Lepo pozdravljeni.
Odvisnost od odnosov. Besede, ki na prvi pogled morda zvenijo celo rahlo
romantično, vendar ozadje tega je lahko zelo huda zasvojenost. Zasvojenost, ki
ima za posledice tako za posameznika, njegovo družino in celotno družbeno
okolje. Kaj je zasvojenost z odnosi, o tem z našo današnjo gostjo, doktor Sanjo
Rozman iz društva Sprememba v srcu. Doktor Sanja Rozman, lepo pozdravljeni z
nami.
Dan.
Odvisnosti od odnosov
sva pred časom že namenili eno oddajo, vendar je to ena taka družbeno zelo
splošno, lahko rečem že kr popularna odvisnost, vsaj kdr je na strani ženske ,
ker taka ženska je dobra žena, skrbna mati. Kaj pa je v ozadju, kaj pa je v
resnici? Kaj se dogaja s to žensko?
No, recimo, tako popularno mišljenje za katerga se sploh ne sprašujem več,
al je prou al ne, je to, da ženska podpira tri vogale, ne. Zakaj prouzaprou
mora podpirat tri vogale, a ni to partnerstvo, zakaj, zakaj pristane na to, da
ona enega več, on pa enega manj, mogoče zato, ker misli, da moški, na moške se
pa itak ne morš zanest, pa more sama vse nardit, pa met kontrolo potem nad tem,
mogoče zato, ker misli, da če bi manj kot tri vogale podpirala, včasih se hvalijo,
da celo štiri, potem bi jo pa zapustu, ta njen moški, al pa bi ji rekli, da ona
ni dovolj dobra ženska. Vsekakor ženska, ki pristane na to, da več kot je njen
delež, pa nebmo zdej rekli kolko vogalov je to. Več kot je njen delež prispeva
v partnerskem odnosu in se včasih obnaša tko kot da, ah, ti bodi sam tlele
prisoten na kavču, tle maš časopis, pa dej mir, ne, jaz bom pa kontrolirala in
vedrila in oblačila vse kar se družinskega življenja tiče. Taka ženska ni samo
hu, hudo pridna punčka oziroma idealna žena po nekih, si upam rečt, balkanskih
standardih (smeh), patriarhalnih vsekakor, ampak ima problem, problem ima kokr
ne zaupa, da je z moškim pravo partnerstvo z nekim vzajemnim deljenjem dela
sploh funkcioniralo. Kot drugo se samouresničuje, se pravi ta vloga njej pisana
na kožo je preveč pomembna. In tukaj pridemo do neke definicije odvisnosti od
odnosov, ki jo mogoče ljudje pa razumeli. Kadar je ta vloga bolj pomembna kot
ženska sama, potem je neki narobe. Prašamo recimo, gospa pride k meni na svetovanje,
pa vprašam, no, kako ste kaj, ja, v redu, mož je v redu, otroc so v redu, v
službi je kr v redu, je v redu. Ja kako pa ti? Kje pa je zdej Katarina, ne,
kako si pa ti kot oseba? Kako to mislte? Ne, ne ve, ne, ženske smo vzgajane
tko, da, al pa vsej smo ble mogoče malo bolj v prejšnji generaciji, da mormo
pozabit na svoje individualne cilje v smislu samouresničevanja svoje fantazije,
svoje vizije, svoje talente in vse to lepo dat tam nekje v zmrzovalnik za
slučaj, če ti zmanjka dela za, ne, morš najprej poskrbeti za otroke, za moža,
psa, mačko, hišo, avto in potem, če ti še kej ostane, nikol ne ostane, ne. In
so nekak zadovoljne s tem, da se samouresničujemo kot mama, žena, partnerka.
Samo to, tud če je najbolj pravi človek na drugi strani, pa ni, zato ker ne
moreš najprej pravega najt s takim stališčem, ampak že samo to ravnotežje v
odnosu tako prevesi, da, da ni več pravo in da je ta odnos preveč obremenjen.
To se lahko zlo dolgo ne vidi, dokler ne pride neka kriza, k, recimo da
govorimo o neki družini, o nekih srednjih letih z malimi otroci, ne. To lahko
dolg časa deluje kot: mi smo čist v redu družina, ampak če pogledaš to čist v
redu družino od blizu vidiš, da nekej močno škriplje. Prvo zaškriplje med
njima, ampak dokler je, dokler je, tko bom rekla, na zunaj stvari trdno, ne
reagiramo, potem zaškriplje pri otrocih. Otroci v taki družini pomembno imajo
problem in bom povedla, kakšen je ta problem, ko se bomo pogovorili o tem, ko
se bomo pogovorili o tem, kako se ta bolezen prenaša v naslednjo generacijo.
Potem, ona ne zdrži več, prekurjena, pretirano delo, pazi nič ne, ima tablete,
pa depresija, pa telesne bolezni, on začenja doma ostajat, pa tko naprej, pa tm
je kšna tajnica s katero preživlja cele dneve, ker naenkrat se več, ne, z njo
lahko zmeni kot s svojo ženo. Kolk vse še zgleda normalno, dokler nekej ne
poči, ne, in v bistvu ne more človek, ne more svojega samouresničevanja,
svojega tega, kaj bo on postal, ne more prelagat na čas, ko bodo otroci
odrasli, ko bo to zrihtano, ko bo hiša zgrajena, ko bom v službi mal več časa
mel, ne. Sistem življenja je tako narjen, da če ga polno živimo, moramo na vseh
področjih nekam pridt, videt neko vizijo in za njo it. Če ne postane življenje
duhovno izpraznjeno, ne, in pri vsej tej lepi slikci, ki zgleda popolnoma
normalna, so vsi ti ljudje znotraj izpraznjeni, nesrečni in ne vejo kaj jim se
je zgodlo. Če damo temu ime, odvisnost od odnosov, smo ločli problem od osebe,
in ta oseba lahko začne razmišljat o tem, kako bo ta problem rešila. Zato,
recimo, vztrajanje pri tej diagnozi, ki ni medicinska v smislu, da bi bla
požegnana po teh knjigah. Vendar tisti, ki se dolga leta ukvarjajo z
zdravljenjem zasvojenosti, tudi z alko, alkoholizma, al pa zasvojenosti z
drogami, dobro vedo, da je to bolezen partnerjev zasvojencev, al pa staršev,
kar pomeni, to je tista zasvojenost, kako bi rekla, v surovi obliki, mogoče je
blo to še prej, pa je potem alkoholizem prišou kot navidezna rešitev, ali pa
droge pri otroku kot navidezna rešitev. Kako so lahko droge zavidezna rešitev? Tako,
da če se v zraku čuti, in otroci to presneto dobro čutijo, če se v zraku čuti
tko kot pravi Adi Smolar v znani pesmi, če bi se zbudili, ne, takoj bi se
ločil, če bi se pogovorili, tako bi se ločili, ne, otrok, ki to čuti pa razume,
da če bo on problem, bosta starša stopila skupaj in poskušala pomagat njemu,
tak otrok nikoli ne sme ozdravt, ker potem bi se starši ločili. Na tak način se
vse, bom rekla, zasvojenost, od nekdaj smo vedli, da je zasvojenost bolezen
cele družine. Zdej ima samo ime. Odvisnost od odnosov, bolezen tistih članov
družine, katere je nekdo kemično zasvojen, al pa ne, tistih, ki niso navzven
vidni bolniki, vendar močno in dramatično prispevajo v dinamiko dosledno.
Ahm. Na začetku sem
začela z ženskami. Ste me lepo dopolnili tudi s tem moškim polom. Kaj pa
opažate, vseeno, procent se skozi zgodovino spreminja, ker danes smo priča
temu, da se vloge, družbene vloge moškega in ženske vseeno spreminjajo. Vseveč
žensk je enakovredno oziroma celo bolj zaposlenih kot moških in morda kakšen
moški bolj poprime doma za kakšna hišna opravila. Se ta procent spreminja in
kaj so navadno vzroki, oziroma kaj opažate, se sama zasvojenost kaj spreminja
skozi čas?
Jaz še vedno trdim, da je zasvojenost ena sama in to je možganska bolezen,
ki pomeni motnje v sistemu doživljanja, začasno motnjo, do katere periodično
pride in zarad katere ljudje ne presojajo tako kot bi bilo v skladu z neko,
njihovimi racionalnimi prepričanji in moralnimi prepričanji, da je prav, ampak
so bla še kot da morajo še tisti hip dobit tisto, kar je njihova droga. V
sklopu tega, ta mehanizem se da poganjat, ko je enkrat vzpostavljen z raznimi
stvarmi. Ali je to alkoholizem, ali je to, al so to odnosi, al je, so to igre
na srečo, al je to računalnik. Spreminjajo se v mogoče razmerja med določenimi
temi, spreminjajo se že s tem, da zdej govorijo, da bodo marihuano
legalizirali, a ne. S tem bi se razmerje spremenilo v malo več ljudi bi mogoče,
to je malo, pa nek čisto drugega pa malo manj. Iz mojega stališča, ko gledam na
ljudi, ki so zasvojeni in ki imajo s tem problem, je to manj pomembno s čem so,
ker itak po navadi je več stvari.
Ahm. Prej ste že
omenili, pa se bova zdajle vrnili k tem: prenos med generacijami, to se pravi,
nezdravljena zasvojenost ali celo zdravljena. Kako vpliva potem na naslednje
generacije?
Ja, bom povedla zgodbo, recimo nekega para, recimo Janez pa Mojca se
srečata, se zaljubita, oba prepričana, da sta drug v drugem srečala ta pravega,
z velikimi pričakovanji začneta novo zvezo, ki je v začetku pod vplivom
zaljubljenosti, erotično zlo intenzivna in oba sta prepričana, da je to ta
pravo. Vendar, ker sta oba že od prej iz neke družine, recimo, da sta oba iz
družine, kjer je bil alkoholizem, ko po nekej mesecih ta erotika neha bit
glavni motiv njunega sestajanja, ko zastavita projekt družina, ko se rodijo
otroci, ko je treba reševat vsakodnevne prozaične stvari, se njun način, bom
rekla, kako sta prej se naučila v svoji primarni družini reševat probleme, se
spet obudijo. In tako on začenja po vzoru svojega očeta, k' je bil mogoče
alkoholik, najprej vedno dalj ostajati v službi, zato ker se doma ne počuti več
tko fajn, potem ona, še kej popit, da tisto, še bolj tisto neko tesnobo,
skratka počasi se razvije v alkoholika. Ona pa recimo odvisnica od odnosov,
ostaja doma in je vedno bolj nestrpna in jezna, ker čuti, da ji on beži. In
bolj kot ona na njega pritiska, bolj ji on beži in se ustvari ta isti krog, ko
so ga njuni starši že med sabo meli, ne. In v tem ozračju odraščajo otroci, ti
otroci so v starosti, ko bi morali vso svojo čustveno energijo vložit v to, da
so otroci, da delajo napake, da se učijo, da raziščejo svoje potenciale, da
probajo bicikel vozit pa probajo igrat saksofon, pa tudi, kako je če nehaš
igrat saksofon, pa če se stepeš kdaj. Vse te stvari, ki jih otroci počnejo,
vendar, ko ta tesnoba, ne, ko ona že tako pritiska nanga, da on že komej, da
pride domov, pa ponavadi že more bit zadet, da to prenese, ona pa že mora jemat
tablete. Ko je ta tesnoba oprijemljiva, otroci nehajo svojo energijo
življenjsko uporabljat za to, da bi razvijali svoje potenciale in poskušajo
rešit družinski problem. In mama, ki je nesrečna, starejšega sina začne:
"Joj, jaz se s tabo velik bolj boljš lahko zmenim kot s tvojim očetom, ti
si moj ta pravi moški, ti boš men, bom rekla, tist, kar od očeta ne dobim,
nadomestil in na tega otroka je preveliko breme prevaljeno. Mlajši otrok pol
pa, to si zdej pač zmišljujem, kateri so, mlajši otroki je pa v vlogi grešnega
kozla, ki mora bit vzrok drame, da se kregajo pol zarad njega, ne pa zarad
tistga kar je resničen problem. Oba otroka preusmerita svojo energijo v starše
in poskušata rešit problem staršev, ker otroci so tako narejeni, otroci vejo,
da če majo njihovi starši problem, je njihovo življenje ogroženo in poskušajo
to rešit. To je psihološki mehanizem, ki se upira racionalnosti, ampak tko je,
tko deluje. Ti otroci so pred prevelikim bremenom, v bistvu bit starši svojim
staršem, za njih poskrbet preden poskrbijo zase, temu se reče emocionalni
incest in ima podobne posledice: čustveno in razvojno in psihološko kot ima to,
če pride do resničnega incesta, recimo če ta mama res prekorači neko spolno
mejo, al pa ne reče ne, ko so recimo med odraščajočim sinom in njo tudi
erotične energije, začuti jo, ker se ji fajn zdi, da je nekk še vedno predmet
nekega erotičnega zanimanja enga moškega, to so hudo nevarne stvari. In na ta
način odrašča naslednja generacija z nizkim občutkom lastne vrednosti, s
patološkimi mehanizmi in vzorcem, če ti kej je tesno, nekej spi, nekej pojej
oziroma vzemi tablet. In tako gre to naprej. Se pravi, vsi se navadijo, da
prihaja v taki družini, Slovenci temu rečejo kraval, ne, to se pravi, pride do
situacije, ko se vsem te maske lepo narjene za prijazno komuniciranje navzven,
navznotrej se pa porušijo in se med sabo sprostijo vse te energije in čustva in
to kar, kar ne morejo skomunicirat, ker ne znajo. In tako pride do periodičnih
napadov, dost lahko verbalne, lahko pa tud fizične agresije in to je, to je
slika odvisnosti od odnosov, ne.
Kako pa vn iz tega
začaranega kroga, ker kot omenjate, gre kot za nekakšen oder, ki se ji reče
družina in vsak od članom, vključno z otroki ima svojo vlogo znotraj te zgodbe.
Ja.
Če gre samo en član
recimo, pa se bom spet vrnila, recimo ženska v zdravljenju. Je sploh možno
prekiniti ta krog, ali bi morali v bistvu vsi v zdravljenje.
Tak krog se prekine, če gre eden v zdravljenje, ni pa nujno, da, seveda se
s tem poveča pritisk ostalih članov družine, da bi se spet vzpostavlo znano
način funkcioniranja, zato je taki ženski zelo težko. Če prideta oba partnerja,
je to že bistveno lažje. V sistemu zdravljenja, ki ga imamo pa mi v skupini
Sprememba v srcu, pa poskušamo vključit v neko zdravo, učenje zdravih vlog tudi
otroke, seveda ne na terapevtskih sestankih, ker to je neki, to bi blo
prekoračevanje tega, kar mejhni otroci lahko, ampak mamo večdnevne izlete,
praznovanja, izkušnje, kako so ljudje skupaj brez te dramatične, negativne,
zasvojenske energije. Se pravi, da se je pa veliko težje, ko pa če stopijo vsi
skupaj. Če gre samo eden v zdravljenje, katerikoli iz družine, pa slejkoprej
pride do tega da verjetno bo ta družina se razšla, ali pa bo, bo moral ta, bo
pritisk, da ta zasvojeni nazaj v stare vzorce stopi, prevelik.
Ahm. Morda primer, ali
vizija, življenje v družini, ki je zasvojena in potem, ko je ozdravljena. Kaj
so razlike? Kaj je, če rečeva, tisti, korenček ni najboljša besede, ampak
vzpodbuda, to bo bolj pravo, družina v celoti, kot pravite, da bi vstopili v
proces zdravljenja?
Predvsem se nauči drugačnega reševanja problemov, ne to, da na videz kažeš
masko nekoga, ki je zadovoljen, v tebi pa vre od zadržane jeze in agresivnosti.
Naučiš se povedat svojo jezo in naučiš se, kako jo izrazit, ne da bi koga
prizadel. Zanimivo je, da zelo zelo veliko staršev, v tem starosti tm štrdeset
plus minus deset, pride z motivom, ko se zavedo, da škodijo svojim otrokom, na
isti način kot so njim škodli njihovi starši. Ta starost je zarad tega tako
zanimiva, ker imaš ti hkrati otroke, hkrati se pa še spominjaš, kako je, ko si
bil otrok in lahko razumeš pravzaprav, da je to ena tragična bolezen, ki se
vleče skoz generacije, ne pa da si ti slab človk. Družine se uredijo, naučijo
se komunicirat, naučijo se povezat na zdrav način, naučijo se reševat probleme
brez nasilja in konfliktov. Včasih pa, tudi to je pomembno, se naučijo razitt
tako, da ne škodijo otrokom, tudi to je pomembno.
Doktor Sanja Rozman, še
v stavku ali dveh, kakšna misel za konec.
Veliko je blo, bom rekla, dileme okol tega, ali je to bolezen ali ni
bolezen, verjetno zaradi tega, ker če bi si zračunali, da mamo v Sloveniji 150
tisoč do 200 tisoč alkoholikov, pa seštejemo zraven še vse družinske člane, bi
pršli do grozne številke, ki si jo ne upam niti izrečt in potem rečejo ljudje,
ja, pol smo pa vsi zasvojeni in se nehajo pogovarjat, ne. Ne bi rada, da se to
tko, bom rekla, banalizira ta problem. Pa kar poglejte, predstavljajte si
žensko, ki je pač v dvajstih letih svojega življenja srečala nekoga za katerga
je misnla, da je pravi, za kar se je izkazalo, da, da ni uspelo, ostala je sama
z otrokom. Veliko je žensk, ki ob tem zorijo, ker majo otroka, ker jih
življenje postavlja pred izzive in ostanejo same. Kje naj ona najde pomoč, če
se je ločla od svojga alkoholika? Če bi ostala z njim, bi šla oba v zdravljenje
alkoholizma, on bi dobu pomoč za alkoholizem, ona pa za odvisnost od odnosov.
Ker se je pa ona ločla, ker je bilo nevzdržno, pa zdej ne more dobit pomoči, če
temu ne rečemo bolezen, oziroma če tega problema ne nagovorimo. Pa je hči
alkoholika, pa je bla žena alkoholika, pa je bla mogoče spolno zlorabljena v
otroštvu, pa vzgaja fanta s skritim sovraštvom do moških v sebi. Ogromno
patologije za rešit, se pravi, ta misel bi bla, nehejmo se pogajat okol tega, a
je to bolezen, al ni bolezen, definitivno so ljudje, ki odraščajo v takih
družinah, tudi če se ne zapijejo, imajo problem, ki ga je treba rešit z
zdravljenjem oziroma nekim vključitvijo v nek sistem, ki bo ljudem pomagou
popravit napake iz otroštva.
Doktor Sanja Rozman,
hvala lepa ponovno za obisk v našem studiu.
Hvala tud vm za dobra vprašanja.
Vam, dragi gledalci in
gledalke, seveda želim moč in pomoč, ki jo potrebujete in želite. Hvala lepa za
pozornost in nasvidenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar