sreda, 7. januar 2009

ONKOLOŠKI: marec 2008 (naj slike spregovorijo)








... prilagam članek iz revije Okno, št.1, 2008, str.25.
»Si­jaj, si­jaj sonče­ce …«
Zaigrali in zape­li so nam prostovoljci
Ko sem se pred poldrugim le­tom vse­lil v Dom, sem skle­nil, da bom pi­sal samo opti­mi­stične
zgodbice, saj da­nes po­vsod pre­vla­duje­jo le srhljivke. Se­daj sem v bolni­šni­ci, pa bo kdo po­mi­slil: Ali lahko tam kaj lepega na­pi­šeš?
Pro­sim, pre­be­ri­te in se sami pre­pri­čajte.
Zgo­di­lo se je 10. marca 2008. Le­žim na Onko­loškem inšti­tutu v stavbi H/II, soba 17, ura je 18.15. Za­skrbljen, brez na­smeš­ka, moje mi­sli so ta­va­le tam zunaj, po goz­dičku po­leg na­še­ga Doma v Zbi­ljah.
Iz pre­miš­lje­va­nja me zdra­mi glas s hodni­ka – kot da bi kdo pre­gla­sno na­vi­jal ra­dio. Sliša­la se je pe­smi­ca, ki sem se je kot otrok najprej naučil: Na pla­nincah sončece sije, na pla­nincah luštno je… V sobo sto­pi bolni­čar Robi in naju s Slavkom po­zo­ve: Priš­li so pra­vi muzi­kantje pri­di­ta še vidva poslušat. Sploh si ni­sem mo­gel predstavlja­ti, kaj bi pri nas v teh ve­černih urah po­če­li muzi­kantje. S Slavkom vstane­va in se odpra­vi­va na hodnik. Že od da­leč opa­zi­va na koncu hodnika skupi­no so­trpi­nov, ki obkro­ža­jo mali ansambel. Najbolj ži­va­hen je bil harmo­ni­kar, ki je igral in po­ska­ko­val, se sko­raj me­tal ob tla, ne­kaj po­dobne­ga, kot smo ne­koč vi­de­li pri ruskih akro­batskih godcih.
S Slavkom se zri­ne­va bli­že in se pri­ključi­va zbranim. Po­gle­dam okrog sebe in opa­zim, kako so se še pred kratkim iz­muče­ni obra­zi raz­lez­li v na­sme­šek. Po­dobno sva občuti­la tudi midva s Slavkom. Za­že­lel sem si fo­toa­pa­ra­ta, pa je ostal v moji so­bi­ci v Zbiljah. Da bi imel vsaj svinčnik in koš­ček pa­pirja! Pa se opo­gumim in po­pro­sim ene­ga od so­de­lujo­čih: V moji sobi številka 17 je kuli in pesmi­ca, ki mi jo je prejšnji dan na­pi­sa­la Vitka. Prosim, odpri­te predalček in mi pri­nesi­te ti­sti pa­pir s pi­sa­lom. Ustre­gel mi je. Do­go­dek se mi je zdel tako po­memben, da ga ne bi rad po­za­bil. Še vpra­ša­nje pri­na­šalcu: Kako vam je ime? Sem Rok Babnik, član skupi­ne prostovoljcev, ki skuša­jo lajša­ti teža­ve bolni­kom. Medtem pa že sli­šim glas harmo­ni­ke z me­lo­di­jo be­neš­kih fantov: Ca­dore, ca­dore … v be­neš­kem na­rečju.
V tem tre­nutku me je sti­sni­lo, bil sem močno ga­njen. Ta­krat bi me mo­ral nekdo fo­to­gra­fi­ra­ti, kako sem z odprti­mi usti in uše­si vsrka­val to meni najljubšo me­lo­di­jo, ki so nam jo po­da­ri­li ti čudo­vi­ti mla­di pro­sto­voljci.
Pre­den smo se poslo­vi­li, sto­pim še k harmo­ni­karju, da bi mu sti­snil roko v zahva­lo. Vpra­šam ga za ime. Ansambel nima imena, meni pa je ime Blaž, doma sem z Vi­pavskega, mi je po­ve­dal in me potrepljal po hrbtu. Še to mi je po­ja­snil: Veste, mi smo bogoslovci in hodi­mo v večernih urah tja, kjer mi­sli­mo, da smo lahko najbolj koristni.
Dra­gi Blaž, pa še kako ste bili ko­ristni, pa tudi Rok Babnik.
Zgodbi­co sem ta­koj spra­vil na pa­pir, da ne bo po­zablje­na. Moja pri­ja­te­lji­ca Vitka pa mi je pre­či­sti­la pi­sa­nje. In se­daj je pred vami. Želim, da bi tudi bralci Okna uži­va­li v njem.
Edi Šelhaus

Ni komentarjev: