1. DEL PRIDIGE (1min 45s)
______________________________________________________
2. DEL PRIDIGE (2min 3s)
_____________________________________________________
3. DEL PRIDIGE (1min 22s)
______________________________________________________
4. DEL PRIDIGE (50s)
LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO!
Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Luciji pri Portorožu, kjer sem kot diakon do junija 2013 na pastoralni praksi vsak konec tedna.
»Mladenič, rečem ti vstani.« Naše
poti se razhajajo. Vedno znova moramo znova začeti, znova oditi, tako kot danes
Jezus v to vas. Štirinajst dni nazaj na Binkošti smo razmišljali o notranjosti,
o tem kaj lahko Sveti Duh, Bog naredi za nas. In če se spomnite: Ko se ne morem
odločiti, zakličem: Pridi, Sveti Duh. Strah me je, šepnem: Pridi, Sveti Duh.
Vsega mi je dovolj, ne vidim več smisla, zavzdihnem: Pridi, Sveti Duh. Boli me
srce, zajokam: Pridi, Sveti Duh. Sam se, pomislim: Pridi, Sveti Duh. Skratka,
človek sem, pokličem: Pridi Sveti Duh. Prišel bo.
Kaj pa danes? »Mladenič rečem ti
vstani!« Treba je razumeti, da mi nismo Bogovi in to lahko reče le Jezus. Ali
pa boste navajeni na prejšnjič rekli: Recept je preprost. »Samo rečeš in
vstane. To pa res ni nič posebnega. To bi znal storiti vsak.« In zakaj tega
vsakdo ne stori? Zakaj ne samo reče, samo pokaže, pa bi bilo vse drugače?
Res. Jezus namreč tega ni rekel samo mladeniču. To je rekel tudi njegovi materi. Da bi tudi ona slišala, da bi se naučila, kaj je treba govoriti svojemu otroku. Da bi vedela, da mu je treba to vedno znova govoriti in se nikdar ne ustaviti, pa četudi se zdi nesmiselno. Govoriti, tudi če bo odmahnil z roko. Govoriti seveda bolj z dejanji kot z besedami. Govoriti, da bo razumel: treba je vstati.
Ker to preprosto mora slišati. Ker mora vstati iz kulture smrti in iti v življenje. Kdo mu bo sicer povedal, če ne mi?
Morda mi boste potožili, da ste nemočni, nesposobni, da nimate možnosti pri tem, kar jim v duše vceplja svet. Pa to skorajda ni res. Tako tesno so vam blizu, da jim vaša dejanja govorijo bolj kot katerakoli druga. Včasih, ko se ne vidi poti, takrat je treba vztrajati, in rezultat bo prišel. Še posebno, če so drugače navajeni in so drugačna kakor tista zunaj hiše. Če ste sposobni predenj postaviti zahtevnost. Če se je sami ne bojite. Če je v vašem načrtu res dobro, ki jim želite, ne pa to, da bi bili pri njih priljubljeni. Res, treba je samo reči, samo pokazati.
Ker to preprosto mora vedeti. Kdo mu bo to pokazal, če ne mi?
Prevečkrat nas onesposobijo že zavijajoči pogledi in vzdihi o staromodnosti. Mislimo si, da jim bomo ustregli, da bomo »kul« in »super«, če se bomo pač vdali toku in jih pustili, da gredo, kamor gredo. Pa ne bomo. Ne. Mladi želijo in potrebujejo nekoga, ki jim bo znal postaviti meje, ki jim bo vedel povedati, kaj je zanje dobro, ki bo imel z njihovimi težavami sočutje in jih bo poskušal razumeti, ne pa jih pustiti, da grejo svojo pot. Mladi potrebujejo nekoga, ki bo hodil pred njimi in ki jih bo prijel za roko, kadar bodo duhovno umrli ter jim rekel: »Mladenič, rečem ti: vstani!«
Naša naloga, naša pot, naše besede morajo biti zahtevnost, drugačnost, ki jim ne bo všeč. A saj tudi nobeno zdravilo ni sladko, pa prinese veliko dobrega. Saj imajo vendar samo nas. Saj smo vendar samo mi, ki jih v razumevanju njihovih težav ne želimo oropati.
Ne slišijo? Morda dolgo časa ne bodo, kot sem že povedal, ampak treba je vztrajati. Ali pa vsaj ne bo videti, da so. A nihče ne ve, koliko časa potrebuje seme, da zrase. Eno prej, eno kasneje. A če ni semena, nikoli ne bo zrastlo.
Zavedajmo se: smo sejalci. Sejalci, ki morajo noč in dan hoditi po polju in metati vanj besede tistega lepega dne: »Mladenič, rečem ti: vstani!«
Res. Jezus namreč tega ni rekel samo mladeniču. To je rekel tudi njegovi materi. Da bi tudi ona slišala, da bi se naučila, kaj je treba govoriti svojemu otroku. Da bi vedela, da mu je treba to vedno znova govoriti in se nikdar ne ustaviti, pa četudi se zdi nesmiselno. Govoriti, tudi če bo odmahnil z roko. Govoriti seveda bolj z dejanji kot z besedami. Govoriti, da bo razumel: treba je vstati.
Ker to preprosto mora slišati. Ker mora vstati iz kulture smrti in iti v življenje. Kdo mu bo sicer povedal, če ne mi?
Morda mi boste potožili, da ste nemočni, nesposobni, da nimate možnosti pri tem, kar jim v duše vceplja svet. Pa to skorajda ni res. Tako tesno so vam blizu, da jim vaša dejanja govorijo bolj kot katerakoli druga. Včasih, ko se ne vidi poti, takrat je treba vztrajati, in rezultat bo prišel. Še posebno, če so drugače navajeni in so drugačna kakor tista zunaj hiše. Če ste sposobni predenj postaviti zahtevnost. Če se je sami ne bojite. Če je v vašem načrtu res dobro, ki jim želite, ne pa to, da bi bili pri njih priljubljeni. Res, treba je samo reči, samo pokazati.
Ker to preprosto mora vedeti. Kdo mu bo to pokazal, če ne mi?
Prevečkrat nas onesposobijo že zavijajoči pogledi in vzdihi o staromodnosti. Mislimo si, da jim bomo ustregli, da bomo »kul« in »super«, če se bomo pač vdali toku in jih pustili, da gredo, kamor gredo. Pa ne bomo. Ne. Mladi želijo in potrebujejo nekoga, ki jim bo znal postaviti meje, ki jim bo vedel povedati, kaj je zanje dobro, ki bo imel z njihovimi težavami sočutje in jih bo poskušal razumeti, ne pa jih pustiti, da grejo svojo pot. Mladi potrebujejo nekoga, ki bo hodil pred njimi in ki jih bo prijel za roko, kadar bodo duhovno umrli ter jim rekel: »Mladenič, rečem ti: vstani!«
Naša naloga, naša pot, naše besede morajo biti zahtevnost, drugačnost, ki jim ne bo všeč. A saj tudi nobeno zdravilo ni sladko, pa prinese veliko dobrega. Saj imajo vendar samo nas. Saj smo vendar samo mi, ki jih v razumevanju njihovih težav ne želimo oropati.
Ne slišijo? Morda dolgo časa ne bodo, kot sem že povedal, ampak treba je vztrajati. Ali pa vsaj ne bo videti, da so. A nihče ne ve, koliko časa potrebuje seme, da zrase. Eno prej, eno kasneje. A če ni semena, nikoli ne bo zrastlo.
Zavedajmo se: smo sejalci. Sejalci, ki morajo noč in dan hoditi po polju in metati vanj besede tistega lepega dne: »Mladenič, rečem ti: vstani!«
________________________________________
1!
Ni komentarjev:
Objavite komentar