OMIZJE NA TEMATIKO TONETA KRALJA V DOBREPOLJU LETA 2010

PRIREDITEV OB OBČINSKEM PRAZNIKU 11.12.2010

Lepo pozdravljeni, spoštovani občani Dobrepolja, obiskovalci in vabljeni gostje na osrednji občinski prireditvi občine Dobrepolje. Naše srečanje je podeljeno obeležju 110-e obletnice rojstva Toneta Kralja, zato hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k njegovi izvedbi. Naše srečanje smo letos namenili omizju vabljenih gostov, ljudi, ki osrčje Toneta Kralja dobro poznajo ali pa so ga pri svojem delu odkrivali in raziskovali skozi ustvarjena dela. Zato vabim, da se mi pridružijo: Tatjana Kralj, hči Toneta Kralja, umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn, doktor Igor Kranjc, nekdanji muzejski svetnik v Moderni galeriji in sedaj samostojni strokovni sodelavec, umetnostni zgodovinar, in Andrej Smrekar, nekdanji direktor Narodne galerije in sin Lada Smrekarja. Kulturni program bosta dopolnjevali skupini izvir pod taktirko Lucije Arčul. Prosim, da pridejo na oder. In Jaka Hačevčič kvartet. Fantje, na oder! Pa začnimo z glasbeno skupino Jakata Hačevčiča: Iskrenost, priredba in aranžma: Žan Tetičkovič.

(pesem)

Vse se začne pri koreninah in tudi Tone Kralj jih ima. Rodil se je v Zagorici, kmečki družini, Margareti in Janezu Kralj, 23. Avgusta 1900 kot predzadnji otrok izmed štirih preživelih in šestih rojenih otrok. Tatjana, kako bi po Vaših besedah opisali družino Vašega očeta?

To je družina, ki bi bila lahko vzor marsikateri družini. Tukaj so bili iskreni odnosi, eno toplo gnezdo, iz katerega so izšli pošteni ljudje, delavni, skromni, predvsem poudarjam skromni, ki so vse življenje ostali od pokolenja naprej, so ostali skromni, in v katerem gnezdu so se pa rodili pač trije zelo izredno nadarjeni za likovno umetnost otroci, ki so to v genih podedovali od svojega očeta. Kateri je imel neuslišano svojo željo, da bi postal umetnik. Moral je ostati kmet. In delal je na skrivaj: rezal Bogce, jaslice, slikal je, ampak to vse je bil njegov intimni skriti svet v tistem ubogem času, ki ga je imel pač na razpolago za svoj, za svojo notranjo potrebo. Bil je oče, eno sonce, temu reče, sonce, en topel človek, tako prisrčen, jaz se ga spomnim, ko sem takrat sicer bila stara pet let, nekaj takega, ko sem ga izgubila. Bila sem zelo na njega navezana. Bil je res eno sončece. Stare mame pa nisem poznala, ker je umrla oziroma je zbolela. Verjetno mene kot majhnega otroka niso pustili zraven zaradi, da ne bi se nalezla. Tako, da je. Sem pa ogromno spoznala to iz pripovedovanja, oziroma iz knjige Moja mladost, ki jo je napisal France Kralj in sem veliko, veliko sem odkrila tistega, kar nisem poznala in sem zelo hvaležna, da je to knjigo napisal. Sem mu zelo hvaležna. Tako, to je bila družina, res, tudi ni bilo nobenih razvad: se ni pilo, se ni kadilo, nič ni bilo od tega, vse je bilo eno pošteno delo. Bili, zelo napredni so bili, Mohorjeva družba je takrat izdajala knjige in pa napotke, kako bi se kmetovalo in skratka, da je tudi treba, da se veterinarsko izobražujejo kmetje, ne, da imajo te osnovne izobrazbe na tem področju kmetijstva in pa živinoreje. In tako je tudi, so ga tudi, starejšega sina, so šolali pač to kar so lahko, da so mu nudili veterinarske kurze. Tako da je lahko reševal, ne samo svojo živino, ampak je lahko tudi sosedom pomagal, ne. No, skratka, to je bila, če se oriše, ta družina, je pač tako nekako, bi jaz zaključila.

Kakšen je bil Vaš očka v otroštvu? Kaj je rad počel? Kaj ga je zanimalo?

Moj očka je bil pa predzadnji otrok. To si morate razumeti, da je starejši sin je bil namenjen kmetovanju, je pomagal kot najstarejši na njivi delat, drugi je bil France Kralj, umetnik, ki je bil pravzaprav pestor, nazor na mlajše otroke, ne, in kot zanesljiv, vesten, so mu zaupali pač te otroke, da se jim ne bo nič zgodilo in da bodo siti in da bodo očiščeni in tako naprej. No, očka moj je bil pa predzadnji in je bil razbremenjen teh dolžnosti. In je lahko užival v gozdu tudi in ptičke poslušal in ga je bil en sam smeh, rad je telovadil, z veje na vejo je skakal kot veverička. In tak sončen otrok je bil, ne.

Komu od staršev je bil bolj podoben? Mami ali očetu?

Mislim, da je bil moj očka stoprocentni očka, dedek moj, ker stara mama baje, prosim, to je pa tudi iz opisa kot sem si ga jaz ustvarila lahko, jaz nisem poznala, da je bila resna žena. Tudi garaška, pridna, tudi ga je podpirala v teh stvareh, da so naredili greznico, da so štalo, da so osvetlili okna, to kar so na Mohorjevi družbi takrat zelo podpirali, ne, da so te stvari, da so vodnjak naredili in tako naprej. To je zelo podpirala, stala ob njem kot garač. Zelo pridna, izredno pridna, pa je bila pa globoko verna in kot taka je hodila tudi k bolnikom, ko so odhajali, kajne, iz življenja, jim je stala nekako ob strani, to kar se zdaj tudi uvaja. In tudi vse te obveznosti pač je smatrala za svojo notranjo dolžnost pred Bogom. Tako.

Imate kakšne Vam posebej ljube spomine v Zagorice ali morda obiska Vaših starih staršev v Ljubljani?

O, ja imam, imam. Veliko jih je, veliko jih je. No, recimo: ste rekli v Zagorici, jaz ne bom tega nikoli pozabila, kako je z nami otroci pekel v vrtači noter koruzo in krompirček in repo in to je bil velik praznik za mene in on je znal to tako ljubko narest, ko je nasadil tisto koruzo na tiste palice, ne, in je vrtel in potem je zmeraj poduhal: »A, še ni ta prava. Še bo treba malo pečt.« In mi smo čakali, kdaj bomo dobili tiste koščke in potem je to pravično razdelil na vsakega, ko je bila pečena, vsak je dobil svoj košček, ne. In potem je repo tudi gledal, ali je že steklena, al' ni steklena. In potem je to vse pravično razdelil. Strašno pravičen je bil, strašno pravičen. In potem na koncu, seveda, se je žerjavica zagradila, so krompirčki noter se, no in to je vse bilo z eno, tak obred in jaz imam v enem prekrasnem spominu ta obred in ta izraz njegov, ko je…

Od starega očeta, a ne, da bodo razumeli. 

Ja, ja. To je bilo zame eno nepozabno doživetje. No, ko je pa prišel v Ljubljano, je rad se pri nas oglasil, saj se je tudi pri Francetu oglasil, ampak pri nas je zelo rad bil zgleda, in je prinesel, zmeraj kaj prinesel in tako je prinesel enkrat tudi in me gledal in me gledal, tako ljubeče me je gledal in je rekel: »Nekaj sem ti prinesel. Nekaj lepega sem ti prinesel.« In je potegnil ven eno od vžigalic tiste škatlico in je počasi odpiral, odpiral, odpiral, tako da je bila napetost, strahotna napetost je bila, kaj bo ven prišlo, ne, in notri je bila ena aluminjasta svetinjica, ki je verjetno pri župniku, ali mu je kakšno uslugo naredil, ali pa mu je kar tako dal, ali pa kakšna podobica, tako. In ta, kako je on to izročil, kako je to ljubeče naredil. To je neizbrisno. To je neizbrisno. Ne, to so taki majhni utrinki, ki jih imam res v mojem duševnem oltarju.

Tone je šolo obiskoval na Vidmu in kasneje klasično izobrazbo pridobil na škofijski gimnaziji svetega Stanislava. Že v dijaških letih je z ilustracijami sodeloval pri gimnazijskem glasilu Domače vaje. To je bil tudi čas grozljivih vojnih dogodkov, ki jim je bil kot sedemnajstletnik priča in so vsekakor prispevali k izraznosti v njegovih delih, saj so ga pred odhodom na fronto ob reki Piavi in po vrnitvi domov spremenili iz nadarjenega mladeniča v odraslo, razmišljujočo osebnost. Svoj likovni talent je razvijal ob starejšem bratu in mentorju Francetu. Gospod Igor Kranjc, nam lahko poskusite približati tisti čas in začetke Tonetovega ustvarjanja?

Ja, jaz se čutim prav priviligiranega v družbi Tanje, umetnikove hčere, ki Vam pripoveduje vse kar Vam pripoveduje, nam pripoveduje iz prve roke. Medtem ko jaz sem že naslednja generacija in pravzaprav iz nekega zelo oddaljenega, zunanjega kroga, ki pa je preko umetnosti, preko ustvarjanja pravzaprav se približala temu avtorju, njegovemu notranjemu svetu, svetu iz katerega je izhajal in svetu v katerem je deloval in katere del sem tudi jaz sam. In vse to je nekako pripomoglo, da sem seveda ob poznavanju tudi opusa njegovega brata, starejšega brata Franceta, ko sem dobil ta dostop do tega sveta sem pravzaprav spoznal, da je to del tudi mojega sveta in recimo tudi s to pripovedjo, Tanjino se zlahka poistovetim, ne, te mladostne izkušnje, ta, bi rekel, solidarnost o kateri je danes toliko govora med starimi in mladimi, med ljudmi recimo pri polni moči in umirajočimi, zapuščenimi in tako naprej, skratka, ves ta svet, saj verjetno bo še priložnost, da v nadaljevanju razširimo to tematiko, kako široko obzorje zajema umetnost tega umetnika. No skratka, vsi ti dejavniki nekako so pripomogli k temu, da sem preprosto začutil, da to je avtor, ki mi je blizu, da to je avtor s katerim se želim ukvarjati, s katerim se lahko ukvarjam in tudi njegova biografija, seveda, me je navduševala, ne. Navduševala zaradi prav, kar ste uvodoma poudarili, zaradi te mladosti, zaradi te prelomne pridobitve nekakšne zrelosti, ki je hkrati seveda privilegij za posameznika, ampak hkrati tudi velikanska žrtev, kajti nobeno spoznanje ne pride zlahka in brez določenih žrtev. No, in mene je fascinirala pravzaprav ta mladost, tako kot me recimo fascinira pri pesnikih, pri mislecih, in tako naprej, ki so zmožni v neki rosni mladosti, nekih globokih življenjskih spoznanj in to ne samo rahlo nakazat, ampak temeljito obdelati in ubesediti oziroma spraviti v neko podobo. No, in Tone Kralj tako kot približno Srečko Kosovel, ki je bil podobno genialen že v mladosti in sploh naše pesniki, ne, če se samo spomnimo na predstavnike moderne, ugotovimo pravzaprav, da so bili mladi, zreli, talentirani, genialni in tako naprej. In zdaj se pa pojavi nova generacija umetnikov po impresionistih in se pojavi pravzaprav v likovnem svetu isti fenomen. V preteklih obdobjih, ne, kar je verjetno povezano z nekim zgodovinskih razvojem, so umetniki potrebovali veliko dalj časa, recimo spomnimo se samo tega, da tja do renesanse umetniki sploh niso imeli statusa umetnika, ampak da so bili preprosto rokodelci. In zdaj rokodelci so bili v teh krajih še dolgo časa po renesansi in pravzaprav so trajala desetletja, da so se lahko tej avtorji osamosvojili, da so lahko razvili nek svoj razpoznavni likovni jezik, individualni likovni jezik, kakršnega tudi ljudje 20. in 21. stoletja znamo ceniti. Recimo, da… So bila obdobja ko se nam zdi, da je bila ta likovna govorica morda bolj konvencionalna, mogoče opažamo, seveda so izjeme, ne, ampak prevladujoč je bil nek določen pristop, nek določen okus in tako naprej. Zdaj pa pride nek posameznik ali pa cela generacija, ne, saj ob Tonetu Kralju smo že omenili njegovega brata, potem Jakca, Černigoja, Pilona, Špacapana, mislim, to je cela plejada. To so bili sami mladi ustvarjalci, ki so pravzaprav kot gimnazijci prišli z nekim programom, z neko razpoznavno dikcijo kot pesniki, z neko vehementno potezo kot slikarji in značilnost ravno Kraljev in Toneta Kralja je v tem, da nenadoma scela, vsaj tako se zdi, jasno gre za to družinsko izročilo, za temeljito šolanje in tako naprej, ampak to so avtorji, ki so že v mladosti stremeli k nekemu idealu svojega časa, to je ideal celostne umetnine. Skratka, obvladali so risbo, grafiko, slikarstvo, kiparstvo, celo arhitekturo, o čemer bomo verjetno tudi še kakšno besedo rekli v zvezi s Tonetom Kraljem. Skratka, toliko je bilo enih fascinantnih podatkov, da se človek ne more kaj, da se ne bi pač posvetil temu, ne. In seveda ko človek spoznava dela posameznih avtorjev, vstopa pravzaprav v posamezne svetove nekega duha časa, nekih izraznih modusov, ki so v teh burnih 20-ih, 30-ih in nadaljnjih desetletjih prispevali k naši kolektivni zavesti in mislim da en pomemben prispevek v tem smislu je tudi delo Toneta Kralja.

Hvala, sedaj pa vabim glasbeno skupino Izvir, da predstavi svojo pesem Mnogo poti.

(pesem)

Po vojni je nadaljeval gimnazijo in po maturi mu je mama namenila denar za črno obleko v misli, da gre v lemenat, da bo župnikoval na Vidmu. V tej obleki je jeseni 1920 odšel v Prago, vendar sporoči materi, da to ni njegov poklic. Tatjana, kaj se je pravzaprav zgodilo v Pragi?

V Pragi, tukaj je prišlo do priporočila, mislim da Jakopiča, je prišlo do priporočila, da je pač en talentiran, ki bi rad umetnost študiral prihajal v Prago. In v Pragi sicer je doživel en neljub dogodek. Med študenti nekako ni nekaj korektnega bilo in zato ga je potem vzel Šturza, to je bil kipar Šturza, ki je predaval, za svojega nekje asistenta, pomočnika, da ni odšel, ni se vrnil nazaj v domovino, ne. No, in skratka, tam je zelo lepo uspeval, vzljubil tega mentorja, svojega profesorja. Pa si je, pač usoda je tako hotela, da ni zdržal svoje duševne nekje svoje muke in si je končal življenje ta ljubljeni njegov profesor. Tako. Istočasno je v Pragi živel z Jakcem. Božidarjem Jakcem, našim poznanim umetnikom, kjer je tudi galerija v Kostanjevici po njem imenovana, a ne, in tam sta skupaj tiskala, je naučil spretnosti risanja te tehnike razne, ker on je to zelo lepo obvladal, to je znal. Tako da si je razširil tudi obzorje na druge tehnike, na druga izrazna sredstva, ne samo na kiparstvo. Sta tiskala, sta varčevala, to boš ti lahko povedal kako, kako so v takratnih časih umetniki morali biti skromni in iz nič, skoraj iz nič nekaj narediti.

Iznajdljivi.

Ne, ja, takrat, kot, daj povej, kako je tam kjer je Jakac živel, kako je, kako so tiste odpadke pobirali od, kotlar, ja, da so potem s tistega delali svoje umetnine.

Ja, ja. Ta dva študijska kolega sta živela v nekem stanovanju, oziroma v neki stanovanjski zgradbi, kjer je imel na notranjem dvorišču svojo delavnico kotlar in sta seveda navezala s tem kotlarjem dobre in tesne odnose. Rezultat tega pa je bil, da je ta kotlar bodisi podaril ali pa po eni zelo ugodni ceni jima odpadke od rezanja tistih pločevin, medenine, bakra in podobnih materialov in jima ga je dal, zato da sta uporabljala za grafiko. Mogoče bi tle samo vskočil za en hipec in sicer bi poudaril to v tem obdobju so dela tako rekoč dobesedno skorajda nastajala iz nič. Mislim, to je bil čas, ko je imela primat ideja in izvedba seveda se je porodila bolj ali manj s pričo navdiha oziroma je ideja bila rezultat spretnosti, ki kot sem že prej poudaril jo je tudi Tone Kralj imel kljub svoji mladosti. Ampak seveda določeni kritiki so bili pa občutljivi prav na izvedbo, ne, tako da včasih lahko beremo tudi v sočasnih kritikah en tak učiteljski nasvet kritike umetniku Tonetu Kralju, češ: Že, že ideja, ampak treba bo še majčken spiliti tudi samo formo. Jaz bi seveda dandanašnji, ali pa recimo, če bi bil v položaju, da bi lahko zbiral dela Toneta Kralja, bi se prav nič ne sekiral, če bi bila dela tehnično tako kot tudi so seveda nepopolna, ampak bi še s toliko večjim veseljem recimo sprejel v svojo zbirko kakšno tako delo, kajti tudi pri umetnikih, ali pa pri umetniških delih ne cenimo tiste za vsako ceno prignane neke rokodelske popolnosti, ampak cenimo vsaj jaz osebno ravno to odprtost, to dinamiko recimo, ki se znotraj recimo določenih tehničnih anomalij dogaja kot neke vrste čudežna kemija, ki kar naprej deluje in deluje. Tle mi vedno znova prihaja v spomin ena opomba nekega renessančnega mislica Castilioneje, ki govori  v svojem delu o idealu recimo plemiča, ne, il Corteggiano, govori o sprezzaturi. To se pravi, to je praktično neprevedljiv izraz, to je, tako si predstavljajte te nekoliko nepolikane grafike Toneta Kralja, lahko so pa tudi slike, pa kipi, ali pa kakšen ton, recimo kakšna ''blue note'' recimo, to bodo naši jazzovski glasbeniki znali dobro ustvariti ne. Nekaj kar je v rahlem zamaknjenju neznatno iz tiste predvidene ali pa pričakovane lege, ampak toliko bolj bi rekel učinkuje na uho, oko ali pa katerikoli drugi čut.

Kasneje so bile te grafike in jedkanice razstavljene v Kostanjevici, ki jih je skupaj s strojčkom podarila Tatjana Jakac kot spomin na Prago, ne. Tako da so še vedno tam, ali so kje drugje?

No, pravkar je izšel katalog stalne zbirke in v njem so vse te grafike spet reproducirane. Takrat smo pa razstavo posvetili Tatjanini 80 letnici. Tatjane Jakac. In to je bilo na začetku 90-ih let, ne, ravno v tistih, v tistem kritičnem času, ki se ga večina nas še dobro spominja, pa se tudi že umika v zgodovino in ob doživljanju vsega tega se mi je nenadoma utrnila čisto ena drugačna perspektiva na delo obeh, zlasti obeh Kraljev, pa seveda to lahko v precejšnji meri generaliziramo na ekspresionizem sploh. Ko smo govorili o tistih prvih poskusih v grafiki in ravno teh se tiče zbirka te male grafike. Človek ne more mimo primerjanja Jakca in Kralja, ne. Kako je Jakac doživljal to novo okolje, ne. Jakac je hodil ven in so ga te mestne vedute, mestni prizori, tržnice, lokali, kavarne, glasbeniki in tako naprej, cirkus, ne, gledališče, seveda, predvsem je zlasti zanimalo. Tone Kralj se pa nekako bolj vase zapre in v svet nekih alegoričnih podob živi. Najdemo recimo te fatalne ženske iz tradicije in Biblije kot so Putifarka, Saloma, ne, potem najdemo tatrske figure kot je Tais, ne. Tukaj se postavlja vprašanje a ni mogoče to povezati s Tais, ki je bila na repertoarju slovenskega narodnega gledališča tisti čas, ne, ampak njegov duh je ves čas nekje doma, ne, in teh, teh figur si nismo znali mislim da dolgo časa prav učinkovito razložiti, ne. Kaj vse te figure pomenijo. No, takrat pa, to je sem se spomnil enega doživetja, ko je iz tistih zadnjih petih let Kraljevega, Tonetovega življenja, ki jih je preživel v Kostanjevici in je ob eni priložnosti iz gline napravil 43 ploščic s katerimi je označil vseh 43 cerkva, ki jih je na primorskem slikal in na eno takšno skupno, nekoliko večjo je pa napisal Cerkve na primorskem, tako nekako: ''Cerkve na primorskem, ki sem jih opremil po nelaško''. No, in to se je meni zdelo takrat zelo čudno, mislim, kam naj bi človek to pravzaprav vtaknil, to torej to nelaško, ta nastop proti eni drugi umetnostni tradiciji, vzpostavljanje svoje identitete in tako naprej. No, ampak ob teh osamosvojitvenih dogodkih, ne, se mi je nenadoma utrnilo, da je tukaj tudi ena zelo konkretna resonanca s tistim političnim in družbenim kontekstom, ki ga je Tone kot mlad človek doživljal, ne. Prvič njegova neposredna izkušnja vojne, pa predvsem tudi to, da je bil brat že zgodaj vpoklican, je bil 16-ega leta težko ranjen, ne. Se pravi, da je vojna družino zaznamovala zelo močno, potem pa mi je prišla v roke tudi ena fotografija, družinska fotografija, ki mora nastati nekje v prvi polovici 20-ih let, kjer so Kralji doma v sadovnjaku zbrani in moralo je to biti v pozni pomladi ali pa zgodnjem poletju. In mladina je nekoliko razposajena, se pravi, da fotografija ni tista gasilska, ko se lepo oblečemo in potem gremo pozirat pred fotoaparat, ampak je malo bolj sproščena, ne. In zraven stoji ob teh razigranih mladih članih družine stoji očetova figura, ne, in ta očetova figura je takšna kot jo poznamo iz podob, iz svetniških podob zlasti Toneta Kralja. Suha, asketska, potegnjena, resna, avtoritativna, ne, to je ena taka vertikala, ki obvladuje to svoje okolje in v rokah ima časopis, ne. Mene je strašno mučilo takrat, da bi prebral na fotografiji, kaj je to za en časopis. Jaz sem ga takrat prebral kot rodoljub, ne, ker se mi je motala po glavi, se mi je motal po glavi patriotizem in odnos do domovine in tako naprej. Verjetno je bil Bogoljub, ne. Ampak vendarle: oče pride v fotografijo s časopisom, ne, to je od branja, ne, in to kaže, kakšno pomembno vlogo je izobrazba imela v hiši, ne, in pa seveda ta identifikacija z zemljo, z domačijo in tako naprej, ne, in tako v teh njegovih fatalnih ženskah lahko razberemo tudi tisto splošno razočaranje po Rapalski pogodbi, namreč še to moram povedati, ne, Tone Kralj je prišel v Kostanjevico pravzaprav s svojo retrospektivo ob sedemdeseti obletnici in takrat je bil zbran velik del njegovega opusa, ki sem ga lahko tam videl in v zavesti so mi ostale podobe kot je Rapallo, kjer imamo žensko figuro, ki sedi, ima razprte roke v neki asociaciji razpela oziroma tega pasijonskega trpljenja, zavezana usta in njene noge prebada taka železna ograja, ne, se pravi, tukaj gre za upodobitev raztelešenja domovine, če hočete, ne. Potem Cirkus Nazzi in tako. Cela vrsta teh podob in seveda to gre vse nazaj do tistih neposrednih izkušenj z Lahi na fronti, ne. In, v situacijo ko smo po Majniški deklaraciji zmogli eno neverjetno energijo v upanju, da bo Slovenija uresničila svoj nacionalni program, tisti iz leta 848, ne. Potem pride pa Koroški plebiscit. Potem pride Rapalska pogodba in Slovenija zgubi več kot tretjino nacionalnega teritorija, ne. In te raztelešene figure pravzaprav pomenijo hkrati tudi to raztelešeno domovino, ne. Tone Kralj je v enem natečaju mislim, da sodeloval z Bolestjo Slovenije, ne, ki je sedaj znana v enem lesenem osnutku, ki je v zasebnih rokah nekje, bil je pa v Arsu prodan, enkrat se mi zdi, 15 ali pa še več let. Ne! 20, 25 let nazaj, mogoče, ne. In tam imamo Kristusovo figuro, ne, ampak ta figura je brez rok in brez nog, ne. In ene take gomile ven izhaja, ki je prepredena s trnjem in tako naprej, ne. In takrat sem se udaril po čelu in sem rekel, pa kako smo mi recimo sliko, pomembno sliko: Na ruševinah, morali tako nerazumeti, tako mimo hoditi in pravzaprav skoraj zamahniti z roko: Na ruševinah imperija, ne. Ampak leta 91 se pa človek vpraša, zakaj bi pa Tone Kralj objokoval razpad Imperija, ne. To je nekaj takega kot razpad Jugoslavije, takrat. Najbrž nas ni bilo glede na plebiscitni izid, nas ni bilo kaj dosti, ki bi jokali, ne, in seveda tukaj so tiste vzporednice, ki ti odprejo oči, ne. In seveda ta pomembna slika pomeni ruševine Slovenskega nacionalnega programa, ne. Izguba tretjine teritorija. In to je tisti stisnjeni prostor. Prostor, ki ga praktično ni, ki je ves koničast, oglat, robat in v njem so spet samo parcialne figure v takšnih pozah in gestah trpljenja in izmučenosti in tako naprej, ne. In to mislim, da je… temu razpoloženju, mislim, da je slovenski ekspresionizem Kralj neverjetno dobro legel, ne, ga je bilo mogoče razumet, zaradi, prav zaradi te družbene resonance. Je pa seveda tukaj hkrati tudi nekaj kar bi, čemur bi mogoče rekli, ne vem, mazohizem, ki ga ni mogoče vzdrževati ne vem kako dolgo, ne, in se po letu 23 počasi začne umetnost umikati v novo stvarnost, v eno drugo stvarnost, ne, v stvarnost, ki s tem svetom nima več tiste neposredne povezave. No in ta vpogled mi je Tonetova umetnost odprla in to je bila izredno lepa izkušnja tudi zame, ki sem se trudil razumeti njegovo delo, ne.

Ja.

Ja. A sem tukaj eno majhno pripombo. Moj oče je bil zelo pravičen človek, tudi je znal besedo držati, obljubo držati, mož beseda je bil, vsaka krivica, vsako nasilje je v njem vzbudilo en odpor. Torej, ali se je imel možnost umakniti, ali je pa revoltiral na drug način v svojih slikah. To ta, zato je nastalo tudi, in zato, to bo gospa Verena lahko povedala, je potem pravzaprav se vrnil na primorsko, ko je spoznal, tam ko je bil poklican od tistih Ščeka, ne.

Virgila.

Ja. In pa te duhovščine, ki je bila v. Ste imeli več smeri te duhovščine, ne, tudi eni škofje so bili za, eni proti, to je bilo v stalnem vrenju, in so ga poklicali, ko je bilo na vidiku, da… Virgil Šček je bil poslanec v parlamentu, v rimskem, in je tam zaznal, da se bo te porušene cerkve na primorskem obnovile z državnim denarjem iz Italije in da bodo tudi italijanski umetniki tudi to poslikali in obnovili, kot del pač italijanske kulture. In župniki, ki so takrat tudi zaznali, kaj čaka to ubogo primorsko ljudstvo, ker so že jih v Kalabrijo menjavali, razne učitelje, inteligenco, pravnike, zdravnike, tudi župnike, in zato, to je bilo že vse, je že vidno ratvalo in moj oče je stopil, ko je bil zasnubljen, da on podpre slovenski živelj na tem fragmentu cerkvenega slikarstva, torej naše kulture, naših barv, našega, naše, kako se reče, prikazan, našega ljudstva, ne, naše identitete, je takoj se odzval in je tudi potem ostal skozi zvest, zvest je ostal, in on je vedno kadar je bilo karkoli ogroženo, je bil moj oče, je stopil ob stran, kako se temu reče, podprl, ne. In tukaj ni vprašal za plačilo ali pa kaj takega, ker to so bili reveži. In oni so potem, ko so čutili, da imajo umetnika, svojega umetnika tukaj, so se uprli in so rekli tam, ne rabimo nič, ne rabimo malte, ne rabimo nič, mi bomo že sami poflikali svoje cerkve, ne, in pomalal jih bo naš slikar, ki ga imamo, ne. In potem je tudi ostal zvest skozi in zato je toliko cerkva na tistem teritoriju od njega poslikanih, ki so bile na tem ogroženem teritoriju, ne. In zato je tam ta dediščina tako močna. Pravzaprav smo nad 60 cerkva našteli, kjer so njegova dela posamezna, ne, cele cerkve, ki je pa, čisto take lepe, kompletne cerkve, jih je pa koliko, enih 20 sigurno, a ne, več. Čisto kompletnih. 40? Ampak to govorim tiste čisto kompletne, ne take kot je Avber recimo. Ne, Avber je ena taka cerkvica, kjer je on začel s to dejavnostjo intenzivno se ukvarjati. Bo pa gospa Verena povedala potem naprej, kako je na oni strani meje, ne, tam na Goriškem ta stvar potekala, ne, Trinko in tako naprej.

Gospa Tatjana je tako lepo povedala že vse te stvari, kako je bilo z očetom, ampak to je res en fenomen, ko je prišel Kralj kot 17 leten fant na fronto in je doživel marsikaj hudega že takrat, je verjetno to tako vplivalo nanj in ga je zaznamovalo za celo življenje. In predvsem pa mislim, da je bil tudi ta stik z italijanskimi drugače govorečimi, z enim drugim narodom, je moral biti zelo močan že takrat verjetno med to fronto na Piavi. Ko je prišel potem spet v Ljubljano in je dokončal maturo, je bil v bistvu zrel mož, ker je doživel marsikaj hudega in kot enaindvajsetleten je potem poslikal cerkev na Premu že, to se pravi, da je bil en neverjeten razvoj, tudi umetnika samega. Jaz bi pa predvsem poudarila, ker prihajam iz Goriške, poznam bolj to Goriško situacijo, tudi takoj po prvi svetovni vojni. Kako se je začelo nasilje nad Slovenci še mnogo pred Rapalsko pogodbo. Torej, posamezni primeri so bili že tam konec 20-ega, tudi že ob koncu 19. stoletja. So bile razne šikane, so ljudje po vaseh recimo dražili Slovence, jih izzivali na razne načine in to se je nabiralo in nabiralo in potem pa po Rapalski pogodbi prišlo prav do zakonov, ki so izrecno prepovedovali recimo slovenske napise, prepovedovali imena in priimke, to so ljudem so kar menjavali priimke. Imen, slovenskih imen sploh ni bilo mogoče dati otrokom, počasi so začele izginjati slovenske šole, ena za drugo, tako da okrog leta 30 ni bilo več skoraj ne založb, ne slovenske besede slišati v javnosti. In to je bilo grozno. Če so nekoga slišali zunaj, to so bili škvadristi, črnosrajčniki takoj za njim in so ga pretepli in tako naprej. So grozne stvari, ki so dokumentirane v časopisju. Človek včasih sploh ne more verjeti, kaj se je tam dogajalo. In v to situacijo je prišel Kralj kot 21 letni fant, mislim na Prem, ko je poslikal to Cerkev. Na Goriško pa tudi kot avtor ilustrator, ker ga je že Goriška Mohorjeva in razne druge iz te založniške hiše, ki so takrat delovale v Gorici. Recimo, je bila narodna tiskarna, katoliška tiskarna, Mohorjeva družba leta 24, potem je bila edinost v Trstu tudi in ti so ga povabili. In on je bil v bistvu edini skoraj edini umetnik, ki je takrat, ki si je upal sprejeti to delo, če omenim je bil od dolenjskih rojakov še Gorše, ki je tudi prišel, ampak je tudi, mislim njegove ilustracije so tudi prej, v Gorico pa je prišel šele leta 28, takrat ko so se v bistvu, ko se je Goriška scena spraznila, ker je bilo preveč pritiska na te slovenske avtorje, dobre avtorje recimo, samo ta krožek, Pilonov krožek, ne, Čargo, Špacapan, potem razni tudi italijanski prijatelji, ki so nekje še vzdrževali to sožitje vsaj navidezno. Je bil recimo v Gorici Sofronijo Apokarini, ki je imel en tak filozofsko umetniški krožek in je tudi te naše umetnike zelo spoštoval, jih tudi vabil na razstave, tako, da je prišlo večkrat do teh skupnih predstavitev javnosti, ampak po drugi strani pa so bile razne stvari v ozadju, ki so tem ljudem onemogočale v bistvu en razvoj in umetniki so takrat zapustili Gorico. Recimo, Pilon je šel v Pariz, Muršič je itak že bil prej, po prvi vojni takoj se je izselil, Špacapan je šel v Torin, tako da je v bistvu v Gorici ostala prazna scena. Slovenskih avtorjev ni bilo več in prav to je potem zapolnil Kralj in Gorše. Torej, kot sem že rekla, da je bil naj, prvi stik s tem Goriškim prostorom prav ilustracija, ilustracijsko delo Kraljevo, koledarje, knjižice, kolikor so mogle takrat izhajati, recimo se mi zdi, da je bila prav ena, eno Jakličevo delo, ki jo je, mislim da tiskala narodna tiskarna in mislim, da je bilo to prav eno prvih, prvih ilustratorskih del.

Tukaj je treba omeniti tudi Franceta,… oba ilustrirala za Goriško Mohorjevo.

Tudi France je delal, ampak se mi zdi, tudi Jaklič, več del je bilo Jakličevih, nekje so bile kot drobne knjižice, da so jih lahko čim bolj skrili in čim bolj v majhnem formatu izdane. Prvič zaradi finančnih problemov, ker so jasno vse te ustanove razpadale počasi, malo zaradi pritiska, malo zaradi tudi ljudi, ki so jih izseljevali in teh vodilnih, inteligence v bistvu, ki je vse to vodila. In počasi, saj pravim, je postal Kralj kot ena figura, ki je skušal, kot je zapisal en italijanski časnikar, mislim, da je bilo enkrat leta 23 ali 24, da naj bi bil Kralj en most oziroma most, ki bi skušal združevati italijanski in slovenski svet v tistem času. To je bil nekdo, ki je bil takrat naklonjen Slovencem, čeprav je bil Italijan. Se sicer ni podpisal v časopisu, ampak je Kralja res omenil kot eno tako možno povezavo,…

Usodno križanje.

Je okrcal tudi Italijanski del, češ da kako se obnašajo do Slovencev, ki v bistvu poznajo Danteja, prav ko je bil izdan ta Dantejev zbornik, ki ga je uredil Res in je tudi potem izšel v italijanščini. In to je bil zanimivo, v vseh teh pritiskih, ki so bili kot en Demoklejev meč nad slovenskim življem je bilo to kot ena res ena iskrica upanja, ampak v bistvu potem se je vse to pogasilo in so bili vedno hujši časi, recimo po letu 30 je bilo neznosno, nevzdržno, če gremo še naprej do leta 36 je bil potem Bratuž v Gorici ubit.

Ja, to je bil ta krog njegov, prijateljski krog: Bratuž, Kemperle, Kralj, ker to ni bil v sorodu z našim, Janko Kralj. Janko Kralj, ne, ki so ga potem konfidirali in so ga tudi uničili, ne, in tako naprej.

So bile take močne osebnosti, ki so v bistvu držale pokonci to goriško inteligenco, ki je stala ob strani ljudem in skušala na vsak način omiliti ta primež fašističen, ki pa se je iz dneva v dan krepil in postajal res neznosen.

Ja, oče je strašno vzljubil ta narod junaški je vzljubil, to trmo, to upornost, to priraščenost na zemljo, to ljubezen do svoje domovine, ta nacionalni ponos je upošteval, ja, mu je bilo na dušo pisano to.

O tem je tudi on zapisal, ne vem, v enem intervjuju, mislim, za en naš dol primorski časopis, verjetno prav, ko je poslikoval Pevmsko cerkev leta 34, da se je oddaljil, je govoril o prejšnji svoji umetnosti tam v začetku 20-ih let, je rekel, to je bilo kot nek larpurlartizem, ne, ampak da se je potem preusmeril in prav ko je prišel na primorsko med to grozno stanje primorskih ljudi, da je spremenil tematiko, način slikanja, vse, ker je rekel, da se tem ljudem mora nekaj dati, da bodo razumeli, da bodo razumeli slike, ki jih bodo brali namesto knjig, v bistvu, ker slovenska beseda je bila odrezana, prepovedana povsod v javnosti in tudi doma. Za to pričajo recimo zbori, ki so jih Slovenci recimo vseeno skušali obdržati v tistem času žive, ampak so se sestajali na domovih, recimo duhovnikov v okolici, čim bolj na skrito. In Bratuža so prav, ko je bil na polnočnici v Podgori, tam v vasi blizu Gorice, so ga aretirali, ko je šel iz cerkve v…

Zato je Bratuž moral piti motorno olje, ne… in se je strašno mučil, to je bilo strašno, in moj oče je vse to spremljal, ker ga je imel zelo rad. Jaz se spominjam, jaz sem bila pri Bratuževih in sem poznala te ljudi in to vzdušje in to povezanost. To je bila izjemno globoka povezanost med njimi, izjemno, izjemno. To, no, skratka, očka je moral res prilagoditi, delno prilagodit se v stilu malo ljudem približat, ne, ker če jim je hotel v oporo biti, ne…. Ja, ja.

Upanje dati in ta njegov v bistvu boj za pravičnost. V bistvu tukaj so tudi nastala ta dela Kalvarija in pa Zadnja večerja, Izdaja slovenske identitete, Nevihta – vihar v odnosu do človeka, ne. Potem Passio, a ne, ki je s simbolizmom Kristusovega trpljenja,… pasijon. Tako, tako. V bistvu vse te zanosne deklamacije verskega čustva. Skratka…

Verskega čustva, ki ima tudi širšo…

Tle bi lahko odprli zelo široko debato.

Ker če že samo tudi čisto političen žargon pogledamo v tistem času, so bile metafore. Križev pot slovenskega naroda, so bile zelo pogostne takrat. Tako so se ljudje izražali, tudi ne. Tako da ta vidik je zmeraj treba imeti pred očmi.

Zdaj bi prav to lahko omenili, to cerkev na Katinari, kjer je križev pot v bistvu poslikava cerkve, torej ni nek atribut, pripomoček liturgični.

Saj to je menda edini križev pot, ki je kot freska, kot celotna cerkev, kajne?

In si v bistvu ti vključen v ta križev pot in to ima strašno moč … in trpiš s Kristusom.

Ja, to je ta pristop k celostni umetnini in jaz bi tle poudaril mogoče to, ali pa povzel ta tvoj navedek tega, recimo temu italijanskega demokrata, ne, zato ker jaz bi vendarle tle poudaril: fašisti pa demokrati, ne. Italijanov ne bi kar metal vse v en koš, zato ker enako nasilje so fašisti izvajali nad demokrati v Italiji, vemo za močne emigracije v Parizu in tako naprej, pa tudi v Moskvi jasno, skratka, tle je bil močan pritisk tega totalitarnega, fašističnega režima, nekaj teh lekcij smo tudi mi vzeli z več strani, skratka, in tudi pod okupacijo italijansko vemo kako je najprej korenček nekoliko obetal, ne, neke avtonomije, potem pa pridejo pogromi, ne. No, skratka, jaz bi tle to distinkcijo vzpostavil. Skratka, fašisti in potem, Andrej je omenil, da je našel tam v zapiskih potem, da ne bi bila ta maniera Italijana oziroma, da bi bila neka slovenska maniera, neka slovenska nota v tej formi, če tako rečemo na splošno, ne. Ampak jaz ga berem prav na Katinari recimo Kralja s tem pasijonom kot nekakšen vezen člen, a veš, od te zgodnje renesanse, kaj jaz vem, tam od Fra Angelica, te rdeče barve Ticijana in beneškega kolorizma, mislim neke reference, neke asociacije nenehno vzbuja. In recimo, jaz bi bil zelo zadovoljen, ne, če bi enako, enak interes, enako navdušenje nad Kraljevim opusom na primorskem znali predstaviti tudi Italijanom, ne, da ne bi to izrazito samo na to nacionalno struno brenkali, ampak, mislim, kar je absolutno potrebno in zgodovinsko dejstvo in tako naprej. Tle je šlo za boj ali obstaneš ali padeš, ne, ampak vendarle se na tej neki višji, višji v narekovaju seveda likovni ravni pa vzpostavlja ta univerzalnost, ne, in to prehajanje pravzaprav, med kulturami, ne, med to romansko in med našo in tako naprej, ki je tudi slovanska, se tudi v biblicistiki pojavlja ta vpliv bizantinizma, in tako dalje in tako dalje. Skratka, jaz mislim, čim bolj se odmikamo v času, tem več je teh stičnih točk, tem manj je razlik. Tem več je nekih povezovalnih elementov in ti povezovalni elementi bi se mi zdeli v današnji konstelaciji sveta in Evrope recimo zelo zanimivi, ne.

Spet lahko vidimo gozd, ne.

Ja, ja.

Ja, jaz pa mislim še nekaj drugega, da recimo primer Katinare, ne, Katinare je zanimiv tudi s tega gledišča, da je ravno italijanska restavratorka dr. Topagneva, ki predava v Udinah in je, živi v Trstu, je bila v komisiji, ko bi morali to cerkvico podreti, ker so zidali bolnišnico v neposredni bližini, na isto skalo. Na kateri je bilo pokopališče, staro pokopališče in ta cerkvica poslikana. In ker so uporabljali dinamit, je bil to potres in je ta cerkvica, pravzaprav niti se ni smelo več noter iti. Vsa je bila uprta, zunaj, znotraj, vse z tramovi in tako naprej, je bila smrtno nevarna tudi za vernike in za župnike in za vse. In je bila na tem, da se ruši kot nevaren objekt. In ko je prišla v ta objekt, tako je Žužek tam razlagal, meni se zdi, da si bil zraven takrat.

Ja.

No, in takrat je ona bila v komisiji, ki mora tudi dati svoje mnenje za rušenje. In ko je noter stopila v to cerkvico, je rekla: NE. Ta cerkev je pa tako lepa, tako globoka, tako nekaj… Toliko je občutila ene, en poseben fluid, nekaj, ta cerkvica je taka, da ven ne moreš. Ko noter stopiš, ven ne moreš. To je nekaj. Te obdaja en poseben čar. In ona je rekla: Ne, to bom jaz restavrirala. To se more rešiti. In takrat je potem župnika podprla, da so potem prisilili, da je potem bolnica dala odškodnino in tako naprej in so šli od vrat do vrat po teh forumih, po Udinah in povsod, da so to nabrali, ta denar, ne. Ampak zanimivo, da je bila to pravzaprav Italijanka, ne Slovenka.

Ne glede na to, kaj nam pomenijo vse te poslikave, če je en umetnostni zgodovinar, ki gleda na umetnost bi jasno ne mogel sploh te cerkve porušiti ali pa dati privoljenje za rušenje, mislim, to je nemogoče. Ampak vseeno je treba Italijanom povedati, da je bil on takrat tudi kot en boritelj na okopih s sliko.

Ja, to bodo spoznali.

Da bi se tudi oni sami zavedali, kaj so delali po naših krajih, ker si tega še niso priznali in ne vem, če sploh kdaj bodo priznali. Sem pa tja se dobijo ljudje, ki gledajo realistično in res priznajo, da so bile hude stvari, večina je še vedno tako. Kralj je še vedno aktualen, ker se na Goriškem in Tržaškem, da ne govorimo o Benečiji in Kanalski dolini, še vedno borimo za pravice, ker jih ni še. Tudi če je bil podpisan pred desetimi leti že zaščitni zakon, so redki napisi, dvojezični napisi zunaj. Z zamenjavo priimkov so še grozni problemi, čeprav so rekli, da bo to skoraj avtomatično, tako da če bi bil sedaj Tone Kralj tukaj, bi imel še dosti dela.

Ja. Predvsem bi restavriral svoja lastna dela mogoče od tistega časa, da ne bi propadala, kakor propadajo. Nekaj se restavrira, a ne. Zdaj se je v Trenti restavrirala cerkvica letos od potresa, pač v Soči sta bili dve struji restavratorjev, ki sta si kontrirali in se je izbrala napačna varianta in zdaj bodo morali to popravljati. Sveta Lucija je popolnoma obnovljena, v nulo krasna, smo bili dol. In zdaj so tudi Mengore. Prem gre počasi. Velikanske freske so, ampak Prem ima eno posebno težo, namreč tam sta Ciril in Metod. To sta slovanska svetnika, ki sta zelo izpostavljena. To je cela ladja s tema dvema figurama. In oba sta bila predavatelja, učitelja. In to je moj oče takrat, tako ga jaz čutim, ko gledat tiste dve freski, tista dva svetnika, da je to kot en: »Streznite se. Mi smo tukaj Slovani. Streznite se vendar, poglejte, ne.« Nekako tako kot en krik, in to je delal 21-ega leta. To se pravi, to je delal po vojni, takoj ko je končal gimnazijo. In take močne figure. To zdaj upamo, da bodo končali zdaj do Božiča, da bo končano, upajmo. No, stvar je taka in ta stvar bo šla naprej. Tudi Avber se bo, taka je obljuba, Gaberšček je obljubil. Mi imamo zaveznika na ministerstvu, to je Gaberšček. Absolutno je na naši strani in nas podpira in si globoko želi, da se Avber tudi reši, ne, tako. Lokev ni skoraj ni poškodovana, Slivje tudi kar dobro kljubuje. No ta vaša cerkvica na vaši strani je pa v nulo.

To kar je ostalo je sedem cerkva. V glavnem: Štandrež je restavriran,…

Edino Pevmska, ta je zaradi vlage.

Ampak to je pa taka cerkev. Vse v rjavih tonih. To je tako enkratna, da kdor gre v Gorico, naj zavije čez vodo in naj si gre to reč ogledati. To je pa tako nekaj čudovitega, da si očaran. Pa tudi Katinaro nad Trstom.

Na primorskem je veliko Tonetove zapuščine in v bistvu dediščine, tako da si lahko veliko ogledate.

Saj turistično društvo tukaj v Dobrepolju je velikokrat organiziralo in se je šlo, saj sem šla tudi jaz večkrat z njimi. Gospod Zgonc je morda to organiziral.

Prav tako so Primorci hodili v Kostanjevico gledati stalno zbirko Toneta Kralja.

Pa saj je Dobrepolje pobrateno s Kostanjevico. In poglejte, tam so naredili galerijo, tam so to, kar si je oče tako želel: Galerijica je narejena in to je zavarovano, kar je bila njegova večna želja, da bi imel nekje eno mesto, kjer bi spravil te svoje umetnine na enem mestu in bi bile dostopne za ljudi. No, in zato tudi tam počiva in je tam pokopan. To je bila njegova srčna želja. In gospod Lado Smrekar, oče od Andreja, ima tukaj resnično take zasluge. Skratka: očetu je omogočil renesanso. Veste, on je bil popolnoma nekje odrinjen, že popolnoma za odpis. Bil je 70 let star, ko pa še ni za odpis. Vi veste, da človek pri 70-ih letih še ni za odpis. Morate še fejst delat, ne? Ja, tako je. In recimo bobu bob in tako je. In tako ga je našel, ne samo Franceta, nekaj let prej je France poklonil slike šoli, Lado Smrekar je bil ravnatelj šole, ki je hotel nivo kulturni dvigniti, visoko in je umetnike naprošal, da so poklanjali takrat šoli slike in tako je tudi France Kralj poklonil slike, in Gorjup in tako naprej. Šola je majhen miniaturni muzejček. No, in tako je prišel tudi do mojega očeta, seveda, moj oče ni rad ravno sprejemal obiske, zato ker so mu vzeli čas in je imel svoje misli. On je bil bolj tihi človek. Kakor je bil kot otrok smejoči, življenje je pustilo eno gotovo sled, da se je nekako zaprl. Živel je s mislijo, kaj ima še za narediti, kaj bi še rad naredil in tako naprej in čas mu je odtekal in tako naprej. Bil je zelo kratek pri obiskih. In tako je gospod Lado večkrat prišel in ga ni hotel sprejeti. Ta čas je že France umrl. No, potem je pa vendarle uspel. In ga je zasnubil za formo vivo 70-ega leta.

Najprej ga je prišel vprašat, če bi hotel razstavo napraviti v Kostanjevici in Tone ni verjel, da je to res. Pa saj s tega nič ne bo in tako naprej, tako da je bilo treba večkrat to idejo mu predstaviti. Potem se je pa 70 letnica približevala. 69-ega leta smo Jakčevo 70 letnico obeležili in takrat se je pa potem odločil in tudi katalog je bil sorazmerno za tiste čase bogato ilustriran.

Pa tudi razstava je bila lepa.

Uvod v katalogu je bil pravzaprav njegov faksimiliran življenjepis.

Saj to je edini.

To je treba povedati, kajne. Tone Kralj je bil prvi, ki je svojo zbirko ponudil kot stalno zbirko. On je bil začetnik, da je sploh do te ideje prišlo, tako to ogromno samostansko stavbo, kjer smo cerkev skoraj do konca že pripeljali in je bilo treba začeti obnavljati druge prostore. Kako ji dati eno drugo namembnost. Jaz mislim, da je oče na začetku razmišljal predvsem o razstavnem programu in identiteti tega kulturnega dogajanja v Kostanjevici. Mi smo imeli našega mladega, pri 25-ih letih umrlega Jožeta Gorjupa, katerega delo je tudi praktično skoraj vzel čas in je po nekem srečnem naključju oče do tega prišel in mama je potem z veseljem to dala takrat v šolo, ker drugje še ni bilo prostora. To je bil eden od predstavnikov, manjših predstavnikov sicer, slovenskega ekspresionizma in je oče potem začel na ta način razmišljat. Ekspresionisti so bili pa vendar Dolenjci: Jakac je domač in domače, s krajem povezane ljudi iščemo. Ostali so pa tudi Dolenjci. Zakaj ne bi na ta način sestavili ta program, ki se je potem kasneje razvil v to zasnovo umetnostne, muzejske inštitucije.

Ja, to je krasna reč. No, skratka: tukaj v Kostanjevici je moj oče zaživel. Tu je ena prelomnica, kot se reče, renesansa, ponovna rast. In to kar si je on tako želel, to je bila Tridoba. Tri življenjske dobe so ga celo življenje preganjale. Imaš v jedkanicah tri dobe, imaš v lesorezih tri dobe.

Lesorez je leta 23. In leta 71 potem pride do te v veliki dimenziji s temi vašimi hrasti. In to je edina plastika, ki je spravljena pod streho, tako da ji vreme ne more škoditi.

Moje oče je pokazal tri dobe, to je vedno aktualna tema. Povezanost mladega z zrelo dobo, s starostjo. In da je to vse povezano, da to je ena normalna pot, ki jo vsak človek naredi. Na tem starem človeku, ki omaguje, se dviga močni sin, ki predstavlja drugo generacijo in nad njim tretja generacija, ki strmi navzgor in je še polna idealov, ni utrujena, ima še polno zagona. Saj to je naše življenje. In to je njega vseskozi preganjalo. Da to ni ena in druga faza ločeno, ampak je to eno od drugega odvisno in med seboj povezano. Tej povezanosti se bomo morali v današnji dobi malo bolj posvetiti. In marsikdo se že temeljito posveča temu. Namreč, ravno ta problem je problem obstoja človeštva. Gre za sodoben problem.

S tem odpiraš zelo zanimivo temo, ki jo je nakazal tudi Andrej. Gre za simbolizem, ki je njega tako pritegnil pri teh zgodnjih jedkanicah, oziroma njegovi umetnosti nasploh. No, in ta simbolizem je nenehno bolj ali manj prisoten vseskozi. Za poslikave na primorskem bi lahko rekli, da je oblikoval cel nek ikonografski program. Neko simboliko, ki zajema tako kolektivno kot individualno. Jaz mislim, da tudi na tem področju te osebne, individualne mitologije, bi se nam razprlo zelo obsežno območje, ne.

Verjetno bi bilo potrebno temu posvetiti eno posebno poglavje, recimo eno posebno raziskavo. 

Ja, ker velikokrat človek potem bere kakšne take prav pogrošne interpretacije nekega simbolizma. Kaj jaz vem? Tri neke barve skupaj pa dajo nek pomen, ki je popolnoma obskuren in že stokrat ponovljen in nima nobene prave teže. Jaz mislim, da bi bilo treba iskati nek globlji pomen, ki je vezan na njegovo življenjsko izkušnjo.

Ja. Pa še ena stvar je zanimiva. To, da je v Kostanjevici potem tudi realiziral Matija Gubca. Marija Gubec je njega stalno… Moj oče je bil vedno proti krivici in vedno je zagovarjal: Delu čast in oblast. Spoštoval je delo. In ti upori, ta krivica. Na primer Tolminski upor, ki je bil na primorskem tako krvavo zadušen. To je bila vseskozi tema. Zato mu je tik pred smrtjo, ko je bil že težko bolan, Kostanjevica omogočila prostor, kjer je lahko zmodeliral Matija Gubca, ki je sedaj postavljen v Krškem na glavnem trgu. To je Tone Kralj delal, ko je bil že težko bolan. Imel je raka in se niti sklanjati ni mogel. Pa mu je moja mama pomagala s tem, da je gor nanašala ilovico, ker je bilo treba nanesti veliko materije. Tako strašno si je želel poleg lesenega, še ulitega. In kmečki punt je Tone Kralj naredim med vojno v Soči. Soča je bila takrat med vojno osvobojeno ozemlje. Tam je imel pač tak dogovor s tistim partizanskem komandantom, ki je bil na osvobojenem ozemlju. Je naletel na enega zelo pametnega človeka, ki mu je rekel: Veste, jaz sem slikar. Jaz pripadam osvobodilni fronti, ampak ne bi rad nobenega ubil. Jaz sem toliko hudega v moji mladosti doživel, v teh jarkih, toliko nizkotnega in tako krutega, da bi ne rad komurkoli vzel življenje. Potem je bil nekako kurir. Hodil je dol v Staro Gorico, kjer je imel barve in je kakšne tube med barve dal. Neko kurirstvo je prevzel in tisti komandant je rekel: »Vi malajte naprej. Če Vas bomo rabili, Vas bomo že poiskali.« In potem je oče do osvoboditve, tam nekje, bil v Soči in v Trenti. In se je tam zaobljubil, da če ostanemo živi, da bo Trento takoj po vojni pomalal. To je bila njegova zaobljuba. In je to tudi potem takoj naredil. To je bila B cona. No, skratka, očka je bil proti vsaki agresiji, zato je tudi upodabljal kmečke punte v Idriji, v Kostanjevici. Petelinje pero je ilustriral! In tudi en Matija Gubec je v gipsoteki v Zagrebu. To je čisto iz zgodnje dobe, tako velik. Oče je ustvarjal v času recesije, kot je na primer danes. Pred prvo svetovno vojno je bila recesija, stiska. Po vojni je bila recesija. Pred drugo svetovno vojno je bila recesija. Po tistem je bila revščina. Pa še danes je. To se pravi, ker so pa to s silo orožja zatirali. Te upore in kruhoborstvo, Zaradi tega je moje oče naredil ciklus cesta, ki je jedkanica. Zidarstvo, beg v tujino, emigrantstvo za kruhom. Zato se imenuje ''Cesta'', ker gre po cesti v neznano. In zraven je istočasno šla vojska proti ljudem z orožjem, istočasno slavljenje teh narodnih dam, bogastvo in tako naprej. In to cesto je on vklopil v svoj opus, ko je šel 37-ega leta v Hagebund na Dunaj in je hotel imeti potujočo razstavo: Dunaj, Praga, Varšava in potem Moskva in tako nazaj. In seveda prepričan, da bo lahko kaj prodal. A ni bila otvorjena, zato ker je Cinca Markovič, to je bil veleposlanik na Dunaju, ni hotel otvoriti razstave in prodaje in zato ni mogel oče niti ene slike prodati, dokler veleposlanik ne kupi prve slike. In tako moj oče ni mogel ne naprej ne nazaj. Bil je ves zapufan, ker je tudi šenkal nekaj v galerijo v Prago in v druge galerije. In tako so tam te stvari ostale. Šel ga je prosit in on mu je odgovoril Povedal mu je, da Cinca ni berač. Oče mu je celo ponudil in mu je bilo strašno žal. Rekel mi je: »Veš, nikoli se ne smeš ponižati, da prosiš.« Mi je enkrat kot poduk povedal: »Ne se ponižati, rajši zobe stisniti in z nasmehom vzet.« Rekel je tudi: »Vsak minus da svoj plus.« In s tem mi je dal nepopisno dediščino. To je največja dediščina, ki mi jo je lahko dal.

Na oder vabim Jaka Hačevčič kvartet, ki bodo zaigrali skladbo: Vse ali nič.

(glasba)

Zdaj bi pa v bistvu, ker smo že toliko slišali o Tonetu Kralju, zaključili z opisom nekaj njegovih vidnejših dosežkov, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Dosegel je kar lepe spomine in pa dosežke, priznanja. Tatjana, Igor, kateri od vaju bi kaj več povedal. Mogoče na začetku Bienale v Benetkah in tako naprej.

Najbolj fascinantno je to, kar smo že prej navajali neke številke oziroma obseg njegovega dela po primorskih cerkvah. Jasno, to si je treba predstavljati kot gromozanske površine, ki jih je treba ne brez truda poslikati in tako. In to je gromozanska skrb in odgovornost, če se lotiš še veliko manjših nalog, kaj šele kaj takega, kar veš, da je namenjeno ljudem, kar ostaja in tako naprej. In poleg vsega tega mu je uspelo kontinuirano nenehno razstavljati. Skrbel je za sprotno produkcijo vseh likovnih zvrsti. Je kiparil, ukvarjal se je z grafiko, slikarstvom in tako dalje, skratka, da ne omenjam ilustracije v kateri je dosegel res vidne rezultate, če samo omenimo Martina Krpana, ki je kanonsko delo. Praktično ga ni otroka, ki te slikanice ne bi poznal. In številne druge ilustracije, začenši  z naslovnico k Pregljevim Plebanus Joanesom še iz teh zgodnjih primorskih let, uvodnih dvajsetih let. To je šlo kontinuirano. In ker smo že prej omenjali to njegovo dvoživost: delovanje v Italiji in delovanje tukaj, je bil tudi angažiran na Beneškem bienalu. Saj so na Beneškem bienalu razstavljali tudi: Pilon leta 23, Gorše,… A Pilon je bil vendarle italijanski državljan, ker je bil rojen v Ajdovščini, medtem ko on pa ne. Tone ne. In je razstavljal mislim, da dvakrat: 26. In 28., potem pa 30-ega leta. Mislim, da potem je dobil za leto 32 vabilo, ampak je prišla potem neka politična direktiva z vrha države, da je treba s tega seznama vabljenih črtati vse, ki niso italijanski državljani. Tako da v bistvu vidimo, kot je Verena že prej povedala, a ne, da se je ta politična situacija vedno bolj zaostrovala, vedno bolj so se ožale možnosti kakršnegakoli delovanja. In tudi ta univerzalnost italijanske umetnosti, ki jo poznamo od antike do danes. Če nimaš ene osnovne izobrazbe s področja umetnosti, to vsi umetnostni zgodovinarji vedo, je tri četrt starejše umetnosti italijanske, tri četrt novejše pa francoske. Fašizem si je pa to univerzalno dediščino, to izročilo te slavne umetnosti hotel kar prisvojiti kot izkušnjo dediščine Italijanov. No, in na ta način so tudi potem obravnavali našega avtorja, ki je pa razstavljal seveda na vseh pomembnih razstavah. Doma, začenši recimo s klubom mladih. To je bilo eno združenje za katerega sta dala pobudo ravno Kralja, zlasti France Kralj, in ta klub mladih je združeval takratno najbolj avantgardno generacijo mladih avtorjev. Saj tudi ta avantgarda se je potem nekoliko razcepila, ampak o tem kdaj drugič. No in ta klub mladih je praktično tam do leta 23 vidno deloval v tem kulturnem prostoru, ki ga je vodil njegov brat. In sta priredila skupaj veliko razstav, tudi v tujini so razstavljali, v bližnji in daljni okolici. Zanimivo je recimo, da bo beremo nekatere primarne vire, a ne, torej korespondenco in tako naprej, se pogovarjajo znotraj kluba mladih o načrtih za razstavo v Sarajevu ali Beogradu ali Zagrebu in tako naprej, in navajajo ta mesta kot mesta v tujini. To se pravi: Niso percepirali čisto tiste kraljevine SHS še v tistem obdobju kot neke svoje domovine, ampak je to bilo potreba s časoma ljudem dopovedati, da je to naša skupna domovina. Tako da vidite, da se vedno vrnemo na neka izhodišča, na neke konstante, ne, ampak zgodovinske okoliščine so bile muhaste. Ta razstavna politika je ravno tako povezana in s politiko in s kapitalom in z vso ideologijo in tako dalje. Tukaj se ni treba sprenevedati. No, in vse te zgodovinske silnice so prispevale tudi k temu kot je že tudi Tanja povedala, kaj je počel tisti konzul tam, da je bil veleposlanik in tako naprej. Skratka je en tak uradnik sposoben zagreniti človeku življenje oziroma obrniti tok stvari kar nekam drugam in tako dalje. No, ampak Tone Kralj, o njem teče beseda, je bil nenehno prisoten na ključnih razstavah nacionalne selekcije, ampak ne samo slovenske, ker to moramo pa zdaj že res vsaj od 30-ih let naprej vseskozi razumeti, da kadar so se naši avtorji pojavljali v tujini, so se v glavnem skupaj z Beograjskimi in zagrebškimi umetniki in onadva sta bila praktično vseskozi prisotna pri teh selekcijah, tako pred drugo svetovno vojno kot tudi po drugi svetovni vojni.

To se pravi: London, Antverpen, Padova, Milano, Lipzing, Štrasburg, Dunaj, Berlin, Pariz. Tako da imate malo predstave. Pa zlato medaljo je dobil v Štrasburgu. Pa srebrni medalji v Padovi in Parizu,…

Tako da priznanja so bila, absolutno so bila.

Tako da je bilo njegovo delo priznano že takrat. Evropa ga je priznala kot pomembnega avtorja v tem času.

Ja, mogoče če samo še to dodam, Tone Kralj je tisti avtor, ki slovensko javnost nekako mogoče bega kdaj pa kdaj ravno s tem, ker je združil visoko umetnost in popularno umetnost. To je treba sprejeti kot majhno provokacijo. In ne vem, kako, zakaj, v teh krajih včasih dobiš občutek, kakor da s popularno umetnostjo nekaj ni v redu. Jaz mislim, da temu ni tako in da to je v bistvu neka prednost in neka zasluga, ki si jo je s svojim delovanjem pridobil, da je pravzaprav z neko zelo osebno likovno poetiko pristopil k zelo širokemu krogu občinstva, kar je tudi Verena povedala. To se pravi, da je ta njegova umetnost berljiva, diskurzivna, komunikativna, čeprav je dejal navzven občutek, kako da je vase zaprt in tako dalje, ampak dejansko je komunikativen. Je pripovedovalec zgodb in to sijajen pripovedovalec zgodb. Eno pripovedovalko zgodb je gostila tudi ta dvorana pred nedavnim, leta 99, Ančko Lazar, kar je bilo res doživetje s prve roke, da zopet vidiš, kako ta duh pravzaprav še vedno živi. In Kralja sta v likovni umetnosti bila tista, ki sta to baklo, štafetno palico prevzela in jo nesla naprej. In veste, tej mediji se zelo spreminjajo, enkrat je to beseda, drugič je to podoba, tretjič je to video, četrtič je to glasba, in tako naprej in tako naprej. In očitno ta prostor ima nekega duha, nek genus loci, prej je bilo tudi govora o Dolenjcih, o Primorcih in tako dalje in to so močne stvari. In tako kot je avtor sam zaznamovan z neko določeno dediščino, je hkrati tudi tisti, ki to dediščino nadgradi in jo prenese v neki dopolnjeni obliki na naslednje rodove. 

(del prireditve, ki ne govori o Tonetu Kralju, je izpuščen)

(02:13:25) Za konec bi svoje goste poprosila še, da nam na kratko vsak zapusti obraz Toneta Kralja kot ga je spoznal sam bodisi osebno, bodisi po pripovedovanju očetov, mater ali ostalih sorodnikov oziroma tudi takrat, ko ga je mogoče sam raziskoval ob njegovih delih. Tatjana, bi mogoče Vi kot prva nam zapustila en obraz Toneta za nek, bom rekla, konec ali pa desert večera?

Kaj mi je pomenil moj oče? Bil je opora v stiski, nikdar ni zatajil. Besedo je držal. Neopazno je, ko sem bila ogrožena kdaj, stopil v neposredno bližino za vsak slučaj, da me bo zaščitil. To so bili težki trenutki v življenju in v teh težkih trenutkih spoznaš, kaj imaš, in to je oče.

Verena, kakšen obraz si ti doživela, ko si ga raziskovala in odkrivala?

Lahko bi naštela več obrazov, ampak dva, ki sta mogoče za naš prostor, za Slovence v Italiji najbolj pomembna je to, da se je znal vključiti v tisti čas in prostor in da je dal tem ljudem oporo v težkih časih in ta opora se še nadaljuje in poleg vseh umetnostnih odlik, ki smo jih nocoj obravnavali, bi poudarila še te človeške vrline, čeprav jaz Kralja nisem osebno poznala, ampak po pripovedovanju ljudi, ki so ga poznali na Primorskem, so te vrline, te človeške vrline, ena taka stvar, ki bi jih morali upoštevati in gojiti vsi. In o tem je že gospa Tatjana v začetku govorila, tako da ne bom ponavljala, katere so, ampak vsaj nekaj naj jih omenim, in to so: poštenost, dobrota, vztrajnost, iskrenost, požrtvovalnost, potrpežljivost, predvsem ko je bilo treba čakati mogoče na kakšno plačilo dol, ker denarja po navadi ni bilo nikjer, ne pred vojno in tudi po vojni je bilo težko za nas Slovence v Italiji. Tudi v teh finančnih, posebno v cerkvah, to je bilo vse na ramenih prostovoljnih prispevkov ljudi, ki so radi darovali v ta namen. Mislim, da so te osnove vrednote, ki se res odlikovale Kralja kot človeka in seveda tudi kot umetnika.

Andrej?

Jaz bi k temu dodal samo še mojo izkušnjo z njim, ki mi vedno pride na misel, kadar se nanj spomnim. V življenju sem srečal veliko umetnikov, ampak v Tonetu Kralju ni bilo nikakršnega občutka zvezdništva, ne vem kakšnega izjemnega poslanstva zaradi njegovega dela in ko smo mu ob eni priliki rekli, da zelo skromno računa svoje umetnine, je rekel: »Zame je denar ekvivalent dela.« In to je ena globoka etika, za katero se bojim, da jo danes zelo slabo razumemo.

Igor?

Ja, jaz bi mogoče naštel tri stvari. In sicer najprej to, da sem bil na začetku, ko ga sploh še nisem poznal, sem bil navdušen in fasciniran nad njegovo genialnostjo. Drugič, fascinira me to, da v bistvu ni prebil v neki javni, državni službi niti dneva. Skratka, kot svoboden umetnik z delom svojih rok se je preživel od mladosti do onkraj. Tretja stvar, ki se mi zdi mogoče najbolj ključna, je pa ta, da je nekako premagal vse ovire in predsodke pred tem, da je mlajši brat. On je imel starejšega brata, on je bil najmlajši v svoji družini, ampak težka je bila pot in zdaj, kako se je on afirmiral, kako se je uveljavil na osebni ravni in na tej družbeni ravni, to se mi zdi velikanski dosežek in nekaj kar ga posebej odlikuje.

Da si boste tudi vi lažje ustvarili njegov obraz bomo slišali še eno pesem skupine Izvir, in sicer, Res si velik, Bog. 
(pesem)
Zahvaljujem se vam, da ste prišli na obeležje Toneta Kralja. Zapustil nam je ogromno del. Vedel je, katero pot bo ubral, sledil je svojemu poslanstvu in vedel je, kaj hoče in za koga dela. Želimo v novem letu veliko strpnosti tudi do drugačnih, namreč oba brata sta bila v svojem času za Dobrepolje drugačna. Marsikdo ju ni razumel ob pravem času in morda se dogaja tudi komu izmed nas popolnoma enako. Zato v novem letu veliko strpnosti do drugačni, to so samo priložnosti, to so nove barve, ki vas lahko obarvajo. Sprejmite jih, kajti s tem sprejmete sebe in zmožnost sprejemanja drugih. Hvala za vse.
Hvala vsem, ki ste tukaj in ste prisluhnili življenjski poti mojega očeta.