Pred nami je pogovor. Pogovarjava se z Leom Ivandičem in sicer danes bova govorila, tokrat bova govorila o čustvih. Leo, zdravo.
Zdravo.
Čustva. A je dobro, da jih mamo, a je dobro, da jih nimamo? Od, a je dobro, da jih kažemo, a je dobro, da jih ne kažemo?
Ja, no, ta tisto prvo, če bi odgovoru, tukej ne mormo zbirat, vsi mamo čustva. Torej, tko tisti, ki jih kažejo, kot tisti, ki jih ne, in jaz mislim, da je tukej ravno to mogoče ena, ena bistvena reč, ne, namreč danes prevladuje neko mnenje al pa ljudje me dostkrat vprašajo, a je prou da čustva vedno izražamo, a ne. A jih je treba vedno pokazat? A jih je treba vedno izrazit? In jaz pravi, da ne, ne, čustva so tko kot avto, imamo gas in mamo bremzo, ne, so situacije, k je čustva dobro pokazat in so situacije, ko to ni primerno, ne, če te šef recimo v službi razjezil v nekem kritičnem trenutku, mu verjetno jeze ni dobro pokazat, a ne, še posebej, če ti je kej do službe.
Ampak recimo, ko rečemo, da čustva ni dobro pokazat, ne, kaj to v resnici pomeni? Ali ne prihaja pri tem do tlačenja čustev? Ker namreč danes v nekem bi reku tko sodobnem pogledu na to čustveno življenje je, obstaja tud ena veja, ki zlo favorizira čustva in pravi, da vedno morš čustva pokazat.
Ja, ja, no, sej jaz mism, da ravno tukej je napaka, ne, da čustev ni treba pokazat vedno, pravzaprav se lahko mi sami odločamo o tem, ali jih bomo al ne, tko da v sebi imamo mehanizme s katerimi lahko čustva zadržimo, kar ne pomen, d jih tlačmo al pa d jih dušimo, preprosto se odločmo, da jih ne bomo pokazal, a ne, in v resnici je tko, čustva po navadi kažemo ljudem, ki jim zaupamo dovolj, da jim sploh ta čustva pokažemo. Zato pravmo, da se čustveno odpremo tkrt, ko smo v neki dost intimni zvezi, a ne, in recimo, ko pridemo v službo, pa recimo da je to nek nov kolektiv, ki ga še ne poznamo, tm čustev verjetno ne bomo najprej kazal. Šele potem, ko se bomo s kom s, pobližje spoznali, potem bomo začeli kazat čustva. Drugo kar je pr čustvih pomembno pa je to, d obvlada neko prepričanje, da čustva ves čas čutmo, pa to ni res, ne, čustva čutmo tkrt, kdr je, se dogaja nekej, kar je za nas dovolj pomembno, a ne, ko s, ko neki situaciji al pa nekemu vedenju pripišemo nek poseben pomen in tkrt se prebudijo čustva, tko da niso ves čas tam, a ne.
Dobro. Danes se dosti govori o čustveni inteligenci, tud šola čustvene inteligence na primer. Kaj torej je čustvena inteligenca v povezavi s tem, kar sva odprla kot vprašanje? Torej ali je čustvena inteligenca, inteligenca to, da se v pravem trenutku čustva pokažejo ali da maš poseben odnos do čustev? Kako bi definiral recimo opisal čustveno inteligenco glede na to, kar sva odprla?
Jaz bi tukej, čeprav to je zlo široko polje, ampak izpostavil bi pa dve stvari. Prva pomeni sposobnost zaznavanja oziroma prepoznavanja svojih čustvenih stanj, to je prva stvar, Howard Gardner, ki je izumu te raznorazne inteligence, a ne, je temu reku intrapsihična čustvena inteligenca, potem je pa ta zu, pozunanjena čustvena inteligenca, ki pa govori o tem, da znamo zdej pa s temi čustvi tudi ustrezno ravnat v odnosih. To je tisto, kar sva prej govorila, a ne, da ko prepoznam, da je situacija neustrezna, torej čustvo ne izrazim al pa, in ta izraz kontroliram na tak način, da je to situaciji in človeku primerno, a ne, nekateri pravjo, da mormo tko ravnat, da ne škodujemo al pa da ne poškodujemo s čustvom sebe, vendar da ne škodujemo tudi tistmu drugmu. Tko da to sta te dve glavni stvari skoz kateri bi jaz ok, okaraktiziral čustveno inteligenco al pa inteligentnost, in tukej trpimo nekak največ primanjkljajev.
Ahm. Dobro, če govorimo o čustvih, mamo seveda čustva, ki jih z veseljem sprejemamo, ki so na nek način, imamo pozitiven odnos, majo pozitiven predznak in so čustva za katera mi subjektivno ocenjujemo, da majo negativen predznak oziroma jim mi po navadi dajemo negativni predznak in določena čustva dejansko so tista, ki spodbujajo lahko odnose in neko rast, določena čustva so agresivna in lahko rušijo medsebojne odnose, ne. Kaj s tistimi čustvi, ki so lahko recimo agresivna al pa ki imajo to, ta negativni naboj, kako z njimi ravnat, kako se jih lotit?
Vloga vsakega čustva je v tem, da nam pomaga, da nekako obnovimo kontakt med sabo in med svetom, tko d zdej ena čustva nam tukej pomagajo, sploh ta agresivna pri tem, da prilagodimo svet in ljudi samemu sebi, zato pa so agresivna, ne, majo neko energijo, ki pomaga vplivat na druga, druga čustva, a ne, pa prouzaprou pomagajo pa ns same prilagodit razmeram v svetu in drugim ljudem. Tko da zdej ta agresivna čustva sama po sebi niso slaba, ne. Fajn je, da lahko kdaj svet prilagodimo sebi, ko hočemo premaknit omaro, ki je zares težka, a ne, je včasih dobro bit tud malo jezen na tisto omaro in jo zagrabt, ker nam da to energijo, a ne, lahko jo premakneš, lahko vplivaš nanjo, ne morš narest tega z nekimi latentnimi rečmi, a ne. Fajn pa je, če znaš ta čustva potem tud kontrolirat, da, da ne greš preko tiste neke meje, a ne, tko da ta čustva so zelo zelo pomembna, sploh v vseh tistih odnosih, kjer čutmo, da bi se radi postavli zase, kjer bi radi pokazal drugim, da, kaj vem, da nam neka naša mnenja, neka prepričanja veliko pomenjo in da se nismo temu pripravljeni kr tko odpovedat, da se ne bomo umaknil, da smo prouzaprou pripravljeni, nekateri pravjo agresirat v svoje okolje, pa zdej ne gledat tega na negativen način, da ga bomo spremenil, da ga bomo obvladal, da bomo vplival nanga, tko da to mism, da, da je vloga teh čustev in so zlo zlo pomembna, no pa naj še enkrat ponovim, z njimi se po navad nismo naučili ravnat, ravno s temi agresivnimi čustvi, zarad tega, ker so bli odzivi okolja, a ne, kadarkoli smo bili kot otrok recimo, pa smo ta čustva kazal, nekako neustrezni, nespodbudni. Tko da potem po navad…
Se pole mal tud boji teh čustev morda?
Po navadi se jih boji, kr, predvsem zarad tega, ker spodb, ker vzbujajo v drugih ljudeh, recimo v okolici enaka čustva in ker se jih okolica boji, ne ve, kaj z njimi narest, a ne, potem v otroku nekak zatolčejo ta čustva, ko je otrok jezen, ne, starši, ne vem, reagirajo tudi sami jezno al se pa te jeze tako prestrašjo, da otroku ugodijo in otrok potem ostane zbegan, ne zna, v tem okolju se ne more naučit ravnt s to energijo, a ne, s temi čustvi.
Dobro. Še zadnje vprašanje, morda, tko po, po občutku tvojem, ne, tri ključne nasvete, kako ravnat s čustvi. Kaj se ti zdi recimo najbolj pomembno? Morda tri neke usmeritve, ki bi vsakemu, ki recimo morda gleda to oddajo lahko pomagale, da se lažje sooča z lastnimi čustvi al pa čustvi okolja.
Pomembno je vedet, da svoja čustva lahko obvladujemo in da se ne pojavijo kr tko. Torej kakšno čustvo se je v neki situaciji pojavlo je zlo odvisno od nas samih, od naših predstav in prepričanj, tko da prvi nasvet bi bil ta, da poglejmo katera prepričanja so v ozadju posameznih čustev, mislim, da je to ena takih ključnih stvari, kr nam to potem pomaga, ko ta prepričanja spremenimo, al pa prevetrimo, lahko vidmo al je čustvo sploh ustrezno ali ne. Druga stvar je ta, čustvo vam ni treba vedno izrazit in pokazat, to je od vs odvisno, vzemte si čas in svobodo, zato da čustveno reagirate tkrt kdr se vam zdi, da to vm ustreza. Za tretjo stvar pa ne vem kaj bi, kaj bi reku.
Čustva so, zavedamo se tega, da so, a ne.
Ja, torej, mogoče to, a ne, kdr nm nekdo kaže čustva, to pomeni, da se v njem dogaja nekaj pomembnega in tkrt zlo previdno in z vso resnostjo vzemmo tisto, kr nam kaže, ne glejmo samo način, kako nam sporoča, recimo, če je nekdo jezen, pa kriči na nas, lahko govori zlo pomembno stvar, a ne, in se poskusmo odzvt na sporočilo, na tisto, kar je v ozadju tega, namreč to, da se je razjezil, pomeni, da je zanga, da se zanj dogaja nekej zlo pomembnega in da se nekako mogoče ni mogu zadržt, da, da je moru pridet s tem vn in zdej je na ns, a ne, kako se bomo tukej odzvali, to pomen, kdr kdo kaže močna čustva, se zanj dogaja nekaj pomembnega in je dobro to resno vzet.
Dobro. Hvala lepa za ta pogovor.
Hvala tudi tebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar