Pozdravljeni v studiu
12. V prejšnji oddaji o odvisnosti od odnosov. Danes se bomo dotaknili še ene
zanimive teme, ki se dotika nekemične zasvojenosti in to je zasvojenosti z
internetom. Zopet v studiu gostimo priznano terapevtko, pisateljico, doktor
Sanjo Rozman. Pozdravljeni, doktor Sanja.
Dobr dan.
Kot smo rekli, internet:
vseh se nas že dotika, vsi smo povezani z njim, kako lahko pri tem pride do
odvisnosti?
Jaz bi prvo temo razširla, zato da bo zajela več stvari. Nekateri rečejo:
odvisnost od računalnikov, nekateri rečejo: odvisnost od igr, pa od interneta,
pa od pornografije na internetu, pa tko naprej. Skratka, dans bomo govorili o
možnih odvisnostih od vse sorte teh novih sredstev, komunikacijskih in na
kakšen način lahko to postane bolezen, se pravi: zasvojenost. Predvsem verjetno
vsak, ki je prvič sedel za računalnik, je začutu, kako ta zadeva privlači.
Privlači s svojimi vsebinami, z neko interaktivnostjo, z vsem kar je. Na nek
način tud povzroči, da čas začne drugače tečt kokr smo navajeni, kdr nismo za
ekranom. Da kar nekako rečejo, padeš noter, da pozabiš na čas in da se povsem
temu prepustiš. Zdej vsaka dejavnost, človeška, ki ima to sposobnost, da ukine
čas, povzroči eno posebno stanje, kjer se ti tako posvetiš temu, da pozabiš
nase, potencialno lahko povzroči zasvojenost. In sicer, to se zgodi zaradi
tega, ker so ljudje ranljivi, ker imajo v svojem življenju veliko nerešenih
problemov, ker imajo določene stile vedenja, ki, katerih poglavitna značilnost
je, da se problemov ne rešuje, ampak se pred njimi beži, pa se kar nekej počne,
da jih ne bi čutli. To je dober, bom rekla, začetni nastavk. In ko pride tak
človek v stik z nekim sredstvom, ki lahko na tak način povzroči spremenjeno
stanje zavesti, pa naj si bo to alkohol, pa naj si bo to čokolada, pa naj si bo
to droga ali pa omamna dejavnost, kot je recimo seks al pa internet. Se prav,
neki kar lahko te povsem prevzame, da pozabiš nase. Takrt to postane naenkrat
mehanizem za prežvet. To postane način, kako pomagat samemu sebi pozabit na vse
tisto, kar je v tvojem življenju narobe. Kar pomeni, da potem ljudje vse to
počnejo, namesto da bi reševali probleme v svojem življenju. Zdej pa, da ne
bova samo akademske, bom povedla čisto konkreten življenjski primer. Predstavljajte
si otroka, no pa recimo tko da bo, da je ta otrok že osemnajst let star, in je
začel resno z igrcam na računalnik, recimo tam v ene petem, šestem razredu in
da je recimo v srednji šoli v drugem letniku skaliral zaradi tega, ker je že
čisto preveč, če jashaltotosov tvorim v sedmih, osmih in več urah, preživel v
streljanju tistih pajackov in raznih drugih varjantah igrc na internetu ali pa
na računalniku. Tako al drugač, to je vse, no, ne. Predstavljajte si, da je ta
zdej star osemindvajset let, kar pomeni, ne, da je šestnajst let svojega
življenja praktično deset, dvanajst ali več ur samo to počel. Ni hodu v šolo,
ni hodu v službo, ni imel stika z vrstniki, ni razvijal svojih potencialov, ni
iskal svojih stvari, ki bi ga zanimale, ne. A s' ti tud not padu, dejansko na
tak način not padu. In kaj lahko to nardi? To ima zelo hude posledice, so
otroci v teh okoliščinah, to pridejo k meni njihovi starši, pa rečejo, mi jim
še za jest prnesemo not v sobo, in če smo več kot dve minuti noter, začnejo
kričat, ker so nervozni, ker jih motimo. Kaj nej nrdimo po šestnajstih letih,
kaj nej nrdim? In potem jaz prašam: "Ja, če bi pa heroin bil, a bi vedli
kaj nardit, al pa alkohol?" Problem odvisnosti od raznih teh sodobnih
medijev za zabijanje časa dobesedno, ne, je v tem, da so tako mali, da tako
posnemajo delo, da posnemajo neko konstruktivno dejavnost, da enostavno
pravzaprav nam paše, če otroci to počnejo cele dneve, ker dajo mir, ne, ker,
ker se s tem komplet jih to prevzame. Samo nekdo, ki bo več kot pol svojega življenja
preživu samo v tem virtualnem svetu, ne bo znal it čez cesto sendviča kupit.
Kaj šele, da bi znal it v službo, pa tam kaj konstruktivnega počet, kar se ne
bo tikalo njegovih igračk. In to je glavni problem. Mi izgubljamo celo
generacijo otrok. Zdej, če smo malo tehnični, ne, gremo lahko govorit o
odvisnosti od igrc, gremo lahko govorit o odvisnoti od interneta kot medija za
igrce, kot medija za pornografijo, kot medija za igro na srečo, ne. Lahko
govorimo o virtualnih svetovih in o tem, kako ljudje tam zabijejo čas. Lahko
govorimo o tem, kako ti brskalniki in te razne, tudi od tega si lahko zasvojen.
Pa od raznoraznih klepetalnic in teh virtualnih, navideznih družin, ne. Mene
ponavadi opozorijo, oziroma kar lasje mi stopijo pokonci, ko slišim približno
nekej takega, realnost je tko kruta, ne, virtualna realnost je pa taka, k
hočeš. Virtualne realnosti ni! Virtualna realnost je kontradikcija v terminih.
To je sanjarjenje s pomočjo elektronskega medija. Če mu lahko da tko, še lažje
vsebino. In resična škoda je izguba časa, ki je v recimo tem obdobju od
dvanajstga do recimo tridesetga al pa dvaintridesetga leta, obdobje, ko mora
mladostnik izpolnit svoje bistvene cilje v življenju. Mora najt poklic, ki bo
njegov poklic v življenju. Mora si najt partnerja s katerim bo nekej začel.
Mora si rešit stanovanjski problem, mora se uveljavit v družbi vrstnikov, mora
na nek način, veliko stvari se mora naučit. Mora se naučit odločat, mora
odrast, ne, in tukej nastane velik problem, imamo celo generacijo majhnih, mislim:
velikih otrok, ki ostanejo v dnevnih sobah svojih staršev pred računalnikom in
ni v njih nč. In to bi moral tisti starši, ki se ob tem še dobro počutjo, bi
moral primerjat svojega mladostnika z nekom drugim, ki se je življenja lotu
aktivno, kar je zelo težko nadoknadit, izgubljenih petnajst, šestnajst let. To
se mi zdi glavni problem pri tehle medijih.
No, ampak ljudje smo
socialna bitja in danes je, kot ste že omenila, čas tudi neka vrednota in
dobrina, ki je res nimamo. Se vam zdi morda, da je brskanje po spletu, če tako
rečem, tudi neko nadomestilo za neke pristne odnose, ki jih morda zaradi časa
ne moremo vzpostavljati , po drugi strani pa jih nismo več sposobni?
Ja, veste, tisto še vedno velja, za prijatle si je treba čas uzet in to je kvaliteten
čas. Ta čas je tvoje življenje, to ni kar en čas, ne? Ampak, poglejte: Vi
govorite o prihranku časa, jaz govorim pa o izgubi časa. (smeh) In takšno
dejstvo je, da ostajamo za računalnikom veliko več časa, kokr bi šli recimo na
kavico, pa se družili z resničnimi ljudmi. In dejstvo je, da nas to pritegne,
in dejstvo je, da takrat, ko smo mi v tem noter, nismo nikjer drugje. Nekje
manjkamo, ne, v nekih drugih odnosih. Zato je to resničen, velik problem. Kdaj
je pa to pravo odvisnost, pa pokaže tud to, o tem mogoče nismo dovolj povedli
prvič. Pokaže, kako tak človek reagira, ko mu to vzameš, a vzhični sidrom, ne.
