... prilagam članek iz revije Okno, št.1, 2008, str.25.
»Sijaj, sijaj sončece …«
Zaigrali in zapeli so nam prostovoljci
Zaigrali in zapeli so nam prostovoljci
Ko sem se pred poldrugim letom vselil v Dom, sem sklenil, da bom pisal samo optimistične
zgodbice, saj danes povsod prevladujejo le srhljivke. Sedaj sem v bolnišnici, pa bo kdo pomislil: Ali lahko tam kaj lepega napišeš?
zgodbice, saj danes povsod prevladujejo le srhljivke. Sedaj sem v bolnišnici, pa bo kdo pomislil: Ali lahko tam kaj lepega napišeš?
Prosim, preberite in se sami prepričajte.
Zgodilo se je 10. marca 2008. Ležim na Onkološkem inštitutu v stavbi H/II, soba 17, ura je 18.15. Zaskrbljen, brez nasmeška, moje misli so tavale tam zunaj, po gozdičku poleg našega Doma v Zbiljah.
Zgodilo se je 10. marca 2008. Ležim na Onkološkem inštitutu v stavbi H/II, soba 17, ura je 18.15. Zaskrbljen, brez nasmeška, moje misli so tavale tam zunaj, po gozdičku poleg našega Doma v Zbiljah.
Iz premišljevanja me zdrami glas s hodnika – kot da bi kdo preglasno navijal radio. Slišala se je pesmica, ki sem se je kot otrok najprej naučil: Na planincah sončece sije, na planincah luštno je… V sobo stopi bolničar Robi in naju s Slavkom pozove: Prišli so pravi muzikantje pridita še vidva poslušat. Sploh si nisem mogel predstavljati, kaj bi pri nas v teh večernih urah počeli muzikantje. S Slavkom vstaneva in se odpraviva na hodnik. Že od daleč opaziva na koncu hodnika skupino sotrpinov, ki obkrožajo mali ansambel. Najbolj živahen je bil harmonikar, ki je igral in poskakoval, se skoraj metal ob tla, nekaj podobnega, kot smo nekoč videli pri ruskih akrobatskih godcih.
S Slavkom se zrineva bliže in se priključiva zbranim. Pogledam okrog sebe in opazim, kako so se še pred kratkim izmučeni obrazi razlezli v nasmešek. Podobno sva občutila tudi midva s Slavkom. Zaželel sem si fotoaparata, pa je ostal v moji sobici v Zbiljah. Da bi imel vsaj svinčnik in košček papirja! Pa se opogumim in poprosim enega od sodelujočih: V moji sobi številka 17 je kuli in pesmica, ki mi jo je prejšnji dan napisala Vitka. Prosim, odprite predalček in mi prinesite tisti papir s pisalom. Ustregel mi je. Dogodek se mi je zdel tako pomemben, da ga ne bi rad pozabil. Še vprašanje prinašalcu: Kako vam je ime? Sem Rok Babnik, član skupine prostovoljcev, ki skušajo lajšati težave bolnikom. Medtem pa že slišim glas harmonike z melodijo beneških fantov: Cadore, cadore … v beneškem narečju.
V tem trenutku me je stisnilo, bil sem močno ganjen. Takrat bi me moral nekdo fotografirati, kako sem z odprtimi usti in ušesi vsrkaval to meni najljubšo melodijo, ki so nam jo podarili ti čudoviti mladi prostovoljci.
Preden smo se poslovili, stopim še k harmonikarju, da bi mu stisnil roko v zahvalo. Vprašam ga za ime. Ansambel nima imena, meni pa je ime Blaž, doma sem z Vipavskega, mi je povedal in me potrepljal po hrbtu. Še to mi je pojasnil: Veste, mi smo bogoslovci in hodimo v večernih urah tja, kjer mislimo, da smo lahko najbolj koristni.
Dragi Blaž, pa še kako ste bili koristni, pa tudi Rok Babnik.
Dragi Blaž, pa še kako ste bili koristni, pa tudi Rok Babnik.
Zgodbico sem takoj spravil na papir, da ne bo pozabljena. Moja prijateljica Vitka pa mi je prečistila pisanje. In sedaj je pred vami. Želim, da bi tudi bralci Okna uživali v njem.
Edi Šelhaus
Ni komentarjev:
Objavite komentar