torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJA ČRNI VRH NAD IDRIJO

1. del

2. del



ŽUPNIJA ČRNI VRH NAD IDRIJO.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, dober večer. V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij se bomo srečali z župnijo Črni Vrh nad Idrijo. Z nami so v studiu gospod župnik Srečko Vončina.
Dober večer.
Gospodična Nataša Felc.
Dober večer.
Gospod Alojz Rupnik.
Dober večer.
Gospa Katja Bajec Felc.
Dober večer.
In gospod Dušan Žgavec.
Dober večer.
Gospod Dušan, Vi ste se pripravili in pogledali nekoliko o začetkih župnije, pa nam najprej povejte: Kje pravzaprav vaša župnija Črni Vrh leži?
Naša župnija Črni Vrh nad Idrijo je mnogim neznanka. Če geografsko pogledamo iz Ljubljane, se do naše župnije po petdesetih kilometrih proti zahodu pripeljemo že v dobrih petinštiridesetih minutah. Še bolj je naš kraj znan po cestni povezavi Godovič, Črni Vrh, Col, Ajdovščina, ki je v zimskih časih stalno po radiu in pri poročilih.
Torej leži vaša župnija Črni Vrh v občini Idrija?
Tako, naša župnija leži med Idrijo in Ajdovščino, na Črnovrški planoti, ki se raztega v smeri jugozahod severozahod v dolžini približno deset kilometrov in na tej planoti leži devet zaselkov.  
Kako pa se je začelo versko življenje oziroma življenje na sploh v vaši župniji?
V naših krajih so se začeli naseljevati kmetje iz Nemških dežel. Na to spominjajo tudi mnogi priimki, ki so nemškega izvora kot so Flamder, Abraht, Plešnar, Rudolf in podobni. Ti ljudje so prišli v naše kraje in začeli s krčenjem gozdov in iz tega so potem tudi nastala imena kot so Zadlog, Idrijski log, Mrzli log in vse to spominja na to njihovo delo, da so izkrčili prostor za nastanek kasnejše ali zdajšnje župnije. Kdaj je Črni Vrh dobil lastnega duhovnika ni znano. Zapisnik škofijske vizitacije govori o kaplanih, ki so službovali na tem področju, vendar so ti kaplani prihajali iz Vipavske župnije. Leta 1830 je papež Pij 8 ločil Vipavsko župnijo od Goriške škofije in jo pridružil Ljubljanski. V tem času se je potem tudi Črnovrška duhovnija priključila Idrijski dekaniji in šele leta 1899 s svojim prvim lastnim župnikom, Ivanom Abramom postala svoja župnija. Tudi kdaj je bila sezidana prva cerkev ni znano, po ljudskem izročilu naj bi v Trebčah ali pa v Črnem Vrhu stal benediktinski samostan in tudi dejstvo, da je cerkev posvečena svetemu Joštu, izhaja iz tega, saj je znano, da so benediktinci širili češčenje svetega Jošta. Prvotna cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu, v 17. stoletju pa so jo potem predelali v baročnem.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Gospod župnik Srečko Vončina, slišali smo, kje Vaša župnija leži in kakšni so njeni začetki, zdaj nam pa prosim povejte, kakšen je obseg župnije in morda število vernikov.
Župnija, kot je bilo že omenjeno, sestavlja jo več zaselkov na tej planoti. Danes je število vernikov, se pravi katoličanov, 1157, medtem ko nekateri niso krščeni, pa tudi tisti pač vikendaši, ki imajo stalno bivališče v Črnem Vrhu, pa se nekako ne štejejo k temu kraju, pa je nekako okrog osemdeset do devetdeset, se pravi vse skupaj 1250 prebivalcev. Število še vedno počasi, počasi upada, recimo število župljanov je bilo včasih tudi 1800 sem dobil zapisnik, pač planota se še vedno izseljuje, ni kakšnih velikih možnosti za zaposlovanje in ljudje se gotovo potem selijo tudi blizu mest, blizu delovnih mest.
Podružničnih cerkev nimate, imate pa veliko kapelic.
Ja, podružničnih cerkva hvala Bogu nimamo, imamo samo pokopališko kapelo, ki je posvečena svetemu Križu, pa tudi v domu ostarelih imamo se pravi prostor, kjer se zbiramo k sveti maši, ki je posvečena Materi Božji Brezmadežni. Imamo pa res veliko, veliko kapelic, pa tudi križev, znamenj. Kot zanimivost je to, da se pri teh znamenjih srečujemo v mesecu maju k šmarnicam. In tu je zelo velik obisk in ljudje radi pridejo, tam potem poslušamo šmarnice, Božjo Besedo in se ljudje srečamo in je prav res v naravi nekaj zelo lepega.
(pesem)
IZ FARNE KRONIKE.
Gospodična Nataša, kdo so tisti pomembni ljudje, ki so župnijo Črni Vrh posebej zaznamovali?
No, najprej bi omenila dva, moža, katerih spomenika tudi stojita v parku, najprej Matej Cigale, ki je študiral bogoslovje in pravo, izdal je občni državljanski zakonik in kazenski zakonik, potem je tudi bil urednik nemško slovenskega slovarja, ki ga je kasneje dopolnil z znanstveno terminologijo, potem je bil tudi dopisnik v novice in tudi prirejal slovenska besedila za Atlant, ki jih je izdajala slovenska matica. Potem gotovo še bolj znan je doktor Frančišek Lampe, on je bil teolog in filozof, tudi predaval na ljubljanskem bogoslovju filozofijo in dogmatiko, ljudem je najbrž najbolj poznan po Zgodbah Svetega pisma, bil je tudi ustanovitev Cirilskega društva, obnovil je Slomškove drobtinice, pa napisal je tudi filozofsko delo Uvod v modroslovje, pa zelo znan je tudi po tem, da se je prehitro izčrpal zaradi tako obilnega dela. 
Po njem se tudi imenuje vaš pevski zbor v župniji.
Tako je, ja. Potem Ivan Tominec, on se je ukvarjal predvsem z jezikoslovstvom in je izdal delo Črnovrški dialekt, kjer je zelo podrobno predstavljeno to naše narečje. Potem Vladimir Misel, ki je bil panslavist in pa poliglot in je finančno podpiral izdajanje zbranih književnih del. Potem tudi današnjim mladim še dokaj poznan monsignor Franc Rupnik, ki je pa predvsem znan po tem, da se je zelo zanimal za zgodovino, kar naprej je preučeval razna arhivska gradiva v Čedadu in Vidmu in pa kar mislim da je zelo pomembno tudi to, da je povezoval ljudi iz obeh strani, se pravi Slovensko in Italijansko stran, on je namreč tudi precej let služboval v Kobaridu in je bil, bi rekla, dovolj tudi geografsko dovolj blizu, da je lahko, bom rekla, tudi to počel. No, potem bi omenila še živečega in zelo aktivnega patra Marka Ivana Rupnika, ki ga najbrž tudi večina poslušalcev pozna, je jezuit, sicer je pa slikar in teolog. Je direktor centra Alletti in tudi vodi atelje duhovne umetnosti. Najbolj je znan po svojih mozaikih, prvega je izdelal leta 2000 v kapeli Odrešenikove Matere, zaradi katere je tudi prejel Prešernovo nagrado. Danes njegova dela in dela njegovih sodelavcev krasijo že številne cerkve po celi Evropi, pa tudi v Siriji in Združenih državah Amerike, najbolj odmevna v zadnjih časih sta gotovo mozaika v Lurdu in Fatimi, pa tudi v Sloveniji imamo že dvanajst njegovih mozaikov, pa tudi v našem domačem kraju, v domu starejših občanov Bor imamo tudi to, kar je že prej župnik omenil, mozaik Brezmadežne Device Marije.
Mogoče bi jaz še dodal glede doktorja Frančiška Lampeta, on je bil tudi prvi predsednik slovenskih čebelarjev, ko so se združili in začeli organizirano nastopati kot zveza čebelarjev v Sloveniji, to je bilo leta 1898, žal ga je potem bolezen in smrt prehitela, tako da je bil le eno dobro leto predsednik tega. Bil je pa prvi v Sloveniji predsednik čebelarske zveze.
Je poleg naštetih ljudi, še kakšen tak res pomemben dogodek, ki je vašo župnijo zaznamoval?
Ja, obstaja eden dokaj tragičen dogodek, ki se je zgodil v letu 1944, takrat je bil tisti znan napad na Črni Vrh in v tistem napadu je cerkev pogorela. Bilo je tudi veliko žrtev med domačimi fanti. Ta cerkev se je potem šest let obnavljala in po šestih letih je potem zopet normalno služila svojemu namenu. Kot eno zanimivost bi pa lahko še rekli, obstaja neka legenda, ki je podprta tudi z nekim napisom, v Idrijskem Logu namreč na neki skali stoji napis, to je bila filma v letu 1717, ljudsko izročilo pravi, da je škof prišel birmat birmance v Črni Vrh in ker mu župljani niso obljubili, da bodo popravili cerkev in so slabo skrbeli za župnika, se je kar odpravil naprej proti Idriji, župljani so potem pohiteli za njim, ga dohiteli v Idrijskem Logu in škof je kar na tistem mestu birmal birmance. To je kot neka zanimivost.
Najbrž danes te prakse več ni, ne?
Ne, danes je prvič je birmancev manj in pa tudi za župnika je dobro poskrbljeno.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Gospod župnik Srečko, na internetu sem si pogledal in videl, da je pastoralna dejavnost v vaši župniji precej živa. Kako vse skupaj povezujete, kakšne skupine pravzaprav imate?
Ja, v naši župniji se trudimo, da bi nekako res pokrili tisto trojno plat delovanja vsakega krščanskega telesa, se pravi Karitas, oznanjevanje in pa liturgijo. Za vse te veje se res trudimo, vsak po svoje, gotovo da župnija ima hvala Bogu, kar precej pridnih sodelavcev, ki prevzemajo razne naloge na tem področju. Tudi hvala Bogu, da imamo dve delujoči katehistinji, ki se trudita na področju kateheze, pa tudi drugače se mi zdi, da je župnija kar dobro pokrita s sodelavci, bodisi na področju petja, potem Karitasa, župnijski pastoralni svet je aktiven, pa zakonska skupina tudi se čuti, da deluje v župniji, daje nek ton župniji kot taki. Predvsem pa razvejano pevsko področje, se pravi od starejših do čisto majhnih otrok se vključujejo v to dejavnost in to se gotovo pozna potem tudi v življenju župnije.
Gospod Alojz Rupnik, Vi ste vodja župnijske Karitas, oziroma kakor sem slišal, dekanijske Karitas. Kdo so pravzaprav člani vaše župnijske Karitas?
Ja, naša župnijska Karitas deluje že, petnajst let bo sedaj v jeseni, in v glavnem so v naši skupini starejši. Nekaj je zadnja leta en par tudi mlajših, prav mladih pa sploh, bi rekel, ni še zaenkrat, deluje v župniji tudi morebiti ta mlajši, ena skupina, samo niso potem včlanjeni v našo, v glavnem so res starejši, kot ste že omenil, da sem voditelj dekanijske. Imam obe dolžnosti, da sem župnijske in dekanijske. V glavnem se povezujemo med sabo, imamo mesečna srečanja in tam se duhovno bogatimo, pa tudi rešujemo razne probleme, ki nastajajo na sami župniji, predvsem je, ker v naši župniji kakšne materialne stiske zaenkrat hvala Bogu ni, imamo pa kot povsod na svetu veliko starejših ljudi, ki so osamljeni. Živijo bodisi sami, po dva v hiši, po nekaterih tudi samo po eden, to so stari ljudje, ki so potrebni, če drugega ne, vsaj prijaznega obiska, zato imamo eno tako, bi rekel, prednostno nalogo, da te bolnike in ostarele obiskujemo predvsem za velike praznike, za Božič in Veliko Noč in tudi z majhno obdaritvijo. Potem pa še skupaj s pomočjo škofijske Karitas, ker sami župnijska Karitas kakšnih velikih sredstev nima, tako da dobimo nekaj sredstev tudi od škofijske Karitas, da potem pomagamo tudi tistim bolj socialno šibkim otrokom v šoli, bodisi z nabavo učbenikov, pa zvezkov in podobno. Nekaj mogoče tudi za miklavževanje podarimo. Miklavževanje v glavnem v naši župniji pripravlja Društvo prijateljev mladine, tako da mi pa nekaj zraven sofinanciramo, da pomagamo tem pripravam za miklavževanje, ker sama župnija nima toliko posebej še tele vse skupaj urejeno, da je miklavževanje skupaj. Res potem imamo pa še, v župniji je tudi dom ostarelih, je tudi tam okrog sto štirideset teh varovancev, noter in imamo tudi Karitas naj bi, ne skrbel, ampak obiskoval te bolnike noter in imamo res organizirano, da gremo za praznike h tem, ki so noter, k vsem, potem pa še posebej za tiste naše, ki so tam mogoče še, večkrat pa ena naša sodelavka Karitas ima tudi tam ima, kot ene molitvene ure, tako da se zbirajo skupaj, da molijo, potem pa ob sobotah mislim, da imajo. In zdaj zadnje časa se je tudi pojavilo, da je kar nekaj takih potreb, da je treba iti na dom k posameznikom, imamo par primerov, da more naša sodelavka hoditi tam, da nekaj osebne nege pa malo tudi gospodinjstvo porihta, potem vozimo kosilo za vikende, ker tej socialni delavci ob vikendih ne vozijo, tako da je kar pestro, ni pa, bi rekel, toliko res, da bi materialno kaj veliko pomagali, ker ni zaenkrat potrebe, pa tudi sredstev ni veliko. Mogoče bi še omenil skupno srečanje za vse bolne in ostarele, ki ga pripravljamo za, kadar praznujemo farnega zavetnika svetega Jošta, to je 10. junija, tisto nedeljo, ki je najbliže 10. juniju praznujemo farnega zavetnika in takrat imamo po sklepu celodnevnega češčenja imamo tudi sveto mašo, na katero povabimo in če je potreba tudi pripeljemo tiste, ki želijo, ostarele in bolne in potem imamo še po sveti maši še manjšo pogostitev, pa mal klepeta in tako, da se pogovorimo, tudi v dom za ostarele gremo iskat tistega, ki želi, tudi naše, ki so po drugih domovih, bodisi v Idriji, Logatcu, pa tudi v Ajdovščini, da lahko pridejo zraven takrat.
Če rek, da tisti, ki poje, dvakrat moli velja, potem to še posebej velja za župnijo Črni Vrh nad Idrijo. Gospa Katja, Vi ste voditeljica župnijskega pevskega zbora. Kako je pravzaprav s petjem v vaši župniji?
Ja, kot je že gospod župnik prej omenil v naši župniji delujejo štirje pevski zbori in v teh zborih je vključenih preko sto trideset pevcev. Najštevilčnejši je mešani pevski zbor, ki se imenuje po doktorju Frančišku Lampetu in v tem zboru prepeva kar šestdeset pevcev. Da je pa ta zbor tako številčen je pa zasluga prav v tem, da v naši župniji se trudimo, da delamo z mladimi pevci, z otroci in tako v župniji delujeta dva otroška zbora, mlajši in starejši zbor otroški in pa mladinski zbor, tako da večina pevcev, ki sedaj poje v mešanem zboru, pravzaprav izhaja preko teh zborov, pride do mešanega zbora. S pevci se trenutno ukvarjamo oziroma skrbimo za petje štiri zborovodkinje, ki smo hkrati tudi organistke, pomagata pa nam še dve organistki, ki tudi občasno korepetirata vaje. Vsi zbori se srečujemo na vajah enkrat tedensko. Trudimo se, da vsak od zborov sodeluje v vsakem delu cerkvenega leta vsaj enkrat pri bogoslužju oziroma ga oblikuje, drugače večino bogoslužij in praznikov oblikuje mešani zbor, trudimo pa se tudi, da pospešujemo to ljudsko petje pri maši, tako da skoraj ni maše, kjer ni ljudske pesmi, da tudi ljudstvo zraven potegne, kakor rečemo po domače. Zborovodkinje se tudi trudimo, da se redno izobražujemo na raznih seminarjih, da se udeležujemo dekanijskih srečanj zborovodkinj in organistov, hkrati se pa tudi kot zbor udeležujemo teh dekanijskih srečanj. V Idrijskocerkljanski dekaniji imamo srečanja vsako leto. Prvo leto so srečanja za mešane zbore, naslednje leto za otroške in mladinske zbore in tako se na dve leti to menjuje.
Sodelujete tudi v Logu pri Vipavi?
Ja, naš mešani zbor doktor Frančišek Lampe je redni udeleženec tega škofijskega srečanja odraslih pevskih zborov v Logu pri Vipavi. Mogoče bi omenila še to, da mešani pevski zbor sodeluje tudi izven cerkve. Redno se udeležuje revije Primorska poje. Potem sodelujemo na teh občinskih revijah, kjer tudi mogoče s te strokovne plati dobimo neke namige, ali delamo s pevci prav in tako, tudi potrditve mogoče, ne, da v nečem napredujemo. Gostovali pa smo tudi že v tujini. Prepevali smo v Rimu, na Dunaju, v Berlinu, lansko leto pa smo bili na srečanju slovenskih zborov zahodne Evrope v Essnu, tako da res, pevsko življenje v naši župniji je zelo živo in mislim, da je tukaj tudi velika zasluga pač same pripravljenosti zborovodkinj, trudimo se, da dejansko tudi za vzgojo pevcev, vzgajamo zborovodje oziroma da vsak organist nekako poskrbi za svojega naslednika. Mislim, da je treba omenit tudi dobro sodelovanje z gospodom župnikom in pa z ostalimi skupinami, ki delujejo v župniji.
(pesem)
Gospod Dušan, je tudi sodelovanje župnijskega pastoralnega sveta tako močno povezano z župnikom?
Seveda, brez župnika bi pastoralni svet težko deloval, v župnijskem pastoralnem svetu nas je dvaindvajset. To smo člani skupin in pa izvoljeni člani po zaselkih. Imamo tako od štiri do pet srečanj letno. Na srečanjih pa običajno obdelamo neko temo, pregledamo liturgični koledar in se dogovorimo za razna sodelovanja, katera skupina bo sodelovala, kaj bo pripravila, kdo bo za to odgovoren. Potem pregledamo, kako smo te stvari v prejšnjem obdobju uresničili, ali smo bili kakšni problemi, kaj nas je zaviralo, kaj je pospeševalo delovanje. Župnijski svet je neka povezava med župnikom in občestvom, ker stik župnik pa posamezni vernik ni tako pogost in tako vsakodneven, zato je dobro, da je vmes nek člen, kjer se stvari, ki so v župniji aktualne ali pa mogoče tudi manj prijetne, da se to na nekem srečanju obdela, se najde rešitve, se sprejme sklepe, in potem se vidi, kako to sprejmejo ljudje in zopet se ti njihovi odzivi obravnavajo in tako stvar gre naprej. In tudi občutek, da se nekdo zanima za, za življenje vernikov ali pa obratno, da se verniki zanimajo, kako poteka delo v župniji, je samo spodbudno.
Ja, jaz bi dodal tudi tole, če lahko. Gospodarski svet ali tako zvani ključarji, to je posebna skupina v župniji, ki skrbi pač za gospodarske stvari, je pa predstavnik v župnijskem svetu, tako da je tudi tukaj povezava in tudi obveščenost, se pravi je ta povezava med župnijskim svetom in gospodarskim svetom, a ne, in gotovo tudi župnikom je tukaj čisto na mestu. In tako da v vseh gospodarskih stvareh se najprej župnik kot župnik pogovorim s ključarji, potem oni prenašajo to tudi na župnijski svet, ljudi in informacija teče.
Gospod Srečko, Vi sami vodite verouk na župniji? 
No, za vodstvo celotnega verouka na župniji sem malo prestar že in tudi hvala Bogu, ko sem prišel v Črni Vrh so bile že katehistinje in tudi pripravljenost na tem področju je velika, tako da mi pri verouku pomagata dve katehistinji. Ena, ki še hodi v šolo in bo drugo leto končala katehetsko pastoralno šolo, mati šestih otrok in se pravi, katehistinja in učiteljica po vrhu tudi, se pravi je res dobra za katehezo, ta druga katehistinja pa je Nataša Felc, ki bo pa sama predstavila svoje delo na župniji.
No, jaz sem katehistinja že kar iz časa študija, mislim da letos že teče enajsto leto, kar poučujem verouk. Na začetku sem poučevala eno uro tedensko, zdaj pa kar dve uri, v glavnem se v večini ukvarjam s starejšimi otroki, tako kot že tudi po službeni plati, poleg teh učbenikov, ki jih predpisujejo slovenski katehetski svet in se pravi, po njih tudi poučujemo verouk, poskrbimo tudi za to, da se otroci vključujejo v življenje župnije, tako da se trudimo, da sodelujejo pri svetih mašah vsaj enkrat v vsakem obdobju cerkvenega leta. Na pripravo zakramentov pa po navadi, to je, se pravi za obhajilo ali pa birmo, no, pripravo na obhajilo vodi gospod župnik Srečko, pripravo na birmo pa tudi, ki tisto leto birmance poučuje in običajno ravno tako po istih učbenikih, s tem da birmancem dodamo še kakšno obveznost. Obveznost? Priložnost za oblikovanje in rast in po navadi je to kakšen vikend duhovnosti, pa še kakšna druga oblika srečanja, recimo oratorijski dnevi v zadnjem času. Otrokom poleg rednega verouka nudimo tudi v letošnjem letu, če bo po sreči, jim bomo nudili že četrtič, oratorij. Kaj je to verjetno pozna celotna Slovenija, ker je to v zadnjem času, kar precej razširjeno po vsej Sloveniji. In pa tudi oratorijski dnevi, s katerimi smo pričeli lansko leto, tako da še med šolskim letom otrokom popestrimo en dan. Če še omenim tako na splošno dojemljivost otrok za to versko sporočilo oziroma za katehezo, nekako opažam, da je ta večja pri mlajših otrocih, jaz včasih rečem gospodu župniku, da otroci bolj verjamejo njegovim zgodbicam, a ne, no v glavnem v višjih razredih pa tudi zelo odvisno od družine, večinoma pa prevlada to, neko tako eno splošno mnenje, neka povprečnost, a ne, da se noče nihče izpostavljat, tako, to po navadi pri mladih pride potem na plano. No, pri sami mladini, če omenim še tukaj, ker sem tudi sama nekaj let že voditeljica mladinske skupine, no, v letošnjem letu to vodstvo prevzema kolegica Urška, tudi pri obisku mladinskih srečanj, ki so tako zelo različno obiskana, moram reči, da se kar pozna to, toliko tudi sama družina sodeluje pa pač tudi koliko mladim to pomeni, pa koliko si vzamejo časa za to.
Poleg naštetih aktivnosti v župniji je živo tudi gibanje Vera in luč?
Ja, gibanje Vera in luč v naši župniji živi že šestnajsto leto, se pravi od leta 1993, in moram reči, da je to gibanje res kar živo. Vključuje pa, oziroma povezuje Lučke, petnajst lučk, prijatelje in njihove starše in sorodnike iz petih župnij, se pravi ne samo iz domače župnije, ampak še iz okoliških, Godoviča, Zavratca, Cola in Gradišča pri Vipavi, tako da so naša srečanja, bi rekla, kar medžupnijska, ne, in tudi meddekanijska, tako da je res zelo živahno in zelo lepo.
V župniji je aktivna tudi zakonska skupina. Deluje že več kot petnajst let. V zakonski skupini se srečujemo zakonci, približno deset parov, včasih kakšen več, kakšen manj. Srečanja imamo v župnišču in z velikim veseljem je z nami vedno tudi gospod župnik. Zakonska skupina je skupina, ki na zunaj ne kaže nekih oprijemljivih in vidnih velikih stvari, ampak pomembno je, da se zakonci srečujemo, da si izmenjujemo mnenja, da se pogovarjamo, da vidimo, kako živi eden, kako živi drug. Seveda tudi v župniji sodelujemo, vsako leto pripravimo križev pot, sodelovanje pri križevem potu, ti križevi poti so običajno zelo osebni, zelo globoki in zelo lepi. V cerkvenem letu pride tudi ena ali dve maši, ki jo popestrimo s svojim sodelovanjem, pripravimo razne uvode, prošnje, zahvale in podobno, najlepši del je seveda piknik, ki ga pripravimo v juniju, tega se seveda najbolj veselijo otroci. Ko smo začeli z zakonsko skupino, je bilo teh otrok, bi jih lahko prešteli na prste obeh rok, sedaj so pa nekateri že zelo odrasli in odzadaj jih je cela četica manjših, ki z velikim veseljem pričakujejo ta dan, kjer se lahko potem srečajo, se igrajo, sploh pa so veseli, ker so lahko skupaj kot družina z drugimi družinami.
(pesem)
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Gospod Srečko, zakaj ste kot župnik župnije Črni Vrh posebno hvaležni Bogu?
No, posebej sem Bogu hvaležen za to, ker pač je Božja previdnost me pripeljala v Črni Vrh, kjer je samo ena cerkev, brez podružnic in brez kakršnihkoli, se pravi drugih obveznosti, drugih župnij. Prej sem namreč imel štiri župnije in trinajst cerkve, potem veste, koliko je dela. Tukaj je pa samo ena cerkev vse skupaj in zato se res Bogu zelo hvaležen. Potem, gotovo da sem Bogu hvaležen za vse te sodelavce v župniji, pripravljenost ljudi za sodelovanje in tudi gotovo za vse, kar tudi starejši s svojo molitvijo, s svojim trpljenjem in zanimanjem za župnijo, ko jih obiskujem in vidim, da so z župnijo povezani in to me zelo veseli in daje nekega novega upanja, zato sem gotovo Bog zelo hvaležen. Prav tako mi daje ta elan in novega upanja najprej, bi rekel, ta povezanost z Bogom, tudi sam jo skušam graditi z vsakodnevno molitvijo, gotovo, da mi daje to novo upanje tudi sodelovanje v župniji, skrbi me pa malo predvsem to, kaj bo z duhovnimi poklici. Črnovrška župnija je imela do sedaj veliko duhovnih poklicev, triinštirideset duhovnih poklicev, duhovnikov je bilo iz naše župnije, še živečih je osem, in kar znani duhovniki, kot je gospod Silvester Čuk, gospod Gašper Rudolf, gospod Franc Pivk, Niko Rupnik, Janez Kavčič, Kavčič Franc, potem že omenjeni gospod Marko Rupnik in Joško Zajec, ki ravno tako deluje v Rimu kot jezuit. Tudi redovne sestre, imamo kar nekaj še živečih, zelo bi si želel, da bi se kdo od mladih odločil za duhovni poklic in vidim, da nekateri tudi ta duhovni poklic imajo.
DOBRO JE VEDETI.
Približali smo se koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske svete maše so v župniji Črni Vrh nad Idrijo ob sedmih in ob desetih zjutraj. Bi gospod Srečko povabili naše poslušalce na kakšno srečanje, morda?
Ja, dragi poslušalci, če želite priti k sveti maši v Črni Vrh ste slišali kdaj so svete maše, posebej pa vas vabim na praznik svetega Jošta, ki se še vedno praznuje po starem koledarju: prva nedelja po 10. juniju, ta praznik je čisto duhovni praznik, imamo celodnevno češčenje dopoldne, po skupinah molimo, popoldan ob treh imamo sklep češčenja in tudi srečanje za bolne in ostarele. Medtem ko sozavetnica naše župnije pa je sveta Marjeta, to pa je po navadi prva nedelja po 20. Juliju, takrat pa je gotovo najprej dopoldan slovesna sveta maša, popoldne pa imamo potem veselico, ples, tombolo po navadi, pa še kaj drugega pripravijo gasilci, naši pridi gasilci in tako, da imamo ta praznik tudi na zunaj. Imamo pa tudi lepo telovo procesijo, tudi to, če boste lahko prišli, recimo na praznik Svetega Rešnjega Telesa, povabljeni vsi, je tudi zelo lepa procesija, vsako leto se je veselim, ker skupaj po vasi častimo sveto Rešnje Telo in to v stari obliki procesije. Drugače kakšnih večjih ostalih praznikov nimamo razen prvih obhajil, birm ali recimo ob ko imajo razni duhovniki svoje jubileje, takrat pa boste itak slišali povabilo po radiu Ognjišče.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Sveti Jošt.
Prosi za nas.
V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župnijo Črni Vrh nad Idrijo. Z vami sem bil Bor Sevšek, vabim vas, da nam prisluhnete tudi prihodnji ponedeljek.

Ni komentarjev: