sobota, 28. september 2013

KOLOKVIJ: Kjer je ljubezen, tam je Bog



KOLOKVIJ je oddaja, ki je na sporedu vsako sredo ob 21h na radiu Ognjišče. 
V sredo, 11. septembra 2013 so v oddaji predstavili našo misijonsko odpravo v Indijo k sestram misijonarkam ljubezni. V Kalkuti smo ne samo brali, ampak predvsem skupaj živeli knjigo Kjer je ljubezen, tam je Bog '. Živa knjiga pa je še toliko bolj dragocena kot le knjiga črk. Kot udeležence so nas gostili v studiu, da še drugim predstavimo to našo misijonsko pustolovščino. Zaradi obveznosti na župniji nisem bil zraven, so pa moji bratje in sestre našo izkušnjo zelo dobro predstavili še v mojem imenu.

Marijan Bunič, voditelj oddaje Kolokvij: "Ko sem se vprašal, če pri svojih srednjih letih sploh še poznam svet razmišljanj, želja in ambicij današnje študentske generacije, sem si moral odkrito priznati, da starejši prevečkrat predvidevamo in modrujemo o današnji mladini le na podlagi lastnih izkušenj iz nekega drugega časa in drugega sveta. Pa res vemo, kaj sedanje generacije študentov delajo, razmišljajo, ustvarjajo, poslušajo in berejo? Osnovni namen študentske oddaje Kolokvij je zato dati mladim prostor, da se sami izrazijo, na svoj način, brez vodenja v to ali ono smer in brez komentarja – ta je prepuščen poslušalcem. Utrip današnje mladosti pa lahko v oddaji spoznavamo tudi preko izbrane glasbe. Dobi pa v Kolokviju svoj prostor tudi modrost zrelih let, bodisi preko Nikodemovih večerov ali v kakšni drugi obliki nagovarjanja mladine. Študentska oddaja Kolokvij je namenjena vsem mladim po letih in srcu."


1. DEL

2. DEL

3. DEL

4. DEL

5. DEL




ZVOČNI ZAPIS (ZAPIS ZVOKA - govorjene besede na radiu):



Kolokvij. Kolokvij. Kolokvij. Kolokvij.
Dober večer in dobrodošli v Kolokviju. Ambrož. Ambrož! Pa daj, pozdravi! 
Ok. Dober večer. 
Dobrodošli torej v oddaji v kateri tudi nocoj ne bo manjkalo dobre glasbe in zanimivega pogovora. Nocojšnja tema pa bo: ... Ambrož! Ambrož, halo. 
Ti, ali veš, da so krave v Indiji svete živali. 
Ja, vem, ja, in? 
Pa veš, da imajo tam tudi posebne državne ustanove za ostarele krave?
Res, tega pa nisem vedel, zanimivo. Ampak, čakaj, Ambrož, oddaja teče, no. 
Ja, ja. Ej, a veš, da so podgane v Indiji tudi svete živali in da zdržijo brez vode ravno toliko kot kamele? 
Pa čakaj, pa kaj ti zdaj krave pa podgane po glavi hodijo, no, in Kolokvij se je začel. Nehaj no brskati po netu. 
No, saj to je to. Pripravljam se na oddajo. 
A s svetimi podganami, ali kaj? 
Malo spoznavam Indijo, ker bova nocoj gostila udeležence misijonskega tabora v Indiji. Ja, tabor je bil organiziran v okviru misijonskega krožka v Jegličevem dijaškem domu. Mladi prostovoljci, ki so se tega tabora udeležili, so tri tedne pomagali v centrih za uboge pod okriljem misijonark ljubezni. Potem pa so en teden sodelovali še v šolskih in socialnih centrih na Tajskem, ki jih vodijo sestre Uršulinke Rimske Unije. Vidiš, še Tajsko moram pregledati. 
Aha, ja, ja, v redu, v redu, ok, ok. No, zdaj ste slišali, drage poslušalke, spoštovani poslušalci, o čem bo tekla beseda v današnjem Kolokviju. Ostanite torej z nami. 
Si predstavljaš kravo v domu za ostarele?
(glasba)  
Najprej spoznajte najine nocojšnje sogovornike. 
Pozdravljeni. Moje ime je Blaž.
Dober večer. Moje ime je tudi Blaž. 
Živijo. Jaz sem Mojca. 
Zdravo. Jaz sem Jana. 
Dober večer. Jaz sem Marija. 
Dober večer vsem skupaj. Dobrodošli. Hvala lepa, da ste se odzvali vabilu, da skupaj podoživimo, ja, vašo, lahko bi rekli temu, dogodivščino, čeprav je bila veliko več kot to. Navsezadnje je bila pot z namenom, z razlogom. Mogoče za začetek najprej, torej od kot je prišla ideja in na kakšen način ste postavili to svojo pot? Marija mogoče?
Ja, jaz sem drugače vzgojiteljica v Jegličevem dijaškem domu in imamo tudi misijonski krožek, znotraj katerega organiziramo misijonske vikende in tudi misijonske tabore za dijake in tudi za študente. Tako smo letos oziroma v preteklem šolskem letu ponudili dijakom en misijonski tabor v Bolgariji in potem še v Indiji. Dali smo obvestila, smo objavili na internetu in potem so se odzvali naši dijaki, se pravi, najprej smo šli za deset dni, sedemnajst dijakov nas je šlo v Bolgarijo pomagat misijonarkam ljubezni, potem pa še sedem prostovoljcev, smo šli letos v Indijo na misijonski tabor in štiri izmed te skupine smo bili tudi na taboru v Bolgariji. 
Ahm. Kaj pa ostali? Blaža, Mojca, Jana, kako ste vi dobili stik oziroma kako ste prišli v ekipo? Blaž.
Ja, jaz v bistvu preko šole, Marijo sem že prej poznal, tako da mi je malo namignila, da se gre in sem bil kar zainteresiran. No, tako da, kakor je že omenila, jaz sem bil tako v Bolgariji kakor v Indiji, no, in mi res ni žal, no, tako da, ker je bilo zelo lepo. 
Blaž.
Ja, jaz sem se pa odzval na povabilo tretjega Blaža, ki danes ni z nami tukaj. Me je vprašal, če bi šel skupaj z njim in to ekipo v Indijo v misijon in jaz sem potem takoj odgovoril pritrdilno in sem se odzval temu povabilu. 
Kaj recimo prevaga pri takšni odločitvi oziroma ko pride ideja? 
Ma na prvo je že lokacija recimo zanimiva. Indija je nekaj tako daleč stran, nepoznanega. Ena želja, da spoznaš nekaj novega, da narediš nekaj dobrega lahko tako za druge kot prostovoljec pa tudi zase lahko veliko dobrega storiš oziroma ena izkušnja, ki ti ostane v spominu. 
Mojca.
Ja, jaz sem bila drugače v dijaškem domu tako da sva z Marijo kak večer tudi preživeli ob debatiranju o misijonih in potem ko sem videla oglas na oglasni deski sem tako rekla: Ja, jaz pa mislim, da je to, to, in pol za Indijo sem tako že celo leto pač bila odločena verjetno bom res šla, medtem ko za Bolgarijo sem se bolj kot ne v zadnjem času odločila. 
Jana.
Gospo Marijo že poznam od prej zato, ker sem tudi v Jegličevem dijaškem domu. Glede oglasnih desk, zelo slabo jih berem, tako da se samo spominjam hodnika po katerem sem šla in sem srečala gospo Marijo, ki me je vprašala, če grem v Indijo in sem rekla, da ja, tako da je bil odgovor sklenjen takoj.
No, to so neke vrste hipne odločitve, no, o tem bomo še rekli nekaj v nadaljevanju. Mogoče je prav, da predstavimo še preostala dva člana Indijske odprave, Indijskega, torej misijonskega tabora v Indiji. To sta bila še Blaž, ki je bil že prej omenjen in Alison, ne. Marsikdo si marsikaj pravzaprav predstavlja pod misijonski tabor. Kakšna je prava predstava. Kaj pravzaprav misijonski tabor je? Kaj to zdaj je?
Mislim, da na to ni odgovora. Kdor se prijavi na tak misijonski tabor, mislim, da mora biti odprt za vsako stvar. Pričakovati mora nepričakovano. Zdaj seveda, kakšne smernice, recimo, mi smo jo imeli, da bomo pomagali misijonarkam ljubezni. Zdaj vse ostalo je pa čisto negotovost. No, tako da se moraš malo prepustiti, ampak na koncu vedno dobro izpade se mi zdi, no.
Aha. Se pravi, pravzaprav res stopaš v popolnoma neznano in potem kaj? Podstaviš rame, tam kjer potrebujejo pomoč?
Tako ja. To se itak dobro opazi, zato ker so ljudje res potrebni pomoči oziroma je pomoč res vidna, no, tako da se da. Če hočeš pomagati, se da, no.
Ostanimo za začetek mogoče še majčkeno pri tem delu predno ste se odpravili na misijonski tabor. Kakšne so bile vaše predstave tega, kaj se bo dogajalo, na kakšen način boste delovali, kaj boste pravzaprav delali, kako boste živeli, so te predstave bile dosti drugačne kot potem tisto, kar se je dogajalo? Jana.
V bistvu neka pričakovanja nisem imela, nisem si niti mogla predstavljati, saj sem prvič šla na misijonski tabor. Poleg tega sem spoznala, da misijonski tabor je zelo lepa beseda za neko potovanje in na to pomoč ljudem. Mislim pa, da tudi tukaj pri nas v vsakdanjem življenju bi se lahko neke vrste ustanovili svoj misijonski tabor, svojo pomoč do drugih.
Tudi rabimo, ne, tudi v tem civiliziranem svetu neke druge vrste misijonski tabor. Mojca.
Ja, meni se tudi včasih kar zdelo, da grem tako z glavo skozi zid, zaradi tega ker tudi nisem vedela, kaj točno pričakovati in edino mogoče sem pričakovala še bolj slabše razmere in na koncu mi je bilo tako res dobro. Ne vem, še zmeraj sem v tej fazi, ko podoživljam pa malo razmišljam, kaj sem sploh doživela, no, tako.
No o vsem tem, kaj se je pa dejansko dogajalo v misijonskem taboru Indija 2013 pa v nadaljevanju, zato ostanite z nami.
(glasba)
Poslušate študentsko oddajo Kolokvij.
V nocojšnjem Kolokviju govorimo o misijonskem taboru Indija 2013 in v studiu je pet udeležencev. Ko ste se odpravljali na ta tabor, se je bilo najbrž da treba pripraviti. Kaj vse zajemajo takšne priprave? Človek dobro pač nekaj da v nahrbtnik, ne, pa tudi za Indijo kakšne druge stvari kot sicer za kakšno potovanje. In ob tem seveda še mnoge druge ... Kaj zajemajo takšne priprave?
Ja, recimo vsak odhod v tujino oziroma vsak tabor potrebuje eno določeno pripravo. Meni se zdi najbolj pomembna duhovna priprava. Zaradi tega smo se tudi mi se pravi srečali na dveh skupnih vikendih. To je bilo v župniji Portorož, kjer je ta naš novomašnik tudi bil takrat na praksi kot diakon in tam v bistvu je bilo namen, da se spoznamo kot skupina, da si čim več stvari izmenjamo glede tega, kaj nas čaka oziroma kaj lahko pričakujemo in tudi to, da se duhovno opolnomočimo. Zaradi tega smo imeli tudi potem vedno molitev zvečer pa zjutraj, potem sveto mašo, pa adoracija. Skratka da mi napolnimo duhovne baterije. Če vse ostalo pozabimo doma, ampak če nismo duhovno opolnomočeni, ne bomo tam zdržali in zaradi tega se mi zdi, da je bilo to v bistvu najbolj bistveno to, da skupaj molimo, da se skupaj pripravljamo. Vse ostalo je pač samo dodana vrednost in potem smo tudi se odločili, da bomo skupaj zmolili devetdnevnico k materi Tereziji. V bistvu kot našo zavetnico smo si izbrali sveto Terezijo Deteta Jezusa kot zavetnico misijonov in naše geslo, tega našega tabora je bila misel matere Terezije, ki pravi: Sad tišine je molitev, sad molitve je vera, sad vere je služenje, sad služenja je mir. In to pomeni, da je bilo to naše geslo, ki nas je nekako spodbujalo k temu, da tudi eden za drugega molimo, da se spodbujamo in da pač vse tiste stvari, ki jih moramo pač skupaj narediti, od tega da gremo vizo urediti, od tega da karte, da si pač pomagamo vsak po svojih močeh in da v bistvu je to skupna stvar in da vsak prispeva svoj delež.
Koliko prej ste se dobivali takole skupaj, Blaž?
Jaz mislim, da je ta priprava trajala celo leto, no. Veliko je bilo tedenskih srečanj, torej tudi dva vikenda. Zdaj kar je bilo meni najbolj pomembno, da smo se poleg duhovne priprave tudi, da smo spoznali drug drugega, a ne. Preživeli smo en mesec skupaj in je bilo dobro, da smo tudi spremljali drug drugega, se pravi kakšne talente ima kdo, da smo jih potem lahko tudi tam se mi zdi kar dobro uporabljali.
Ste odkrili tudi v sebi kaj, kakšen nov talent?
Ja, sigurno, zato ker tam je res veliko časa. Tudi se razdajaš drugim, ampak si tudi veliko sam s sabo, tako da odkrivaš tudi ene nove dimenzije samega sebe, tako da to je tudi ena pozitivna stvar takšnega misijonskega tabora v bistvu.
Ampak zdaj me res zanima čisto praktično, kaj vzeti na takšno pot, v Indijo, na misijonski tabor? Kaj vse je bilo v vaši prtljagi?
Dnevnik.
Ahm. Dnevnik. Ste pisali?
Ja, mislim, da zna dosti pomagati tako, ker kljub temu, ... mislim, dosti stvari se dogaja in nekaj rabiš, da si urediš misli. In potem je to dobro, ko prideš nazaj, še malo tako prebrati. Ojoj, kaj sem takrat razmišljal ali pa: Aja, točno to se je zgodilo. In tako.
In ste vsi pisali dnevnik? Bolj ali manj?
Ja. Skupen dnevnik smo pisali, ki smo ga potem tudi objavili na internetu, na blogu.
Lahko smo prebirali vaš blog pravzaprav, ne, kamor ste vsi prispevali košček. Dobro. Dnevnik, še kaj? 
V bistvu je to eno težjih vprašanj, zato ker bolj sem se zavzemala za to duhovno rast, za to duhovno pripravo za Indijo, najlažje mi je bilo pripraviti prtljago, tako da ne vem: nekaj oblek, Sveto pismo, takšne stvari, pa je bilo to to.
Pa tudi inštrumenta mislim ste imeli s seboj?
Ja, jaz pa Blaž sva imela, on je imel harmoniko, jaz sem imel kitaro. Zdaj nikjer ni bilo preveč. Kar je bilo pa teh praktičnih stvari, pa hvala Bogu, da nismo bili prvi, pa upam, da ne tudi zadnji, taka skupina, ki se odpravlja, tako da smo že približno en spisek smo dobili, ampak itak ko ti pripravljaš, se potem na koncu izkaže, no, da vedno kakšnih stvari je bilo preveč, kakšne je zmanjkalo, prišli smo pa nazaj, no, mislim da vsi v redu.
Teža je relativen pojem, ne, ampak koliko so bili težki nahrbtniki, ali ste z nahrbtniki potovali najbrž da? 
Najboljše je, da so nahrbtniki, zato ker Indija je taka, da s kakšnimi kovčki se ne pride daleč.
Ja, si predstavljam. 
Ja, tako da, pač bili smo omejeni, ker smo imeli tudi en določen material, ki smo ga želeli prinesti tja, ampak enostavno potem vse ni šlo. a ne, tako da ...
Dobro, še to me zanima. Navezovanje stikov potem, pravzaprav s ciljem potovanja oziroma z misijonom, kjer ste bili z misijonarkami ljubezni. Kako je to potekalo? 
Ja, recimo jaz sem imela to v bistvu Božji blagoslov, da sem takoj po končani fakulteti odšla leta 95 za eno leto kot laiška misijonarka in sem že takrat stike navezala z jezuiti in z misijonarkami ljubezni v Kalkuti, tako da v bistvu sodelujem z njimi že od 95. leta in od 2000 ko pač gre vsako leto ena skupina na misijonski tabor. Tako da imamo že redne stike, tako da se pač samo obvestimo po mailu kar se tiče jezuitov. Recimo tam tudi pri jezuitih smo stanovali. Pač da poveš, koliko ljudi bo prišlo pa za koliko časa. Potem z misijonarkami ljubezni je pa tako, da lahko prideš kadarkoli. Registracija za prostovoljce je ob ponedeljkih, sredah in petkih popoldne. Tudi če recimo ne prideš na dan registracije, ti da sestra posebno dovoljenje, da greš lahko delat v teh sedem centrov, ki jih imajo v Kalkuti. Tako da glede sester ni potrebno dodatnega najavljanja, za jezuite pa je to potrebno narediti čim prej, zaradi tega ker zdaj po novem prihaja veliko prostovoljcev iz različnih koncev sveta. Ne samo iz Evrope, ampak tudi Azije, tako da se je potrebno pravočasno registrirati.
Tako, v nadaljevanju pa pogledamo malce podrobneje misijonski tabor Indija 2013. 
(glasba)
Kolokvij.
Tako v današnjem kolokviju smo zdajle dali že skozi vse priprave na misijonski tabor v Indiji. Zdaj pa končno le poletimo v Indijo. Na kakšen način se vam je, ki ste najbrž da prvič vstopali, ... Blaža, Mojca, Jana, prvič v Indijo?
Ja. Ja. Ja. Prvič.
Na kakšen način se vam je odprla tisti prvi hip? Kakšni so prvi vtisi, Blaž?
Ja, prvi vtisi so zelo mešani oziroma mešani občutki, ko stopiš na Indijska tla, ko prideš iz klimatiziranega letališča ven pred taksi in na cesto, si rečeš: Ojej. Je vročina, vlaga, hrup, potem smrad, kaos na cesti, ...
Ogromno ljudi?
Ja, ljudi je ogromno. Je zelo zanimivo, mislim tako, zanimivi občutki, mešani in potem se začneš tudi v sebi malo spraševati: A tako bo? Cel mesec? Ampak je bilo v redu, no. Na koncu zanimiva izkušnja in koristna.
Mojca, prvi vtisi?
Meni je bilo, tej prvi trenutki tako vse nekako zanimivo. A, to je pa po televiziji, aha, to so pa slike, to je pa očitno res res. In nekako poskusiš dojeti, no, da je to dejansko res.
Je zdaj, ko vas je Indija nekako majčkeno tudi preplavila, je drugačno življenje? Zelo drugačno življenje kot naše? Blaž kar ti začni.
(smeh)
Ja, je, sigurno. Življenje se dogaja na ulici, ampak to dobesedno, ne, ker ljudje tam živijo, prodajajo in je res se pravi gužva na sami ulici, hrup in to res kakšen Evropejec, vsaj prve dni ga to res, že samo hoja po ulici, pol ure na dan, kolikor smo ga imeli, te toliko izmuči, da je neprimerljivo s čimerkoli kar se tukaj dogaja pri nas doma, tako da to zagotovo. Zdaj so pa tudi kakšne druge stvari, a ne, ki te presenetijo, so recimo higiena oziroma tega tam dol mislim da sploh ne poznajo.
Ste mogli prilagoditi kriterije po temu?
Ja, zelo spustiti svoje kriterije, ampak se da, no, potem na koncu vidiš, da to ni bistveno za življenje in lahko greš mirno preko tega, a ne?
Ahm. 
Ja. 
Po navadi mislim, da smo prve dni smo še uporabljali razkužila pa vse, potem pa že kar pozabiš, pa že potem to ne narediš več. 
Jana, tvoji vtisi. 
Najprej sem bila zelo vesela, da nisem ostala v zraku in da sem srečno prišla na novo zemljo, tako da potem smo šli takoj v taksi in zelo sem bila utrujena, to je res vlaga dol in hrup in to vse. Drugače pa prvič v življenju sem videla, kako lahko ljudje živijo za tako malo, kar imajo, poleg tega pa so še zelo veseli in tako. Nekaj takšnega je zelo težko opisati, dokler ne greš dol. 
No, po tistih prvih vtisih najbrž da je čakala namestitev, potem pa že organizacija vaših aktivnosti, vašega dela. Kakšne so bile potem naloge, ki so bile postavljene pred vas. Ste delali kot skupina ali kot posamezniki?
Ja, v bistvu mi smo tja prispeli okrog desete ure. Potem smo malo počivali, ker pač vemo, da če vzamemo isto hitrost kot jo imamo tukaj v Evropi, da bi v bistvu že prvi dan v bistvu ne vem, bi se dobesedno prekurili, in zaradi tega smo pač lepo šli počasi. Smo rekli, zdaj bomo pa tukaj mislim svojo hitrost, ne bo turbo varianta, ampak bo lepo kar v prvi. In smo potem popoldne si vzeli čas, da smo šli tudi v materino hišo Misijonark ljubezni, kjer je tudi grob mati Terezije, da smo prvič si malo pogledali kje bo ta naš center, kamor bomo zahajali vsak dan. No, in potem prvi dan smo si vzeli malo prostega časa za to, da se pač lepo pripravimo. Imeli smo tudi še refleksijo, ker po navadi smo imeli refleksijo vsak dan, ampak zdaj ko smo potovali, pač tega nismo mogli početi, pa tudi malo več časa za molitev, tako da smo potem začeli delati drugi dan. Šli smo ... naš dan je recimo potekal: smo šli vsak dan zjutraj ob šestih k sveti maši v materino hišo. Tam smo skupaj bili s prostovoljci in misijonarkami ljubezni. Potem sledi zajtrk, ki ga sestre nudijo vsem prostovoljcem. Potem pa se razdelimo, vsak gre delati v svoj center, to pomeni da pač tam kjer si na registraciji, lahko si izrazil željo, kje želiš delati, recimo veliko ljudi želi delati v domu za umirajoče, tudi trije naši člani so tam pomagali misijonarkam ljubezni, potem trije so delali še v drugih centrih, recimo jaz sem pomagala v materni hiši z registracijo prostovoljcev, ker imajo tudi veliko knjigo, v katero je treba vpisati vse prostovoljce, pa še kakšna druga dela so bila potrebna, da se naredijo. No, potem se pravi po zajtrku gremo vsak na svoje delovno mesto, potem smo se dobili pri jezuitih vedno na kosilu. Popoldne je bilo pa zelo tako, v bistvu prosti čas na nek način, kjer je lahko vsakdo šel k kakšni spovedi ali k sveti maši dodatno še, če je želel ali je recimo pisal dnevnik, je bral knjigo o mati Tereziji, recimo če je imel željo iti v kakšno trgovino, recimo tam je tudi katoliška trgovina Svetega Pavla, kjer lahko tudi kakšno tako knjigo dobiš primerno za branje, potem, ali da je šel na kakšen pogovor ali k sestri, skratka popoldan je vedno minil v tem osebnem premišljevanju, večkrat smo šli tudi na grob mati Terezije, da smo tam molili v tišini, v zbranosti ali smo pisali dnevnik. Recimo, da smo se spomnili vseh ljudi, ki so nas prosili za molitev. Nikoli pa nismo pozabili iti potem na adoracijo, ki je bila ob pol šestih naprej in to je bil za nas res sveti čas. Potem pa smo se zvečer vračali k jezuitom na večerjo in po večerji smo imeli še skupno molitev in pa refleksijo dneva, tako da v bistvu dan je bil zapolnjen, ampak smo dali popoldan čas temu, da res si vzamemo za duhovno poglobitev in čas je zelo hitro minil in je bil zelo dragocen. 
Je potem zelo pomembno, da se recimo ta popoldanski čas izkoristi za duhovne stvari, za branje določenih knjig, ne za recimo katerokoli branje. 
V bistvu je od vsakega posameznika odvisno, recimo včasih so imeli nekateri prostovoljci idejo, da bi delali že kar v bistvu v prvem tednu dopoldne in popoldne. Lahko si izbereš tudi to, da delaš recimo dopoldne in popoldne, lahko delaš v različnih centrih, dopoldne v enem centru, popoldne v drugem centru, ampak za v bistvu za ta preskok iz Evropskega življenja v to bom rekla ekstremno življenje je nepriporočljivo in jaz pač, zdaj sem bila štirinajstič v Indiji, sem to odsvetovala vsakomur. Sem rekla: dajmo počakati, če bo pa kdo ugotovil, da ima dovolj energije pa lahko z veseljem, mislim podpiram da, če ugotovi, da ima preveč energije, da lahko ta čas oziroma energijo porabi še za popoldanski čas za delo v enem drugem centru ali pa v tistem, če imajo še prostor. Tako da v bistvu je zelo pomembno takrat kaj, katere vrste literature prebiraš oziroma kako se poglabljaš, ker je tako ekstremno, da če ne greš v ene duhovne globine in to z Bogom nekako predebatiraš oziroma z njim skupaj reflektiraš in tudi da imaš tudi čisto tak človeški pogovor recimo ne vem, jaz sem imela tudi srečo ne vem, ali grem po navadi k spovedi, recimo tam je bil en francoski duhovnik. Z njim se lahko določene stvari pogovoriš, potem malo k sestri smo hodili na pogovor, sestra Agnes je recimo tajnica od generalne matere, sicer je iz Hrvaške, ampak mi se zmeraj pri njej oglasimo, ker Slovenke ta čas trenutno ni nobene tam, ampak smo se tako spoprijateljili. Celo zdaj ta vikend bomo imeli zaključno evalvacijo tega našega tabora, bomo šli tudi v Olimje k Jani, potem pa bomo skočili še na obisk k staršem od te sestre, tako da tudi iz te strani malo se zahvalimo, ne, pa eno darilo imamo zanjo, tako da, skratka zelo in zelo je pomembno to, da skrbimo za to eno duhovno ravnovesje in da tam imamo veliko priložnosti, ljudi, ki nam prisluhnejo, s katerimi lahko res te stvari predelamo, ker se nabere preveč materiala in če tega ne v bistvu ne obdeluješ sproti, je lahko katastrofalno. 
To so ena taka navodila, ne, oziroma vodila za delovanje tam, ne. Je ta čas prišel res tako prav ali se je vseeno pred potovanjem znašel v nahrbtniku recimo kaka druga knjiga ali pa je bil popoldanski čas namenjen bolj kakemu počivanju ali pa kakemu drugemu delu kot temu?
Ja, popoldanski čas je bil tudi namenjen počivanju, ker vsaj zame kjer smo bivali je bilo v redu, v centru, kjer sem delal, kjer smo delali, je tudi bilo v redu, ampak najbolj te pa utrudi ta ulica, ko greš po ulici in ko vsa čutila delujejo in je vse tako v ekstremih in tudi ker je vročina in vlaga te, postaneš utrujen, no, in je bilo potrebno tudi si vzeti čas za počitek, da si se naspal. 
Kakšno je bilo vaše konkretno delo? Mislim, da lahko naredimo kar en krog? Jana, kaj si recimo ti v centru ...?
No, jaz sem bila v enem centru, ki se mu reče Prem Dan. Delala sem z ženskami. Pač ločeno je bilo za moške in za ženske, tako da ženske prostovoljke smo delale tam. Zjutraj sem po zajtrku pri nunah sem prišla čez kakšnih dvajset minut, potem smo oprali tam obleke, potem smo pripravili postelje in nato sem tudi imela priložnost, da sem lahko oskrbovala nekaj ran. Nato je pa kakšne dve ure smo se z njimi ukvarjali, ali smo plesali, jih razgibavali in risali, jih tudi peljali na stranišče, se z njimi pogovarjali, ...
Kakšen je bil jezik, v katerem ste komunicirali? Angleščina?
Ja, tudi kakšen pacient je znal, vendar večinoma je bil to njihov jezik, ki se ga seveda ne da razumeti, ampak nekako z gibi in vsem tem se je dalo razumeti in tudi večkrat sem prosila za pomoč in okrog dvanajste ure smo imeli kosilo, smo jih nahranili in jih pospremili do postelje, nato smo pa odšli sami še tudi na naše kosilo. 
Dobro. Delo ostalih spoznamo po naslednji glasbi. 
(glasba)
Poslušate oddajo Kolokvij. 
V današnjem Kolokviju spoznavamo misijonski tabor Indija 2013. Mojca, kakšno je bilo tvoje delo?
Jaz sem isto delala kot Blaža v Nirmal Hridayu oziroma v Kaligadu. Mi smo po zajtrku ene dobre pol urice smo se vozili, odvisno od gneče, ne, smo se vozili s prijetnim avtobusom. 
Nasmešek zraven, kaj to pomeni?
(smeh)
Je bilo manj gneče kot ...
Prijetno natlačen. 
Prijetno natlačen, ja, tako. Tudi ena taka zanimiva izkušnja. Potem, jaz imam podobno, mislim, da v vseh centrih je podobno, da se najprej operejo oblačila, potem se obesijo, potem se pa malo dela s temi varovanci. No, jaz sem delala v prvem centru, ki ga je mati Terezija ustanovila, in sicer to je Nirmal Hriday, Kaligad, dom za umirajoče. Tukaj sta delala tudi Blaža. Na primer oddelki so ločeni za ženske in za moške, dopoldne zgleda podobno kot v vseh centrih, in sicer najprej se perejo oblačila, potem se jih obesi, potem se pač z varovanci malce igra, masira, pelje na sprehod, prej še preobleče postelje. Potem sledi kosilo, kjer se varovance nahrani, pomaga, potem po njem pa pač se nekako pomaga do postelje, nekatere je treba nesti, pospremiti na WC, pomagat sestram, da se jih umije in tako pač. 
Kaj pa, delo s takšnimi varovanci pravzaprav je najbrž nekaj posebnega, ne? Kako ste se vi s tem soočili najprej? Blaža, tudi vidva sta ...
Ja, tudi midva sva. Ja, prvo ko so me sestre določile za ta center, ko sem zvedel, da je hospic, pač imaš neko predstavo o hospicu, a ne. Zato ker sem imel tako predstavo, da to bo sedaj, da ti, ki so pacienti tukaj notri, da bodo umirali na veliko, recimo, ne, ampak so bili pa vseh starosti notri, večinoma tam od šestdeset naprej, no, je bil pa tudi en mlajši fant, šestnajst let približno je imel in nekateri tej oskrbovanci so še kar, so še dobri, no, si tudi pomagajo drug drugemu, si lahko recimo, ko so si delili zdravila, so vedeli komu se da, ker pač eni so znali angleščino in potem so lahko nam povedali in samo delo v centru je bilo prijetno, no, tudi zanimiva izkušnja, ko se srečaš s smrtjo tam, ko vidiš, ko nekdo umre, ampak je smrt, ki jo vidiš tako prijetna, no. Ni, bi lahko rekel, so lepo umrli, no in spokojno. Ena zanimiva izkušnja tudi recimo, če si imel prej kot kakšen strah, recimo smrt, vsakemu če omeniš smrt, se tako malo oddali, recimo strah, a ne, ampak tukaj se srečaš in soočiš. Vidiš, da bo vsak enkrat prišel do tja do tega konca, ki ni konec.
Tudi sam se najbrž da v tem srečaš majčkeno bolj s tem vprašanjem kot sicer. Blaž, kaj si ti konkretno recimo tudi delal?
Ja, podobno kot Mojca pa Blaž. V bistvu smo bili tam na razpolago za vse. Bili smo z njimi, če je kdo potreboval karkoli. Mene je bilo pa najbolj, se me je dotaknilo v bistvu to, da je nekako zaupanje vsak dan bolj raslo, a ne. Na začetku ko smo prišli so malo z distanco gledali, potem pa je vsak dan v bistvu ta bi lahko rekel kar prijateljstvo, no, čeprav smo se težko razumeli, ampak te osnovne stvari, no, so pa potem kar tekle. Z veseljem potem res narediš kakšno tako stvar, ki jo tudi približno ne bi, od hranjenja do pomoči, do stranišča, enostavno je tam taka situacija, oziroma vidiš kakšen zgled ti dajo sestre, da ti v bistvu res niti ena taka malenkost v bistvu, take malenkosti ti ne bo težko narediti, a ne. To se me je najbolj dotaknilo.
Človek se vpraša, recimo prihajate s popolnoma drugega konca sveta v drug svet. Se da pomagati na tak način, da človek vskoči vsaj za en mesec da na voljo svoj čas, svoje talente in svojo pripravljenost, svoje delo, svoje sočutje. Se da na tak način pomagati, je ta pomoč dobrodošla?
Jaz mislim, da je, zato ker ljudje, ki živijo v teh centrih pri sestrah so hvaležni za vsako stvar, tudi za pozornosti in takrat res, tudi kakšen inštrument zaigrati ali pa kaj zapeti v vmesnem času tudi lepo, dajo res hvaležnost in vidiš dejansko ko si z njimi, no, da so res hvaležni za vsako malenkost, no, ker tukaj doma to kdaj kar izgine, ne namenoma, ampak tam se pa pozna in dejansko ni težko karkoli narediti.
Recimo meni se zdi pomembno to, da najprej človek ta misijonski duh goji doma, tako kot je že prej omenila Jana, tudi recimo mi z dijaki imamo te misijonske vikende, da tukaj naprej v naši okolici, oziroma doma tam kjer smo gojimo tega duha, potem pa je to kot ena taka nadgradnja, recimo da, misijonarke ljubezni so recimo po Božji milosti razpršene po celemu svetu, in da v bistvu greš tudi včasih čez tudi te naše meje in da imaš eno drugo izkušnjo, in ko dobiš to izkušnjo, kako recimo drugje ljudje živijo, kako recimo sestre se praktično po celemu svetu na nek način prizadevajo prinašati Božje kraljestvo že tu na zemlji, potem si tako duhovno opolnomočen, da imaš še več veselja, da še bolj z veseljem delaš tisto, kar že delaš doma. Tako da se mi zdi, da bi bila ta izkušnja, jaz bi jo svetovala vsakemu mlademu človeku, da kdaj stopi izven teh domačih okvirov in stopi še po eno drugo izkušnjo, ki mu bo potem pomagala vsekakor bolj intenzivno živeti to duhovnost ali karizmo mati Terezije tudi doma.
(glasba)
V današnjem kolokviju spoznavamo misijonski tabor Indija 2013. Prej smo že nekako spoznali vsaj približno vaše delo. Me pa zanima, to je pravzaprav prav poseben korak, ki ste ga naredili in mesec dni preživeti na tak način, mesec dni pravzaprav dati sebe na razpolago in pomagati kam kjer ste vi pomagali. To najbrž da vpliva na človeka? Kako je šla Indija skozi vas, ste kaj spremenjeni, v čem? Blaž.
Sigurno, bom rekel da najbolj, da se je najbolj dotaknilo mene predvsem misel mati Terezije, ki jo zdaj tudi nekako poskušam živeti, da je treba majhne stvari delati z veliko ljubeznijo.
Ja, bi se strinjal z Blažem tudi, ker prav dol, ko smo bili v Indiji, a ne, majhna stvar, pozornost lahko veliko spremeni, ma spremeni, pomeni nekomu, a ne. In da tudi sam potem začneš ceniti majhne pozornosti, ki si jih sam deležen in znaš biti hvaležen za vsako stvar, ki ti je dana, no, za vsak dan.
Ja, jaz se tudi moram strinjati z Blažema, ker se mi zdi, da je bilo to največja lekcija, da dejansko se zaveš, da je življenje sestavljeno iz sedaj in da moraš za zdaj živeti in ne gledati in hrepeneti po nazaj in upat preveč nekaj sanjati za naprej. In tudi to, ne vem, da smo mi pomagali in res smo nekaj majhnega dali, ampak že tako kot je Alison rekla vmes na misijonu, da pravzaprav vsakič znova potem vidiš, ko nekomu pomagaš, da si v bistvu ti dosti več dobil in se dosti več naučil.
Ahm. 
Ko te gledajo tiste oči in tisti njihov nasmeh, se res zavedaš, kakšna velika ljubezen lahko obstaja na tem svetu, če se le malo ustavimo, tako da nek notranji mir se mi je povišal meni, tako da sigurno je to marsikaj spremenilo.
Marija, tolikokrat že, pa vendar najbrž vsakič znova nekaj posebnega?
Ja, zdaj sem bila štirinajstič v Indiji in mogoče bom kar povzela besede, ki jih je izrekel en španski duhovnik, ki je pripeljal eno skupinico štiriindvajsetih študentov v Kalkuto že tretjič. Je rekel: Sovražim Kalkuto, ker je umazana, ker je svinjska, ker je hrupna, ampak to so najboljše duhovne vaje, ki sem jih do zdaj v življenju imel.
Se pravi, spreminja, ja. Se mi zdi, da smo zdajle kot odprli šele pokrov in da bi zdajle najbrž da spregovorila tale vaša izkušnja, ampak za konec vendarle nam privoščite še kakšno zgodbo, ki se vas je dotaknila. Teh je najbrž da polno. Izberite kakšno, dve, ki sta takole za konec. 
V nedeljah je bila tudi maša v tem centru, v hospicu, kjer smo delali. In se je zgodilo, da zaradi gneče na cesti smo enih deset minut zamudili mašo in potem smo bili pred vrati, ki so bila že zaklenjena. In smo rekli, ali hočemo pozvoniti, motiti, da nam odprejo ali ne. In potem smo le pritisnili na zvonec. So nam odprli in so nas poslali, da gremo na okrog dvorane oziroma sob, kjer so ti varovanci bili pri maši. In potem se je izkazalo, da je dobro, da smo šli naokrog, ker s tem smo rešili tudi enega varovanca, ker je, pač ker je bil toliko podhranjen, je moral biti privezan na invalidskem vozičku, da ni padel iz invalidskega vozička in ta dan, ko smo prišli, je pa toliko polezel dol, da ga je že tista ruta, s katero je bil privezan, ga je že za vrat dušila, no. Če bi še en par minut čakali, bi verjetno umrl, ne. Tako smo hitro pristopili in rešili, no.
Neverjetno. Človek si reče, ja, vsaka stvar ima nek svoj namen in pomen, ne, tudi zamujanje. Dobro, še kakšna zgodba mogoče. 
Ja, jaz sem recimo delala v materni hiši in tam je bila tudi ena gospa pri 65-ih letih, drugače laiška misijonarka, misijonark ljubezni. In je prišla iz Mexica za 6 mesecev, kjer bo pomagala misijonarkam ljubezni, drugače poročena gospa, mož je umrl, je rekla: Zdaj sem pa prosta, moji sinovi so šli po svoje, in sem bila prav tako v bistvu navdušena nad njeno požrtvovalnostjo, da je pri teh letih si upala priti prvič v Kalkuto in da bo tam sestram pomagala. In vsak dan zvesto hodi in pomaga, da je prišla iz Mexica kar sama, jezika sploh ne zna. Jaz znam par besed po špansko, tako da malo sva se z rokami pomenile, a ne, ampak mislim, mi je bilo res ena taka prijetna izkušnja del časa preživeti z njo in da sva lahko skupaj delale.
No, vidim, da je teh zgodb še in še. Prav gotovo si jih boste še pripovedovali v naslednjih dneh, tednih med seboj. Sicer pa: Blaž, Blaž, Mojca, Jana in Marija, hvala lepa za obisk v studiu. Lep pozdrav še Alison Kogoj, pa novomašnika ste imeli s seboj: Blaža Batagelja, ki sta bila tudi v ekipi. Verjamem, da je tak misijonski tabor najbrž da odgovor na klic na pomoč drugih, ki potrebujejo človeka. Pa kot smo slišali tudi odgovor na marsikakšno vprašanje, ki se v človeku samem pojavi. Hvala vam za tale pričevanja pa vse dobro in najbrž da se bomo še kdaj srečali, ko bo še kak tak tabor za vami. 
(smeh)
Hvala.
(glasba)
(reklama za Stično 2013)
(Iskreni.net)
(društvo SKAM)
(mladinski Ceh - kamp družbenih inovacij)
(študentski dom Janeza Frančiška Gnidovca v Zavodu svetega Stanislava)
(glasba)
A ja, toliko o Indiji. A imamo še kaj za povedati?
Ja, ne vem, kaj pa ... lahko pa kaj zapojeva.
Zapojeva? Kaj bi pa ti pel?
Ja, recimo: "Priletela muha na zid, muha na zid, muha na zid. Priletela muha na zid, muha na zid."
Čakaj, A si predstavljaš izraz najinih poslušalcev zdajle pred radiem?
"Priletela muha na zid ..."
Ja, boljše. Daj, privošči poslušalcem raje dobro glasbo.
Kakšno?
Naprimer tole:
(DRG večer)
(Prepih media)
(glasba)
(ponudba založbe Prepih media)
(glasba)
(ponudba založbe Prepih media)
(glasba)
(glasba)
(lekcio divina)
Tako. Toliko za nocoj o Indiji in Tajski ...
... in o svetih kravah.
Aha. Mu. Kam pa naslednjič?
Jah, jaz bi šel kam bližje.
Ja, kam recimo?
Hm, ja, kaj jaz vem, Pariz. Ne, še malo bližje bi šla, predvsem zaradi tega, ker je ceneje.
Aja, recimo, kaj jaz vem, Logatec.
Hm. Zgornja Kungota.
Stična.
Ok.
A tam kaj dogaja?
Bomo videli.
Dobro, v naslednji oddaji.
Lahko noč.
Kolokvij.

Ni komentarjev: