VELIKA NOČ 1. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

PRVI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA:  NAŠI ODNOSI MED LJUBEZNIJO IN SEBIČNOSTJO

Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav pred mikrofonom radia Ognjišče.

Dober dan.

Pred nami je prvi nagovor v radijskem misijonu. Danes na temo: naši odnosi med ljubeznijo in sebičnostjo. Zakaj je biti s Kristusom težko? Pater Marko, zakaj ste si izbrali tak naslov za prvo katehezo?

Sveti Ignacij Lojolski začne svoje duhovne vaje s posebnim spraševanjem vesti. Kaj to pomeni? Za njega je posebno spraševanje vesti opazovanje tistega, kar človeka boli. Se pravi, začne se z nečim zelo konkretnim. Vsak od nas ima nekje en trn, ki ga velikokrat občuti. Ti lahko hodiš, narediš eno čudno kretnjo in te zaboli. In Ignacij pravi: začnemo s tem. Duhovno pot se začne z nečim konkretnim. In mislim, da za človeka največja konkretnost so medosebni odnosi. In ker so naši odnosi usidrani in utemeljeni v odnosu s Kristusom, se mi zdi, da je znotraj vsega našega izročila ta običaj, ta navada, da se začne opazovati, kako je moj odnos z Gospodom Jezusom Kristusom.

(glasba)

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim, poslal me je, da oznanjam jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sedel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj in začel jim je govoriti. Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali. Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust in govorili: Ali ni to Jožefov sin? On pa jim je rekel: Seveda mi boste povedali ta pregovor: zdravnik ozdravi sebe. Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tukaj v domačem kraju, in rekel je: Resnično povem vam, nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim. Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota po vsej deželi, toda Elija ni bilo poslan k nobeni izmed njih, razen k Vdovi v Sarepto na Sidonskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamana. Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

(pesem)

No, skušajmo zdej vstopiti malo v ta odlomek, ki smo ga prebrali in ga malo teološko, duhovno odpreti. Naj prvo vidimo, da Luka, ki je evangelist, ki je posvetil največ pozornosti Jezusovemu otroštvu, se spet vrne v Nazaret in pravi, da je to kraj, kjer je Jezus odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico, se pravi, Luka takoj pokaže, da je Kristus v Nazaretu, kjer se je po vrnitvi iz suženjstva naselilo najbolj, najbolj radikalna Judovska tradicija, plemena, ki so najbolj radikalno živeli Judovsko tradicijo in se vidi tudi Jezus, prav zato, ker je tam bil rojen, tam živel, je se naučil vsega, kar je bilo treba in verjetno vse te stvari opravljal in živel s tako točnostjo in strogostjo, kakor so ti Davidovi potomci, ki so živeli v Nazaretu vztrajali in ohranjali to njihovo izročilo. No, stopil je v shodnico in tam je vstal, da bi bral. To gotovo ni kar tako, da bi sam od sebe vstal. Mi vemo, da so v shodnicah bili spiski, po katerih so brali možje raznih družin po vrstnem redu, in očitno je bil to dan Jezusove družine, se pravi svetega Jožefa. In Jezus je vstal in so mu podali zvitek preroka Izaija. Zanimivo, da je tu prerok, o katerem je Kristus verjetno največ razmišljal in v katerem se Kristus tudi najbolj prepozna, ne, recimo, če se spomnimo, ko Janez Krstnik pošlje učence vprašati Kristusa, če si ti ta pravi, ki ga čakamo, ali moramo enega drugega čakati, mu je Kristus praktično citiral samo Izaijo. In zdaj je vzel v roke točno zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek, našel mesto in začel brati. Vidimo, da Kristus deluje zelo bogoslužno, zelo veličastno. Odvil je zvitek, poiskal mesto, bral, nato je zvitek spet zavil, ga vrnil služabniku in sedel. Kristus očitno vse te stvari dela z eno določeno mogočnostjo, dostojanstvenostjo, zelo bogoslužno, in jasno, da če on si vzel čas, ne, in z vsako to kretnjo, čas, ki je potreben zanjo in to izvedel z eno določeno pozornostjo, je normalno, da so bile oči vseh v sinagogi uprte vanj.

Bi lahko rekli, da so s tem, ko so ga tako gledali, so ga nekako sprejeli, hitro so se nanj…

…navdušili zanj.

Absolutno, zato ker on je prebral odlomke iz preroka Izaija, tako imenovane mesijanski odlomki. To so odlomki, ki govorijo o prihodu Odrešenika, Mesije, in zanimivo, da prve besede iz Svetega pisma, ki je oče v Izraelu naučil svoje otroke, je bilo pač to, poslušaj Izrael. Druga stvar so bili pa tile mesijanski odlomki, odlomki o časih odrešenja, prišel bo čas odrešenja. Zanimivo recimo, še v dvajsetem stoletju imamo eno izredno lepo pričevanje o tem, velikega slikarja Marca Chagalla. Marc Chagall je bil jud, ruski jud, potem emigriral na zahod, prišel v Francijo. In kot vemo je v svojem slikarskem opusu ustvaril ogromno bibličnih del. In ker ta mož je živel zelo častitljivo starost, ne, je na koncu svojega življenja, se spomnim, da en intervju, kjer ga je novinar vprašal, pravi, vi ste ogromno Svetega pisma naslikali, a pogosto berete Sveto pismo. In Chagall pravi, jaz nisem nikoli bral Svetega pisma. Pravi, pa Vi ste toliko slikali Svetega pisma, je nemogoče. Ne, pravi, jaz znam Sveto pismo na pamet. In novinar se začudi, pravi, kako to. Pravi, veste, ko smo mi bili majhni otroci, v ruskih dolgih večerih in nočeh, nam je oče pripovedoval Sveto pismo in mi smo se ga naučili na pamet. In tam pravi Chagall, in najbolj sladke, najbolj ljubljene in priljubljene besede, ki smo jih poslušali od očeta in se jih naučili je bil prerok Izaija, ko napoveduje Mesijanski čas. Zanimivo ne, še na koncu dvajsetega stoletja en slikar takega formata kakor Chagall pove, da te besede so se najrajše poslušale, to je bilo najlepše, kar se je lahko poslušalo, ko bo prišel Odrešenik, ko bodo slepi spregledali, ko bodo jetniki osvobojeni in tako naprej, ne, se pravi, Kristus je prebral to, kar je za ušesa Judov najlepše za poslušanje, zato so ga sprejeli čisto takoj, ne. In oči vseh so bile uprte, ne. Vse je bilo skoncentrirano, osredotočeno na Kristusa, kar pozneje sveti Pavel v pismu Hebrejcem, ali Apolo, kdor ga je napisal, pravi: imejte uprte oči na Kristusa, v Kristusa. Tle se je točno to zgodilo. V tej sinagogi v Nazaretu. In ko je Kristus zvil ta zvitek Izaije in se mi zdi, da lahko rečemo, da je pravilno, da ga je zvil. Zakaj? Ker zdaj je ta beseda, ki jo je on prebral, tam fizično prisotna. Tisti zvitek v tem smislu nima več smisla. Zdaj je tam, zdaj ga lahko gledajo, zdaj vidijo obličje te Besede, ki so jo poslušali, obličje Besede, ki so jo poslušali. In se mi zdi zanimivo, da takoj srečamo tukaj razna čutila. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti, danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali, in dobesedno tam pravi, kakor ste vi z vašimi ušesi slišali. Oči vseh, ne, uprte vanj in vaša ušesa. Oči in ušesa, in potem še pride na dan usta, ne, pravi: vsi so zanj pričevali. Čudili so se besedam milosti, mnogi kodeksi to prevajajo tudi, da so se čudili besedam, ki so tako ljubeznive, tako mehke, tako rade se poslušajo, ne, te milostne besede, ki so prihajale iz njegovih ust. In imamo oči, ušesa in usta. Se pravi, Izrael poslušaj, poslušaj Izrael. In Izrael je samo poslušal besedo. Zdaj je prišla Beseda, ki je človek postala, je prebrala to besedo, jo je zavila in oddala, ker zdaj je tam. In zdaj njegova usta govorijo. Se pravi, zdaj pa tudi ni več isto kakor prej. Prej je Izrael poslušal, ne, ma ni videl ust, zdaj pa jaz vidim telo in usta na obličju tiste Besede, ki zdaj govori. To je obličje Besede. To je nekaj izredno močnega, lepega. Kaj to pomeni? To pomeni, da Kristus jasno pokaže na mejnik med obdobjem, ko se je samo poslušalo in zdaj obdobjem, ki je bolj polno. Kjer se posluša in to kar se posluša, se vidi. Recimo, po Hebrejski tradiciji, Judovskem izročilu, kadar je nekdo bil mogočen v besedi, kakor Mojzes, potem pa se je to še videlo, kar je rekel, v dejanjih, to je ta pravo, ne. In to so imenovali beseda z avtoriteto, ker to kar reče, tudi pokaže in Kristus z njegovimi usti, ne, spregovori, oznani, s svojo osebo, v svoji človečnosti tudi, v tej človeški razsežnosti Božje osebe Jezusa Kristusa, Kristus pokaže na svojem telesu, to kar pove. Se pravi, ko je on oznanil recimo to, bo prišel leto milosti, usmiljenje Božjega. Kje se bo to pokazalo? Na njegovem telesu, na njegovem telesu. Mi vstopamo zdaj v zadnji čas pred veliko nočjo in to bodo dnevi, ko se bomo neprestano spominjali Kristusovega telesa, enkrat bičanega, enkrat zavrženega, enkrat na tleh pod križem, enkrat pribitega na križu. To so podobe te besede, ki jo on oznanja, ne, se pravi, enotnost med besedo in podobo. V krščanstvu ni in ne sme biti tukaj nobenih razdvojenosti. To je zelo velika škoda, ki se je pač zgodila v zadnjih stoletjih naše kulture, da smo mi dali prednost besedi, s tem smo pa zreducirali besedo kot na ene vrste fonetiko misli, kot neke vrste šum, ne, hrup milost, eee, misli. Medtem ko ni to, v krščanstvu je Beseda, Verbum, Logos, podoba, lik. Zakaj? Ker je Božji Sin. Beseda je Jezus Kristus, in ni samo neka fonetika, ni samo registriranje nekih abstraktnih idej, prinči, principov in načel, ampak je konkretna oseba. Zato v krščanstvu je enotnost, neločljivost Besede in podobe. Tukaj bi se lahko dotaknili težkih kulturnih in duhovnih problemov, zato ker ko smo mi se odtrgali in odločili samo za besedo in pojme in koncepte, na drugi strani se je pa razvila kultura telesnosti, podob, imaginacije, domišljije, čutnosti in se večkrat lahko v zadnjih desetletnih zapazi, kako smo se znašli v enem zelo težkem položaju. Na eni strani ena abstraktna miselnost, na drugi strani pa ena izredna čutna zreduciranost telesa na nekaj popolnoma snovnega in materialnega.

Pozunanjenost.

Pozunanjenost. In imamo na eni strani eno abstraktno teologijo tudi, in na drugi strani pa zahtevo po neki konkretni praksi in zanimivo, da ljudje, verniki z zdravim čutom za življenje, za smisel, ne, po občutju, da ni samo dosti, da nekaj slišijo, ampak morajo tudi videti. Zato smo videli v dvajsetem stoletju, na koncu dvajsetega stoletja, kakšno moč imamo v Cerkvi tisti, ki govorijo in je njihova beseda tako položena, zraščena s tem kar so. Pa ne govorim samo o svetnikih, ampak o tistih ljudeh, ki so prišli do te zavesti, da Beseda in življenje morata biti skupaj, če ne je življenje nesmiselno in Beseda abstraktna.

Tukaj mi prihaja na misel pogled na Janeza Pavla drugega, ob tisti zadnji avdienci, ko je skušal blagosloviti množico pod oknom. Beseda ni šla z ust, ampak kretnje, oseba, pričevanje je govorilo.

To je to. Točno to je to. Točno to je to. Kjer je ta, te dve razsežnosti združene, tam, tam, tam je strašna moč, tam je strašna moč. In torej se mi zdi, da to je zelo vežno in zelo pomembno, zato ker če mi dovolimo tukaj eno razcefranost, razcepljenost med Besedo in podobo, potem v krščanstvu skoraj nima možnosti, da se izogne ideologizaciji vere in moralizmu, ker potem Božja Beseda postane teorija, ki jo moramo v življenju uresničiti, ampak to je, to je bilo včasih Malcetungova knjižica, to ni evangelij, ne. Tolstoj je pisal razlage Matejevega evangelija in skoraj na vsakemu odlomku na koncu pravi, kako bi bilo lepo, če bi ljudje živeli to, kar pravi evangelij. Salavjov pa mu je odgovoril, pravi, e, to je Antikrist Rusije, Tolstoj, ker misli, da se da Božjo Besedo živeti, tako kakor program, kakor teorija, kakor ideja, ki jih prevzamem pa jih živim. Če bi bilo to možno, pravi Solovjov, bi Bog vrgel dol knjigo na zemljo pa rekel, prevedite jo pa živite po njej. Pa ni bilo dosti, je moral sam priti, vzeti nase človečnost in odživet, ne. Se pravi, ta stvar je zelo zelo važna, ta enotnost Besede in podobe.

Predstavljamo si lahko, če se zdaj vrneva spet k odlomku iz Svetega pisma, ki sva ga prebrala, da je bila takrat shodnica morebiti še bolj polna kot običajno. Ljudje so prišli, kot smo slišali, prikovali oči na Jezusa in čakali, čakali so verjetno tisto, o čemer govori kasneje, stori to, kar si storil v Kafarnaumu.

Ja, stoprocentno, stoprocentno, da oni prvič gotovo jih je tako zadelo, da s tako, kdo ve s kakšnim duhom, ne, je on prebral tega Izaija in tam pravi, pravi Luka, da so pričevali vsi, ne, se pravi mu dajali pričevanja, kar praktično pomeni, da so bili na isti valovni dolžini, ne, se pravi, to odrešenje so ga vsi čakali, iz roda v rod so prekladali in si posredovali to žejo po odrešenju in zdaj ta pride in pravi, to je zdaj to, to se je zdaj zgodilo. In so vsi se strinjali, to je pa fantastično, ne, vsi so se z njim strinjali, ne samo da so se navdušili nad njim vsi, ker so se vsi zagreli, ne, osredotočili na njega, to je ta pravo, ne, eno močno, en močen pristanek na vse to, kar je on zdej povedal. Ampak kakor so oni to izrekli, so rekli: Ma čakaj, ma saj ta je vendar Jožefov sin, saj ta je med nami gor zrastel, pa ne more zdej biti to mogoče, da je zdaj vse tukaj. Če smo mi stoletja čakali, da se bo to zgodilo, in pazimo, v teh stoletjih so si Judje izdelali tudi fantastično domišljijo o Mesijanskih časih, ne, namreč včasih so si zamišljali, da bo to eno grozna pojedina, kjer bodo jedli mastna teleta, pitana, zaklali in pili najboljša vina in vse. Mislim, da oni so si izdelali fantastične ideje, pa recimo, da bi oni živeli tako mogočno z Gospodom, ne, v enem praznovanju, vsi drugi narodi pa pod Sionom gledali s tako nevoščljivostjo, kako bodo oni to doživeli. Vseh vrst domišljij se je razvilo v tem pričakovanju odrešenja, ne, in zdaj pa pride odrešenje na en tak banalen način. En delavski človek, en sin enega mizarja pride in pravi, vse je dopolnjeno. To je tukaj. Odrešenje se je zgodilo. Ta beseda, ki smo jo čakali toliko stoletij, je zdaj tukaj. Ja, ma ne, pa to je nemogoče, to se pa ne da. A je to mogoče, da smo mi toliko stoletij čakali, naši očetje so nam posredovali vse te želje in upanje, in zdaj ena taka banalna, preprosta stvar, en mizar tle med nami gor zrastel, šel malo okrog, se vrnil nazaj v Nazaret in zdaj je rekel, to je to. No, so rekli, čakaj, to pa ne more biti, ne. Potem so ga pa začeli skušati. So rekli, dobro je zdaj, ne, mi smo slišali, da so se razne stvari zgodile okrog, ne, pokaži tukaj, kaj pa boš od tega tukaj storil, in Kafarnaum je imenovan, Kafarnaum. Pri Luku je odlomek takoj po tem odlomku, ampak pri Marku je prej. In kaj se v Kafarnaumu zgodi? Je zelo zanimivo. Kristus stopi v soboto v shodnico, kakor tukaj. Ravno taka scena. In začne učiti, kakor tukaj. Ampak v sinagogi v shodnici je bil en nečisti duh, en hudobni duh, ki prej dokler so pismouki učili, je mirno spal. Ko je pa Kristus spregovoril, je pa znorel, se je pa prebudil in začel kričati: Ej, kaj hočeš ti z nami, mi točno vemo, kdo si ti. Ti bi nas rad uničil. Ti si sin Božji. Pojdi proč, mi nimamo nič s tabo. In Kristus mu ukaže, da naj molči, naj ga zapusti, tega človeka. In hudobni duh je odšel, ampak v Kafarnaumu so se tako prestrašili tega dogodka, ne, da so rekli, da je boljše, da on gre proč, ker to je nevarno, ne. In Kristus citira ta Kafarnaum zdaj tukaj v tem smislu, pazite, vi ste mene gledali, ste se zelo navdušili, ampak zdaj me skušate, se pravi, nimate pravega duha, kakor v Kafarnaumu, so mene nagnali, so me hoteli nagnati demoni iz shodnice, tukaj se lahko zgodi, da me boste vi. Skoraj Kristus reče eno enačico med demoni in ljudmi v Nazaretu.

(pesem) 

 

V Kafarnaumu so hudi duhovi zavrnili Kristusa in praktično ga nagnali iz shodnice, prav zato, ker so rekli, mi vemo, kdo si ti. Kristus na nek način skoraj hoče reči tem iz Nazareta, zdaj ko ste, ko sem rekel, kdo sem, ne, me boste nagnali iz shodnice iz Nazareta. Ta enačica skoraj, ki se lahko vidi, ne, med tem prebivalstvom Nazareta, ki je, kot sem že v začetku omenil, prav to Davido, Davidovo potomstvo, ta krog najbolj strogih, najbolj tradicionalističnih, če hočemo, Judov, ne, Kristusa ne bo sprejel. Dejansko kot pravi Rossi de Gasperis, je zelo važno razumeti to, da Kristus bo zapustil Nazaret in dejansko šel v Kafarnaum, ki je pač na morju, na obali, kjer je pristanišče, kjer je ena večja svoboda, eno gibanje, ljudstvo bolj svobodno, kjer bo lahko začel svoje javno delovanje na drugačen način in dejansko Kristus zdaj, ko vidi, da so ga začeli oni skušati in da so malo šokirani nad tem, da bi tako preprosto nekdo izmed njih prišel in rekel, tukaj je zdaj vse kar ste pričakovali, da jih je to njih frapiralo, šokiralo, Kristus zdaj začne na način, ki je njemu zelo lastni in tipičen večkrat v evangeliju, sicer za ušesa tistih, ki ga poslušajo verjetno zelo trd, ne, začne praviti v bistvu tole: Dobro, vi mislite, da ste ta glavni, da imate prav, da delate vse pravilno, da ste najstrožji, najbolj zvesti, ampak pazite, ker v času preroka Elija, edini, ki je doživel milost ni bil Jud, tudi v času preroka Elizeja. Podobno kakor prav v Lukovem evangeliju, ne, ko če se spomnimo dogodka, kako Kristus gre v farizejevo hišo Simeona in pride prostitutka, vlačuga k njemu in tale farizej je bil, vse bi, ves naperjen proti Kristusu in opazoval, vsaka stvar, kje bi zdaj lahko kaj našel, ne, in je začel soditi Kristusa, ne, češ, če bi ti vedel, kdo je tista žena, ki se te dotika, kaj bi ti smel, in potem jasno žena in vse to in Kristus mu odgovori: Nekaj ti imam za povedati, Simeon. Ta pravi: Povej. In je začel: Sem prišel v tvojo hišo, v tvojo, človeka popolnega, pravičnega, ki dela vse po zakonih in pravilih, vodo za roke umiti mi nisi dal, ta me je umila s svojimi solzami, nisi me pozdravil, ta me je poljubila, in ta primerjava, ne, ti, ki misliš, da si popoln in nekdo, ki je absolutno skvalificiran in zavržen, ga Kristus vzame kakor v zgled, ne, in jasno, da za ušesa ljudi v shodnici, ko je on začel naštevati, to ni bilo ravno najbolj navdušujoče poslušati to in zato se še bolj razume, da ko je on to povedal, ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli, to je precej krut izraz.

Skratka. Od tistega začetnega pričakovanja, kaj bo, potem kot bi jih polil z vodo in občutenje, ki je čisto drugačno, ki se sprevrže v svoje nasprotje.

Nasprotje je tako kruto, da če vzamemo dobesedno stavke, jih je skoraj težko razumeti. Vstali so, ga vrgli ne samo iz shodnice, iz mesta, in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. Zanimivo, kako se prebudi en bes, ki ni, ga ne moreš razumsko razložiti. Zakaj? Ker par trenutkov pred tem, so bili vsi navdušeni, vsi so mu dajali pričevanja, vsi so bili na isti valovni dolžini, vsi so se uprli z očmi na njega in so rekli, to pa je nekaj neverjetnega. Potem ko so se pa zavedli, da je pravzaprav to Jezus iz Nazareta, ta banalnost prihoda odrešenja, uboštvo, skromnost, ne, sredstva po katerih prihaja to odrešenje, to pa je z njih bilo nemogoče sprejeti. Potem ko je pa še Kristus, ko so ga začeli malo izzivat, ko pa je Kristus njim povedal stvari, kakor so, in tisti dogodek o Kafarnaumu, kjer so, kjer praktično hudi duh zavzame isto držo, ki jo zdaj zavzamejo oni, pride do takega besa, da ga hočejo ubiti. A je to mogoče? To nas takoj spomni na en par drugih dogodkov zelo važnih v Stari zavezi recimo. Jožef, Jakobov sin, najmlajši, je bil ljubljen, ne, bolj kot drugi.

Bratje pa ljubosumni.

Tam ko pride po, ko mu je oče dovolil, da je šel gledati, kje so bratje, ne, kje pasejo svoje črede, ko ga bratje zagledajo pravijo: Sanjač prihaja. Dajmo, ubijmo ga. Ma od kod ta grobost v trenutku? Saj je njihov brat. Ravno zato, ker je ljubljen. Ubijmo ga. Stvar, ki se potem uresniči v Jezusu Kristusu samem, sovražili so ga brez vzroka. Mi razumsko ne moremo razložiti tega, ker nimaš razloga, da bi do takega, v tako kratkem času prišel do take stopnje besa. Zdaj smo praktično prehodili ta odlomek in smo videli v tem odlomku tri stopnje, tri obdobja nekega duhovnega stanja človeka. In to se mi zdi, da je zelo, zelo važno, ko govorimo o veri, ko govorimo o Jezusu Kristusu, ko govorimo o našem odnosu do njega, se mi zdi, da kakor so rekli mnogi stari cerkveni očetje, so te tri stanja zelo pogosta. Prvo, človek se navduši in mi tudi danes imamo veliko ljudi, ki malo spoznajo Kristusa in se zelo navdušijo, zato ker je mogočen lik Jezusa Kristusa. Potem, ko gremo korak naprej, spoznamo, da je pravzaprav on ne deluje na nek čudodelniški način, ne deluje, kakor bi po nekih merilih in kriterijih sveta človek pričakoval, da bo Božji sin deloval. Ko spoznavamo, da deluje s ponižnostjo, skromnostjo, z uboštvom, da sprejema zavrženost, da se mu ne gre za sebe, da ne uveljavlja sebe, da izgublja in da je odrešenje, ki ga on prinaša pravzaprav ljubezen in ta se uresničuje na velikonočni način, se pravi, s tridnevjem Velike noči, se začne tudi pri nas ta druga faza dvoma, sumničenja, zmanjševanje tega lika Jezusa Kristusa, ne, tako kar plahni ta lik, vedno bolj se manjša. Na koncu skoraj pride do nekega prezira, pa saj to ni nič posebnega, pa saj to je, to je, to je to, ne. Ta banalnost v nekem smislu, ne, vsakodnevnost Jezusa Kristusa je ena faza v duhovnem življenju zelo, zelo delikatna. In potem tretja faza, ko dejansko se človek znajde sam, ko druge stvari, neka njegova pričakovanja, neke njegove fiksne ideje, kako naj bi Kristus prišel, kako naj bi se odrešenje zgodilo, izvedlo, uresničilo, ko se vse te stvari nekako razdrobijo, ta pričakovanja te pripeljejo do tega, da je to važnejše, tvoja miselnost, tvoje ideje, tvoje fiksne točke so važnejše kakor pa Jezus Kristus. In dejansko ga odpahneš. Ta podoba je zelo kruta, ne, pahniti, ne, ljudje vedno porivamo nekoga v neke jame, ne. In se človek znajde sam, in tam je zelo zanimivo, on pa je šel med njimi in je hodil dalje, dalje, on gre naprej, on gre naprej, in tile ostanejo sami. In če pogledamo recimo tako, duhovno življenje nas kristjanov, vidimo, da je tako zelo, zelo pogosto, ne, ti vidiš ljudi, grejo na kakšno romanje, na kakšno Božjo pot, na kakšen duhovni vikend, na kakšno duhovno srečanje, se vrnejo navdušeni, posebej včasih vidiš to pri mladih, začnejo moliti, jutranjice, večernice, prej jih nisi nikoli videl v cerkvi, potem pa pridejo vsak večer moliti večernice, da dejansko se vidi malo čudno to, ma, tako je to, da je že mičken pretirano tudi to ni zdravo in normalno, ne. Potem ko se pa srečaš z normalnostjo, ne, ko pač vidiš, da duhovno življenje, recimo če si res srečal Kristusa in si študent, se čutiš, da ti je Kristus pravzaprav usmerjal študij, da biti s Kristusom pomeni nositi težo vsakega dneva, ne, potem pa to postane naporno, ne, ker je bolj zanimiva ena duhovnost, ki je vleče od študija proč, ki imaš nekaj drugega za delati in tukaj moramo biti iskreni, priznati, da se je tudi to pri nas zgodilo, da je že kar težko najti katoličane kot vrhunske študente. Zakaj? Ker v ponedeljek imajo eno skupino, v torek drugo skupino, tretjo, četrto, molitveno, ne vem kaj, vse, ampak to je ena duhovnost, ki vleče ven iz življenja, ne pa v življenje, ne. Potem če vzamemo poklicanosti. Imaš človeka, ki se lepo navduši, recimo tako krščanski zakon pa vse, potem pa človek vidi, da pravzaprav krščanski zakon pomeni, da se mož pa žena zelo malokrat vidita, ker delata, treba je živeti, saj je treba roditi življenje. Otročički jokajo popoldne, dopoldne, ponoči, kadarkoli, je treba vstati, se žrtvovati. Ko človek vidi, da praktično velikokrat se zreducira tako življenje na previjanje plenic in ne vem česa. Reče, pa je, pa to ni to, ta velika ljubezen, pa ne vem kaj vse, pa, pa vse te bogate ideje, ta banalnost je prehuda, in človek ostane skoraj v škandalu, ja pa je to mogoče, da je krščanska ljubezen, zakon, zakrament, vse to se zreducira na to, da zjutraj eden vstane ob petih, drugi petnajst čez pet, zvečer eden pride utrujen, ne more niti govoriti, drugi to, otroci skačejo gor, tretji, treba je gledati, da se pride čez mesec finančno skozi in vse to. A to? Vzameš duhovništvo. Koliko bogoslovcev, ko sem dajal duhovne vaje naokrog po Evropi in po svetu, po mnogih bogoslovjih, ne, v Italiji, v Španiji in drugod. In kaj vidiš? Ja, duhovništvo, to je nekaj, ne, pa si človek zamisli, kako bo, pa nova maša, pa pridiga, pa podobice, pa ljudi, pa romanja, pa pozdravljanja, pa ne vem kaj vse. Potem pa spoznaš, da duhovništvo pomeni prekladati stole iz prezbiterija v ladje, iz ladje v zakristijo, iz zakristije v učilnice, iz učilnice tam, podpisovati, na banko hoditi, reševati stvari, streha, ki se podira, nov tlak v cerkvi, pred cerkvijo. Lipa je padla, jo je treba spraviti proč in ti si duhovnik in nič tega romantičnega več ni. In eden reče, pa kaj pa to, v cerkvi pa stare ženice, rutarice, in to pa, še tiste klepetajo, in čvekajo in obrekujejo in kaj hočemo, in človek je v depresi. Zakaj? Zato, ker dejansko ta škandal, banalnosti, vsakodnevnosti, skromnosti je prehud, ne. Ja, pa je to mogoče, da odrešenje je pa to. Potem pa pride še ena bolezen, trije neuspehi, nasprotovanje predstojnikov, nasprotovanje drugih. Mi danes vidimo, da je zelo nizka stopnja vzdržljivosti nasprotovanj, kontrastov, konfliktov, nas, človek ne zdrži nič, zgleda danes, ne. Vse to kaže, da je težko biti s Kristusom, zato ker si o njem izrišemo eno podobo, izdelamo eno idejo, jo utemeljimo na kakršne načine hočete, ampak na koncu koncev Kristus s temi idejami ne sovpada. On je nekaj drugega in tisto drugo se tle prikaže kot skromno, kot preprosto, kot nekaj kar je izmed nas, ne. Vsak bi rajši, da bi prišel nekdo od nekje in nekaj ogromnega povedal, potem je pa to soseda, ki je zraven tebe, pa ti to pove. To je pa, to je pa res banalno, ne, to je nemogoče, ne, se pravi, na koncu je ta odnos z Jezusom Kristusom, ki ga mi kristjani doživljamo kot, jasno, Odrešenika, našega Gospoda, ampak ta odnos je, ni preprost, je zahteven, in prav zaradi takega lahkega navdušenja in ne velikonočnega razmišljanja o Kristusu se lahko zgodi, da se naša pričakovanja, naše ideje tiste, ki nam oddaljijo Kristusa od življenja.

Pater Marko Ivan Rupnik, ko Vas takole poslušam, se mi res zdi, da je s Kristusom biti težko, kot ste dali v naslov našega prvega razmišljanja ob začetku radijskega misijona, ampak vendarle, najina naloga je tudi vzpodbujati in zdaj pred Veliko nočjo, najsvetlejšim krščanskim praznikom, največjim, ko Kristus premaga smrt in vstopi v novo življenje, kako lahko tole razmišljanje, tale nagovor vendarle končava s svetlimi barvami.

Ja, ampak jaz mislim, da ta odlomek jih nima in jaz mislim, da če smo na prvem dnevu našega misijona, se mi zdi, da je dobro, da sprejmemo eno duhovno pot, in duhovna pot ima svojo logiko, in mislim, da je prva faza vsake duhovne poti, je faza prečiščevanje in očiščevanja, in če smo si zastavili to, to poanto, ne, Kristus je naš Odrešenik, Kristus je najbolj čista in uresničena podoba Boga Očeta do nas ljudi, ni nobenega možnega človeka, ne boga si misliti, da bi bolj ljubil človeka kakor Jezus Kristus. In kako? Da je za nas ljudi dosti lažje razmišljati o enem kosilu, celo o zajcih in psih, kakor pa o Jezusu Kristusu. Če ti rečem enemu, razmišljamo zdaj pol ure o Jezusu Kristusu, po petih minutah smo vsi raztreseni. A ni to čudno? Če je pa on najbolj blizu človeku, če je on naj, če je najbolj čista ljubezen do človeka in če mi sploh lahko dihamo in dihamo samo zato, ker je Jezus Kristus, potem mi na začetku misijona moramo to vprašanje postaviti. Ampak na začetku misijona ni modro na to vprašanje odgovoriti: Zakaj je težko biti z Jezusom Kristusom. Po treh dneh, bova pa že kaj vedela, zakaj je težko biti z Jezusom Kristusom. Za danes se mi zdi važno to, da je njegova skromnost, njegova banalnost, s katero prihaja, in to da prihaja izmed nas, je pa sedaj iz Nazareta, ta izmed nas, se pravi, da ni, ni en, kako se reče po slovensko, mi je zelo žal, ker ne vem, ampak tole Ufo, tale unknown flying object, tile neznani leteči predmeti, eko. Kristus ni en neznan leteči predmet, ki je priletel od nekje in zdaj dokazuje, kaj je to metafizika, transcendenca in kaj je Bog. Ne. On je izmed nas. On je izmed nas. Se pravi, odrešenje bo prihajalo po teh sredstvih, po teh poteh in po teh snoveh, s katerih smo mi ljudje narejeni.

Skratka, duhovne vaje se ne začnejo z nekim teoretičnim razmišljanjem, ampak s trnjem, ki ga vsak od nas občuti v svojem mesu.

Točno tako, in to trnje je za nas vernike tudi to, kako je to, da se tako na hitro pozabi Kristusa, da je kar hitro druge stvari poznajo, postajajo močnejše in važnejše. To so trni. Zakaj? Ker vsak od nas ima nekje eno točko, kjer spoznava, da ni izvir življenja. Da življenje samo teče skozi njega in ker življenje teče po odnosih, po razmerjih med ljudmi, je gotovo trn tam, vse druge stvari še nekako funkcionirajo in delujejo v današnji družbi, medosebni odnosi so pa skoraj na vseh ravneh problematični.

Pater Marko, hvala lepa za nocoj.

Hvala Vam.

(pesem)