VELIKA NOČ 7. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

SEDMI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KAR JE V LJUBEZNI, JE SHRANJENO V VEČNOSTI. 

Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav še v zadnjem dnevu našega radijskega misijona. Pred nami je misijonski nagovor sedmega dne o temi Kar je v ljubezni, je shranjeno v večnosti.

No, naša rdeča nit v teh dneh je se začela z nekim bivanjskim vprašanjem: Kako je to, da je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista ljubezen Boga Očeta do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej zgodovini, da nam je tuje, da nam je biti s Kristusom težko, nam ni preprosto, ni enostavno, ni avtomatsko, ni naravno, se moramo mučiti za to, pozabljamo na Kristusa. In to se mi zdi, da je dosti bivanjsko vprašanje, da to doživljamo. In smo potem videli odgovore. Eno prvo stopnjo odgovora smo videli, da pač se lahko oddaljujemo od Kristusa, zato ker po začetnem navdušenju, ko mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, nekaj enkratnega, spektakularnega, na koncu vidimo, da se pravzaprav Kristus človeku približa v svojem vsakodnevnem življenju na zelo banalen, skromen, celo ubog način in to uboštvo Kristusa in to preprostost in to dejstvo, da je on preprosto en izmed nas in da to ni nič spektakularnega in nič čarobnega, nas to nekako ne zanima več, kakor da smo zdvomili, kakor da smo se majčken prehitro navdušili in se začnemo umikati temu. Potem smo videli, da drugi dan, da je en odgovor na to vprašanje: Zakaj je težko biti s Kristusom; v tem, da je pač Kristus prišel na zemljo, poslan od Očeta, da bi nas se dotaknil z Očetovo ljubeznijo in nam jo razodel, ampak da je pač oblika te ljubezni v zgodovini Velika noč. To pomeni tridnevje, to pomeni križ. To pomeni dramatičen vidik ljubezni. In zato pač človek pričakuje neko odrešenje na tak zelo čaroben, čudodelniški način, potem pa vidimo, da odrešenje prihaja preko tega, kar je najbolj šibko, kaj je najbolj zlomljeno, nalomljeno in dejansko mi organiziramo naše življenje z naporom, kako bi si izognili križu, zato se zna zgoditi, da se nikoli ne srečamo z odrešenjem, ker odrešenje se je razodelo na križu. Tretji dan smo videli, da ta naš napor, ne, da bi se izognili Veliki noči, dejansko sproži v nas cel proces malikovanja, ko si ustvarjamo, postavljamo, kujemo in klešemo in ulivamo vseh vrst malikov in ideologik, ideologij, ker bi sami sebe radi prepričali, da mi boljše vemo, kaj je za nas dobro, da se zaupati Bogu je neka negotovost, njegova Velika noč še ni garancija, da bomo tudi mi vstali, še ni zadosti argument za to, je zato ustvarjamo neko svojo trmoglavo ideologijo, lahko tudi zelo religiozno, ampak dejansko brez ljubezni, brez Velike noči. Zato, ali gremo v neko posladkanost ali pa lahko tudi v neko zelo kruto agresivnost in celo pod pretvezo in pod etiketo religioznosti. Potem smo četrti dan videli dejansko temeljna stvar glede tega vprašanja: Lažnivo podobo Boga. Padec Adama in Eve, ker sta nasedla skušnjavi in sprejela neko lažnivo podobo o Bogu, o Bogu kot nedarovalcu, kot egoistu, kot nekomu, ki je ljubosumen nase, na svoje stvari in jih noče darovati. Poln samega sebe, ne, in zato se človek odloči, da se odmakne od Boga in se znajde kakor mladika, ki je padla s trte, začuti strah pred smrtjo, začuti, da bo smrt prišla, da je zelo blizu, da bo umrl. In začne se bramba samega sebe, brani samega sebe na vsako moč in je celo pripravljen uničiti vse, ubiti drugega, da bi sebe nekako rešil. Popolnoma oslepi in ne zna več prebrati stvari, zgodovine, dogajanje v svobodi, ampak ves čas bere vse stvari kakor obrnjen proti sebi. Začne se ene vrste kult zla, popredmetnosti. Človek se odtrže od Boga, ki je oseba in se naveže na neko drevo, ki je simbol predmetnosti, ne, in potem smo peti dan videli, kako je Bog reagiral na to. In smo videli, da se je napotil za človekom, da je šel ga iskati v grob. In da je šel v grob je moral umreti in ga potegniti ven iz groba. In da je umrl, se je preprosto dal ljudem v roke, zato da bi nas, nam pokazal, kako nas ima rad. Kako nas ima za vredne svojega zaupanja in nam se da v roke in smo videli tudi kakšen odlomek bolj precizen iz tega velikonočnega trenutka, da smo še bolj od blizu spoznali to obličje Gospoda, ki s tišino, z molkom, z molkom odrešuje svet. Ko ne odgovarja, ker se daje, ne, in smo videli, da praktično dve obsodbi nad Kristusom pokrijeta točno tretje in četrto poglavje Prve Mojzesove knjige, ustvari se spet odnos z Bogom in s človekom. Potem smo včeraj gledali reakcijo človeka in smo videli našo grešnost. V Veliki noči se dokončno razodene naša grešnost, naša resnica. Berdiajev pravi, na križu se razodene Bog človeku, pred križem pa človeku Bogu, ne. Na križu pa se v Kristusu tudi novi človek razodene Bogu kot sin, pred križem pa stari človek spozna svojo resnico. Resnica hlapca, sužnja, ne pa Sina. In smo na podobah Judeža in Petra opazovali to razodevanje človekove resnice, ki se zaključi s kesanjem svetega Petra, z njegovim jokom, s pogledom, ko se sreča s Kristusom, ko ga je zatajil. In takrat, ko ni imel nobene obljube več pripravljene, nobene možnosti, da bi sam sebe rešil, dejansko Peter doživi odrešenje, njegov krst. Te solze so ga oprale, to je bil krst. Spoznal je pravo podobo Boga. Spoznal je da ni, da ni res to, da mora on služiti Kristusu, ampak da mora preprosto pustiti, da je enkrat res ljubljen, ne zato ker je toliko dober in odličen in ker je Peter, ker je prvi, ampak zato, ker to, da bi on bil prvi, to je njegova največja zabloda. In ko se razodene, da ta ošabnost nima nobene vsebine, takrat pade Peter dol, takrat se zlomi in se zjoka. Se pravi, videli smo včeraj, kako je odrešenje dejansko zadelo človeka in kako se je človek prepustil temu odrešenju. Danes smo pa videli, kaj se zgodi s človekom, če dejansko sprejme Kristusa, odgovori, se mu zaupa, se izroči, se spravi z njim v odnos, se njemu svobodno preda in zaveže; kaj se z življenjem človeka zgodi, če živi v smislu Velike noči. To bo pa današnje razmišljanje.

(pesem)

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi. Vznemirili so se in obšel jih je strah, mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: Zakaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge, ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: Imate tukaj kakšno jed? Ponudili so mu kos pečene ribe, vzel jo je in vpričo njih pojedel.

(pesem)

Da odpremo nekoliko duhovno-teološko ta odlomek, ki smo ga zdaj poslušali, se mi zdi, da bi nam lahko pomagalo, če bi se spomnili na Vladimirja Solovjova. Vladimir Solovjov je veliki ruski filozof, mislec, teolog, pesnik, vizionar. Umrl je tisoč devetsto in je gotovo eden največjih krščanskih mislecev. Recimo, Hans Urs von Baltazar, kot nemški teolog, je zapisal za Solovjova, da je skupaj s Tomažem, svetim Tomažem Akvinskim največji mislec, krščanski v drugem tisočletju krščanstva. Ta Vladimir Solovjov je v svojem življenju imel razne obdobja glede vere, ampak zanimivo se mi zdi to, da je na, proti koncu življenju, življenja zapadel v neko vrsto malodušje, ne bom rekel ravno črnoglednost, ampak gotovo so ga obhajale zelo težke misli in umaknil se je malo ven iz Moskve, blizu Sergejevega pasada, kjer je imel eno dačo in je tam pisal dosti težke in črne misli in razmišljanja, no, in neke noči je zaslišal en ogromni, kakor eno grmenje, kakor nekaj ogromno močnega, bučanje zunaj, bobnenje, da je odmevalo, in je postal pozoren, in ko je ta tretjič zaodmevalo, kakor da bi mogočno zagrmelo, je jasno prepoznal, da je pač odgovor mase, množice, ogromne množice vernikov, ki so šli v procesijo vstajenja in odgovarjajo na klic, na oznanilo: Hristos vos kres, vo istine vas kres. Kristus…

Kristus je vstal, resnično je vstal.

Resnično je vstal. In ko je ljudstvo, to, mi vemo, da v carski Rusiji, kakor tudi zdaj, takoj po osvoboditvi, če se spomnimo, so bili nekaj milijonov ljudi, ki gre k tej procesiji, ne, in če si mi predstavljamo, da nekaj milijonov ljudi zavpije na ves glas v odgovor: Resnično je vstal; to zagrmi. In Solovjov je padel na tla, pokleknil in se dejansko zazrl v eno najglobljih skrivnosti, nje: Kje sem bil do zdaj, da tega nisem razumel? Namreč, on se je zelo soočil s tem, da je, da se v cerkvah praktično samo ženske, ne, bodisi v katoliški, pravoslavni ali pa pri protestantih, v glavnem so ženske v cerkvi, moških ni. In on pravi: Zakaj? In ugotovi, da pač je v oznanjevanju ogromno tolaženja in ogromno nekih takih stvari odmaknjenih od življenja. Potrpite, saj bo boljše, na drugem svetu bo lepše, kaj se bomo borili, kaj se bomo trudili, saj bo, tam bomo dobili, bo lepše in tako, in on pravi: Ta tolažilna, lažniva tolažilna eshatologija, se pravi nauk o posmrtnem življenju je pravzaprav uničil veliki del krščanstva, po njegovem mnenju. In on pride celo do tega, da pravi: Če nekdo resno dela, če nekdo resno ustvarja, z ljubeznijo, recimo, nekdo si zgradi eno hišo s ljubeznijo, za ženo, za otroke, za tako naprej. In zdaj bo nekdo mu rekel: Kaj se trudiš, saj boš potem dobil eno lepšo hišo v nebesih. Po Solovjovu to ne bi bilo mogoče razmišljati. Zakaj? Ker za tistega, ki je to z ljubeznijo delal, ni nobenih lepših hiš. In on ni mogel sprejet te, tega abstraktnega razmišljanja v krščanstvu, ne, tako čustveno ali pa intelektualistično nekaj idealistično krščanstvo. In v tisti noči se je njemu razprla ena najglobljih skrivnosti Jezusa Kristusa. On je spoznal, da je Kristus pravzaprav, po vstajenju ni šel nikamor. Ni šel v noben drugi svet, ampak se je vrnil v Galilejo, kot je rekel, prišel bom v Galilejo. Kakor da bi se nazaj obrnili na prvo stran evangelija in začeli znova in brali vse v luči vstalega Kristusa. In Solovjov spozna to, ne, njemu se to prikaže tudi intelektualno logično. Rusi pri pogrebu pojejo ta čudovit, himno, ne, o vječni pamjati, o večnem spominu. Jasno, zdaj smo mi to razumeli čisto psihološko, ne, tudi pri nas še ljudje rečejo, ne, na, na pogrebu: Živel boš v našem spominu. Jah, kaj bo to njemu pomagalo, ne, on je umrl, ne. Kaj češ zdaj ta naš spomin. Potem boš pa ti spil dva kozarca vina, pa pozabil to, kar si rekel, ne. Par mesecev, par let, pa je mimo. Ne, ne. V liturgiji, v bogoslužju, pogrebnem, ta vječna pamjat, to je Božja pamjat, to je Božji spomin. In ko se Bog spominja, stvari obstajajo. In kaj je Božji spomin? Kaj je tisto, kar ostane? Smo že obravnavali prejšnji dan pri Florenskemu. To kar ostane je ljubezen Svete Trojice, ne. To se ne da uničiti. Zato je biti deležen te ljubezni, pomeni: Stopiti v večni spomin, ne boš šel v pozabo, ker ta ljubezen ostane. In kako pa mi ljudje iz tega našega končnega sveta, s temi našimi kostmi in mesom in boleznimi in vsem tem, kako mi lahko pridemo in prekoračimo ta ogromen prepad, ki ločuje stvarstvo od Stvarnika, končno od neskončnega, časno od večnega. Kako lahko prekoračimo, premostimo ta prepad? V Jezusu Kristusu. Jezus Kristus je v Sveti Trojici in je pri nas. V njem mi deležimo in smo deležni te ljubezni med svetimi trema osebami, zato moramo priti do tega, da se doživimo sebe in srečamo sebe in spoznamo in, in z, dojamemo sebe v Jezusu Kristusu. Ja, kako bomo pa mi prišli do tega, da bomo doživeli sebe v Jezusu Kristusu? Smo pa že prej videli, ne, v teh dneh, da se ne splača kaj dosti sam postavljati v Kristusa, ker se bomo očitno postavili zraven Kristusa, ker se bomo postavili v našo fiksno idejo v Kristusu. Ampak je ena Božja oseba, ki ima prav to poslanstvo, da nas posinovlja, da v nas kliče Aba, Oče. To je Sveti Duh. On je edini, ki naredi Kristusa za našega Gospoda. In nas giblje h Kristusu, vodi h Kristusu, usmerja h Kristusu. Naš tok življenja se prelije tja. In ko mi pridemo tja, smo deležni tega večnega spomina. Se pravi, ko mi stopimo v Kristusa, mi zaživimo življenje Boga, in kadar smo tam, več ne gremo v pozabo. To se je dejansko zgodilo s krstom, pri krstu. Pri krstu smo mi stopili v Kristusa. Recimo, to doživljamo pri vsaki evharistiji.

(pesem)

Pejmo naprej. Se pravi vječna j'pamjat, klical, klical je pri pogrebu se kliče to, ne, večni spomin. In Solovjov dojame: Ma, dejansko je, je večni spomin, to je ljubezen Božja. In kadar smo mi deležni te ljubezni, dejansko prelijemo naše življenje iz te minljivosti v neminljivost. In on razmišlja: Če je Kristus na križu dejansko se do konca, celostno, predal ljubezni in tam se je izročil popolnoma Očetu in ljudem, potem je tam Kristus do zadnjega atoma, če tako rečemo, prežet z ljubeznijo. Se pravi, vsa človečnost Kristusova je v tistem trenutku izročena Očetovi ljubezni, zato je za Solovjova popolnoma logično, da je stopil v večni spomin, je zunaj pozabe. In zato je čisto logično, da je zdaj to telo, pride nazaj. In da ga mi vidimo. In da hodi z nami. Zakaj? Ker ljubezen ne mine. Ljubezen je edino, kar ostane. In on, ali pa recimo za njim Ivanov in potem vsa ta teologija spomina, tile odlomki povstajenjski so naravnost fantastični.

Ker Galilejo prestavljajo tudi v naš čas.

Jasno. Kdorkoli, kdorkoli zavije svoje življenje v ljubezen, ga je iztrgal smrti. Kaj je delal Kristus? Hodil je z učenci. Zdaj spet hodi. Kaj je delal? Jedel je ribe z njimi. Spet jih je. Zakaj on pokaže rane? Ker so največji dokaz vstajenja. Kristus je vstal, zato ker je umrl. Se sliši čudno, ampak če se vrnemo nazaj k tistemu stavku iz Markovega evangelija. Saj ga lahko preberemo, iz desetega poglavja, ko Kristus napove: Glejte, v Jeruzalem gremo in sin človekov bo izročen velikim duhovnikom in pismoukom. In res so šli v Jeruzalem in on je bil izročen velikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt, in so ga obsodili na smrt. Izročili poganom, so ga izročili poganom, zasmehovali ga bodo, in so se, in so se z njega norca delali, pljuvali vanj, in so ga opljuvali, ga bičali, in so ga bičali, umorili, in so ga umorili. To je res. To je res. In ta zadnji del stavka, po treh dneh bo vstal, tudi to je res. Ko sem nekoč bil še zelo mlad prvič pri enem obredu ruske pravoslavne Cerkve na Veliki petek, me je zelo zadelo to, ko sem videl, da je tam bil križ pokrit z enim belim povojem, lepim, z enim belim platnom, segal skoraj do tal, pred križem je bila Božja Beseda in ljudje so prihajali, se poklonili s čelom do tal in potem poljubili Sveto pismo. Zelo prepričljivo in zgovorno, Kristus je umrl, zemlja ga je zakrila. Na kaj se zdaj opre Cerkev? Na njegovo besedo. On je rekel, in kot pravi sveti Pavel: On je zvest, njegova Beseda je resnična. On je rekel in tako je storil. On je rekel, da bo umrl in res umrl, zato bo treba kri preliti, on je rekel, da bo bičan, je bil bičan, da bo izdan v roke in je bil izdan v roke. Torej, zdaj se Cerkev, kakor da bi se obesila na Božjo Besedo, tudi ta zadnji stavek bo resničen, in tretji dan bo vstal od mrtvih. In to kar kaže, da je res, ta Božja Beseda res, so rane. Zato tudi Marija Magdalena, v svojih himnah o Mariji se reče, jaz sem ga videla umreti, zato vam pričujem, da je vstal, ker je smrt Kristusa, čeprav se čudno sliši, največji argument njegovega vstajenja. Ker če je prvi del stavka res, in rane pričujejo za to, potem je tudi drugi del stavka res. Ampak pri Solovjovu ali pa Ivanovu recimo so te rane izredno važna stvar, ker to so pravzaprav dokaz totalne izročitve ljubezni. In če ga je Oče obudil od mrtvih, bi mu lahko tudi zacelil te rane, pa mu jih ni, ampak so ostale, prosojne in prozorne, napolnjene z lučjo, z dišavami. Zakaj? Ker te rane dejansko so tiste, ki bodo tudi Kristusa dale prepoznati. Ker Kristus se je fizično spremenil nekoliko, ker ga niso prepoznali, učenca v Emavs ga nista prepoznala, Magdalena ga ni prepoznala na vrtu, ne, do neke spremembe Kristusa je prišlo, ampak ko pa pokaže rane, je pa debate konec, ker to pričuje, da je ljubezen ta most med tema dvema svetovoma.

Gospod je, pravijo učenci v čolnu, ne.

Tako, ker ga po tem spoznajo. On je. On je. In pri tem razmišljanju Solovjov dejansko pride do tega, da prav to, ne, da je popolnoma logično, da se Kristus pojavi in počne to, kar je počel vedno. In vsak zdaj, ko stopi v Kristusa, je deležen tega življenja. Sem bral pri enem starem menihu, ki celo namiguje recimo na eno drugo podobo vstajenja v Svetem pismu, in to je v apokalipsi, v razodetju, ko govori o Materi Božji, o Porodnici, Veliki Porodnici. Zakaj? Ker tudi ona, s čim se je ona popolnoma dala prežeti z ljubeznijo? Z materinstvom. Torej, vstane kot mati. Kdorkoli se da v ljubezni, se da prežeti od ljubezni, bo presajen od tukaj v večnost. Justin Popovič ali pa Velemirovič, to so to, srbski teologi, imajo čudovite razlage, recimo Popovič, ko razlaga prvo Janezovo pismo, ko pravi Janez: Mi smo prešli iz smrti v vstajenje, ker ljubimo brate. Iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Popovič pravi: Prehod, ne, od tukaj v večnost je ljubezen. In povzame Solovjovovo misel, da ni večnosti, ki bi se začela na koncu mojega življenja. Potem ni večnost, če se začne, ampak večnost preprosto je. Jaz imam po vsakem trenutku mojega bivanja možnost vstopa v to večnost. 

Kako pa? Da postavim eno lestev in čez njo zlezem gor v to večnost. Vsako minuto mojega življenja. Ta lestev je ljubezen, ker ta ne mine. Kje pa je ljubezen uresničena? V Jezusu Kristusu. Se pravi, če jaz živim v njem, če je navezava živa, potem se jaz neprestano spravljam v Kristusa. In kot pravi sveti Pavel, je moje življenje skrito v Bogu po Kristusu. Dejansko imamo mi možnost, da vsak dan prenesemo nekaj našega življenja tja. In če bo tam, je iztrgano smrti. Včasih kakšen reče, ne, kakor da je zemlja nazaj sprejela Kristusovo truplo, tako kot smo že omenili, zemlja se je uprla temu. Nasprotno, zemlja hoče ubrati smer Kristusovega telesa, ker bi rada tudi vsa zemlja prišla, dejansko trpi v porodnih bolečinah, ker bi se rada iztrgala iz tega pomikanja proti smrti, se umaknila smrti in zaživela in ker zemlja vidi, da Kristusovo telo živi, ne, bi zdaj rada tudi zemlja prišla do tega. Zato se zemlja upre, da bi sprejela truplo, nasprotno: zemlja bi rada sledila Kristusovemu telesu. Samo jasno, da pri tem razmišljanju, ne, o vstajenju je zelo nevarno, da mi razmišljamo znotraj tega zemeljskega, tako v dolino zaprtega sveta, medtem ko je treba upoštevati resno razodetje in se ti odprejo novi svetovi, ker poglejte, sveti Pavel v pismu, v drugem pismu Korinčanom, pove nekaj zelo zanimivega o tem, kako bi mi radi prišli iz pozabe, iz smrti, iz minljivosti v neminljivost. In če mi to upoštevamo, kar bo on povedal, zdaj ko bomo poslušali, bomo videli, da nam odpira eno izredno konkretno, čisto nič romantično, nič idealistično in nič zasanjano, praktično vizijo, kako mi lahko preko vsakodnevnega življenja, brez posebnih ceremonij in ne vem česa, mi se pobiramo iz tega sveta v onostranstvo.

(pesem)

Vemo namreč tole, če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki jo niso naredile roke in je večna, zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar po vrhu obleči svoje bivališče, ki je iz nebes, seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo. Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo. Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je del poroštvo Duha.

(pesem)   

Torej, Pavel čisto jasno pove, da je možno, da se zavijemo v neminljivost in da neminljivost použije, v grščini čisto dobesedno bi bilo posrka, posrka minljivost. Se pravi, ne da si mi odpovemo telesu, ne da mi zanikamo telo, ne da se bomo mi osvobodili telesa, pa bomo nekam odplavali, to so vse stran poti naše vere. Odrešenje je prišlo v telesu. Ampak mi smo zapadli eni hudi zmoti, ko smo začeli razlagati, da je telo materialno, snovno, to je moderna vizija. Očetje ne govorijo tako, zato ker snov ne bo šla v nebeško kraljestvo, telo pa. Sveti Efrem Sirski ima celo eno čudovito podobo v svoji himni: Ko duše čakajo pred vrati nebes, ker ne smejo noter, ker še nimajo telesa. Ker čakajo na vstajenje, ker to je pa na končno, dokon, na koncu vsega: vstajenje. Se pravi, duše čakajo da bodo dobila telesa, ker brez teles ne morejo, ne morejo v nebesa. Se pravi, mi ne izgubimo telesa, ampak to telo je preneseno in spremenjeno v duhovno telo, v duhovni svet in postane duhovno telo. Mi smo zdaj fizičnega telesa, ampak pravi Pavel: Mi sami ne bi se radi slekli tega telesa, ampak bi radi, kakor da bi bili odeti, da bi se oblekli kar povrh. On prav reče: na, na povrh, da bi se povrh tega telesa oblekli z neminljivostjo, da bi to telo lahko bilo prenešeno v neminljivost. In on pravi: In to se zgodi. Se pravi, da vstajenje bo dejansko dogodek, ko se bo to telo, ki je nam bilo dano, da zaživimo na tej zemlji, pokazalo in prikazalo v tistem duhovnem telesu, ki ga mi gradimo s tem, da stopamo v Kristusu, v Kristusa, in da živimo z ljubeznijo. Ko se naše fizično telo namaka v ljubezni, takrat mi gradimo to duhovno telo. Če gremo še naprej pri svetem Pavlu, in gremo v petnajsto poglavje prvega pisma Korinčanom, bomo dobili tam eno pojasnitev tega, kako mi lahko iz fizičnega telesa, ki ga nosimo tukaj s seboj na zemlji gradimo duhovno telo v Kristusu in kako bo na koncu časov to fizično telo zaradi tistega duhovnega telesa priklicano nazaj iz zemlje in skupaj z vso zemljo se združilo s tem duhovnim telesom in se bomo mi prikazali kot vstali. To Pavel opiše v petnajstem poglavju prvega pisma Korinčanom.

(pesem)

Pa bo kdo vprašal, kako so lahko mrtvi obujeni, s kakšnim telesom pridejo? Neumnež. Kar ti seješ ne oživi, če ne umre in to kar vseješ ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, kakor je določil, in sicer vsakemu semenu lastno telo. Niso vsa živa bitja iz istega mesa, ampak je drugo meso pri ljudeh, drugo pri živini, drugo pri pticah in drugo pri ribah. So nebesna in zemeljska telesa, toda drugo je veličastvo nebesnih teles, drugo zemeljskih. Drugo je veličastvo sonca in drugo veličastvo lune in drugo veličastvo zvezd. Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti, kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno. Tako je tudi pisano. Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči Duh, toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, potem to, kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes. Kakršni je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakršni je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

(pesem)

Tukaj Pavel nam čisto jasno pokaže, kako dejansko naj razumemo pravilno vstajenje. Se pravi, ko se človek rodi, dobi svoje telo, to oprijemljivo, zgodovinsko in si lahko zamišljamo zdaj tako, kakor da to seme, da je to telo eno seme in to seme mi položimo v zemljo. Ko sem rojen sem položen v zemljo. Če bo to seme znalo umreti, bo vzklilo novo. In ta, to zelenje, ki bo vzklilo, bo nekaj popolnoma drugačnega kot seme, ki je padlo v zemljo, ampak ničesar, v nečem pa bo podobno: ker iz pšenice pride taka bilka ven, iz enega drugega semena drugačna. Kakor so različna mesa, pravi Pavel, eno je riba, je žival, so različna mesa, se pravi, ena lastnost, ki je lastna temu telesu, se bo prepoznala tudi v tistem telesu, poveličanem, vstalem, zato ker je zrastla iz tega telesa. Ko torej jaz začnem živet, kakor da bi bil seme položeno v zemljo. Če jaz živim tako, da moje telo je v službi ljubezni in da preko ljubezni, jaz spravljam moje življenje v Kristusa, se pravi, da resno vzamem krst, da sem res vcepljen v Kristusa, potem je moja duhovna modrost v čem? Da znam umirati. Od modrosti umiranja zavisi, če bo vzklilo kaj. Če pa jaz hočem sebe šparati, po domače povedano, in se hranim in čuvam, da ne delam, da se ne trošim, da se ne izmučim, da ne umiram, potem bo to seme ostalo samo. In tako kot je položeno v zemljo, bo zgnilo, ampak nič ne bo vzklilo. Se pravi, dobesedno: Od moje sposobnosti umiranja zavisi moje večno življenje. Če jaz vem, da je ljubezen uresničena preko procesov umiranja, daritve. Da človek svojo osebnost in svojo osebo. Svojo najbolj specifično individualnost, to kar je ne, kar se ne da zamenjati z enim drugim, kar je res moje, kar sem jaz, če jaz spoznam, da jaz to rešim tako, da žrtvujem egoizem in individualizem, potem bom jaz res sebe rešil. Če pa jaz vztrajam pri logiki greha, da bom rešil stvari s tem, da jih zgrabim v pest in jih stisnem k sebi, potem pa mi jih bo tisti črv, o katerem govori Izaija v šestinšestdesetem poglavju, mi jih bo požrl. In jaz lahko tudi sebe stisnem tako, da me bo črv požrl kakor seme, če pa se postim za jed od te velike noči in se zaupam Kristusu in sprejmem, da sem s krstom vcepljen v njega in verujem, da je njegova pot, moja pot in da je njegova velika noč tudi moja velika noč, in da jaz deležim na njegovi veliki noči, potem pa je moje umiranje, moje odpovedovanje, moje žrtvovanje modrost življenja, ker moje seme klije. In ko bo pa moje fizično telo dozorelo in bom umrl in če ljubim se bom iztrošil, se bom res uničil, se bom umrl, potem je pa takrat vzklilo novo in tisto novo, ki je vzklilo je drugačno, jasno da drugačno, ampak je do tega prišlo preko tega telesa, preko tega semena, ki je moje telo, je prišlo, smo prišli do tega, da je vzbrstelo novo življenje. Tako razmišlja sveti Pavel. Če zdej to stvar skušamo razumeti še na en drugačen način, da bo nam bliže, potem bi mogoče celo tako lahko rekli, čeprav to se skoraj ne da reči, ker ni glih tako, ampak da si pomagamo razumeti. Ko mi živimo po ljubezni in iz ljubezni, ko živimo v Kristusu, mi spravljamo naše življenje v Kristusa. V to večna ja pamjat, v večni spomin. Kakor če si ti predstavljaš, da pogledaš svoje življenje samo z dejanji ljubezni, samo tisto razmišljanje, ki je bilo ljubezen, z ljubeznijo zaznamovano, in zdaj ti pomisliš, da si ti tak shranjen v Kristusu. Kakšen si? Svetal. Zakaj? Ker je samo ljubezen. Tvojo osebo prežeta z ljubeznijo. In to je to duhovno telo, ki ga mi gradimo v Kristusu, ker deležimo na njegovem telesu, zato ta podoba telo – Kristusova, pa mi udje pa vse to. Zakaj? Ker dejansko mi, ko smo z njem, živimo to njegovo usodo, če tako rečemo, ne. Medtem ko je jasno, da ko bom jaz umrl, bo to moje telo razpadlo vse, ampak ker sem tam že shranil moje odrešeno telo, poveličano, ljubezni polno, velikonočno telo, preko velike noči sem se spravil tja, bo ob koncu časov, ko pravi tam Biblija zelo lepo: Zatrobile vse trobente, angelov in apokalipse; se bo to naše zemeljsko telo spet spravilo skupaj s to podobo, ki je shranjena v Kristusu in s tem bomo mi spravili tudi nekaj zemlje, zato zemlja gre v to smer. Kako? Ker mi ne moremo ljubiti abstraktno. Mi ljubimo kako? Tako da vstanem in dam prostor tebi, ne. In že tukaj lahko naredimo en oklepaj zelo velik, ker po Ivanovu je to pravzaprav način, kako jaz doživim, da res grem v spomin. Ker ko bom prišel pred Gospoda, ne morem sam povedati: Ja jaz sem pa bil dober v življenju, ampak tam te drugi prepoznajo, to je že Efrem Sirski, to je stara stvar, to je evangeljska resnica. Mene Cerkev prepozna, če sem res duhoven bil, če sem res ljubil, če sem res Kristusovo podobo postal in njegova ikona. In ko bom tam bil, pravi Ivanov, kdo te bo prepoznal? Tisti, ki si ga ljubil. Če si ti dal prostor enemu, te bo tisti prepoznal. Bo rekel: Jaz tega poznam, ta mi je dal sedež, tega se spominjam. Se pravi, naše konkretno dejanje nas dejansko zapisuje v spomin in tam te skupnost, Honjekov pravi, v nebesa se gre skupaj, v pekel pa sam. Ker tam te bo skupnost prepoznala. Zato mi spravljamo to zemljo dejansko v večno življenje s tem, da ljubimo. Kako jemo? Začnemo z najbolj preprostimi stvarmi. Kako jemo? Lahko jem tako, da žrem, ali pa jem lahko z ljubeznijo. In se splača popiti kozarec dobrega vina z ljubeznijo in pokusiti nekaj dobrega pršuta z ljubeznijo, pomeni, da ga delim z drugim. Zakaj? Ker ga bomo tudi v Božjem kraljestvu potem pili, ker potem to ostane v večnosti.

(pesem)

Mi ljubimo s konkretnostjo, mi ljubimo s stvarmi, ki jih se dotikamo, s tem da zidamo, da delamo, zato je v času, ko se bolj in več dela kakor moli izredno važna ta vizija vstajenja. Da mi z našim delom, če smo v tej velikonočni viziji in da smo v tej navezavi s Kristusom, ne, da resno vzamemo naš krst, mi z našim delom dejansko ustvarjamo novi Jeruzalem. Novi Jeruzalem ni res, da je samo prišel iz neba dol. Novi Jeruzalem je sestavljen tudi z vsem kruhom vseh evharistij, ki jih je Cerkev darovala, z vsem stvarstvom, ki smo ga mi preobražali in spreminjali, zato ker vse kar je zajeto v ljubezen, bom tam dal tega novega stvarstva. Se pravi, zaradi Velike noči Jezusa Kristusa, zaradi njegovega vstajenja jaz vem, da se meni splača, če rečem čisto banalno, da živim v ljubezni in z ljubeznijo, in da znam umirati in se odpovedovati, ker tako bom živel za vekomaj. Če pa ne bom to znal, se bom pa zgubil. In zato sem mi zdi, da brez vstajenja smo mi čisto nesrečni, in brez vstajenja zapademo v eno ideologijo in moralizem. Kdo mene lahko prisili, katero etika mene lahko prisili, da bom jaz dober v življenju, medtem ko lahko si pa ti človek, ki si pokradel vse, ki uživaš noč in dan, ki ti vsi morajo služiti in na koncu bova na isti njivi pokopana ti in jaz, in te bodo isti črvi požrli kot mene. Jaz sem bi nor, sem se vsemu odpovedoval, bil ubogi in so se vsi z mano norca delali, ti si pa užival. Ne, ne, ne, ne, ne. Ni nobene etike, nobene morale, da bi me tako prepričali, da moram živeti drugače. Zakaj? Ker tisti črv bo spravil na isti nivo oba. Tistega z etiko in onega brez etike. Samo ena stvar je: Jezus Kristus in večni spomin. Če jaz vem, da če živim z ljubeznijo, sem šel onstran groba, in se mi odpre eno življenje, se mi odpre eno srečanje v Kristusu z vsemi tistimi, ki jih Kristus ljubi. To je tako močan argument, da mene danes na tej zemlji tukaj vodi k moralnim dejanjem, k etičnim dejanjem, duhovni drži, poštenemu življenju, h pridnosti, delavnosti, če je treba k garanju. Zakaj? Ker s tem se udeležujem in sem deležen odrešenja.

No, ob koncu, ker vsa že omenila tisto rusko besedo Kristus vas krese, mi je prišla na misel tudi zgodba, ki sem jo prebral pred časom, da je namreč nek ruski duhovnik prišel na zahod k nekemu nemškemu duhovniku, pa se je ta skorajda malce opravičil in je rekel: Samo eno rusko besedo poznam: Kristus vas Krese. Ta ruski duhovnik mu je odgovoril: O lepo, saj poznate najpomembnejšo rusko besedo.

Čudovito, ker je povedal čisto vse. Mislim, da kristjani moramo si zagledati življenje ne k grobu, ampak od odprtega groba ven, od odprtega groba ven.

Pater Marko Ivan Rupnik, hvala lepa za vse vaše besede, ki ste jih v teh sedmih dneh namenili poslušalcem radia Ognjišče.

No, hvala Vam in hvala vsem poslušalcem radia Ognjišče in Bog naj jih blagoslovi tam, kjer najbolj potrebujejo vstajenja.