VELIKA NOČ 6. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

ŠESTI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KESANJE IN POSVEČENJE IZGUBLJENEGA ŽIVLJENJA.

Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav v šestem dnevu radijskega misijona.

Dober dan.

Tema danes, ki bo nagovarjala tako naju kot tiste, ki bodo radijski misijon spremljali, je: kesanje in posvečenje izgubljenega življenja.

Torej, če se malo ozremo nazaj in potegnemo rdečo nitko tega našega razmišljanja v teh dneh, tega našega popotovanja, potem mi smo začeli z enim bivanjskim vprašanjem: Če je Jezus Kristus Odrešenik človeštva, če je Jezus Kristus uresničitev Boga Ljubezni, zakaj je nam tako težko biti z njim? Ni enostavno. Zakaj se je težko spominjati na Gospoda? Zakaj postajajo druge stvari pomembnejše? In smo najprvo videli, da se lahko navdušujemo za Kristusa zelo površinsko, samo zaradi kakšnega vidika, potem, ko pa pride na dan njegova resnica, se pravi, da Gospod odrešuje nas v življenju, konkretnosti, v vsakodnevnem delu, garanju, v preprostih stvareh, da je njegov način in pot uresničevanja odrešenja zelo ubog, skromen, preprost, šibak. Te stvari nas nekako škandalizirajo, začnemo dvomiti, če je vse res tako in počasi malo po malo se odmaknemo od njega, druge stvari postanejo važnejše in se zgodi, da se ostane sami. Potem smo videli, da je en razlog ta, da je Gospod uresničil svoje odrešenjsko poslanstvo s križem, z neke vrste polomom, medtem ko sta rekla učenca iz Emavsa, mi pa smo upali, da bo on nas rešil, zdaj je pa sam propadel in nista razumela, da je pač Velika noč način s katero živi Božja Ljubezen v zgodovini, in ker se mi izogibamo križa, se lahko nikoli ne srečamo z odrešenjem. Zato smo tretji dan razmišljali, kako dejansko ta naša miselnost nas pripelje do neke trme, do neke neučakanosti, nepotrpežljivosti, ker dejansko nismo prepričani, da je Kristusova Velika noč zadosten razlog in dokaz tudi za našo. Zato smo bolj prepričani, da mi boljše vemo, kaj je za nas dobro, kaj mi moramo delati v življenju in kako se bodo naši programi uresničevali, ker nimamo potrpljenja in zaupanja, da če delamo nekaj dobrega, delamo zato, ker smo deležni Kristusa in deležimo dobroto na Kristusu in ljubezen na Kristusu in se stvari uresničujejo na Kristusov način. Ta trma nas lahko pripelje do pravega nasilja, tudi religioznega nasilja, ideološkega, ideološke religioznosti. Potem smo videli, da je pravzaprav korenina vsega tega v eni lažnivi podobi, ki jo je človek sprejel o Bogu, zaradi katerega je zapustil Boga, se naslonil nase, si hotel podvreči stvarstvo in si ustvaril eno popredmeteno kulturo, kjer ni več odnosov. Kjer je imeti več kot pa ljubiti, ne. In smo meditirali tretje in četrto poglavje pri Mojzesu, prvi Mojzesovi knjigi, kjer smo pač videli, da se konča z eno osamitvijo človeka, vsak stoji zase, hodi po svoji poti, človeštvo je razbito in umaknjeno od Boga. Potem smo pa videli včeraj odgovor Boga, kako Bog reagira in smo videli, da Bog se je izročil človeštvu v roke, zato da bi se nas dotaknil z novo ljubeznijo in da bi nas prepričal, da tista podoba, ki jo je skušnjava vrinila v človeka, je lažniva. In da je Velikonočni Kristus najbolj človekoljuben Bog in tudi najbolj svetal lik Boga. Videli smo, da praktično Kristusov pasijon, dve njegovi obtožbi, zato ker se je delal Božjega Sina, kakor so mu rekli, se pravi samo to dejstvo, da je on izrazil, izpovedal svojo identiteto: Jaz sem Božji Sin, je zapadel pod kazen zakona, ki je posledica Adamovega greha, ker se je Adam delal podobnega in želel biti enak Bogu, je prišlo do take katastrofe s tem, so naredili zakon, da kdorkoli bo to še poskušal, naj umre takoj. In Kristus je samo povedal, da on pa je Bog, in je zapadel pod to, ampak ko so ga začeli pa pljuvati in mučiti zaradi tega, je pa nam razodel, da tisto podobo, ki mislimo, da Bog je, ljubosumen, diktatorski, policajski, ne vam kaj vse, da to je vse lažnivo, Bog je neizmerno in neskončno dober, ker se nam je dal na tak način, ne, in potem še sprava s človekom, ko je pač bil obsojen kot zločinec in je vzel mesto Kajna, zločincev, Barabe in vseh ljudi, ki so si umazali roke s krvjo človeka. Zdaj se pa srečamo spet s človekom, Bog je odreagiral takole: kako se pa človek obnaša v Veliki noči? Kako je odrešenje potekalo, prav zares? Zdaj smo videli, kako je Bog dal sebe. Zdaj pa, kako pa človek to sprejema? Kako človek reagira? In si bomo tukaj pomagali z likom Judeža in Petra. Pa prisluhnemo najprvo Judežu.

(pesem)

Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi, in ko so sedeli pri mizi in jedli, je Jezus rekel: Resnično vam povem: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj je, me bo izdal. Prevzela jih je žalost in drug za drugim so ga spraševali: Saj menda nisem jaz? On pa jih je rekel: Eden izmed dvanajstih, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer odhaja, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega. Bolje bi bilo zanj, da bi se ne rodil.

(pesem)

Torej, se je zvečerilo. To je ura noči. Kristus je sicer skupaj s svojimi učenci v trenutku, ko naj bi začel proslavljati in obhajati spomin Judovske Velike noči, sedi pri mizi, jejo in kot vemo v vseh sinoptičnih evangelijih, miza pomeni pravzaprav bližina, spoznanje, spoznavanje drugega. Človek se pravzaprav razodene, ko je. Človeka spoznaš, ko skupaj ješ. Omizje je zelo važno. Za spoznanje in za navezavo, za ustvarjanje skupnosti. Dejansko je zanimivo, recimo tako čisto v enem oklepaju povedano, ne, kako v tej moderni dobi, ko je zmagal individualizem, ne, kako je recimo ljudem nerodno jesti. Recimo, če se ti pelješ z vlakom, ne, pride ura kosila, zanimivo videti, kaj se dogaja. Recimo v deželah, kjer je še bolj živa ta človeškost, recimo na jugu Italije recimo ne, tam ljudje potegnejo ven vse pa jejo, ne. Bolj na severu, se človek kar skrije, ne. Zakaj? Ker se nekaj pokaže o človeku. Nekaj se razodene. Miza je torej to območje intime, spoznavanja in v tem lušnem vzdušju in po vrh vsega še prazničnem, ne, Kristus pride na dan z eno strašno besedo: Resnično, povem vam, eden izmed vas, potem še malo počaka in reče, ki z menoj je, tisti me bo izdal. Kaj je izdaja? Kaj pomeni izdati? Se mi zdi, da je vizija, ki jo je razvil v svojem teološkem razmišljanju Pavel Florenski zame ena najbolj pretresljivih razlag. On pravi tako, začne zelo na daleč, pravi: Kaj je resnica? Kaj je resnično? In nam pove: Resnično je to, kar ostane. Istina, isti, ne, ali pa astma, iz sanskrta, kar diha, ostane to, kar je živo, kar diha. Kaj diha, kaj ostane živo? On pravi, edina stvar, ki nikoli ne mine in nikoli ne prenese človeka okrog je zvestoba Očeta, Sina in Svetega Duha. Pravi: Vse drugo, prej ali slej se zlomi, sprevrže, strohni, ta Ljubezen pa ostane. Celo, če nekoga od teh ubijejo, ga Ljubezen postavi na noge in gre naprej. In kot pravi pastir iz Erme, po Kristusovem vstajenju so ga spraševali: Kje je Kristus? Pravi, hodi z nami. On je prišel na zemljo, pravi, zato da nas bi ljubil. Mi smo zaradi tega ubili, ampak ker se ljubezni ne da ubiti, on gre naprej in nas ljubi.

Teologija odnosov.

Ja, to je to. To se ne da uničiti. In Florenski pravi, edina skala zanesljiva, ki ne mine, je ta ljubezen. Ta ostane. Pravi: Kaj pa je laž? Pa si takole odgovori: Laž je pa to, kar se pretvarja, da je v odnosu, v resnici pa ni. In prej ali slej se bo razodelo, da ni. In ko se to razodene, se človek počuti izdanega, ker se je zanesel, da to kar danes je, bo tudi jutri in pojutrišnjem in čez deset let, potem se pa odkrije, da to ni res tako. In ti padeš v prazno. Ti misliš, da se boš na nekoga naslonil, pa tistega več ni. Se pravi, laž je to, kar se dela, da je, ma dejansko ni. In zdaj, če se vrnemo k Judežu, mi vemo iz drugih dokumentov, tudi zelo zanimivi so recimo iz zapisov, tempeljskih zapisov. Judež je načrtoval in pričakoval, da bo Kristus speljal ene vrste Judovsko Veliko noč, ne. Da bo pač on osvobodil Izraela od Rimske, Rimljanske sužnosti. Kristus je pa imel, v sebi vizijo Očeta, agapične Velike noči. Ljubezenske Velike noči. In se pravi, Judež je šel h Kristusu, ampak je imel svoj načrt s Kristusom in je hotel v ta svoj načrt vključiti Kristusa. Zato se pravi, se je delal, da je učenec, ma dejansko je imel s Kristusom načrt.

To je tisto eno vrste malikovanje o katerem sva govorila, ne?

Točno to. Točno to. To se pravi, naše vizije, moje vizije, ne, tudi glede Kristusa, premagano nad objektivnostjo Kristusa. Jaz ne priznavam Kristusa, jaz sem Kristusa vzel v enem zornem kotu, ki ga jaz potrebujem, ki meni zelo prav pride in zato grem tja, ne pa da bi ga v celoti priznal in ga sprejel takega in se k njemu privil, zavezal mu. Ne, ne, ne, ne. Judež je bil zavezan svojim, ideji. In v to idejo je hotel on spraviti Kristusa. Še celo to sem bral pri enem starem srednjeveškem pridigarju, da je ta poteza, da je se pomočilo kruh v skledo, v vino, da je to bila ena gesta, ena poteza iz starih časov, judovskih, ko so še Judje bili pod, pod Jakobovimi šotori in ko so bili v kakšni dolini in je šel tam mimo en popotnik in če so ga sprejeli v šotor in se je tam pri njih ustavil, je tisti šotor, tisti gospodar, tisti oče tistega šotora za tisti svoj čas vzel k sebi tega popotnika in mu dal varstvo. In sta to naredila tako, da sta pomočila v isto skledo en grižljaj kruha ali nekega, neke hrane in s tem sta si izrazila pripadnost. Se pravi, Judež, ne, Judež izvede pred Kristusom eno gesto pripadnosti, dejansko pa mu ne pripada, ampak moramo paziti, ker mi lahko zelo površinsko to razumemo in mislimo, da je Judež s tem, ko je pomočil v skledo, pokazal, da se je pač razodelo tem učencem, da je on tisti, ki ga bo izdal, ampak to ni res, ker to ni znamenje v tem smislu, da bi rekel, kdo je to. Tisti, ki ima rdečo jopo, tisti je. Poglejmo, kdo ima rdečo jopo in tisti je. Ne, ne, ne, ker so očitno vsi imeli roko v skledi, in zaradi tega to Kristus hoče reči, vsi prej ali slej pridemo do izdaje.

(pesem)       

Torej, Kristus mora nekako iti skozi to izkušnjo, da nobeno človeško razmerje vzdrži, ker dejansko ne more srečati človeka, ki bi mu bil sposoben biti zvest, ker to bo dejansko rezultat odrešenosti. Zato Kristus nekako razgali vse tiste oblike, simbole, ki smo človek, ki jih je človeštvo izdelalo tekom stoletij kot simboli zaveze, zvestobe. On dejansko razgali, da to je, drži nekaj časa, ampak dejansko ne vzdrži, zato recimo to pomakanje, ta obred pripadnosti na koncu se izkaže, da je brez vsebine dejansko. Kristus pravi: V redu, jaz grem v to izdajo, jaz bom izdan, ampak gorje tistemu, ki bo to naredil. In pove eno zelo kruto podobo, ne, da bi bilo boljše, da se mu da mlinski kamen in se ga vrže v vodo, ne. Kaj to pomeni? S tem hoče reči, da ko bo ta človek, ki bo njega izdal, se zavedal kaj je storil, bo za njega zelo hudo. Ta gorje ni v tem našem smislu: Gorje, če te dobim, ti bom že pokazal, ne, ampak gorje v hebrejščini, se pravi, ko bo on spoznal, da me je izdal, bo ga, bo za njega tako hudo, da ne bo zdržal. In dejansko Judež ni vzdržal. In če obrnemo stran Svetega pisma in pogledamo, kako se odvija naprej zgodba Judeža, vidimo, da Judež gre s svojim načrtom do konca.

(pesem)

In takoj, ko je še govoril, se je pojavil Juda, eden izmed dvanajsterih in z njim množica z meči in koli, ki so jo poslali veliki duhovniki, pismouki in starešine. Izdajalec jim je dal znamenje, češ, kogar bom poljubil tisti je, primite ga in ga previdno odpeljite. Ko je prišel je takoj stopil k njemu in rekel: Učitelj. In ga je poljubil. Oni pa so stegnili roke po njem in ga prijeli.

(pesem)

Torej, Kristus še govori na Oljski gori. Kaj govori? Vstanite, pojdite, pojdimo. Glejte, tisti, ki me je izročil se je približal. Torej, Judež ga je že izdal. Kristus je zelo vešč tega. Ki me je izročil, je že v pretekli obliki. Kristus še pripoveduje: Poglejte, tisti, ki me je izročil se je približal, je zelo blizu. Jasno, da učenci so zelo z debelimi očmi gledali, ne, ker oni niso razumeli. Kot smo prej rekli: To, da je nekdo pomočil, da je Judež pomočil z njim roko, to ni bilo znamenje razpoznavno. Zakaj? Ker je bilo preveč rok v tistem trenutku v skledi, ne, učenci se niso zavedali, tudi od drugih apostolov, evangelistov vemo, da so celo mislili, da Judež je šel nakupovati za uboge ali kaj takega. Učenci so gotovo debelo gledali. Kdo je, kje je kakšen, saj ni nobenega v tej noči. Kdo se, koga se vidi? V tistem trenutku se pokaže Judež, ki je pripeljal s seboj to množico z meči in koli.

Hordo bi lahko rekli.

Tako, tako. Jasno, vsa oblast je bila zraven, ne, poslani od vseh treh, ne, duhovnikov, pismoukov in starešin, ne. Zdaj je pa zanimivo, ker spet pridemo do enega simbola odnosov, zvestobe, in Judež mora tudi tega razgaliti v nekem smislu. Kristus mora iti skozi to izkušnjo nezvestobe, neresničnosti, laži človeka, nesposobnosti ljubezni. Judež pravi: Poglejte, dal vam bom znamenje. Tisti, ki ga bom poljubil, on je, njega primite. Zakaj mora to Judež povedati? Ja, ker če Judež ne bi povedal, da njega primite, potem ga gotovo ne bi prijeli. Zakaj? Ker če jaz pridem v eno skupino in nekoga poljubil, kaj sem s tem povedal? Ta je moj prijatelj. Torej njega ne bomo zgrabili, bomo zgrabili tistega zraven magari, ampak ne njega. Judež mora povedati, da poljub ni simbol, ampak je eno čist preprosto znamenje, ki mu mi damo tisti pomen, ki mu hočemo. Razlika med simbolom in znamenjem je zelo veliko. Ker znamenje pomeni, da se mi dogovorimo, da ko se vozimo po cesti na primer pridemo do enega križišča, kjer je eno znamenje enega trikotnika s špico navzdol, se pač moramo za trenutek ustaviti in pogledati na levo ali desno. To se mi dogovorimo in kdor se, tega dogovora ne pozna, znamenja ne razume. Simbol je pa tako močno združenje vidnega in nevidnega sveta, da se ta nevidni svet preko vidnega posreduje in tudi če ga jaz ne razumem takoj, se mi bo sam posredoval s tem, da me bo pritegnil, če hočemo rabiti malo bolj čudno besedo, ma zelo jasno, me bo zapletel s seboj, se bom začel ukvarjati z njim, ne, z vsebino, ki mi jo simbol ponuja in potem me bo simbol sam pripeljal do tega, da bom jaz to imenoval, to vsebino počasi. Zato je simbol zelo počasno razumevanje, ampak izredno močno in celostno, iz zelo živo, aktivno, ker moram biti aktiven pri tem, in recimo Vjačeslav Ivanovič Ivanov pokaži, pokaže prav kot primer simbola poljub, zato ker če človek poljubi nekoga, mu ni treba še zraven napisati deset strani obrazložitve v njegovem jeziku, kaj si hotel s tem povedati, ker poljub sam prepriča s svojim časom, s svojim ritmom, ampak prepriča, ker je pač simbol. Torej Judež s tem, da opozori: Tistega, ki bom poljubil, praktično reče, pazite, ker poljub ni simbol, ampak je znamenje. In znamenju damo mi pomen. In ker vi mislite, da poljub pomeni ljubiti, moram vas jaz opozoriti, da to ni res. Zame ta poljub bo pomeni: zgrabiti. Zgrabiti zase. In s tem razgali eno drugo zelo veliko duhovno resnico okrog ljubezni in glede ljubezni, da pač se človek zelo z lahkoto moti in sam sebe vara misleč, da ljubi, dejansko pa ne ljubi, ker se lahko prepričuješ, ne, v bis, da ljubiš, v bistvu pa grabiš in nosiš k sebi. To je tudi na tej čisto normalni človeški ravni, ljubezenski, zelo pogosto. Človek se zaljubi v nekoga, ker mu je nekaj na tistem človeku všeč. Če tisti človek slučajno tisto izgubi, kako pride v težko situacijo ta ljubezen, ta zaljubljenost. Ker je zelo močna prisotnost te trgovske miselnosti, ne: Jaz to jemljem zase, ne. Se pravi: tukaj se pred nami razgali ena velika tragedija na človeka, se pravi Kristus se je zaupal človeku, gre v svojo Veliko noč in Judež mu jo dejansko najbolj direktno pripravlja, ker bo pokazal Kristusu, da vse to kar zgleda, da je že zdravega, da je že v ljubezni, da je že v razmerju, da je že v prijateljstvu, da se že lahko zaupaš in zaneseš, vse to se bo pokazalo, da ni res. In v tem bo Kristusovo odrešenje, ko bo on postal žrtev te človeške potrebe, da bi nekoga človek imel, ne. No, in dejansko stavek, v nekaterih grških prevodih je to še močnejše, kakor recimo v našem ali pa v teh modernih jezikih, zato ker prav dobesedno pride tako: Je stopil k njemu, ga poljubil in potem je brez pike, ampak se kar nadaljuje: in so stegnili po njem roke, ki se spet pojavi ta podoba Eve in Adama, ko zgrabita, ko vzameta. In Kristus dejansko v Getsemaniju po ugrabitvi postane čisti predmet, čisti predmet in se neprestano ponavljajo iste besede, ga primejo, ga zgrabijo, ga vlečejo, ga potegnejo, ga peljejo, ga postavijo. On je čisti predmet. Se spomnimo, ko smo govorili o padcu Adama, kako je dejansko človekova kultura od greha naprej popredmetena. Razmišlja s kategorijami predmeta, stvari, ne pa oseb, obličij, svobodnih razmerij. To je za človeka najbolj odtujeno, za njegovo, mislim, za našo človeško grešno miselnost, ne. No, in če pogledamo še konec Judeža, ki nam ga opiše recimo evangelist Matej. Ko se je Judež zavedal, kaj se je zgodilo, je šel nazaj v tempelj in je nesel tiste denarje. Tistih trideset srebrnikov. In je mislil, da se bo tam kaj zmenil s temi. In so mu oni rekli: Veš kaj, to je pa čisto tvoja stvar. Mi pri tem nimamo čisto nič.

Mi smo ti pošteno plačali.

Tako je. 

In zanimivo, ne, da skušnjava, ki je v začetku tako vabljiva in prepričljiva. Kaj vse bo človek s tem dobil, kaj vse se bo zgodilo? Na koncu skušnjava pusti človeka samega. Povsem samega. In greh postane najbolj grozljiva samota. In Judeževa tragedija je ta, da je rekel, grešil sem pred to stavo, ker sem prelil nedolžno kri, torej, Judež se ni skesal. Judeža je zgrabila krivda, ma ne kesanje. V duhovnem življenju je zelo velika razlika med krivdo in kesanjem. Krivda raste v človeku recimo pred postavo, pred zakonom, pred pravilom, celo pred družbo, ker jo posplošimo. Kesanje je pa popolnoma duhovna drža, ki se zgodi, ko se človek znajde pred obličjem. To bomo videli na drugem liku, na svetem Petru. Judeža je pa ta krivda gnala z neko moro, z nekim begom od ljudi proč, v to nevzdržljivo samoto, ločenost, in zanimivo, ker je človek dejansko vztrajal pri eni svoji viziji, če hočemo reči, pri eni svoji strastni, egoistični misli, načrtu in ta se mu zdaj ni uresničil. Namesto, da bi priznal, se skesal te svoje trme, vztraja v njej in kot pravijo mnogi duhovni stari učitelji: Samomor, jasno zunaj bolezenskega stanja, je izraz najbolj krutega egoizma, in Judež je šel in se obesil. In je zanimivo, da so Judje rekli, da tam kjer se je Judež obesil, tisto je zdaj s krvjo umazano, s tem čudnim grehom, zato je boljše, da se to ukupi in se naredi tam pokopališče za tujce. To pomeni, da kar ni živeto v ljubezni, je res v nekem smislu usojeno smrti. In to je Judeževa zgodba.

Tudi tu je človeku, seveda.

Jasno, to je skrivnost človeka, zato se mi zdi, da je še toliko bolj važno, da se v krščanstvu, ne, o krščanstvu in v krščanstvu ne razmišlja z nekimi abstraktnimi principi in pojmi, ampak da se gleda duhovno in bivanjsko, zato ker je to velikanska skrivnost. V Vezlaju v tej čudoviti katedrali, gotski v Franciji, romansko gotski je ta prizor gor na enem kapitlju, kapitelju ali kako se reče, ki pride en moška figura in mnogi so v tej moški figuri prepoznali vstalega Kristusa, ki se vrne in Judeža sname z drevesa in si ga nada, nadene okrog vratu, kakor pastir izgubljeno ovco. To je zelo velika skrivnost.

(pesem)

Ob Judežu smo zdaj videli: ena reakcija človeka prav v uri Kristusove Velike noči, Človek je še vedno sposoben vztrajati pri tej svoji trmi, pri svojem načrtu in ne priznati realnost in resničnost Kristusa. Ne razmišljati v odnosu, z odnosom, z ljubeznijo, ampak s kategorijami, s stvarmi, z materialnostjo, s količinskostjo, vse to, kar meni omogoča eno samouveljavitev. Pa poglejmo zdaj še svetega Petra.

(pesem)

In Jezus jim reče: Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je, udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile, toda po svojem vstajenju pojdem pred vami v Galilejo. Peter pa mu je rekel: Tudi če se vsi pohujšajo, jaz se ne bom. Jezus mu odvrne: Resnično ti povem, preden po petelin nocoj, to noč dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.

No, tukaj pa vidimo Kristusa potem ko je še ustanovil evharistijo, ko je že spoznal in tudi obelodanil Judeževo izdajstvo, se napoti na Oljsko goro in pravi učencem: Nocoj se bo zgodilo nekaj zelo dramatičnega, mene bodo udarili, vi pa se boste razleteli kakor ovce, razkropili se boste in takrat se Peter oglasi in pravi: Ja, Gospod, to se pa ne bo zgodilo. Tudi, če se bodo vsi tile pohujšali, ne, jaz se sigurno ne bom. Od kod zdaj Petru taka gotovost? Od kod taka način razmišljanja, odgovarjanje Kristusu. Je treba iti malo nazaj in če obrnemo Sveto pismo in gremo recimo k evangelistu Mateju, vidimo, tukaj ena reakcija svetega Petra, ki je gotovo Peter ni dobro preživel. Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati, Peter je začel grajati Kristusa: Bog ne daj Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi. On pa se je obrnil in rekel Petru: Poberi se, za menoj Satan, v spotiko si mi, ker ne misliš na to kar je Božje, ampak kar je človeško. Peter, ko ga je Kristus poklical, ne, mu je rekel: Naredil te bom za ribiča ljudi in Peter je to sprejel, je bil vesel, ampak je verjetno nekaj po svoje razumel, verjetno je mislil, da bo to, kar so imeli vsi rabiji, vsi učitelji so imeli ljudi, ki so pripravljali njim tele shode, ne, da so pač zbrali ljudi skupaj, da je prišel potem učitelj in učil, in Peter si je verjetno razlagal, da bo to tako: ribič ljudi. In potem je hodil s Kristusom in se je tudi nad njim zelo navdušil, potem pa Kristus začne govoriti, da bo moral trpeti in da bo zelo mučen, in da bo na koncu ubit, in Kris, Peter pravi: To ne gre, ga pokliče na stran, pravi: Čuj, če boš ti tako govoril, bomo mi vse zgubili, ne, kdo bo šel še za teboj. Tebi se to ne sme zgoditi, ti si vendar Odrešenik. Tebe smo čakali, ne boš zdaj tukaj se odpovedal in kiksnil na tak način, ne. In pride do tega, da ne da bi on hodil za njim kot učenec, ampak hodi pred njim in ga graja, ga uči. Kristus pa mu reče nekaj tako krutega, Kristus mu reče, da je Satan, Satan. Tega Peter ni prebavil po domače povedano. To, da mu je Kristus in to po vrh vsega še tako, da se je k učencem obrnil, če bi vsaj samo njemu rekel na samem, ampak se je k učencem obrnil in rekel: Ti si Satan, postavi se za menoj. Jaz sem tebe poklical, da bi hodil za menoj, ne pa pred menoj. E, tega Peter ni prebavil in je iskal vsako priliko, da bi dokazal Kristusu, da se je Kristus zmotil, da o njem slabo misli, in da bo on sam presenečen, ko bo videl, kako je Peter dober. In dejansko, če se nazaj vrnemo, zdaj k tem odlomku, ki smo ga prej prebrali, ne, vidimo, da Peter se dokazuje, ne, in se pridušuje in pravi, ne, to se pa ne sme zgoditi, pa mu Kristus pravi: Pazi se, Peter, nocoj, ne, ker najprvo reče, danes, pol to je štiriindvajset ur, ne, pravi: Ne, to noč, se pravi še manj, ne, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. To ni ena igra besed: Dvakrat pa trikrat, ker takrat je bilo tako, da ob prvem petelinjem petju, ko so prvi petelini zapeli, ne, kot vemo, najprvo zapoje eden, potem odgovorijo po vasi vsi petelini, ne. Takrat se je veliki duhovnik zbudil, pri drugem petju je šel na dvorišče in opravil jutranjo daritev. Kristus mu pravi: Ko bo petelin zapel, ko bo šel duhovnik veliki maševati, darovati, boš ti mene že daroval, se boš od mene že odtrgal, me boš že zapustil. Ti boš mene dal v daritev. To je zelo močan stavek, ki mu Kristus reče, ne, zelo močan. Preden bo petelin dvakrat zapel, ko se bo šlo darovati, me boš ti že celo trikrat zatajil, ker trikrat pomeni dokončno zatajil, ne. Dokončno zatajil. On je pa še bolj vneto govoril: Tudi če bo treba umreti, se pravi, citira Kristusa samega, ne, Kristus je rekel, največje je, da daš življenje za drugega, tudi če bo treba umreti, Gospod, boš videl, jaz bom to naredil, zatajil te pa ne bom. Umrl bom zate, zatajil pa ne. In Marko doda eno zelo tragično frazo: Tako so govorili tudi vsi drugi. Se pravi: vsi. Tukaj pa zdaj vidimo že: Pri Petru gre za drugačnega grešnika kakor pri Judežu. Pri Judežu gre, Judež je bil dosti bolj inteligenten kot Peter, kot vemo, ne, je znal jezike, izobražen človek, ampak kot grešnik je bil pa zelo preprost. On je imel svoj načrt, in je vztrajal. Peter je, pri Petru gre pa za drugo reakcijo. On pa hoče dokazati, da je Kristusu potreben, da ga Kristus potrebuje. On hoče dokazati, da se je on naučil tega, kar je Kristus povedal in da je on zdaj to sposoben narediti. Se pravi, gre za precej bolj prečiščenega, delikatnega, našminkanega z vsemi šminkani, šminkami, grešnika, zato ker dejansko, če eden ni previden, bi rekel: Pa saj ima Peter prav, ne, saj ima Peter prav. Se pravi: on se hoče dokazati pred Kristusom, da on je stvari zastopil in zdaj jih bo tako živel. On noče priznati svoje šibkosti. Svoje potrebe po odrešenju. On hoče že reševati, pa še ni odrešen. To kar potem Makarij Veliki zelo dobro pove, pravi: Kako je siromašno oznanjevanje in pričevanje tistih kristjanov, ki bi radi recimo prepričali ljudi, kaj je med, pa ga še nikoli niso jedli, ne, kako oznaniti odrešenje, če nismo bili odrešeni. In zanimivo recimo, če čisto tako pogledamo sedanji napor Cerkve za novo evangelizacijo, tisto, kar je pravzaprav najšibkejši je, kako danes recimo evropskemu recimo slovenskemu človeku oznaniti odrešenje. Vse drugo: vrednote, moralo, teorije, razne razlage, težke, komplicirane, vse smo sposobni, akcije izvajati, vse sorte. Ampak kako prebuditi potrebo po odrešenju, da se človek zave, da je potreben odrešenja in kako mu ga približati? Zakaj je to verjetno tako težko? Zakaj to nam ne gre od rok? Mogoče, ne vem, mogoče je en razlog tudi v tem, ker smo zapadli v to skušnjavo, da bi bili radi kristjani, ampak brez odrešenja, ker smo se naučili, ker vemo, kakor je rekel en kardinal, ne, da je, da mislimo, da bomo kristjani z enim predavanjem, ne pa s krstom. Kakor da samo lahko nekaj naredimo. Se pravi, tukaj gre pri Petru prav za človeka, ki dejansko misli, da je dosti, da je razumel, ne, kakor človek, ko zgreši in se zaveda, da je zgrešil. Prva reakcija je: odzlej, odslej naprej pa ne bom več tako, zdaj pa vem, zdaj pa ve, da ne smem tako. Zdaj pa vem, da moram drugače. Nekaj časa, pa smo spet tam. Ampak še vedno rečem: Ja, sej zdaj sem se pa že, zdej se, zdej pa že dobro vem, ne, zdaj pa moram drugače, zdaj pa jaz. Od zdaj naprej pa več ne bom to delal. Ne, ni to, ni to. Izgubljeni sin je tudi sklenil, kaj bo naredil, ampak ko se je vrnil domov in ga je oče objel, se mu vrgel v objem, takrat se je izgubljeni sin spremenil. Ko so vsi njegovi sklepi padli v vodo, ker ga je preplavila ljubezen Očeta, ne.

(pesem)

Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel velikega duhovnika. Ko je zagledala Petra, da se greje pri ognju, ga premeri z očmi in reče: Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, z Jezusom. On pa je tajil: Ne vem in ne razumem, kaj govoriš. Nato se je umaknil ven proti veži in petelin je zapel. Ko ga je dekla opazila, je spet začela govoriti okoli stoječim: Ta je eden izmed njih. On pa je spet tajil. Kmalu nato so zraven stoječi Petru spet rekli: Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec. On pa se je začel zaklinjati in prisegati: Ne poznam tega človeka, o katerem govorite. Tisti hip je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je Jezus rekel: Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. In je planil v jok.

(pesem)

Torej, dejansko sta dva procesa, v prvem nadstropju je proces proti Kristusu, učitelju. Na dvorišču proti njegovemu glavnemu učencu, Petru. Kako se je držal Kristus smo že videli. Zdaj poglejmo, kako se drži Peter. Pride ena dekla k tem ognju, kdo ve, kaj se je grel tam Peter, kaj je bilo v njemu tako trdega in tako mrzlega, da se je moral tam greti. Pride dekla, v takratni kulturni že žena ni pomenila nič, dekla popolnoma nič. In pride ta dekla k Petru in mu pravi: Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom. Zanimivo: Si bil. Kakor da bi točno vedela, da ni več, dejansko. On pa je tajil. Ampak pazite, kako je tajil. Poglejte: Ne vem in ne razumem kaj praviš. Kaj pa pravi ona? Ti si bil s tem Nazarečanom. Ne vem in ne razumem kaj praviš. To pomeni, ne vem in ne razumem, kaj pomeni biti z Jezusom Nazarečanom. Se pravi, začne se odpirat resnica Petrova: Mi smo lahko kristjani, mi mislimo, da smo kristjani, mi mislimo, da smo s Kristusom, ker smo se naučili določene stvari, ker smo se zagreli za določene stvari, ampak dejansko se od njega, od njega ne pustimo imeti rade, ljubiti. Njemu hočemo narediti usluge, Cerkvi hočemo služiti, ljudem pomagati, ne, ampak ne pa obratno, te izkušnje, ne, te ni. In on tam preprosto pove: Ne vem, kaj to pomeni. Jaz sem bil tri leta z njim, ampak zdaj pa ne vem, kaj ti praviš, ne, ne vem, kaj ti praviš, noč, pa ne zastopim, kaj pomeni, ne. On ima pa čisto jasne: Ti si bil. Kaj pomeni biti z njim? In on je tajil. Šel je ven in je prvič petelin zapel, potem ga je dekla še enkrat zagledala in je tem, ki so bili zraven rekla, ta je izmed njih, izmed njih. Izmed koga? Apostolov. In Peter je tajil. Koga je zatajil? Cerkev. Apostole. Kot vidite, spet smo pri tretjem in četrtem poglavju Prve Mojzesove knjige, pretrgal se je odnos z Bogom: četrto poglavje, posledica: odtrže se odnos človek- človek. Prvi dan sem rekel, da so vsi naši odnosi utemeljeni, usidrani, ukoreninjeni v odnosu z Bogom. Se prelomi tisti odnos, se prelomijo tudi naši. Potem smo videli, da je Kristus vzpostavil odnos človek Bog in človek človek in tukaj zdaj vidimo Petra, ki gre točno po tej poti teh dveh temeljnih odnosov. Zanika Kristusa in takoj zataji svoje prijatelje, svoje součence, ki so hodili za Kristusom. Se pravi, on, ki bo postal skala Cerkve zataji Cerkev. Potem, ko bi vsaj bil tiho, ampak očitno je nekaj govori in ker je govoril v narečju, so tile rekli: Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec. Se pravi, res si izmed njih. Na koga gre zdaj tole. Res si izmed njih. Na koga leti. Ti, Peter si izmed njih. Ta drugi kdo so? Apostoli. O kom se ne govori v tem stavku? O Kristusu. Oni so govorili: Ti in njih. Res si ti. Ti si res od njih, zato ker si Izraelec. On pa se je začel zaklinjati, pomislite, zaklinjati in prisegati, da to pa nikakor ne. Ne poznam tega človeka. Katerega? O katerem govorite. Trenutek. O katerem človeku govorijo? Res si ti, Peter, izmed njih. In Peter pravi: Tega človeka, o katerem govorite, pa ne poznam. On misli, da se še gre za Kristusa, da govorimo o Kristusu, dejansko se govori o njem. In ker je zanikal Kristusa, je zanikal sebe. Človek je Božja podoba. Pomeni, brez izvirnika te podobe ni. In ker je on zanikal izvirnik. In ko je zanikal odnose, razmerja, prijatelje, s tem je uničil sebe. Svojo identiteto kot Božjo podobo. On zanika samega sebe. Tri stopnje Petrovega zanikanja, Petrove zatajitve. In takrat je petelin zapel ta drugič. In Peter se je spomnil. In verjetno se je spomnil ene besede, ki takrat še napisana ni bila, ki je napisal pozneje sveti Janez: Ljubezen ni v tem, da mi ljubimo Boga, ampak, da nas je on najprvo ljubil. Najprej nas je on ljubil. Še ko smo ljubljeni, lahko ljubimo, Peter pa ne prizna svojega siromaštva. Ne prizna svoje nebogljenosti, šibkosti, slabosti, on hoče biti heroj.

In kaj preostane? Jok.

Jok. V novem prevodu pravijo: Zlomil se je ter jokal. Zlomil se je. Ampak to je pa zdaj tisto kesanje, o katerem smo prej govorili. Kaj je kesanje? Če vzamemo kesanje kakor ga razlaga recimo sveti Teofan Zatvornik, je kesanje gibanje, ki spravi človeka v en sladki, topli jok, mehki, ki omehča srce. Ko pride v to mrzlo, v to egoistično, to zledenelo srce tak naval ljubezni, da srce ne vzdrži. Se ta led razbije. Očetje govorijo o tej razbitosti srca, ko se srce razdrobi in takrat se človek napoti nazaj v objem. Takrat ni postav, zakonov, pravil, takrat človek išče obličje. Z enim zelo šibkim sicer primerom, ampak da si pomagamo, bi lahko to takole povedali, ne, če en otrok naredi kakšno lumparijo majhno, ne, ga mama skrega in ker je tole otrok tri, štiri leta star, se ujezi, jasno reče, mama ti si grda, se obrne in gre ven iz kuhinje. Pol ga, takoj ga je strah, ker je na hodniku, čez trenutek pride nazaj čisto tiho v kuhinjo. Stoji na vratih, spodnje ustnice ven, ne, točno poznamo, kako izgleda. Mama takoj zapazi, da je v kuhinji, ampak naredi, kakor da ne vidi in čez nekaj trenutkov zasliši ihtenje. Malo močnejše, še malo močnejše in potem otrok pravi: Mama, saj nisi res grda. In steče k njej in se hitro pritisne k njej, To je pravilno gibanje kesanja. Kesanje te vrže nazaj v objem, te pripelje v objem. In za Petra je ta jok dejansko bil krst. Je bil dejansko krst. In Luka v dvaindvajseterem poglavju v enainšestdeseti vrstici pove eno, eno, eno, en, en detajl, ki je čudovit. Kristus s prvega nadstropja se obrne, se ozre na dvorišče, vidi Petra in pravi tam Luka, sta se srečala, ne, pogleda sta se srečala. Pogledal je Petra in pravi Luka: Takrat je Peter planil v jok. Ampak kdo ve, kakšen je bil pogled Kristusa, ko je pogledal Petra? Ko Peter, ko je bil vedno običajno navajen odgovoriti Kristusu na vsako stvar, mu takoj priseči, obljubiti vse, tokrat ni imel nobene obljube več. Peter je ostal popolnoma nag, osramočen do konca. V tem pogledu on ni imel nobene stvari več, da bi jo potegnil ven in Kristusu rekel, poglej, od zdaj naslej, odslej naprej bo pa tako. In to je za Petra odrešenje. Mi smo ljubljeni takrat, ko si z ničemer ljubezni ne zaslužimo. Takrat je to, kar pravi sveti Pavel, ki je doživel isto stvar, takrat smo res zastonjsko ljubljeni. Ne pa ker si zaslužimo. Dokler mi hočemo delati dejanja, herojska, zato da se potem opravičujemo, da nas nekdo mora ljubiti, ker smo si tega zaslužili, ker smo bili toliko pridni, ne pridemo ven iz svojega kotička. Smo še vedno v svojem okovu. Šele ko se ti popolnoma prepustiš, te ta pogled celega zajame in umije, tako močno, da ta pogled doživiš na svoji koži, fizično, ne, ko gre od kože do srca do mozga in te prečisti in očisti, takrat zate se zgodi ura odrešenja. Zdaj sem pa ljubljen tak kot sem, nihče noče nič, razen da me ljubi. Nihče ne zahteva nobenega koraka od mene razen da se pustim tako pogledati in od tega objeti. Da pustim, da me Oče, se vrže v objem. Da se mi vrže okrog vratu. To je edina stvar, ki me čaka in to je Petrova zgodba. Torej grešnik, trmast, ki misli, da bo vse znal in da bo vse naredil. Na koncu spozna, da potrebuje Gospoda, ko ni več imel nič drugega, razen neizmerno ljubeč pogled Jezusa Kristusa.

Pater Marko Ivan Rupnik, hvala lepa za današnji misijonski nagovor.

Hvala.