Praktično vsi starši, ki so kdaj prišli na posvet zarad tega, ker so meli nekej
podobnega temu, kar sem opisala, so reagirali na mojo idejo, čez pa, ne, čist
konc koncev sej uporablja Vašo elektriko, živi v Vašem stanovanju, ne šola se,
ne dela. Sej imate neko konkretno osnovo, na podlagi katere mu lahko to
vzamete. Njihova 100 procentna vseh reakcija je bla, joj tega pa ne moremo
nardit, ker bi ponoru, ne. In kaj pa to pomen? To pomen, da so ti ljudje
neobvladljivi, to pomen, da izsiljujejo, to pomen, da izkoriščajo. Gotovo
starši niso dokončali svoje vloge, ki pomeni pripravit otroka na samostojno
zunanje življenje, ne. Se pravi, tukej je treba nekej spremenit. In ta
absinenčni sindrom je posledica neke resnične stiske, ki jo tak človk znotraj
čuti. V literaturi pravjo, in tud tisti, ki so jo izkusli so kar potrdili to,
da je to tako hudo, da si resnično bolan, ne, da gre za resnično telesno in
psihično reakcijo. To ni tako bom rekla, malo slabo počutje, ampak lahko intira
srčni infarkt, recimo ne. Tako da gre za resnični, vztrajni zasvojenosti. Jaz
mislm, da je bolj vsaj v tem primeru bolj pomembno preprečit, kot zdravit, a
ne. Mi smo nekak, bom rekla, kot samouki v velki meri padli v to računalniško
dobo in smo se znašli kolkor vemo in znamo. Ampak zdej pa je, to gre tko hitro
naprej, da morajo starši imet neke smernice. Otroke je treba vzgajat za medije.
Tako kot vzgajamo svoje otroke v zvezi z alkoholom, ne. Zdej kaj jih učimo? No,
če že moraš pit, pa prvo nekej pojej, pa pazi, da ne boš vozu, ko piješ.
Skratka, učimo jih samozaščitnega vedenja, pod katerim je, je ta dejavnost
normalna. Na isti način imamo spletne strani, se jih vsi, pa še druge pri nas,
ki učijo starše, kako se dati elektronske medije, ki so visoko adiektivni,
visoko nevarni za nastanek zasvojenosti, kako se jih da uporabljat varno. Ko
prvo izključit pornografske in razne sumljive vsebine. Kot drugo pa to,
računalnik je orodje, za delo, ne pa igrača, ne. Se prav, nima kaj delat v
otroški sobi. To, če se obravnava računalnik kot delovno orodje, se mi zdi, da
je to, pač nekej, čemur se ne mormo izognt, tud pri najmlajših otrocih se to
uporablja, ampak mislit, da bo iz otroka, ki v četrtem razredu, ki štiri ure na
dan strelja pajacke preko računalniških igrc, postal računalniški inžinir, to
je pa hudo slepljenje samega sebe. Se pravi, starši se mormo kar pomujat, pa
potrudit, pa videt, kakšne so vsebine tega, kar otroci počnejo. Jaz moram
povedat, da sem mela že ljudi z visoko izobrazbo, s specializacijo, z zelo
resnimi in odgovornimi službami, ki so na celi črti bom rekla, ne dosegali
zastavljene cilje tako, da so imel hude težave, recimo ločitve, v službi niso
uspeli standarda dosečt, zaradi tega, ker so to počeli kar naprej. Že to, ta
podatek, da osemdeset procentov obiskov pornografskih spletnih strani, to se da
zmert, se dogaja v času od osmih zjutraj do petih popoldan, ko so ljudje v
službi. Že ta podatek bi moral marsikoga zaskrbet. Zaradi tega ker, to je
kaznivo. Če te v službi dobijo, saj te ja iz službe vržejo. Zakaj pa bi človek
tvegal, da ga vržejo iz službe zaradi nekega igračkanja, razen če mu je to tko
pomembno, da ne more nehat. To je že za zamislt se.
No, odvisnost od
interneta se zadnje čase šele pojavlja kot ena izmed odvisnosti, kar kaže, da
je v bistvu bil le potreben nek čas, to se prav, deset, petnajst let odkar se
ta medij toliko pojavlja v neki, bom rekla, široko pojavlja med ljudmi.
Vsekakor pa, kot ste že omenila, ravno zaradi tega najbrž, obstajajo velike
možnosti za preventivo. Pa vendar, starši imajo dostikrat težavo, kot ste
rekla, največkrat niti ne vejo, kaj primernega otroku ponudit. Torej, kaj bi
morda lahko svetovali staršem, ki najdejo otroka, ki so še na tisti poti, da
lahko kaj preprečijo?
No, pri vseh zasvojenostih je fajn, če si razčistmo pojme: kaj je raba, kaj
je zloraba, kaj je zasvojenost. Da bom uporabla kar najbolj poznamo:
alkoholizem. Ne mi zamirt če skoz to uporabljam, ampak mislim, da s tem,
ljudje, povežem to novo znanje z nečim, kar že vemo. Raba alkohola, tist
kozarček ob jedi, povsod piše, da ni škodljiv, in gotov da ni. Razen za
zdravljenega alkoholika.
Aha, tudi vi menite, da
ni škodljiv?
Ne, razen za zdravljenega alkoholika, ne. Zloraba je gotovo, če se ti
napiješ, zato da ne bi čutu bolečine, 'ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up
budi.' To je že nasvet, ki je problematičen, pa ga mamo v himni, ne. In
zasvojenost pa pomeni, da če ti tistga ne dobiš, da imaš zelo hude težave sam s
sabo, ki se kažejo kot abstinenčni sindrom. Tako nekak bi to razdelili. Se
pravi, preventiva so nasveti o zdravi rabi. Prvi nasvet je po moje, računalnik
je orodje, ne pa igrača. Se pravi, če to razčistimo, ne. Če tisti, ki govorijo,
da je treba, da se na ta način otroci učijo psihomotoričnih sposobnosti,
zagotov da bi se jih boljš naučili, če bi se naučili vezalke zavezat. Veste, to
je zelo zakomplicirana psihomotorična spretnost, bolj kot pa tisto pritiskanje
na gumbke, ne. Vendar se vseeno iz računalnika velik naučimo, uporabljamo ga
zato, da si razširjamo orodje. Starši morjo to nadzirat. Nadzirat morjo čas.
Nadzirat morjo vsebino, ne. In predvsem morjo pazit na neko normalno razmerje
med tem kolk časa otroci brcajo žogo okol hiše, kolko časa pa sedijo. Veste,
jaz sem stanovala v Fužinah. Sredi poletja, v času, ko so bili vsi otroci na
počitnicah, v tistih velkih blokih sredi so lušna otroška igrišča, tam je blo
sigurno nekej tisoč ljudi v tistih blokih okoli, moja hčerka je bila edina na
igrišču. Takrat sem se pa resno zamisnla, kje so vsi ti otroci. Niso bili na
kopališču, niso za računalniki doma pa za televizorji. Jaz mislm, da je to
problem. Če pa ni, bo pa čez deset let, ne. Se pravi, naučit otroka, kako se v
medijih in v vsi ti adiktivni ponudbi raznoraznih sredstev sami omenijo. To je
tisto, kar mormo otroka naučit, ne. Nadzirajo nej, kaj otroc gledajo, namestijo
nej filtre, če je to problem in čim vidijo da otrok dramatično reagira, če mu
se odvzame računalnik ali pa če se mu začne omejevat ta čas, se je treba kar
mal usest, pa pogovarjat, a ne. Predvsem pa jaz mislim, televizor pa računalnik
v sobo odraščujočega otroka pa najmanj vsaj v osnovni šoli nima kej počet.
Ljudje imamo različne
potrebe in kadar jih na nek zdrav, normalen način zadovoljujemo, naše življenje
navadno poteka precej normalno. Ali gre pri teh potrebah iz katerih nastane
odvisnost, so to neke primarne potrebe, ali so to celo potrebe, ki so nam
vsiljene?
No, gotovo nihče nima potrebe po igranju igrc na računalniku, vsej na
začetku ne. Ljudje imamo potrebe po tem, da dihamo, da jemo, da pijemo, da
spimo, da pač smo v nekih odnosih. To so vse legitimne človeške potrebe. Vse
zasvojenosti, kemični in nekemične pa v bistvu nastanejo na podlagi neke umetne
potrebe in to je potreba po omamljanju, a ne. Če ti greš ob treh ponoči na
trideset kilometrov oddaljeno bencinsko pumpo, kupiš dve kili čokolade in jih
poješ, še preden prideš domov, gotovo to ni bilo od lakote in tud noben
alkoholik ne pije zato, ker bi bil tako zelo žejen. Gre za to, da bi se omamu.
Zakaj bi imel človk potrebo, da se omami? Zarad tega, ker življenje boli. Tu
smo pa že pri patologiji, ne. Življenje včasih boli, včasih pa ne boli in to je
neka orientacija, kako je treba živet, Če pa nekdo to orientacijo poskuša
prikrojit na ta način, da ignorira, ne, da hoče, da bi kr zmiri blo krasno.
Bolečina je usmerjevalec, ko rineš nekam, kamor ne smeš it, te boli, in zarad
tega to opustiš. Če bi pa nekdo izključu to bolečino, zakaj bi potem še delu
tist kar je prav, ne. In zasvojenosti nastanejo takrat, kadar ljudje, ki imajo
nek problem, zarad katerga se jaz, ta problem recimo večinoma, tam sem rekla
tak standardni problem, ki ga ljudje hočjo z omamo do potlačit, je občutek, da
nisi dost dober. In to je pri nas, v naši vzgoji, eden od temeljnih občutkov,
ki jih... Jaz še nisem spoznala zasvojenca, ki ne bi imel globoko v sebi
prepričanje, da če bi ga nekdo pa tja notr vidu, bi reku, o groza, kej tazga.
Neko zlo slabo
samopodobo na nek način.
Totalno nikakršno samopodobo in to seveda skoz boli in ko ti najdeš nekej,
zarad česar, se (smeh) vtopi vse skrbi, karkoli je že, seveda boš to počel kar
naprej in naprej. Ker pa nisi odstranu vzroka, je treba tega sredstva vedno več
in vedno več. Potem se pa razvijejo tudi v možganih, to je potem tista
zasvojenost za razliko od zlorabe. V možganih se razvijejo te poti, ki
producirajo endorfine, kemične snovi, ki poskrbijo za občutek ugodja. Se
razvijejo na nenormalen način, ne hipertrofirajo, zaradi tega se to izločanje
na neke stibluse, na katere se drugače ne bi, se dogaja, ne. In zaradi tega je
potrebn tud medicinsko zdravljenje, oziroma zdravljenje nekoga, ki upošteva
dogajanje v možganih, ne pa samo... A veste, če ne, bi blo dovolj rečt, tega ne
delaj več in vsi, ko bi razvili, bi nehali. Ampak to ni tako, ne deluje.
Najprej še razumet
težko, da se to dogaja tebi, in potem v bistvu sprejet tiste prave poti in
ukrepe. Pa morda še za zaključek. Internet je medij, ki se bo vedno bolj pojavljal,
pa vseeno je relativno mlad medij in se mi zdi, da v to vstopajo tudi odrasli
ljudje, to se prav, ne tiče se samo otrok, in morda iz tega naslov pa vseeno
lažje sam kaj narediti za to.
Ahm. Formiran odrasu človk se bo sam omejil, ne. Formiran odrasu človk ma
tud druge potrebe, druge želje, ma prijatle, ma neko življenje in ko bo vidu,
da to veliko začetno navdušenje mu, mu sorazmerno preveč časa pobere, se bo sam
omejil in bo pol nekak našel neko pravo razmerje med tem časom, ki ga prebije
za računalnikom in med ostalimi svojimi aktivnostmi. Otroci pa nimajo še tega
izdelanega, zato jim moremo pomagati, da si izdelajo, ne. Ko pa se recimo pri
odraslem človeku je razvita ta bolezen zasvojenosti, pa jaz mislim, slejkoprej
bomo morali zdravljenje za te stvari tud tko ustvart, a ne. Nekej časa traja,
da se takšnih ljudi nabere in teh problemov, ampak eni že prhajajo v to
svetovalnico.
Predvsem se mi zdi
pomembno, in želela bi s temi mislimi zaključiti. Tudi tukaj se da pomagat.
Zasvojenosti so med temi, bom rekla, stanji, ki jih nekak prištevamo v
psihiatrične al pa psihične al pa psihosocialne, še najbolj ozdravljive. Tako
kot nastanejo, jih lahko tud odpravimo. Je pa treba upoštevat zakonitosti, kaj
to je.
In s to spodbudno
mislijo bom tudi zaključila tale najin pogovor, tako da, Sanja, hvala lepa za
obisk v studiu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar