Lepo pozdravljeni iz studia 12. Samopodoba oziroma pogled nase, kako se vidimo kot človeka in kot
osebo ima zelo pomembno vlogo na naša življenja, na naša delovanja. V studiu
gostimo Nino Leskovar s katero se boma pogovorila v pomenu samopodobe in kako
jo lahko izboljšamo. Nina, živjo.
Živjo.
Pa če
kr pričnema. Kaj sploh je samopodoba?
Ja, samopodoba je pravzaprou nekej čist preprostga. To je
predstava, ki jo mam o sebi. Kaj si mislim o svojem telesu, kaj si mislim o
svojem načinu, kako razmišljam, kako vstopam na primer v odnose, skratka vse
tisto, kar pravzaprou si mislim o sebi. To je prouzaprou samopodoba in je neke
vrste vzorec, neke vrste vtis, ki ga pustim, ko na primer jaz se s tabo
pogovarjam, je zlo pomembno način, kako bom govorila, zlo velik skratka vpliva
na to, kakšno samopodobo imam. To, predstava skratka.
In na
kaj vse vpliva samopodoba oziroma, tudi kako se, kako se kreira, kako nastane
samopodoba?
Ja.
Oziroma
vzorec?
Ja, ja. Dve vprašanji. Samopodoba se kr, v bistvu s, jo oblikujemo
skozi celotno življenje, začne še že seveda, ko smo zlo mejhni, ko začnemo prve
informacije iz okolja zbirat, jih nekak ovrednotit, gledat samga sebe in tko
naprej in potem se gradi skozi izkušnje. Kako se na primer, kakšne izkušnje
dobivamo v službi, pa svoji družini, primarni in potem tudi pač, ko se poročimo
mamo svoje otroke, na kiremkoli področju skratka vse to vpliva na, na našo
samopodobo, odzive okolja in seveda tudi kako mi skozi to ovrednotmo samga
sebe, tko da veliko vplivov je to, kaj se dogaja z našo samopodobo. Na kaj vse
vpliva? Na kratko rečeno, čisto na vse vpliva. Na primer, če povem, če povem en
primer. Na primer da mam naslednji teden eno predstavitev v službi, morm predstavt
neko idejo za nek izdelek in od tega, kakšna j moja samopodoba bo odvisno, kako
bom jaz to predstavila, kako se bom pripravila na predstavitev in tudi kako bom
preživela tist teden do, do moje predstavitve, seveda če dvomim vase, če dvomim
v svojo samopodobo, potem se bom najbrž zapletala v raznorazne skrbi: Oh, kako
mi bo šlo? Al bom znala to predstavt? Mogoče bojo drugi boljši od mene in vse
take stvari, skratka, lahko bom preživela cel teden napeta in ne bom vedla kaj
in kako in potem seveda tud predstavitev bo najbrž kar temu podobna. Po drugi
strani pa niti ni nujno, da je moja samopodoba ne vem kako dobra, ampak kljub
temu, če si rečem, poglej, pred mano je neka nova priložnost, neke vrste izziv
je, kaj zdej jaz lahko nardim in se lotim dela in to se mi zdi tisto, kar je
zlo pomembno pr, pri vsem tem, da grem in se enostavno lotim in, in naredim
neko stvar, potem pa bom že vidla, kaj se da še izboljšat. Drugič bom mela novo
priložnost in se bo stvar lahko drugače izšla.
Se
pravi, da samopodoba neko tako zelo intenzivno področje našega delovanja in na
splošno celotnega življenja, pa če zdej bolj konkretno zagrizema v ta izziv, da
se ga, ga kr lotima, ne, kako konkretno na primerih recimo izboljševat našo
samopodobo?
Ahm.
Da bomo
bolj učinkovito, bolj prodorni in tud več naredili.
Tud več naredili. Jaz mislm, da to je prva stvar, ki sem jo v tem
primeru omenila je ravno to, gledat stvari, ki se nam dogajajo, dogodke, ki nam
prihajajo naproti kot neke vrste priložnosti in izzivi. Ne kot težave, ne kot
pr, ne kot problemi, že eno stvar, ki jo lahko sami pri sebi nardimo je, d
črtamo iz svojga besednjaka probleme in težave in jih na, nadomestimo z izzivi.
Kakšen izziv je pravzaprou pred mano in že sama beseda izziv ti odpre neke nove
možnosti, če si rečem, joj, pred mano je problem, je to kot bi postavu na
primer zid, postavu se pred zid in zdej ga morm preplezt, skor nemogoče, izziv
pa že sama beseda, al pa priložnost, nekako
odpira ti vrata, neki, nekaj te vabi te naprej, da greš in nekej nardiš. In to
mislm, da je tista prva stvar, ki jo lahko nardimo in, in kar takoj. Druga
stvar je še eno besedo, ki naj bi jo črtali iz besednjaka, ta je pa beseda
moram, namreč beseda moram al pa nečesa ne morem nas zlo zaplete okrog žrtve,
okrog samopomilovanja, kr ko si rečem, da neko stvar moram, mam občutek, da me
nekdo zunaj sili da nej bi neko stvar nardila in jaz pravzaprou res ne vem a,
al si to zares želim ali ne, ampak enostavno moram, moram zjutrej it v službo,
moram ne vem to, uno, treto, skratka veliko besed je, veliko stvari je, ki si
govorim, da moram. Namesto moram enostavno uporabim besedo hočem. Hočem je pa
tista beseda, ki je neke vrste, neko hotenje v ozadju. To jaz hočem nardit, sej
lahko ugotovim, da v končni fazi tega še vedno nočem nardit, ne, ampak vseeno
je pa drugač, jaz mam možnost izbire, in to se mi zdi, da mi pomaga k bolj
odgovornemu življenju, tko da mislm, da to sta dva taka zlo pomembna napotka,
kaj lahko že tkoj nrdimo, potem pa se mi zdi zlo pomembno tudi to, da neham
sebe kritizirat. Ljudje smo precej nagnjeni k tem, da se kritiziramo, vsaka
stvar, ki jo naredimo, si rečemo, ah, to bi pa res lahko še boljši nardil, al
pa, to si pa tako slabo nardila, joj, to pa res ni, ni za nikamor, ne. Sami
sebe nekako spodkopavamo. Zdej pa, če si mi damo nekej spodbude, pa se tud ne
bo v tem smislu svet podru pa ne vem kaj se vse zgodilo, ampak mal če si re, če
si rečemo, lej, sej to si pa dobr nrdila, sej seveda lahko bi blo boljši, vedno
je lahko še boljši, ampak to si dobr nrdila, pa lej, tkole greš pa lahko še
naprej, skratka ne, neke vrste spodbude, ki si jo dajemo sami sebi je zlo
pomembna in da se, in prou naučit se mormo o sebi govort dobro. Pa ne samo o sebi,
tud o drugih, mislm, da to zlo velik tud pomaga, namreč, ker samopodoba je
vezana tud na medsebojne odnose, kako se z drugimi, kako stopamo v stik, kaj si
mislimo tudi o drugih, in to zlo, ko misli o drugem dobrem, mislimo, tud dobimo
potem lahko dobre stvari nazaj. Mislim, da še ena stvar je zlo pomembna,
namreč, da se večkrat vprašamo, kaj me dela edinstvenega. To pa nam zlo pomaga
k tem občutku lastne vrednosti, namreč, to ne pomeni zdej, da se, se nekako
prenapihnemo, pa zdej smo pa, ne vem, takšni in drugačni, ampak prou smo bitje
tukej, edinstveni, dobesedno smo res edinstveni, pa mogoče ne tko filozofsko,
ampak mal bol konkretno je to, v čem sem, v čem sem dobra, da se vprašam, kaj
je tisto, kar mi gre dobro od ro, od rok, in v obdobjih, ne vem, kakšne krize
na primer, ko vidm vse samo črnogledo, pa si rečem: Lej, ampak sej neke stvari
pa mi grejo dobro od rok, tko da mejhen tisto črnobelo gledanje le spravm,
spravm kkšno barvo na primer noter, tko da se mi zdijo to take stvari, ki jih
lahko res zlo hitr uporabmo.
Ja,
moram osebno rečt, da zveni zelo preprosto in enostavno, ne.
Ja?
Priznam
pa tudi, da večkrat sam slišim recimo odgovor, ja, pa to ne gre tako enostavno,
pa sej bi, pa ne znam, pa ne morem, ne. Recimo, bi lahko dala kakšen konkreten
napotek človeku, k reče, ja, ne morem. Jaz vem, da morm dobro mislit, pa da si
to želet, pa da sm mislm, pa vseeno mam slabe misli, mam negativno, sem jezen
na druge, ne. Kako človek v tem konkretnem recimo primeru nardi ta preskok, ne,
v svoji glavi, v svojih mislih?
Ahm. Mislm, da je ravno, ravno v tem, da se loti zdejle ta
trenutek tega nardit. Ne, ne, d, d si reče, joj, lej, vedno sem takšen, pa, pa
nikakor mi ne gre, pa vedno znova te negativne misli, sej pridejo negativne
misli, ampak si rečeš, ejle, zdejle je pa dost. Kaj pa, če zdejle ta trenutek
ustavm te negativne misli, si rečem, kaj dobrega lahko pomislm, kaj pozitivnega
je v neki, neki situaciji, kr vsaka stvar, ki se nam zgodi, jaz verjamem, da se
nam z nekim namenom zgodi, pač se znajdemo u, v nekem odnosu z nekim namenom, v
neki situaciji z nekim namenom in zdej če se mi za, vsaj za trenutek ustavmo in
se vprašamo, lej, kaj se mi zdejle dogaja, tukej kaj se mi dogaja, zdejle ta
trenutek, al pa, na primer, kaj me ta situacija uči. Že to je, že to mi lahko
zlo vlik pomaga, da se ne zapletam naprej in naprej in naprej, ampak skratka
mislm, da je to, da se ustavmo. Ustavi se, ustavi se. Al je kako, kakorkoli
drugač lahko nardim. Tko d, se da, ampak res se mi zdi, da se ustavm in si
rečem, lej, sej se da. Pa mogoče ne glih tkrt, ko smo v največji krizi, tkrt je
res tisto črnogledo, lhko zlo zlo zlo na tapeti, ampak da si nardimo načrt
prej, ko se dobr počutmo, pa si rečemo, lej, naslednjič pa bom poskušou vsaj
eno pozitivno misli, misel met. Pa če mi ne uspe, pa naslednjič zopet poskušam,
tko da smo neke vrste nekak prizanesljivi do sebe. Ne da se zopet ujamemo v
tist krog, lej, spet sem pomislu na najslabše v tistem, tisti situaciji, ampak
naslednjič mam možnost, naslednjič mam novo priložnost, da lahko neki nardim,
to se mi zdi zlo pomembno tukej.
Se
pravi, da se najprej ustavimo, potem pa korak za korakom pač z zmajskimi,
majhnimi premiki, se prav, sprememba misli, recimo zavesten trud, ampak brez
nekega nasilja pretiranga na sebi.
Tako, tako, tako. Ja, da ne zahtevamo zdej od sebe pa kr na
enkrat, d mormo se pa čist kompletno spremenit. Sploh ne. Nardimo te mjhne
korake in to nam zdej lahko zelo vlik pomaga. Seveda da znamo tud potem to,
kako bi rekla, ovrednott na primer, lej, sej si se potrudla, pa si nekej
naredila, pa ti je šlo bolši, pa si en malo spremembo nardila, to se mi zdi
pomembno.
Se
pravi, ko pravi stari pač izrek modrecev: Vsaka dolga pot se začne z majhnim
korakom, tudi lahko midva svetujema našim gledalcem, da pač korak za korakom
pač do boljše samopodobe in pč nej kr zavestno in intenzivno pč gradijo in
rezultati pač bojo vidni in se bo poznalo v njihovih življenjih.
Tako. Super.
Nina,
hvala za pogovor in srečno.
Prosim, hvala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar