko se pobira tudi z verskega tiska drugega, pa z interneta, tako da se potem zapolni, zloži, da je malo urejeno, ne.
Kako pogosto izhajajo?
Izhajajo vsak teden.
Vsak teden. In kaj, koliko, kakšen je pa obseg?
Obseg je A4 format…
… z obeh strani.
Z obeh strani.
Ahm. To se pravi, da poleg oznanil še kar pridejo tudi kakšne druge vsebine. Kako se pa zanje odločate?
Ma, radi vključimo, mogoče če je kaj aktualnega ali pa včasih kakšne zgodbice, ki jih starejši radi prebirajo. Zelo veseli smo, da so se dobro prijela, bi lahko rekla, da dobim povratne informacije, da so zadovoljni, da lahko nekaj preberejo, da jih spravijo, da jih imajo doma.
To je tudi nastaja na nek način ena majhna kronika, kjer se vidi tudi, ker sigurno, kadar so pomembnejši dogodki, temu tudi posvetite kakšno besedo več.
Tako, to, pa tudi letos smo začeli objavljat kdo je umrl. In potem seveda, ker smo na različnih koncih, tako tej starejši vidijo, poglej, pa on je umrl z Bat ali pa z Grgarja, tako da,…
Tako. Kar sicer morda niti ne bi vedeli ali pa bi morda šele čez čas prišlo. Gospod župnik, še vi boste dodali nekaj.
Nekaj bo še za hec zraven. Vsekakor ko sem jaz bral oznanila, ne, prej ko niso bile še tiskane, sem vedno doživljal ta občutek, da je malo brez veze, mučno, dolgočasno, itak so tri četrtine preslišali, ne vsi, in tako naprej. Potem smo se odločili, da bi bilo nekaj tiskanega za vzeti domov in se spomnim, kako sem tisto nedeljo, ko so bila prvič oznanila, jih predstavil, ne. Ko so prišla na vrsto oznanila, sem rekel, odslej bo maša nekoliko krajša in vem da je bil silen odziv med ljudmi.
Ja, sigurno, sej pa ne samo da ljudje preslišijo, tudi pozabimo in si ne zapomnimo točno kateri dan, katera ura in tako naprej, že priročno, da imamo zapisano.
(pesem)
No, pa še nekaj je za vsako župnijo pomembno, to so pa te gospodarske dejavnosti. O tem kako se pa dogaja, kaj se pa dogaja na gospodarskem področju v obeh župnijah, nam bo pa povedal nekaj gospod Boris Rijavec.
Ja, kakor koli že, ne, poleg pastorale je treba poskrbet tudi za ta gospodarska vprašanja in v ta namen imamo ustanovljen župnijski gospodarski svet, ki se s tem ukvarja in ki ta vprašanja rešuje. No, če se pomaknem nekoliko nazaj, ne, v še za en trenutek v zgodovino, bi rekel, z veseljem ugotovimo, da smo imeli malo sreče, ne, pri vseh teh zadevah glede našega objekta, cerkve na Trnovem, kajti cerkev je bila tako v prvi kot v drugi svetovni vojni samo delno poškodovana in ni bila porušena, ne. Marsikje so se dogajale, bi rekel, hujše stvari, no, in tako da je bilo tisto pokrpano in zadeva je tekla dalje in mi smo neko resnejšo prenovo, ki je bila jasno nujno potrebna začeli v letu 2000. Če se dobro spomnim, kajti je že kar nekaj let nazaj, in takrat smo začeli z obnovo strehe in fasade, ne. Videli smo, da je to najnujnejše in smo k temu, jasno, takoj pristopili. Zadali smo si pa nek cilj, ne, da pač počasi v skladu s finančnimi sredstvi seveda, ki smo jih pač, s katerimi smo takrat razpolagali in s katerimi trenutno tudi razpolagamo, bi rekel, naredimo, pridemo do cilja, ne, in zato smo potem kasneje, tudi seveda tlakovali pred cerkvijo, to vse, bi rekel, čisto je tako, iz praktičnih razlogov. Videli smo enostavno, da tam se nabira voda, blato, ljudje, ki so prihajali k maši so tam, bi rekel, stali in treba je bilo nekaj narediti na to temo in smo rekli, nič, gremo, akcija in nabavili smo material in seveda delo je bilo pa prostovoljno, brezplačno, volontersko, tako kakor marsikatera druga zadeva, no, in leto 2009 smo potem seveda pristopili tudi k ureditvi notranjosti, kajti zunanjost je bila kolikor toliko bi rekel porihtana in zato smo potem začeli iskat ponudnika oziroma izvajalca, če tako rečem, ki bi zadevo prepleskal, ne, nujna, nujno je bilo prepleskati notranjost, vse je že dol viselo iz teh sten in že prav čudno se je človek počutil, ko je prišel noter, nelagodno ne. In v tem stilu, potem so se kar odpirala nova in nova dela, ob tem da je bilo potrebno zamenjati celotno električno instalacijo, razsvetljavo, ozvočenje in jasno ob tem ko smo, bi rekel, vsak dan tam dnem za dnem, bi rekel, pustili število, bi rekel, ur prostega časa, seveda smo tudi pozorno opazovali, kaj bi bilo morda še tisto, kar bi bilo v tem trenutku za postorit, da potem ne bi pozneje povzročali večnega, bi rekel, hrupa, pa ne samo hrupa tudi prahu in nesnage in tako naprej. In zato smo potem prišli do ugotovitve, da bi bilo smiselno odstraniti tudi lesen pod, ki je do takrat prekrival tla v cerkvi, in seveda osvobodit kamnite stebre na vhodu v cerkev, ne. Jasno, to je bil pa poseg, ki ni bil ravno tako, bi rekel, enostaven, predvsem pa želeli smo, da je tukaj nek širši konsenz in smo se nekako tudi potem posvetovali, najprej seveda z gospodom župnikom, kasneje pa dobili, bi rekel, eno pristanek od celotnega župnijskega gospodarskega sveta za to dejanje in jasno tudi s strokovnimi službami in strokovnimi delavci na škofiji, in od same škofije. No, in tako se je potem zgodilo, da smo pač ta pod odstranili in ko smo to naredili smo bili zelo presenečeni, kajti videli smo, da smo potem, bi rekel, se nam je to potrdilo. Mi smo že s tem namenom šli v to, da enostavno dosegli smo obogatitev notranjosti, arhitekturno, bi rekel, izboljšali cerkev. Ta dva stebra, ki sta bila zazidana in ki sta bila tako rekoč prej neopazna, ne, sta zasijala v vsem svojem sijaju in takrat smo komaj začutili tudi sami pri sebi, da je to pravzaprav bilo eno plemenito dejanje, kajti odstrli smo in ljudem dali za vpogled tisto delo, za katerega so se naši predniki, bi rekel, pred tolikimi leti zelo namučili. Ta dva stebra sta ročno, bi rekel, klesana in delana in je velika, bi rekel, arhitekturna vrednost vsega skupaj, ne, in tej plaš, tako mi rečemo po domače, ki so, ki pač so prekrivala tla v cerkvi, so zelo lepe, kasneje smo jih tudi strojno očistili, tako da je zadeva resnično…
Zasijala.
… zasijala v vsem svojem, bi rekel, sijaju, kot sem že prej rekel. 
In vsa taka dela, dovolite da Vas prekinem, pa nekako ne delajo samo tiste zgradbe, ki se jo lotite, ampak povezujejo tudi občestvo. Mogoče lahko še kakšno besedo na to temo? Ima kdo kakšno misel? Je kdo bil vključen toliko, da bi lahko kaj povedal?
Ja, lahko kar jaz nadaljujem, bodo kasneje dopolnili ostali. Ja, seveda, ne, tle je predvsem tudi zgodba v tem, da povezuje to ljudi, ne. Zdej seveda ne smemo si delat utvar, da je to ogromno število ljudi, ki se temu priključi, temu prostovoljnemu delu. Je pač neka skupinica nas, ki to zadevo peljemo naprej in se jim danes, ko je ta priložnost, tudi iz srca zahvaljujem, kajti to je res, bi rekel, široko srce, ko praktično začutiš, ne, da je potrebno nekaj dati župniji tudi v tem stilu, ne samo v nekem, da ne rečemo, verskem smislu, ampak z zavedanje, z zavestjo, da je to praktično ogledalo kraja z vsemi ostalimi objekti, institucijami, ki v kraju so, ne. In zato pač nam ni bilo žal nobene, in tudi nam ne bo žal še v bodoče nobene ure, ki je bila za tukaj porabljena. Moram reči, da smo porabili kar nekaj ur, ne. Preko tisoč delovnih ur je bilo tukaj porabljenih in seveda tudi ogromno denarja, ne. In to sem prej govoril o, bi rekel, nekih histrorijskih podatkih, tako rekoč, ne, zgodovinskih podatkih, ko je ta grofica Ana Julija Simovac podarila, bi rekel, leta 1462, to zemljišče, ne. To zemljišče smo danes praktično mi za to, da smo lahko cerkev popravili, prodali, ne. In to je bila ide, naša edina rešitev. Sicer pa, bom rekel, smo si nekako tudi potem pomagali s sredstvi v manjšem obsegu mestne občine Nova Gorica, ki je pri tem prispevala in nenazadnje tudi naših župljanov, ne, v tem stilu smo potem kar nekaj dopisov naslovili, pisem takih, bi rekel, v katerih jih naprošamo, zato da pač prispevajo, jasno po svoji moči, kar kdo želi in kar kdo zmore, ne, zato da pač smo lahko z deli nadaljevali in v teh pač dopisih smo zelo jasno povedali, ne, da to lahko storijo tako, da nakažejo sredstva na transakcijski račun ali za tiste starejše občanke in občane oziroma župljane in župljanke, ne, potem pa v bistvu lahko tudi dajo župniku v to, bi rekel, prinesejo, ne. Seveda ob tem je treba jasno povedati eno zadevo, da ne bo nekih nesporazumov, ne. To zadevo, ki je bila izročena iz rok v roke tako rekoč, je naš župnik, ki je pri tem zelo natančen in skrben, ne, zabeležil v blagajniški knjigi in zadeva je popolnoma transparentna tudi v tem stilu, da jo vsako leto obravnavamo na župnijskem gospodarskem svetu, kjer so jasno razvidni ti rezultati, ti zneski, to poročilo finančno in nenazadnje mora župnija oddati tudi poročilo na davčno upravo, ki pač to je zaveza, zakonska zaveza, katero je treba spoštovati, zato tudi praktično, z gotovostjo trdimo, da je, kakor sem že rekel, transparentno poslovanje. In nenazadnje vsak, ki ima, ki se mu, bi rekel, utrne neka misel, ne, ali bi rekel, neka radovednost za tem, da bi rad zvedel več o tem, ne, ima prosta vrata v vsakem momentu, pri župniku, da mu karkoli o tem pojasni, pove, skratka v tem stilu, ne. Moram reči samo to, da pač glede na to, da nismo še prišli do cilja, nas čaka še nekaj dela, ne, in se pravi s tem, kakor smo začeli, računamo, da bomo s takim elanom kot smo začeli, bomo, najbrž bomo tudi končali in da računamo, da bi v kratkem času to zadevo pripeljali toliko do cilja, da bo ta zadeva potem adakta, da ne razmišljamo več o tem, ali je potrebno še kaj storiti ali ne, ne?
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Čas hitro beži in tudi naša oddaja se približuje koncu. Preden pa se zares poslovimo, vas bom vse po vrsti prosila, da na kratko z nekaj besedami poveste, zakaj radi pripadate prav župniji od koder prihajate? Najprej to vprašanje za Vas, gospod Matjaž Kravos. Kaj Vam je v Trnovem, na Trnovem in v Batah najbolj pri srcu?
Najbolj so mi pri srcu ljudje. Seveda predvsem tisti, ki, s katerimi se več srečujemo, tisti, ki tako tvorijo eno jedro župnije, zaradi njih sem prav gotovo rad na župniji.
Gospa Adrijana Štrukelj.
No, jaz prihajam iz župnije Trnovo pri Gorici. Naša župnija je majhna, jaz sem tam odrastla in si ne predstavljam, da bi pripadala kateri drugi župniji.
Potem, gospa Dorica Rijavec.
Jaz prihajam tudi iz župnije Trnovo pri Gorici. Moram reči, da jaz pripadam župniji odkar sem prišla za možem pred toliki leti, dvanajst let od tega pa me je župnik povabil k sodelovanju v župniji in od takrat sem tam in mislim, da bom kar še nekaj let sodelovala.
Andreja Rijavec.
Lisko prihaja iz župnije Trnovo in jo imam rada tudi zaradi kraja, sem že od malih nog živim v tem kraju in tudi zaradi ljudi, so zelo prijazni.
Gospa Jožica Klanjšček.
O, jaz pa pripadam župniji Bate. Pripadam ji že dvajset let, odkar sem se poročila in mi je zelo prirasla k srcu, no, naj bodo ljudje kot tudi ostali.
Gospa Janja Plesničar.
Ja, jaz sem tudi iz župnije Bate, tukaj sem bila krščena, k obhajilu šla, k birmi in poročena sem tle v tej cerkvi, tako da, ne vem, tle sem in tle upam da bom ostala.
No, in za konec še gospod Boris Rijavec.
Ja, sam prihajam pa iz župnije Trnove. Moram pa reči, da je zelo zanimivo vprašanje, na katerega pravzaprav velikokrat niti ne pomislimo, zato nimamo tako, bi rekel, takojšnjega odgovora, ampak prav gotovo imamo odgovor ta, ne: Jaz sem tam rojen in težko bi rekel, da bi me katerikoli kraj na svetu toliko, bi rekel, povlekel, da bi dal vse, kar ima, kar znam in tako naprej za njega, kakor je pač Trnovo. Žal je to tako in oziroma z veseljem, bi rekel, na konec koncev delam za ta kraj in tam kjer si doma, tam je pač najlepše.
Hvala za vse kar ste povedali, hvala ker ste prišli. Preden pa se prav zares poslovimo, pa seveda še priporočilo oziroma priprošnja k svetemu križu in k nebeški zavetnici Mariji Snežni. Marija Snežna.
Prosi za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
  

Ni komentarjev: