petek, 29. marec 2013

VELIKA NOČ 5. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)


PETI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: BOG NAS IŠČE IN NAJDE.




Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav v petem dnevu radijskega misijona na radiu Ognjišče. Tema današnjega dne je: Bog nas išče in najde. 
Torej, v teh dneh smo iskali odgovor na vprašanje, Zakaj je težko biti s Kristusom. In smo videli prvi dan, da kljub temu, da je Gospod Jezus Kristus naš Odrešenik, da je najbolj popolna ljubezen do človeka, je vendar zelo težko biti z njim, misliti na njega, se ga spominjati, prav zato, ker se tudi nad njim navdušimo zelo na hitro in dejansko pa zelo površinsko in potem ko spoznavamo, da v vsakodnevnem življenju se Kristus uresničuje na preprost, skromen, ubog način, sredi najbolj banalnih stvari, nas to šokira in nekako začnemo dvomiti o njem in ga počasi zapustimo. Potem smo videli, da je biti težko s Kristusom predvsem zaradi načina, s katerim je prišlo odrešenje na svet, se pravi zaradi križa, zaradi šibkosti, zaradi neke vrste poloma, ki ga je Kristus s svojim križem doživel. Mi si zamišljamo odrešenje brez križa, brez Velike noči, ker pa je odrešenje prišlo po križu, se nam lahko dogaja, da ga ne srečamo, zato ker se izogibamo križa. Potem smo videli, da je ta naša miselnost, kako bi prišli do življenja, kako bi se odrešili, kako bi si zagotovili v življenju brez Velike noči, brez ljubezni, ena miselnost, ki nam omogoča, da opravičujemo sebe z nekim malikovanjem, z nekim navideznim religioznem svetom, v bistvu pa se trmoglavimo z neko miselnostjo, ki hoče uresničiti svoje načrte, svoje projekte, ampak brez Velike noči, se prvi brez ljubezni, brez Kristusa. Lahko pridemo celo tako daleč, da hočem živeti krščanstvo z vsemi etiketami, ampak brez Kristusa. Na koncu smo pa včeraj videli, da je dejansko začetek vsega tega v eni lažnivi podobi o Bogu, ki nam jo je skušnjava vrinila, človek jo je sprejel, razmišljali smo o padcu Adama in Eve in smo videli, da je razlog padca, oddaljitve človeka od Boga v bistvu ena lažniva podoba Boga, ki je nas pripeljala do tega, da smo se uprli Bogu, ga zapustili in smo se znašli kakor mladika, ki pade s trte. In jasno, da bo sok izgubila prej ali slej, ovenela in umrla in je ta strah pred smrtjo pravzaprav postal razlog tega, da naredim vse, da bi sebe rešil, tudi to, kar je Kajn naredil, da je človek ubije človeka, da zagotovi sebe. In tako smo včeraj zapustili človeka osamljenega, kakor pravi prerok Izaija: Vsak od nas je hodil po svoji poti. Ko smo zapustili Boga, smo se kar naenkrat znašli vsak za sebe. Padec od Boga, padec od človeka. Prekinitev odnosa z Bogom, prelom odnosa s človekom. Danes pa bomo pogledali, kako je pa Bog na to reagiral. Kakšna je Božja reakcija na to, da vidimo, kako ljubezen išče pot do tega človeka.
(pesem)
Začetek odrešenja je spet pri eni ženi. Sveti očetje velikokrat postavljajo skupaj Evo in Marijo. Stara Eva in nova Eva. Marija je bila tista žena, ki jo je Bog pripravil, jo je napolnil z milostjo, da je lahko živela odnos z Gospodom v popolnem zaupanju Bogu. Velikansko delo, če tako rečemo, ki se je zgodilo po Mariji, je bilo mogoče zaradi njenega zaupanja Bogu. Dejstvo, da je bila polna milosti, pomeni, da je imela ljubezen do Boga. Se mi zdi zelo zanimivo, kako na dan osmega decembra Cerkev postavi skupaj dva odlomka svetega pisma. Izvirni greh, se pravi, moment, trenutek, ko Eva prisluhne kači in potem oznanjenje, ko Marija iz Nazareta prisluhne angelu. Obe prisluhneta, obe se prepustita enemu navdihu, kot bi rekel Simeon Frank. Obe zaupate življenje tistemu navdihu, po Evi pride katastrofa na zemljo, po Mariji odrešenje. In sveti Efrem Sirski čudovito opisuje že v četrtem stoletju, kako je Gospod, kako je Beseda, kako je Bog stopil v Marijo preko ušesa. In Efrem govori o tem spustu Boga od Očeta, od Božjega naročja v Marijino, ne. Zato, ker je Marija dala prostor Bogu, na ikonah se to nekaj zelo lepega vidi, pogosto vidimo pri oznanjenju Marijo, ki nasloni, nagne glavo proti angelu. Kaj ta gesta pomeni? To se zelo lepo vidi iz vzhodnega bogoslužja, namreč mi ne moremo, če hočemo razumevati ikone, ne smemo začeti z nekimi likovnimi teorijami, ampak ikone nastajajo znotraj teologije in znotraj bogoslužja. V bizantinskem bogoslužju, ko recimo en diakon, pa en duhovnik, prezbiter, odpoje del svoje molitve, pogleda drugega in skloni glavo, kar pomeni, jaz sem končal, zdaj si ti na vrsti. In pri oznanjenju Marija skloni glavo proti angelu. Kaj to pomeni? Jaz se odpovedujem temu, da bi bila protagonist, glavna igralka kar se tiče življenja. To zadeva tebe. To si ti, Gospod. Se pravi, jaz se umaknem in dam prostor tebi in dejansko, ko pride angel in pravi Mariji: razveseli te, ker si našla milost pri Bogu. Odzadaj se začutijo še odmevi, ostanki recimo semitske ljubezenske poezije. Ker je v bistvu šlo za to, ne, najti milost pri nekomu pomeni, recimo en princ je poslal svojega služabnika v eno vas in je rekel: Pojdi k tisti ženi in ji reci, da je našla milost pri meni. Pomeni, meni je všeč. Meni je všeč, pa ne pomeni v semitskem svetu to, kar danes v sodobnem, modernem svetu, nekaj zunanjega, ampak ko jaz razmišljam o tebi, ali ko te gledam, se počutim kot doma. Zato, se pravi, našla si milost pri meni, meni si všeč, ker se jaz pri tebi počutim kot doma, se pravi, si mi dala prostor, da jaz lahko tam živim. Oznanjenje je dejansko ta dogodek, da je Marija sklonila glavo, se umaknila in dala prostor Bogu. In to je to globinsko zaupanje do Gospoda. Ti lahko narediš z menoj, kar želiš. To je najbolj čista vera. Priznati Boga do take mere, da ga priznam svobodnega, ker samo tako Boga vzamem resno in mu priznam, da je živa oseba. Da ni neka sila, neka energija, neka magija, neka ideologija, neka filozofija, neke čudne energije, abstraktne. Ne. Živa oseba, oseba je pa svobodna. To je najvišja teologija osebe, svoboda. Svoboda v ljubezni. Se pravi, Marija mu reče: Gospod, stori z menoj kar ti želiš po tvoji volji. To je maksimalni izraz vere. Priznam tebe in te priznam tako radikalno, da ti pri meni, v meni in z menoj lahko narediš, kar ti želiš. To je ta milostni začetek nove ere, nove dobe, ko je Bog preko rodov prečiščeval ljudstvo do te žene iz Nazareta, napolnjene z milostjo, da je lahko umaknila sebe in dala prostor Božji ljubezni. Zato je začetek odrešenja v tej ženi in zato jo mi še danes častimo in priznavamo kot edina. In se mi zdi, da je zelo važno, da ta začetek postavi v luč popolnoma novo kvaliteto človeka in žene same. Za nas kristjane je neločljiva zvezanost teh dveh pojmov, devica in mati. Ne samo devica, ne samo mati, devica in mati. Se pravi, združitev med človekom in Bogom se dogodi, na enem nivoju, popolnoma novem, tipičnem za Boga in človeka, ne pa med ljudmi ali pa v živalskem svetu. Če se človek ozira, kako je v kozmičnem svetu, od tam ne bo dobil elementov, da bi lahko sebe razumel v svoji resnici, se mora ozreti na Boga, od koder je tudi sam prišel. To se mi zdi ena taka prva točka, kar se tiče, kako nas Bog išče, ne, ta žena. Druga stvar, se mi zdi zanimivo, če bi, če se ozrnem, ozremo spet na bogoslužje, in recimo vzamemo četrto evharistično molitev, kjer dejansko v tistem delu spominjanja prehodimo komplet zgodovino odrešenja. Se pravi, evharistična četrta molitev ima veliko elementov iz Janezovega evangelija in se tale lok, ta parabola, ta pot odrešenja dejansko zariše takole: Človek je ustvarjen po Božji podobi, se pravi: je ustvarjen v Sinu. Človekovo mesto je mesto Jezusa Kristusa. Se pravi, v Božjem naročju, v objemu Svete Trojice. Potem se človek odtrže, Adam je šel po svoje, je vzel stvari in je šel po svoje, svojo pot, se je odtrgal in je mislil, da bo postal nekaj neverjetnega in je postal prah in je spoznal, da je, bo umrl, da je šibak in se je prestrašil in vse te stvari. Na koncu se boji srečati Boga, ni več sposoben vzdigniti pogleda in se srečati z Bogom. Ta lažniva podoba Boga, ki jo je on sprejel, bo zdaj postala pravi tiran, ki bo mučila Adama, da se ne bo upal srečati z Bogom, ker se ga bo bal, ker ve, da jih je polomil, on ve, da je naredil napako, on ve, da je zgrešil in ker je sprejel napačno podobo Boga, groznega Boga, ima pa zdaj še dosti večji razlog, da se z njim ne sreča, ker se boji, da ga bo pa zdaj kaznoval. To, sem mi zdi, da smo, se gibljemo na zelo konkretnih življenjskih duhovnih resnicah, ne, kako so te stvari resnične, ne, v življenju, ne. In se on še bolj umika od Boga. In na koncu, kam gre? Se skrije v grob, kot smo še rekli en dan. Se skrije v grob, zakaj? Ker je prepričan, da v grob pa Bog, ki je življenje, ne bo prišel. Gospodar in gospod življenja v grob ne bo stopil, ker to je kraljestvo mrtvih. In Adam se skrije v grob. Kristus v evangeliju pravi, da Bog pošilja za Adamom preroke in ga kliče nazaj, ampak nič, on gre naprej. Na koncu Bog pošlje svojega sina, in smo zdaj videli trenutek učlovečenja. On postane človek in znotraj človeškega obzorja, znotraj človeške zgodovine prehodi pot Adama, do groba. Če hoče Kristus v grob Adama, po nas, po mrtve, mora umreti. To je zmota Adama. On je mislil, da Bog, ker je življenje, ne bo prišel v grob. Ni nikoli pomislil, da je možno, da bo Bog umrl v svojem Sinu, v Kristus. Ti Kristus umre in stopi v grob. In to je ravno dogodek Velike noči: smrt, pokop in vstajenje. Kot bi rekel Olivier Clement, tudi zemlja se upre, da bi sprejela truplo Kristusa, Kristusovo truplo v zemlji ne zgnije, on ni nikoli strohnel. On se je vrnil. Zakaj? Ker je Očetov sin, ker je popolnoma prežet z ljubeznijo. In kdaj se je popolnoma pustil prežeti z ljubeznijo? Na križu, ko smo ga pribili. Takrat se je čisto izročil, in takrat je dejansko zagotovil nam, da če se čist popolnoma prežel z ljubeznijo, ne bo strohnel, ker ljubezen ostane na vekomaj in odpelje iz groba, kot pravi Efrem, opirajoč se na pismo Efežanom, Kristus se vrača z jetniki v Bogu, on vodi jetnike, jetnike smrti, zablode, lažnive podobe Boga, greha in Efrem Sirski je tukaj zapisal čudovite himne, kako Kristus osvobaja iz Šeola, iz kraljestva mrtvih, iz smrti Adama in vse potomstvo Adamovo. En nov eksodus, nov izhod iz kraljestva smrti nazaj, kam? V Sveto Trojico. V povezanost, v zvezo, v edinost, v ljubezen Očeta, kjer je človekovo mesto. No, če se zdaj ozremo bolj na konkretno in precizno, potem se moramo spomniti na Markov evangelij. Vsekakor zanimivo je pogledati, kako Marko zastavi štirinajsto poglavje. Pa prisluhnimo.
(pesem)
Bilo je dva dni pred velikonočno večerjo in praznikom opresnikov. Veliki duhovniki in pismouki so iskali, kako bi ga z zvijačo prijeli in umorili. Rekli pa so: Samo na praznik ne, da ne bo nastal nemir med ljudmi. Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k velikim duhovnikom, da bi ga izdal. Ko so to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denarja. In iskal je ugodno priložnost, da bi jim ga izročil. Prvi dan opresnikov, ko so klali velikonočno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: Kam hočeš, da gremo, in ti pripravimo velikonočno večerjo. Tedaj pošlje dva izmed učencev in jima reče: Pojdita v mesto in prišel vama bo nasproti moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: Učitelj sprašuje, kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci.
(pesem)
No, te vrstice, ki so v začetku štirinajstega poglavja, smo pač prebrali samo okvir, spustili smo ven maziljenje v Betaniji, zelo jasno pokaže ta miselnost Judovske literature, književnosti, ki je, deluje po vzporednicah, paralelno. Recimo, prva, prva trditev dejansko dobi svojo razlago v drugi potrditvi, tako da se vedno ustvarjata dve paralelni, dve vzporednici. Recimo, Marko začne in pokaže, da smo v času Velike noči. In kar je zdaj Kristus prišel storiti na zemljo sovpada dejansko z Veliko nočjo. Judovska Veliko noč, prva trditev, druga, Kristusovo delo sovpada s tem. Origen, veliki oče, cerkveni, v začetku krščanske dobe, v svoji knjigi o Veliki noči, postavi zelo jasno to, ne, Kristus s svojim odrešenjskim poslanstvo, je nam dostopen preko Judovske Velike noči. Če hočemo razumeti Kristusovo Veliko noč, je nam Bog pripravil kriterije, pojme, ključ branja z Judovsko Veliko nočjo. Zanimivo, da v prvih stavkih, v prvih dveh stavkih, se že znajde spet resnica izvirnega greha, Adamovega padca, ker je zanimivo, ne, veliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi ga z zvijačo, z zvijačo prijeli, smo ravno včeraj razmišljali o zvijači, o kači, ne, z zvijačo prijeli in usmrtili. In ta prijeli v mnogih kodeksih prevoda, grškega, je zelo groba beseda, prav to, da človek zgrabi, tako kakor je Eva zgrabila, kakor je Adam zgrabil, ne, se pravi, gre prav za to podobo, ne, da bi Kristus dejansko postal ta predmet, katerega človek grabi, ker misli, da se bo z njim kaj rešil, ne. In so rekli, ne med Veliko nočjo, da ne bo
…nemirov.
Nemirov, ne. Ampak s tem pa še bolj pokaže Marko, da gre za Veliko noč, da gre točno za Veliko noč. No, z druge strani pa vidimo Judeža.
Druga vzporedna zgodba o kateri ste govorili.
Druga vzporedna zgodba. Prihaja Judež, naproti tim pa pravi: Jaz ga vam pa dam. Jaz ga vam pa dam. Naslednji korak. Kristus pravi: Prav na dan nekvašenega kruha, smo tik pred Veliko nočjo. Ko so žrtvovali pashalno jagnje. Žrtvovali, ker slovensko je zelo težko prevesti ta stavek, ta beseda, ker gre za klanje, žrtveno zaklanje, ne, ta beseda. Se pravi, na dan, ko so Judje klali velikonočno jagnje, ampak to klali je prav žrtvovalno, ne, bogoslužno. Ko so oni klali velikonočno jagnje, Kristus reče svojim učencem, pojdite in mi pripravite Veliko noč. Tako da se jasno postavi to, kar bo potem povedal Pavel, da je ta velikonočno jagnje je Kristus. Ker točno na dan, ko so Judje klali velikonočno jagnje, se bo začela priprava, da bi zaklali Kristusa, če si dovolimo ta krut izraz, ampak da bi pokazali na to vzporednico, ne, da bi se…
Simboliko.
Ja, na to simboliko, da bi ga ubili. Se pravi, Kristusova Velika noč sovpade z Judovsko oziroma Judovska nam pomaga razumeti Kristusovo. Kaj je tipično zdaj za to judovsko Veliko noč? Za judovsko Veliko noč je tipično tole, da so se vse vrata zaprle. Kot pravijo, Izrael ni imel nobene šanse več v sužnosti v Egiptu, da bi preživel. Vsi prvorojenci, po katerih se narod prenese naprej, so bili pobiti. Vse moški v prisilnem delu, pravi: Konec Judovskega naroda. V eni taki mogočni državi, kakor Egipt, ta peščica Izraelcev nima nobene možnosti, da se reši. In ko je vse, ko so vse poti zaprte, ko je pred Judi samo še konec naroda, se oglasi Bog. Izbere Mojzesa, da bi izpeljal ljudi iz Egipta. Se pravi, ko je vse zaprto, Bog odpre eno pot. Ta pot, ki se odpre, je zunaj vsake logike, zunaj vsake logike. Kdo bi si predstavljal, da bo kri Jagnjeta, s katero so zaznamovali podboje vrat, da bo ta kri v tisti noči, ko bo angel pokončevalec šel čez Egipt in udaril prvorojence pri živini in ljudeh, da bo ta kri angela ustavila, da ne bo šel v Judovske hiše.
Varovala, ne.
Varovala. In da bo v tisti uri zmede, ko se bo Egipt prebudil v eni grozi, Mojzes odprl vrata in šel iz Egipta. In ko bo prišel na Rdeče morje, je spet konec, faraon za hrbtom, ki prihaja z vojsko, morje pred njimi, ampak takrat Mojzes razume, da tisto znamenje, ki mu je Bog dal, zaklano Jagnje, njegova kri, Jagnjetova na podbojih, je učinkovito znamenje, deluje. Zakaj? Ker oni so šli iz Egipta. Se pravi, tisto znamenje je učinkovito in če jih je takrat rešilo, bo zdaj še nekaj drugega Boga naredil, ker odrešitev iz Egipta se ni izvedla samo v tisti noči, ko so pobegnili iz Egipta, ampak ko bodo zdaj pobegnili vojski egipčanski, ampak zdaj se mora nekaj zgoditi z morjem. In Jagnje zaklano in njegova kri dejansko pomeni to odprto Rdeče morje. Mojzes je stegnil roko in morje se je odprlo. In prehod iz Egipta se je izvedel ko Mojzes pelje ljudstvo čez morje in potem zapre morje in odplakne Judovsko
… sovražnike.
Sovražnike, egipčansko sužnost. Se pravi, Velika noč, Judovska, je ena miselna struktura, če jo prenesemo na ta miselni svet, ki nam pokaže, da ko se miselno, logično zaprejo vse poti, deluje ena sila, deluje ena modrost, ki odpre poti tam, kjer jih ni. In s Kristusom se bo izvedlo enako. In ker je Judovska Velika noč bila pripravljena od Boga, zato da bi Judje spoznali, da edini Gospod je njihov Rešitelj, da bi se človek vrnil h Gospodu, zato je Gospod počakal, pravi Origen, da ko ni bilo nobene možnosti več, takrat je Bog posegel, da bi človek ja spoznal: edini naš osvoboditelj je Bog, vrnimo se k njemu. In zdaj, če se vrnemo k njemu, kje se bo to poznalo? Postali bomo ljudje zagotovljeni, bivanjsko gotovi. Zakaj? Ker smo že pri Bogu, ker smo zagotovljeni. Bog nas ne bo zapustil, Bog, ki je večen, Bog je naš osvoboditelj, Bog je naš dobrotnik, darovalec, se pravi, če smo pa zdaj zagotovljeni in zasigurani, potem se za sebe več ne bojimo. Kje se bo to poznalo? V skupnosti. Ker bomo postali ljudje skupnosti. 








No, kot vemo, Judje so šli čez morje in potem v puščavi so začeli spet si želeti žene drugega in blago drugega in se…
In tudi tistih štirideset dni, ko so čakali na Mojzesa, niso zdržali.
Niso zdržali in so prišli do največjega sramotenja Gospoda, ko so mu naredili malika in so zaplesali okrog zlatega teleta in rekli: Tukaj je Bog, ki nas je izpeljal iz Egipta: zlato tele. Torej, v tem smislu dejansko Judovska Velika noč doživi popoln polom. K Bogu se niso vrnili. Naredili so mu malika in med seboj so se sprli spet. Zato pa Bog pošlje svojega lastnega sina. Se pravi, ne več po nekem posredniku, ampak Bog osebno bo prevzel človeštvo in v imenu človeka naredil to, kar prej ni bil sposoben človek. In zdaj, ko pride Kristus, česa nas bo moral rešiti. Lažnive podobe Boga. Ker vidimo, da tudi v puščavi, ko so naredili zlato tele, gre spet za napačno podobo Boga, ne. In Bog zdaj pride in Velika noč Kristusova bo, da nas izpelje iz sužnosti lažnive podobe Boga, greha, ki je posledica tega in smrti, ki je plačilo za greh. Tri so stvari: lažniva podoba, greh, ki iz te sledi in smrt, ki je plačilo za greh. Kristus nas mora odrešiti teh treh stvari. In kako bo to storil? On je dal eno podobo. Tako kakor je bilo tam jagnje, je dal on eno novo Jagnje, je vzel kruh, ga dal, so jedli in ko so pojedli, če zdaj takole parafraziramo, da se razumemo, on dejansko pravi: Kaj ste naredili s kruhom? Pojedli smo ga. In kaj se zgodi s človekom, če poje kruh? Živi. Jasno. Zakaj? Ker človek živi, če je. Ampak, če smo, če človek živi s tem, da poje kruh, kaj se je pa s kruhom zgodilo? Uničili smo ga. To je moje telo. Jaz se vam bom dal v roke, vi me boste uničili, ampak s tem boste spoznali, kako dober je Gospod, se boste k njemu vrnili in živeli. Uničili boste mene, ampak boste živeli, ker boste spoznali: zabloda, zmota; in se boste vrnili h Gospodu, ne. Se pravi, Kristus s to podobo jasno pokaže, da tisto morje, Rdeče, ki je odplaknilo sužnost, Egipčansko, je njegov križ. Ker križ bo odplaknil lažnivo podobo, ker bo dokončno razodetje pravilne podobe Boga, tako norega v ljubezni, da se nam je zaupal v roke. Zanimivo, ker krst v začetku krščanstva, krst kot dogodek v katerem smo mi vcepljeni v Kristusa, umremo staremu človeku in zaživimo kot udje, kot vcepljeni v Kristusa, ne, ta sorodnost in podobnost s Kristusom v smrti in vstajenju, ki jo piše šesto poglavje Rimljanom, ki pravi, ne, ko smo krščeni smo podobni Kristusu v smrti, smo prav šli v smrt, smo umrli, tako kakor Kristus, in zato bomo z njim tudi vstali in tako. V začetku krščanstva je ta krstilnica bila v podoba, v podobi križa. Ene vrste bazen v podobi križa. Po stopnicah se je človek spustil v križ, se potunkal v vodo, umrl v križu, ne, kakor Kristus na križu, in potem vstal iz vode, so ga oblekli v belo oblačilo in je postal novi človek. Se pravi, prav res je križ ta voda, ki odplakne lažnivo podobo Boga. Da pride na dan novi človek, se pravi človek po podobi Marije iz Nazareta, device in matere, ki se je izročila Bogu, ki se mu je zaupala, ki nima več tega napačnega strahu pred Bogom. Ta novi človek, ne. In lahko prisluhnemo enemu odlomku iz pasijona in predlagam, da prisluhnemo evangeliju po Marku in sicer proces proti Kristusu.
(pesem)
Jezusa so odpeljali k velikemu duhovniku. Tam so se zbrali vsi veliki duhovniki, starešine in pismouki. Peter pa je šel od daleč za njim prav na dvorišče hiše velikega duhovnika. Sedel je s služabniki velikega duhovnika in se pri ognju grel. Veliki duhovniki in ves veliki zbor pa so iskali pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso mogli najti. Veliko jih je namreč po krivem pričalo proti njemu, toda njihove izjave se niso ujemale. Nato jih je nekaj nastopilo in takole lažnivo pričalo zoper njega: Mi smo ga slišali, ko je rekel: Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami in v treh dneh zgradil drugega, ki ne bo narejen z rokami, a tudi v tem se njihovo pričevanje ni ujemalo. Tedaj je vstal veliki duhovnik in vpričo vseh vprašal Jezusa: Nič ne odgovoriš, kaj je to, kar zoper tebe pričajo? On pa je molčal in ni nič odgovoril. Veliki duhovnik ga je znova vprašal: Si ti Kristus, sin blagoslovljenega? Jezus pa mu je rekel: Jaz sem. Videli pa boste sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti z oblaki neba. Tedaj je veliki duhovnik pretrgal svojo obleko in rekel: Kaj potrebujemo še prič? Bogokletje ste slišali. Kaj se vam zdi? Vsi so ga obsodili, da zasluži smrt. Tedaj so začeli nekateri pljuvati vanj, mu zakrivali obraz, ga tolkli s pestmi in govorili: Prerokuj. Tudi služabniki so ga bili po obrazu.
(pesem)
Torej, v tem dogodku, ki smo ga zdaj slišali, vidimo, da je Kristus bil pripeljan pred sinedrij, pred velikega duhovnika in so se vsi tam zbrali, vsi trije zbori, se pravi, starešine, pismouki in duhovniki, se pravi, ekonomska, ideološka in religiozna oblast. Verjetno ni bilo čisto tako, zato ker to je bilo že po sončnem zahodu in po Mojzesovi postavi, se po sončnem zahodu ne sme opravljati nobeno javno delo, Marko hoče s tem poudariti, da karkoli se bodo odločili v sinedriju, bo napačno, zato ker je ob napačni uri se sinedrij zbral. Zato bo se izkazalo, kar je rekel prerok Izaija: Kristus je bil obsojen s krivično obsodbo, ker je bila storjena ob uri, ko se ne bi smel sinedrij zbrati. Druga stvar zanimiva je, da se proces začne s tem, da iščejo priče proti Kristusu, medtem ko mi vemo, da je Judovski proces, sodni, se začel vedno s pričami obrambe. Proces pri Judih je bil nekaj zelo zahtevnega. Na zatožni klopi sta dejansko sedela dva. Kdor je tožil, tožilec in kdor naj bi bil obtožen. Oba sedita tam. Proces se začne s pričami obrambe. Če se najdeta dve priči, kakor pravi tretja Mojzesova knjiga, da morata biti dve priči, ki se ujemata, je proces končan. Ni bilo nobene druge faze, ker so zmagale priče obrambe. In kaj se je zgodilo? Tisti, ki toži, je zdaj obtožen. In tisti, ki naj bi bil obtožen, je zdaj svoboden. Se pravi, zato se pa Judje sami radi, si poravnali račune med sabo, ker so se bali iti v proces, ker je bilo nekaj zelo zahtevnega. Zdaj pa imamo mi dejansko na zatožni klopi, koga? Kristusa, ki naj bi bil obtožen in sinedrij, sinedrij predstavlja ljudstvo. Ljudstvo predstavlja človeštvo. Mi imamo zdaj na zatožni klopi človeštvo in Boga, Jezusa Kristusa. In zdaj se začne iskati priče proti Kristusu, se pravi proces je napačen. Bi ga morali začeti z obrambo, ne. In zdaj, ko se proces začne teh prič ni, se ne ujamejo, na nikakršen način se ne morejo ujeti. Kajfa posluša ta proces in se mu verjetno nič kaj preveč ne dopade. Zato ker priče, ki prihajajo, vsi hočejo dokazati, kaj je Kristus naredil in kaj je rekle in kaj je storil in kaj je naredil. In Kajfa se je verjetno zbal ene stvari. Da se lahko zgodi, da prideta dve priči in povesta en čudež Kristusov. Recimo dva gobavca, in ker goba je bila ozdravljena, recimo dajem kot primer, je bila ozdravljena samo od Boga po Mojzesovi postavi, zato pa je tudi Kristus poslal gobavce, pejte se pokazati duhovniku, ker če so duhovniki resni duhovniki, bodo takoj odkrili kdo je J, kdo je tisti, ki jih je pozdravil, ker samo Bog zdravi, in bodo vedeli, da sem jaz Božji sin, ne. Če zdaj prideta dva in rečeta: Ja, ampak naju je pa ozdravil on, bo pa zelo problematično. Zakaj? Ker bo sinedrij moral priznati, da je Kristus Bog. To je pa za Jude nemogoče. Za Staro zavezo po njihovem razumevanju je nemogoče kaj takega. In Kajfa se je začel bati, zato ker spor Kristusa z Judi o tem vprašanju, posebej pri Janezovem evangeliju, je zelo jasen. Nekajkrat Kristus pravi: Bene, dobro, vi hočete mene obsoditi, zato ker delam dobra dela. Zaradi katerih del me boste obsodili? Mar ne vidite, da tista dela, ki jaz delam, jih dela moj Oče. In ko je to rekel, so se judje še bolj razjezili. Ne samo zato, ker je delal taka dela, ampak ker se je delal podobnega Bogu. Še več, ker se je delal Boga. In teh dogodkov, ko Kristus hoče, ko so judje ga napadli zaradi tega, ker se je delal Božjega Sina po njegovem, po njihovem mnenju, Kristus premakne debato na dela. Kadarkoli so se judje razjezili pa so rekli: Ti moraš umreti, ker se delaš Boga, pa si človek, on je prestavil debato: Ne, pravi, poglejte kaj delam, pa boste videli. Zato se je Kajfa zdaj ustrašil. Zakaj zdaj ves čas debatiramo samo o delih, ker to je nevarno, tukaj se lahko zdrsne. Ustavi debato, gre v sredino in pravi: Ne tako, ampak a si ti ali nisi Sin Najvišjega. Se pravi, Kajfa je dobro poznal, kaj je Kristus govoril, ne, ker je šel, ga je direkt vprašal: Zdaj bomo pa vprašali o identiteti, ne o tem kar si govoril pa kaj si delal. To si sam premikal vedno debato na tja. Ampak zdaj te bom jaz vprašal direktno: A si ali nisi Božji sin? In Kristus je rekel: Ja. Sem. In citira eno sintezo med Danijelom, prerokom, sedmo poglavje in psalmom sto deset, in pravi: Videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega, na desnici moči, in priti z oblaki neba, se pravi, da skupaj dve stvari. Stvarnika vseh stvari in sodnika zgodovine. Kristus praktično reče: Jaz sem Božji Sin, ne samo to, jaz sem stvarnik vsega, kar je, in jaz sem tudi sodnik zgodovine. Jasno, da to je počlo v ušesih celega sinedrija, ne, in veliki duhovnik si je takrat pretrgal oblačilo, to je bila ena zelo važna stvar, zato ker judje so imeli navado, da kadar so se kregali, kadar so se med seboj sprli in se skregali, so si pretrgali oblačila, kadar niso več prenesli debate, ne, sem si strgal oblačilo in sem priznal, ne morem več, ne prenesem več, ne. In veliki duhovnik je to storil v tistem trenutku, ko je pred njim že stal novi veliki duhovnik, ki je Jezus Kristus, ki ga opiše pismo Hebrejcem. Se pravi, je kapituliral velikoduhovniško službo točno v tistem trenutku, ko je res bil pred njim že novi Veliki duhovnik.
(pesem)
Torej, pred Kajfom se nahaja novi veliki duhovnik, ki ne bo opravljal daritve za grehe najprvo svoje in potem za ljudstvo, kakor so prej delali veliki duhovniki Stare zaveze, ampak bo očistil vse človeštvo s svojo povsem nedolžno in čisto daritvijo. Torej, to je veliki duhovnik opisan v pismu Hebrejcem in starozavezno duhovništvo je s tem končano in Kajfa je to pokazal odločno s tem, ko je praktično kapituliral pred Kristusom, ko si je raztrgal oblačila. Takrat pa Kajfa se obrne k sinedriju in pravi: Kaj še potrebujemo prič? Ste slišali. Sam je izrekel bogokletje. In dejansko po Mojzesovi postavi, kdorkoli se dela enakega Bogu mora umreti, in ker je on rekel, da je sin Božji, da je dejansko sodnik živih in mrtvih in da je stvarnik vsega, zdaj mora umreti. Vsi so se strinjali, da zasluži smrt. Zanimivo, ne. Prej je bilo človeštvo razbito, razdeljeno, vsak je hodil po svoji poti, sinedrij se tudi ni moral strinjati, se niso prič, se niso ujemale, zdaj je Kajfa našel eno pot, po kateri so se vsi kar naenkrat zedinili, ker so dobili enega krivca. Človeštvo se poenoti, ko dobi nekoga, na katerega lahko zmeče vse. Ko se sinedrij odloči, da Kristus zasluži smrt, se pravzaprav poravna, to kar se je zgodilo v tretjem poglavju prve Mojzesove knjige, ko je človek prekinil odnos z Bogom. Zakaj je človek prekinil odnos z Bogom? Zato, ker je mislil, da je Bog ljubosumen, nevoščljiv, egoist, nedarovalec, zdaj se pa tukaj dogaja to, Kristus je rekel, da je Bog, je obsojen, ker je rekel, da je Bog in pravi evangelist, da so začeli ga tepsti, zasramovati, vanj pljuvati in se z njega norčevati. In veliki teolog, sem ga že citiral, Sergej Bulgakov pravi, da je to zasramovanje Kristusa pravzaprav razodetje Božje slave. Se pravi, najprvo imamo razodetje Kristusa kot Boga, on se razodene kot Boga. Potem ko se pa spravijo na njega z vso agresijo, se pa razodene resnično Božje obličje, Božja ljubezen, se pravi v Božjo slavo. In ker je Adam mislil, da je Bog ljubosumen in da ne daruje, imamo zdaj tukaj dogodek, da se Bog sam daruje, ne da daruje, ampak se daruje. V tistem trenutku, ko on pride obsojen in ga začnejo tepsti, on pokaže, da tisti razlog, ki je spravil Adama, Adama in Evo v greh je lažniv. Bog ni nedarovalec, Bog ne da samo daruje, ampak se daruje, Bog ni ljubosumen, ampak je sam sebe izničil, se pravi, mi doživimo točno poravnava tega, kar se je zgodilo takrat. Ker je Adam mislil, da bo postal kakor Bog in je po njem, po tem dogodku prišla taka katastrofa na svet, se je človeštvo odločilo, da kdor koli bo poskusil še kaj takega, mora umreti. Torej, posledica Adamovega greha je kaj? En zakon, da kdor bo še poskušal tako, mora umreti. Ko se reče večkrat v našem nauku, ne, da je Kristus umrl zaradi Adamovega greha ali pa da je za naše grehe umrl, kaj to pomeni? Nekaj zelo konkretnega. Se pravi, Kristus, ker je res Bog, je zapadel točno pod zakon postave zaradi Adamovega greha, da kdorkoli se bo delal Boga, mora umreti. Zdaj pride Kristus, ki je Bog, Božji Sin, samo preprosto pove svojo resnico, zapade točno pod ta zakon, ki je posledica greha in zato mora umreti. Se pravi, da je dobesedno Adamov greh tisti, ki obsodi Kristusa, ne, in se mi zdi zanimivo, ker Kristus ne reče nič, toliko da se je čudil Kajfa, ne: Pa kako, da ta nič ne govori, ne, a ne boš nič povedal. In se dejansko Kristus prepusti tej obsodbi, tako kakor jagnje kot gre v klavnico, kot pravi Izaija, ne. Kristus je čisto tiho. Zato ker on, če bi on spregovoril, in bi se začel braniti, če se spomniva, kaj sva rekla na začetku, da če bi se obramba Kristusa oglasila in bi zmagala, bi bil obsojen kdo? Tisti, ki toži. To je človeštvo. Ampak pravi Janez: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega sina in ga je dal za svet, ne da bi svet obsodil, ampak odrešil, in ne vem, če sem dosti jasen, Kristus odrešuje svet s svojim molkom, s svojo tišino, ker če bi odprl usta, bi bili mi obsojeni. On je tiho. Ta molk je zelo nasičen. Je težak, in kar pove, pove samo to: Jaz sem to. In to je zadosti, da zapade pod kazen zakona in je obsojen. Torej, prva obsodba Kristusa, ki je obsojen zaradi enoboštva, judovskega, v strogem, ozkem pomenu besede, poravna tretje poglavje prve Mojzesove knjige, se pravi, spet se vzpostavi odnos med človekom in Bogom. V petnajstem poglavju pri Marku pa vemo, da Kristusa spravijo pred Pilata, pred civilno oblast in to tujo. Pilat takoj razume, da gre za karkoli, ma gotovo ne za kralja, za kar ga obtožujejo, in za nobenega revolucionarja, in ga hoče rešiti. In ga da na izbiro. Imel je v zaporu Baraba, ta Baraba je bil zločinec, in ima Kristusa. In ker je Kristus bil zelo popularen in slaven in nedolžen človek je bil Pilat prepričan, da ga bo ljudstvo izbralo njega. Postavi na izbiro in se ljudstvo odloči za Barabo, ker je bilo pač našuntano, nahujskano, kar pomeni, da poslušati enostavno in preprosto ljudski glas, pravi Solovjov, ni še dosti, ker ljudski glas, če ne zna razlikovati in razločevati, je lahko zelo strasten in pod močnimi, močnimi vplivi. Dobro, zberejo Barabo. Bar Aba pomeni sin očeta. Jezus je pravi sin Očeta. In kaj se zdaj zgodi? Bar Aba, baraba, zločinec, podoba Kajna, prvega zločinca, Abelova kri je klicala maščevanje, ne, treba je poračunati zločin in Baraba, zločinec, Kajn gre v svobodo, Božjega Sina, Sinov Očeta, in Kristus vzame mesto zločinca. Pride do zamenjave. In kot sem v neki himni, vzhodni, nekoč prebral, se pravzaprav zgodi tole, Baraba, zločinec ima krivdo in človeštvo si meče krivdo drug na drugega, dokler ne pride Kristus, Jagnje Božje, ki jemlje nase greh sveta, se postavi pred tega zločinca in pravi: Zakaj ti pobiješ tega? Ja, ker so oni naredili to in to. Ne, to krivdo se vzel jaz nase, spravi se name in pusti tega v miru. Potem se obrne k drugemu: Zakaj se ti jeziš na brata? Ja, ker mi je to in to storil. Ne, njegovo krivdo sem vzel jaz, jaz sem Jagnje Božje, ki jemlje nase, spravi se name in živi v miru z bratom. Tukaj se zdaj razume, kaj pomeni, da je Kristus prišel, da bi prinesel življenje, ker življenje pomeni sprava. Ko smo mi v spravi, takrat živimo. Se pravi, z drugo obsodbo, ko je pa obsojen kot zločinec, pa Kristus poravna odnos človek človek, četrto poglavje Geneze, prve Mojzesove knjige. Če se zdaj na kratko, sintetično vprašamo, zakaj je Kristus trpel, kaj je Božji odgovor na človeško zlo in človeški greh, vidimo tole: Če je hotel Bog razodeti sebe, se je moral izročiti ljudem v roke, da je s tem pokazal, kako nas ima rad. To je za njega pomenilo mučeništvo. To pomeni smrt. Druga stvar: v Stari zavezi piše večkrat: Jaz sem Bog maščevanja, maščevanje pripada meni. Jasno, po Marksu in Froidu si tega sploh ne upamo več govoriti, ker razumemo stvari psihološko in sociološko, ne pa teološko. Ampak, kaj zdaj to pomeni? Greh Kajna kliče maščevanje, in maščevanje se meče drug na drugega kot krivdo. In se pobijemo in ni miru in ni življenja in Bog pravi: V redu, zdaj bom pa tako naredil, da bom nase prelil vso vašo jezo, ves vaš bes, sovraštvo, maščevalnost, vse boste zmetali name. Jaz sem Bog maščevanja, meni pripada maščevanje, se pravi, da boste vi živeli v miru, da boste vi živeli v spravi, se boste vrgli name. Se pravi, Bog odreagira na človekovo potezo, grešno, na človekovo upornost, samovoljnost s tem, da se najprvo da nam v roke, da bi pokazal kdo on je, in drugo, da  bi s tem, da vzame nase vse, kar je slabega in zla, omogočil človeku mirno življenje. Se pravi: Bog reagira na greh z ljubeznijo. S svojo veliko nočjo.
Pustimo naj te besede v nas dobijo pravo težo. Pater Marko Ivan Rupnik, Vam pa hvala za današnji dan.
Hvala.
(pesem)              

Ni komentarjev: