KDO
SMO UDELEŽENCI MISIJONSKEGA TABORA INDIJA
2013
Misijonski tabor je organiziran v
okviru misijonskega krožka, ki deluje znotraj Jegličevega dijaškega doma. Naša ekipa prostovoljcev šteje 7 članov, od tega tri fante in štiri dekleta.
Tabor bo potekal od 17. julija do 14. avgusta 2013 v Indiji in
na Tajskem. Ker smo naj preje hoteli preveriti Božjo voljo glede našega
misijonskega tabora smo zmolili devet dnevnico in dobili jasen dogovor že v
času poteka devet dnevnice. Posvetovali smo se tudi z našimi misijonskimi
gostitelji in tako smo odgovorili na njihovo vabilo. Tako bomo v Kolkati tri
tedne pomagali v sedmih centrih za uboge pod okriljem Misijonark ljubezni. V
času enotedenskega obiska na Tajskem pa
bomo sodelovali s svojimi pričevanji misijonske izkušnje doma in iz Indije v šolskih in socialnih centrih, ki jih
vodijo sestre Uršulinke Rimske Unije.
Obiskali in maševali bomo tudi na grobu naših slovenskih misijonarjev v
Kolkati – na grobu jezuita parta Jožeta Cukaleta in v Chiang Maiu na grobu uršulinke sestre
Frančiške Novak. Ker bomo imeli s seboj
tudi letošnjega novomašnika Blaža Batagelja bomo imeli privilegij pri udeležbi
vsakdanje svete maše v slovenskem jeziku. Naše priprave smo pričeli v času prve vikend
priprave od 15. do 17. marca 2013 v župniji Portorož, kjer je na pastoralni praksi naš diakon Blaž. V pripravi pa imamo še
drugi vikend priprave v mesecu maju. Prvi vikend smo se bolj spoznavali in pridobivali čim več informacij glede Indije,
Misijonark ljubezni in kako izgledajo misijoni v Indiji. Sicer pa so vedno najbolj pomembne duhovne
priprave. Vsi udeleženci si sami krijemo
potne stroške, kakor tudi stroške bivanja in hrane. Vse prijatelje
lepo pozdravljamo v imenu celotne misijonske odprave, prosimo za molitveno
podporo in če kdo želi, lahko odda »dva novčiča« za potrebe centrov za uboge v
Kolkati. Misijonarke ljubezni za vsak
dar vedno izdajo pisno potrdilo. Po
vrnitvi iz Misijonskega tabora pa smo pripravljeni priti podeliti našo novo
izkušnjo tudi z vami. Hvala že v naprej in Bog Vas živi, saj poznamo rek: »Z
Bogom prični vsako delo, da bo dober tek imelo.« V molitveni navezi.
Misijonska odprava, mladi misijonski
prostovoljci, Indija 2013
Moje ime je Blaž Farič in prihajam iz
Ljubljane in letos zaključujem šolanje na Škofijski klasični gimnaziji. V
svojem prostem času se rad ukvarjam s športom, pojem in igram
kitaro. Prihajam iz velike 9-članske družine, kjer se vedno kaj dogaja, še
posebno ob večjih družinskih praznikih. Ravno pozitivna izkušnja iz družine me
je pripeljala do tega, da sem se prijavil na misijonski tabor v Bolgariji, kjer
bomo prostovoljci pomagali tamkajšnjim ljudem. Slednje je zame predvsem
priložnost, da naredim nekaj dobrega za soljudi, si razširim obzorje, se
seznanim z drugimi navadami ... predvsem pa, da se naučim sprejemati
drugačnost. Mislim, da je zaradi tega več kot vredno "žrtvovati" del
najdaljših počitnic in jih koristno ter prijetno preživeti.
Sem Mojca Bitenc, maturantka ŠKG
v Ljubljani. Rada imam šport, sploh odbojko in smučarske skoke. V prostem času
rada tudi berem, pišem in se sprehajam po gozdu z Bobijem, mojim psom. Sicer pa
obožujem potovanja in morje! Verjamem namreč, da težave ob njem enostavno
odplavajo na odprto in nekje vmes potonejo ali pa izhlapijo v nebo.
Sem družabna in rada delam z
ljudmi. Morda najraje s starejšimi. Zato bi bilo najverjetneje potrebno
okriviti moja stara starša, s katerima sem preživela veliko časa in se od njiju
veliko naučila. Nesebična pomoč drugemu se po mojem mnenju namreč prične že
doma.
Pravzaprav niti ne najdem nekega ključnega vzroka, da sem se
odločila za misijon. Že od nekdaj sem govorila, da bom 'šla na misijon' in ob
enem tudi vedela, da bom zgrabila prvo priložnost in tako sem jo.To bo tako
moja prva izkušnja te vrste in že sedaj upam, da tudi ne zadnja J
Sem Blaž Batagelj. Prihajam iz Vipavske
doline, natančneje iz vasi Kamnje, kjer je tudi župnijska cerkev svetega
Mihaela. Gospod se me je bolj opazno dotaknil v Škofijski gimnaziji Vipava.
Leta 1996 se mi je dan papeževega obiska v Postojni, ko sem bil tam kot
ministrant, močno vtisnil v spomin. Ta dve stvari sta bili potrebni, da sem se
po končani srednji šoli vpisal v bogoslovje. Po prvem letniku je Gospod že spet
posegel vmes in izrabil moje zanimanje za umetnost, saj sem prav preko razstave
na Rakovniku dobil kontakt od Marije Leskovec in tako smo leta 2007 skupina 13
mladih misijonarjev odšli v Indijo. To obdobje misijonarjenja v Indiji, s tremi
duhovnimi pripravami prej in predstavitvami, ki so sledile po župnijah, je bilo
najbolj intenzivno obdobje mojega življenja, to vedno bolj spoznavam. Tam sem
spoznal dve duhovnosti, ki bosta oblikovala moje duhovniško življenje, ena je
duhovnost, ki poje globoko v mojem srcu, druga duhovnost pa je poklic.
Nagovarjajo me naši mučenci: Lado Piščanc, Ludvik Sluga, Filip Terčelj,…
Moja odločitev za poletni tabor v Indiji prišla naključno. Odzval sem se na povabilo Blaža Batagelja. To povabilo sem sprejel kot izziv, ki povezuje mojo željo po odkrivanju zame nečesa novega, druženju in potovanju. Obenem pa je to tudi priložnost, da narediš nekaj dobrega in tako prispevaš k medsebojni solidarnosti.
Sem Marija Leskovec, doma iz župnije
Vrhnika in delam že več kot 20 let z mladimi. Misijonsko delo me navdušuje že
od otroških let. Imam več kot
dvajsetletno izkušnjo vodenja misijonskih taborov doma in v tujini. Letošnji Misijonski tabor v Indiji bo zame že
14 obisk Indije. Vsak misijonski tabor vidim kot velik Božji dar in hkrati šolo
medgeneracijske solidarnosti za vse udeležence. Mati Terezija pravi: »Kar
jaz ne morem, ti lahko narediš, kar ti ne moreš narediti, jaz lahko, skupaj pa
lahko naredimo veliko dobrega.« In v tem duhu si želim, da bi lahko skupaj z
Božjo pomočjo uresničili tudi letošnji poletni misijonski tabor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar