Pozdravljeni v Studiu 12. Danes bomo govorili
o še eni od nekemičnih zasvojenosti, ki ji družba najbrž namenja premalo
pozornosti. Zato v studiu gostimo Petra Topiča, priznanega strokovnjaka in
terapevta s tega področja. Pozdravljeni, Peter.
Dobr dan.
Prebrala sem, da če bi ljudje izbirali med
zasvojenostmi, predvsem med nekemičnimi zasvojenostmi, da bi najraje izbrali
prav zasvojenost s seksualnostjo. Najbrž nimajo prave predstave, kaj pravzaprav
to sploh je?
Ja, jaz
mislm da je to problem na dveh nivojih. Eno je to, da ne povežejo seksualne
zasvojenosti z nekimi posledicami, ne, in misljo, da je samo film in luštn in
ni nobenih posledic. Drugo pa je to, da ne razumejo, da pri seksualni
zasvojenosti ne gre za seks, ne. Tako d' mogoče zdej če pru del, na pru del
odgovorim, je problem ravno v tem, da človk ne razmisl. Ok misl, sej je super,
samo seks, to ne more bit nč slabga, ne, velik seksa je dobr, itak smo
bombardirani s tem vsak dan, ne. Ampak problem je v temu, da ko začnete pa, si
predstavljat, da nekdo, ki je zasvojen s seksom. Neželjene nosečnosti so tuki,
potem so tukej splavi, potem je tle nasilje zraven. Potem mate posilstva, kup
nekih posledic, ki jih ljudje, tkole bom reku po domače, na prvo žogo, ne, niti
ne vidjo, ne. Vidjo samo tist, kar nam pravzaprav družba cela vsak dan sporoča,
ne, vlik seksa, ne, to je super, ne. Drugo, kar sem hotu pa rečt, je pa to, da
pr seksualni zasvojenosti ne gre za seks, ne. To je isto kot bi rekl, da gre pr,
recimo pr alkoholikih, ne, da je najbl pomembn alkohol, ne. Važn je, zakaj
človk to počne, kaj je tisto, zarad česar se človek pravzaprav more omamlat,
ne. Seks je samo sredstvo, da se človk omam.
Ahm. Kaj pa je torej tisto, zaradi česa se
ljudje recimo omamljajo s seksualnostjo?
Razlogi
so različni lahko. Zdej ponavad je to kkšna tesnobna izkušnja, ki jo ljudje že
majo v otroštvu in neka bolečina, k jo nosjo s sabo že cel življenje in je ne
morjo več nost, ne, in jo na ta način poskušjo skrit, ne. Zdej če vzamemo za
primer, ne, glede na to, da je v Sloveniji zelo velik alkoholizma, ne, enga
otroka, ki je odraščal v takem okolju, ne, ta tesnoba, k jo on čut, k je str
recimo otrok pet let, ne, in ko se mama in oče prepirata, ne, in pretepata, po
možnosti še zraven, ne, ko pride do nekga čustvenega nasilja, mogoče celo
fizičnega. Tud spolne zlorabe so lahko zraven, ne. Kaj ta otrok pravzaprav
lahko nardi v takem okolju? Nč, ne. On ne more odit, ne more tega preprečt, se
prav, da bi prekinu to, kar se dogaja. Edino to, kar lahko nardi, je to, da
neha čutt, in neha čutt na ta način, da na nek način izklop sebe, se prav, se
more v žargonu rečeno zadet, ne. In kaj, s čim se pa lahko rečmo en otrok pr
šestih letih zadane, ne? Z alkoholom ne. Lahko pa ugotovi, da masturbacija
zelo, na nek tak močn način omil to bolečino, in ko to nardi tisočkrt, ne, ko
nardi desettisočkrt, to lahko rata problem in lahko preraste v zasvojenost, ne.
Zato mate recimo neke primerjave, ki jih je doktor Karles dobro opisal, ne,
zakaj je prouzaprou človk, zakaj je tako trdovratna zasvojenost, ne. Preden nek
človek rata zasvojen z alkoholom je str rečmo dvajset let, ne. Začne ne tko
zgodaj v otroštvu, ne, pr tej zasvojenosti pa lahko že v zelo zgodnem otroštvu
človk začne neke vzorce si nalagat k bojo kasnej prerasli v neko silno težavo,
k je ne bo mogu kr čez noč rešt, ne.
Pa kot ste že rekli, otroštvo. So morda
kakšne predispozicije, ki so značilne prav za to obliko zasvojenosti?
Jaz mism,
da ne, no. Sevede, ne, zdej, če gledava samo spolno zlorabo, to je sigurno nek
dejavnik, ne, k zlo močno zaznamuje človeka, ne. Ni nujno, da bojo vsi k so bli
zlorabljeni zdej ratal zasvojeni s seksualnostjo, ne, ne. Ampak to sigurno
pripomore, ne, zato ker velik nekih stvari se odvije s tako stvarjo, ljudje se
začnejo obsojat, da so oni krivi za to, sploh če je to v otroštvu, razvijejo
neko toleranco do nasilja, tazga in drugačnega, tud spolnega, in to lahko
kasneje pripomore tud zarad tega, ker lahko na nek način otrok na ta, s tem ko
ponovno se znajde vsakič v nekih okoliščinah, k so lahko zlo podobne tistmu,
kar se mu je v otroštvu zgodl, ne. Na nek način poskuša zmagat, ne, al pa na
drugačen način razrešt to travmo, k se mu je zgodila, ne, in ko to ponavla,
ponavla, ponavla, ne, je to, preraste to lahko v zasvojenost, ne. Zdej več
dejavnikov tveganja, ne, tud genetska zasnova, ne, nekej pripomore k temu.
Drgač pa družinsko okolje sigurno tisto k zlo močno zaznamuje človeka, ne. In
se to pokaže, ne, v odraslosti.
Ahm. Pa vendar, spolnost je nekaj kar je
naravno človeku. Kdaj lahko ugotovimo, oziroma kako lahko ugotovimo, da s tem
našim odnosom do seksualnosti nekaj ni v redu? Kaj so tisti pokazatelji recimo?
Zdej več
jih je, ne. Zdej, kako, seveda, spolnost je nekej lepga, nekej naravnega, ne.
Ugotovit, da maš problem na tem področju, ne, prvič je zlo nerodnu zato ker
ljudje si neradi priznamo, ne, da smo pa mogoče na tem področju zgubil mal
kontrolo nad sabo, ne. To je, zato se tud družba otepa tega, ne, ker je to grozljivo,
ne, sej kaj pa je zdej, če en del populacije se pa na tem področju ne obvlada,
ne. Jaz mislm, da je en zlo enostavn mehanizm, ne, vsak k misl, da ma problem,
ne, lahko poskuša, reče, ok, zdej bom pa dva, tri mesce tega ne bom počel, ne.
In če gre za zasvojenost, potem bo občutu neko tako silno tesnobo, ne, ljudje
bodo... Ratu bo nervozen, ne, tesnoben, mogoče celo agresiven. Zdej en ameriški
psihoterapevt, ne, Dar Wais je reku, bom dal moške za primer, ne, čeprav velja
za oba spola, ne: "Normaln moški bo zastopu, če mu žena reče, ne, ne. Zdej
ji ni do spolnosti, bo zastopu, da bo z njo poročen še naslednjih štirdeset let
in da, če ne bo zdej spolnosti v naslednjih petih minutah, da to ni nobena
katastrofa, bo imel popoldn, jutr, čez en teden, sej je vseen, ne. Zasvojen pa
ne, in silne neke občutke tesnobe bo mel in misl da bo dobesedno umru, če
zdejle ne bo pršeu do svoje dobesedno droge, ne. Ker zasvojenost predstavlja
seks samo način, kako se omam, zmotno je prepričanje, da gre tle za neko. Da so
ti ljudje, da majo, ne vem, da so bolj strastni, da ne vem kaj vse se jim
pripisuje, ne. Ti ljudje, na drugi strani večinoma vidjo samo nek objekt, k
služi zadovoljitvi njihove potrebe se prav, po tem, da bi omill to svojo
bolečino, ne, in je čist vseen, al je na drugi strani človk, al je tm samo
inekcijska igla. Samo za to gre.
Vendar pri zasvojenostih, tudi pri ostalih
nekemičnih velja, da je treba odmerek povečevati. To se pravi, da po nekem času
nam zgolj nek objekt, nek normalen odnos zasvojenemu ni več dovolj. Kako se
recimo to lahko kaže potem v zasvojenosti s seksualnostjo?
Zdej bom
vzel, dva primera bom opisal, ljudje lahko samo vzburjenje oziroma ta odmerek,
kot ste Vi rekl stopnjujejo s tem, da ga povečajo, recimo, da, da povežejo, se
prav, samo spolnost oziroma seksualnost z nasiljem, ne, recimo z drogami, ne,
da se ta, da vzburjenje in to kar oni občutjo poveča in da to ublaži še tiste
občutke tesnobe, k neustavljivo silijo vn, ne, razen, vi ne morte vnedogled to
tlačt, tlačt, tlačt, razen če povečujete dozo, ne, ampak tud to se enkrat neha,
ne. No, vam dam en primer, ma recimo, en gej je opisoval, kako hod po teh
njihovih savnah, ki jih majo recimo v Ameriki, kjer se geje zadržujejo. In ni
blo zadost, da je on spal recimo s petindvajsetimi različnimi tipi na noč, ne.
Na konc je pomagal samo še to, da je iskal, kir je najbolj bolan zgledou okrog
oči, zato ker ga je samo še to tveganje, da bo praktično dobil AIDS zadost
zadel, ne. Tok je moru stopnjevt to svoje, da praktično ni čutu nč več, ne, in
jasno, potem ko se ustavš, ne, vse to, kar si počeu, pride za tabo, ne, in zato
je abstinenčni sidrom, ne, se ga ljudje pravzaprav tudi bojijo. Ne, zato ker
vse tist kar si ta leta tlaču, tlaču, tlaču, ne, bo pršlo na dan.
Ko ste že omenili abst, abstinenčni sindrom
in abstinenco. Je to nujna faza za pot iz te zasvojenosti?
Brez tega
se ne bo zgodil nč, se prav, brez abstinence, pravzaprav človk sebe samo še
naprej slepi, ne. Jaz mislm, da se je treba ustavt, oziroma ne mislm, sm
prepričan, tud iz lastnih izkušenj, ne, treba se je ustavt in zdržat tist, kar
bo prišlo. In pršli bodo neprijetni občutki, ne. Prišli bo, pršlo bo na dan to,
kok sm prej reku, kar so ljudje vsa ta leta tlačl, česar niso hotl vidt, ne,
težke stvari, ki jih je res težko nest, ampak brez tega se ne da kvalitetno
živet naprej.
Ko človek pa stopi na pot ozdravljenja, je to
res tista točka dna, ki jo doseže, ali se morda da že kje prej, že tekom
zasvojenosti prepoznati, najti moč, se odločiti za ta korak?
Zdej sva
mogoče mal preskočila, ne. Jaz bi, jaz bi, preden se človk odloči za
zdravljenje omenu še to: Človk si mora najprej priznt, d' ma problem, n'. Ta
zanikanja pri posamezniku, pa v celi družbi, če pogledamo, je zlo močno, še
vedno, ne. Najprej si mora človk priznt, jaz mam problem in brez tega ne bo nč,
veste, nikogar vi ne morte na silo spremenit, ne, nikomur ne morte rečt, ti se
pa morš zdej pozdravt, če on misl, d' nima problema, potem ga nima, ne. Ponavad
pa okoliščine so tiste, ne, tko kot sm jih prej naštel, posledice, ne, so
tiste, ki človeka prsiljo, al pa to k ste zdej rekl, da doseže neko dno, to je
lahko, ne vem, prometna nesreča, to je lahko neka katastrofa, to je lahko smrt
nekega družinskega člana al pa bolezen, d' je človk po popustitvi svoje
obrambe, d' je prpravln spremenit neki in reči, jaz tko ne morm več, ne.
Ahm. To se pravi, je vseeno kriza, na kateri
stopnji že pač človek to začuti...
Je
pozitivna, ja.
Ja, in kaj se potem zgodi recimo, ko človek
spozna, da ima težavo, da je ta težava neozdravljiva?
Ja, potem
ga čaka kr precej dela, ne, na začetku, tko ko sm reku, si more priznt da ma
problem. Potem, da začne abstinirat. To pomen, da abstinira od škodljivega
seksualnega vedenja, ne, ne od vsga. Za nekatere pa je to že velk problem, ker
so tko globok zabredl, da praktično ne ločjo več, kaj je zrava spolnost, kaj je
seksualno izživljanje in je za njih mogoče edini način, da popolnoma ustavjo, se
prav, da se odločjo za celibat. Začasno, ne. Zato, da se te energije v človeku
umirijo, da se nekak naravnaš ta, te svoje senzorje za zaznavanje za nekej bom
reku bolj, na nek bolj občutljiv nivo, ne. Ker menim sam, če si skoz zadet, ne,
potem tko ko ste prej rekla, rabš vedno višjo in višjo in višjo dozo, ne, in
potem nekih malih, takih nežnih občutkov sploh ne zaznaš več. Človk se mora
umirit, zato da se sploh zave, kje je, kaj se mu dogaja, ne. Zato je včasih
celibat edini način, ne. To je začasno, to se dogovori s terapevtom kok časa,
ni pa to zdej smiselno, al pa da ne bi kdo narobe razumu, da je cilj
zdravljenja pa to, da ljudje ne bojo nikol več mel spolnih odnosov, ne, tuki je
mogoče dobra primerjava odvisnost od hrane, ne, ker je identično, mi, recimo,
kaj jaz vem, brez alkohola lahko čist kvalitetno živimo, ne, nm ne bo nč
mankal, brez hrane pa ne bo šlo, a ne. In zato je zdravljenje tukej tud tolk
bolj zahtevno, zato ker človek rab te drobne nianse v, tud pr odločanju samem,
ne. Kaj je zdej zame dobr, ne, kaj si jaz še lahko dovolm na tem področju, a
zdej jaz če se spustim v nek spoln odnos, a se bom zdel al bom ostl trezen. To
zahteva sigurno neko višjo raven zavedanja in bit v stiku sam s sabo. Tko d',
vrjetno tud ni naključje, ne, da recimo, kaj jaz vem, zasvojeni s seksualnostjo
zlo pogosto, prej ste me vprašal, pa bi se mogoče vrnu na to, zelo pogosto
zlorabljajo zraven še droge, ne. Kokain je ena taka priljubljena za
stopnjevanja. Ena od zasvojenosti s katero pa pogosto je zraven, ne, je pa, so
pa motnje hranjenja, ne. Tko da ti ljudje zlo htr lohk prešaltajo, ne. Človk
seveda zgleda popolnoma zdrov na eni strani, izživla se pa na drugi. Primer bi
dal, recimo, alkoholike zraven, a ne. Če ne razumete, da obstaja več
zasvojenosti, ki lahko hkrati funkcionirajo, ne, potem mislte, da če je človk
nehu pit, da je on ozdravlen, ne. Lahko je pa popolnoma nekontroliran, kar se
tiče seksualnosti, ne, in sej verjetno za to ne rabmo prou velkih dokazov,
zadosti da človk gre v ta prvi bife v Lublani in je vse jasno, ne, kaj se
dogaja, ne. Ne, za to je treba abstinirat na vseh področjih, ne, prej k' sm
reku abstinenca, ne, da ne bi zdej misll samo, aha, jaz bom abstiniral, recimo,
če je problem masturbiranja, ne, bom zdej od tega abstiniral in bom, ok, dva mesca
nisem začutu nobene tesnobe, se prav nimm problema. Ne, če se vsak drug dan
napiješ, potem maš še vedno problem, ne. To pomen abstinirat od vsega, ne, od
vseh kemičnih snovi in od vseh vedenj k spreminjajo stanje zavesti, ne. In
seks, jasno, spreminja stanje zavesti, ne. Recimo, to je lahko, če se vi omamte
s hrano, ne, gre za namen, k je ozadej, se prav abstinirat od vseh kemičnih
snovi in pa od tistih vedenj k' pa lahko spremenijo stanje zavesti. Šele tkrt
se bo res kej spremenil, vse ostalo pa, človk prouzaprou vleče sam sebe za nos,
ne.
Ahm. Pa vendar, ko človek stopi na pot
ozdravljenja, kje so največje težave. Tukaj me morda v tem trenutku zanima,
kako je z družbo, kako, kakšen odnos ima družba do tega,te vrste odvisnosti?
Mogoče bi
še eno stvar povedou, k, k v kasnejši fazi zasvojenosti prouzprou že sluš temu
da poganja ta ciklus, ne, poleg sramu. Človk se potem omamla, na začetku se
omamla zaradi tega, da ne bi čutu ene bolečine, ne, recimo, po dvejsetih letih
zasvojenosti, se pa človk omamlja že zato, da ne bi vidu, kaj je prejšnji dan
delou, ne. Tko da to so, so določene posledice, ne. Človk ko se ustav bo za
sabo vidu vse tist, kar je počeu, ne. Se prav vse posledice, ne, bo zgledal
večinoma kr, kr hudo, ne. In družba, morm reč, d' ni prou grozn naklonjena
temu, ne, zdej če samo če pogledamo kok možnosti majo ti ljudje, kam lahko se
obrnejo po pomoč, ne, je tega zelo mal v primerjavi recimo z Ameriko, ne.
Ahm.
Tle smo
mi še zelo v povojih, ampak jaz sem zadovoljen, da, da zdej ljudje majo neko
literaturo, ki jo lahko vzamejo v roke, ne. Da obstaja skupina, kamor se lahko
obrnejo za pomoč. Da so strokovnjaki na, v Sloveniji, ki jih recimo pred petimi
leti absolutno ni blo in majo km it. Bojo dobil informacijo, zvedl bojo, da je
to samo bolezen, da se jo da ozdravt, da obstaja neka kvaliteta življenja, ki
je lahko bistveno boljša, po tem, ne, ker večina zasvojenih mislm, da če se ne
bojo zadeval točno s tem, da svet ne bo več obstajou in da ni vredn žvet, ne.
Kar je čist napačna pre, predpostavka, ne. Tud recimo se je pogosto dogajal,
prej sm se dotaknu družbe, ne, da so zasvojeni s seksualnostjo dobival
popolnoma napačne nasvete od strokovnjakov, kaj nej nardijo, ne. Veste, za
nekoga, ki je zasvojen s seksualnostjo, je zelo slb nasvet, da nej si pogleda
en pornografski film, ker to je itak njegov problem, ne, in ga bo potem samo še
bolj sram, samo še hujši občutek bo mel, da ga itak nihče ne razume. Eno
najtežjih stvari, k' jo zasvojeni v bistvu prouzaprou nosjo v seb je to, da misljo,
da so tolk grozno slabi, da jih, če bi ljudje v resnic vidl, ne, kdo oni so,
jih ne bi niti povohal več, ne. In potem dobiš en tak nasvet, ne, in aha, sej
se itak ne splača. Nihče me ne razume, jaz sm tolk grozn. Se prav, sm edini na
tem svetu k mam to težavo, vsi so prepričani, da so edini s to težavo, ne. Že
zrd tega je, je pomembn, da majo kej v roke prijet, si prebrt in da vidjo, ne,
d' da, da, da so drugi ljudje, k' se ubadajo s podobnimi težavami, in da oni
niso slabi ljudje. To so samo ljudje, k' so v otroštvu, k' jih je nekej grozn
bolel in so poskušl najdt način, kako to bolečino omilt, to ne pomeni d' so to
zdej slabi ljudje. So se pč znajdl tko kot so se najbl znajdl, ne. Nekdo se je
znajdu pač, tko kot sem prej omenu, ne, in je zato začel uporabljat
masturbiranje, ker je ugotovu, da mu to pomaga, v tistih groznih okoliščinah
prežvet, ne.
Ahm. Kolko časa pa traja zdravljenje?
Ja, to je
zdej v, zlo nehvaležno vprašanje, ne. Jaz lahko rečem, kako v povprečju to
zgleda, ne. Zdravljenje se začne, ko človk začne abstinirat, ne, in od tm
naprej nekje v povprečju govorijo recimo tud v knjigi k' jo je doktor Karnsn
pisou, v povprečju nekje med tri in pet let. Ampak zdej, jaz ne trdim, da se da
hitrej, ahm, ampak eno določeno obdobje je pa potrebno, da se te rane, ko se pr
abstiniranju pokažejo šele, ne. Zato prouzaprou se človk omamlja, d' se to
zacel, ne. Kolk časa to traja? Kokr je treba, ne, ampak povprečje kaže nekje na
tri do pet let, sevede mogoče bo to tud s časom šlo hitrej zarad tega ker prve
raziskave so šele narjene, ne, šele ugotavljal se je, kaj pravzaprav najbolj
pomaga, ne, in možno, no, ampak jaz osebno mislm d' prehitet se tukej ne bo dal
nč, ne. Bo potrebno neko obdobje d' človk, a veste, zacel une najgloblje rane,
k jih ma v seb, k najbl bolijo in to ne gre čez noč, ne.
Kaj pa Vi kot priznani strokovnjak s tega
področja svetujete ljudem, ki morda slutijo ali so se že prepoznali, da imajo
tovrstne težave?
Kaj jim
jaz svetujem? Ja, jaz bi jih najprej reku, d' nej preberejo tole knjigo k' sm
jo jaz prevedu, že zrd tega, ker je zelo jasno opisano notr, zakaj gre, ne.
Opisane so tud druge zasvojenosti, ampak prvenstveno je namenjena prav
seksualni zasvojenosti. Tuki notr bojo najdl velik odgovorov na vprašanja, k' jih
majo, ne, in če bojo ugotovil, da, da so na večino teh vprašanj, k' so notr
ugotovil pozitivno, verjetno bo najbolj smiselno poiskat kkšno pomoč, kajne?
Zdej pomoč lahko poiščejo v našem društvu, se prav, Sprememba v srcu, al pa se
obrnejo na kkšno drugo društvo, k' se tud ukvarja z zdravljenjem seksualne
zasvojenosti, ne. Nekej pomoči na tem področju je, tako da nekej bojo najdl
tudi na naši spletni strani lahko preberejo. Bi jih pa spodbudu sam tok, da nej
resnično si poiščejo čim prej pomoč, ker, ker ni s, smiselno odlašat, ne.
Stvari ne bojo šle na boljš, ne. Stvari bojo šle na slabš.
Torej tukaj ne morejo ničesar narediti sami?
Seveda,
da lahko, ne, ampak, mislim jaz sicer ne poznam nikogar, ne, ki bi se sam
ozdravu, ne, sej, npu zdej če govoriva konkretno o seksualni zasvojenosti,
ampak sprašujem se, zakaj bi se človk matrou bolj ko je potrebno, ne, če maš na
voljo pomoč.
Morda zaradi družbe, ki temu ni naklonjena,
ljudje v bistvu s tem ko se soočajo sami s seboj, nimajo moči, da bi se v nekem
obdobju soočali tudi z družbo in poskušajo morda nekaj narediti sami.
To da
poskušajo naredit sami, je itak temeljni problem zasvojenih, ne, ker poskušajo
vse sami in to je, na začetku, s, sprememba se bo zgodila, ko bo zasvojeni
priznal sam sebi, jaz nimam več svojega življenja pod kontrolo in ko se,
anonimni alkoholiki imajo 12 korakov, v katerih je eden od korakov, prvi mislm
da je, prou tud, ne, jaz nimam več, ne morm nadzorovt tega svojga vedenja, ne,
in sem na tem področju nemočen, se prav, da priznam, da sam ne bom mogu. Dokler
človk ustraja, jaz bom vse sam, ne, ne bo šlo, ne. To je ključ tega poganjanja,
ne, zato ker potem z, to za sabo potegne še kup drugih stvari, ne. Tko da, to
sigurno ni smisel probavat sam, ne, to kot ste vi omenl družbo, ne, podpora
vrstnikov je vprašanje, če je v tem primeru res podpora, ne. Veste, če Vi
nekomu, k' ma problem, se prav, k' je zasvojen s seksualnostjo ne more nehat
menjavat recimo partnerjev al pa partnerk, in za moške je to itak, ne, si mal mn
ko narodni heroj, v resnici se pa ne zavedajo, da ta človk v seb notr razpada
in da silno trpi, in kr on rab, rab nekoga k ga bo razumu, kaj se z njim
dogaja, a ne. Vrstniki včasih niso vedl o najbolj, čeprav so lahko čist
dobrnamerni, ne, niso vedno najboljša oblika pomoči, ne. Sama družba, ne, pa a
veste, sej ni treba prou dost, ne, greste na bencinsko črpalno in je jasno, ker
smo, ne, jaz v končni fazi dostkrat sem reku, ne morm niti otroka pelt, da se
mu ne bi vsiljevalo neke pornografske podobe, praktično z nivoja njegovih oči
tm na bencinski črpalni, ne. Če se pelte z enga konca Ljubljane na drug konc,
ne, potem boste vidl tok in tok plakatov k namigujejo na seksualnost in za
tiste, k' so zasvojeni je to lahko hud problem. Prvič, ni nč tazga naredu, ne,
kr bi blo narobe, dobu je nek impot iz okolice, in se začne še dodatno, prvič
se bo mogu zadet, ne, zato ker to so neki sprožilni elementi, lahko vzameva
samo eno pija, recimo reklamo za alkoholno pijačo, ne, in odzadej mate kup,
ane, jasno, sej oglaševalske agencije se trudjo pr temu, da je v ozadju kup
nekga stokanja seksualnega. On ne bo sploh vedu, kaj se mu je zgodl, ampak
naenkrat se bo, bo, bo začutu, da se more zadet, zato ker se ne bo mogu več
ustavt. Se prav, zato se ljudje odločajo tud za neke medijske pavze, da se
izognejo, ampak ti se ne morš izogn temu, da greš iz enga, tko kot sm prej
reku, iz enga konca ljubljane na drug konc ljubljane. Jaz lahko ugasnem radio,
ne, lako ugasnem televizijo, ne morm pa se izključt iz tega sveta, ne.
Nehat živet.
Ja, ker
potem sem pa na samotnem otoku lahko samo ne. Ni to cilj, ne. Ampak kot družba
se mi zdi, da smo postal zelo neobčutljivi za ene zadeve in, in ko maš enkrat
svoje otroke, potem jaz na to gledam drugač, no. Če smo mi odrasli, mamo še
vedno možnost izbire, ne, otrok je pa nima, ne.
Ahm. Vendar Vi ste dokaz tega, da se da, da
je možno in da je življenje tudi po taki odvisnosti.
Ja,
precej bolj kvalitetno življenje, ne, ker tist k sm jaz prej živel je bolj
životarjenje, ne, to je, ni vredno te besede. Sigurno se da, jaz morm rečt, da
sem ogromno vložil v to, da sem prouzaprou spremenu svoje življenje, ne. To ne
pomeni, da zdej nimam problemov, ne, ampak zdej jih rešujem, ne. To je pa ena
ključnih stvari, ne, zasvojeni ne rešujejo svojih problemov, ne, jih puščajo
nerešene, jih odrivajo in misljo, da se bodo rešl sam, ne. Ne bojo. In seks jim
pri temu jasno tud pomaga, ne.
Kot tak, s tako bogato izkušnjo življenjsko,
kaj bi še morda želeli povedati gledalcem, kakšno misel spodbude?
Ja, zdej
ste me dobil, ne. Kaj, kaj bi jim reku? Samo to, da se splača, n, da se splača
potrudt, ker je življenje preveč dragoceno, da bi ga vrgu stran.
Nimam več kaj dodati, Peter. Hvala lepa za
tale pogovor,...
Hvala Vm.
... vam gledalci pa hvala za pozornost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar