ŽUPNIJA SVETI ANTON

ŽUPNIJA SVETI ANTON.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

V današnji oddaji Iz življenja naših župnij, spoštovane poslušalke in poslušalci,  vam bomo predstavili župnijo Sveti Anton. Moram vam povedati, da je ta trenutek v našem studiu zelo živahno. Kar precej župljanov s svoji župnikom je namreč prišlo. Tako so tukaj z mano gospod župnik Franc Prelc in njegova sestra Kristina. Potem sta tukaj osemletna Anja Jakomin in desetletni Matej Jakomin, bratec in sestrica, ki zelo lepo sodelujeta pri maši, potem naprej gospa Marija Lunja, Modra Turk, Silva Udovič, Vilma Križman in Miloš Klinec. Spoznali jih bomo med oddajo, ko bodo pripovedovali o tem, kaj v župniji počnejo. Vsem pa zdajle prav lep pozdrav.

Tudi jaz vse iz srca pozdravljam v svojem lastnem imenu, ampak tudi v imenu teh navzočih, predvsem pa tistih, ki so želeli priti, pa niso mogli in vseh župljanov župnije svetega Antona.

Najbolje, da se lotimo našega pogovora tak kot običajno. Sveti Anton. Kje pa je ta župnija?

V Sloveniji. In sicer približno 10 kilometrov nad Koprom, kot da bi se urica iz Kopra iz stolnice dvigala, dvigala gor in se zaustavila pri cerkvici svetega Antona. To je en čudovit razgled nad Koprom, nad morjem, nad hribi, nad Šovrini. In starodavna, starodavna župnija.

Starodavna, starodavna župnija posvečena svetemu Antonu. Precej časa pa pravzaprav ne Koprčani ne Slovenci niso govorili o svetem Antonu, ampak so to vas imenovali drugače. Po vojni je bilo namreč moda preimenovanj in sveti Anton je zvenelo nekoliko preveč krščansko in takrat se je vas imenovala. Gospa Vilma, boste morda Vi?

Pridvor, ne, in sicer to je bilo tako. V Svetem Antonu je bila cerkvica zveze komunistov in je bilo nekako neprimerno, da bi se imenovala Zveza komunistov svetega Antona in so preimenovali vas v Pridvor. Nad vasjo je pa vasica Dvori in verjetno izvira iz tega: Dvori, Pridvor.

No, ampak po osamosvojitvi ste pa vaščani nekako dobili to ime nazaj in menda ni šlo prav lahko?

Prav s težavo. Muka je bila. Ljudje so se zbirali. Zbirali podpise. Imeli strašno željo po ponovni vrnitvi Svetega Antona. Moram še to reči, da stari vaščani so zmeraj rekli: 'Mi smo Antončani, prihajamo iz Svetega Antona, gremo v Sveti Anton.' Pri nas doma se je tako reklo. Dočim mladina se je pa navadila Pridvor. Pol je bilo to težko. Še danes se sliši Pridvor. Mene to zaboli, čeprav nisem Antončanka, sem priženjena v Sveti Anton, ampak rada slišim Sveti Anton, ker vem, da tudi moj mož takrat se je dosti boril za to, da je postalo ponovno preimenovanje vasi v Sveti Anton. No, vaščani so se zbrali, imeli enake želje, dobre misli in potrdilo se je ponovno ime Sveti Anton.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

No, Sveti Anton je tudi vas, ki je vključena v Istrsko oljčno in vinsko cesto, tako da je dogodkov kar nekaj. To se pravi, to je tudi kmetijsko okolje, oljke lepo rodijo, dobro rodi vinska trta, kraji so veseli. Zdaj pa še nekaj o sami župniji, gospod Franc Prelc, predstavite to svojo župnijo.

Tej spremembi imena Sveti Anton sledi tudi, in mislim, da ni to nič manj pomembno, sprememba kar številnih zaselkov, vasic in ulic, ki so spet postali Šušteti, Gregoriči, Ravne, Hrib, Potok, mislim cela vrsta takih, 22 vasic, ki se ujemajo v en tak venček okrog Svetega Antona in letos smo vsem tem 22-im naseljem zasadili po eno oljko na cerkveni parceli in v sredino parcele tudi eno večjo oljko, ki so jo poklonile Istrske Karitas ob 72-letnem praznovanju, in sedaj povezuje tudi v naravi te vasice s temi čudovitimi imeni, ki bi se jih splačalo tudi slišati vse v celoti. Torej, to je sedanja situacija te župnije, ki raste, se razvija in je dosegla že okrog 1500 prebivalcev z lepim številom otrok. Tako da ko gremo nazaj v zgodovino se nam zdi, da je en droben otročiček, ki se je porodil leta 1567-ega leta, ko so iz manjše cerkve na vsak način hoteli zgraditi veliko cerkev, da bi škofa prepričali, da jim more dati župnijo in že 1582-ega, se pravi že pred 425-imi leti je škof njihovo pridnost nagradil, da jim je dal župnika in zdaj so že 34 župnikov pastirovali na tem prelepem hribu nad Koprom, in njihova imela imamo vsa zapisana v zgodovini. Jaz sem sedaj zadnji župnik zaenkrat in z veseljem prebiram v arhivu zgodovino nekaterih teh bolj pomembnih duhovnikov, kot je Avguštin Zlobec recimo, Jože Ličen, eden od zadnjih, no prav zadnji je bil ta Marjan Jakopič, ki je bil župnik za Bertoško in Svetoantonsko župnijo. Zakaj je prišlo do te neverjetne odločitve škofa, da je majhni skupnosti dal svojo lastno župnijo, je nastala zgodba, da so pač tukaj se naselili iz turških krajev begunci oblečeni tudi v turška oblačila, iz tistih krajev pač Bosne in podobno in so bili tukaj nekje čudni ljudje, s čudnimi oblekami in zato so jih v Kubedu v župniji zasramovali. In oni so vzeli to kot povod, da želijo biti sami, samostojni in škof je to upošteval, in jim tako. Še danes imamo celo vrsto Turkov kot priimkov, ki se baje še iz tistih časov nekje prelivajo v današnji čas. To je kratek povzetek te zgodovine in ki je gotovo v zadnjih letih se igrala s pomanjkanjem duhovnikov, tako da je več časa bil isti župnik tudi v Bertokih in pri Svetem Antonu, kot prvi po vojni gospod Koritnik, potem gospod Bole, letošnji zlatomašnik in podobno. Pred dvema letoma se je pa škof odločil, da bi dva duhovnika, dva župnika iz svetega Antona in Bertokov zaživeli skupno življenje in dal je tako eno novo pričevanje pokoncilskega življenja dveh župnikov skupaj v enem timu, da bi si razdelili moči in sposobnosti, Ampak tudi, da bi pastirovali tako kot je Jezus svoje učence učil, da jih je pošiljal po dva in dva, da bi lahko on potem, da bi prišel v kraje, kamor jih je poslal, prevzel besedo in da bi On bi tisti, ki Božjo Besedo osebno spregovori in mi verujemo, da Jezus, ki prihaja med nas postaja župnik ene in druge župnije in zato se sedaj prelivajo različni dogodki, spovedovanje, kateheze in druge stvari v eno enoto za 6000 prebivalcev, ker Sveti Anton ima okrog 1500 in je to gotovo en nov izziv za župljane, da razumejo ta nov, pokoncilski model dela, pa tudi za naju duhovnika, ki se sicer že dolgo srečujeva, ampak delovati skupaj, si razdeliti delo tako da obedve župniji dobivajo več kot bi sicer dobile, je en velik izziv in zato prosimo tudi naše župljane v molitev, da bi to zmogli.

Torej o tem, kdo je farni zavetnik ne bo treba izgubljati besed, ker vemo, da je to sveti Anton, zelo častite pa tudi Karmelsko mater Božjo. Mogoče še malo: Kako je pa prišlo do tega, da je še Karmelska mati Božja tako spoštovana in češčena pri vas?

No, kolikor jaz vem, saj sem rekla, nisem rojen v Svetem Antonu, ampak odkar sem tle vem da krajani dosti dajo na ta praznik Karmelsko mater Božjo, da jo zelo častijo in sicer tudi dosti imen je nastalo Karmen, Karmela in tega imena, to je nekako tudi vaški praznik, šagra bi rekli na primorskem, ne. To obeležimo s slovesno sveto mašo, gospod župnik povabi več župnikov, da sodelujejo pri maši, birmanci oziroma birmanke nosijo kip matere Božje in pevci in godba na pihala sodelujejo v procesiji. Po končani maši pete litanije in procesija po vasi in zaključimo na koncu z najsvetejšim in mislim, da je to zelo velik praznik za vse Antončane in okoliške vasi, ker radi pridejo, ker je to že tradicija, ne, Vejo da prve nedelje po 16. Juliju, da je Karmenca: Mi rečemo Karmenca pri nas, ne, in ljudje se zberejo, domačini pridejo, ostali in praznik.

IZ FARNE KRONIKE

Mogoče prej ko gremo na to, kaj nekdo počne v župniji in bomo povabili k pogovoru še ostale, ki so zdajle prišli z nami v naš koprski studio, gospod župnik še kakšni takšni utrinki iz farne kronike. Take najbolj znamenite ali pa dogodke ali pa ljudi, ki jo zaznamujejo.

No, mogoče prav v zvezi s to pobožnostjo, Karmelske matere Božje: Oltar, ki so ga čudovito izrezljali v 17. stoletju in je posvečen desni oltar cerkvi Materi Božji Karmelski je gotovo bil prvi povod, da se je posebej častilo Mati Božjo Karmelsko, kdaj se je pa prav začelo s temi  slovesnostmi, ki so primarne v župniji bolj kot praznik svetega Antona, to je gotovo zavito malo v zgodovinsko skrivnost in jo bo treba razkriti kdaj. Potem je še izjemno lep oltar iz iste dobe približno, posvečen svetemu Jožefu. Tako da nas v cerkvi pozdravita ta dva oltarja z desne in leve, in potem pa pade pogled na glavni oltar, kjer je novejšega datuma, letnice, ampak lepa podoba svetega Antona puščavnika, prvega ustanovitelja redovnega življenja na vzhodu in lahko bi rekli začetnika tudi ali vsaj pobudnika meništva na zahodu, no, ampak ta oltar je osiromašen, ker na njem je bila Karpačijeva slika svetega Antona, ki so jo pa morali v težkih časih polpretekle dobe prodati, da so ohranili to cerkev in da so jo obnovili. To je ena velika izguba za to župnijo. Je pa gotovo celotna cerkev ohranjena iz tistih starih časov in pod zadnjimi župniki tudi čudovito obnovljena. Streha, zunanjost in notranjost in tudi okolica, ki jo domačini predvsem za te praznike, ampak tudi za druge, izjemno detajlno obdelajo, uredijo, tako da sem z velikim veseljem prišel tudi kot župnik in občudoval pridnost, povezanost, delavnost večjega števila župljanov, posebno za take večje praznike.

(pesem)

Že ko sva se gospod Prelc dogovarjala za tole naše snemanje, ste povedali, da so Vaši župljani vajeni marsikaj narediti sami. Precej časa namreč niso imeli župnika, ki bi stalno bival v njihovi sredi in so se tako naučili, da je treba za kaj tudi poskrbeti in zdajle v nadaljevanju naše današnje oddaje bomo videli, kaj vse se v Svetem Antonu dogaja. Začeli pa bomo tako kot je najbrž tudi prav, s tistimi, ki največ molijo. Tu so predstavniki molitvenih skupin: Modra Turk, Silva Udovič in Kristina Prelc. Pa začnimo morda kar s samo molitveno skupino gospa Modra.

Ja, pred leti, ko sem se preselila v to župnijo, sem spoznala, da je potreba po molitvi. Pred mašo se ni molilo in tako da smo uvedli molitev pred mašo, molitev rožnega venca in se še danes to izpeljuje, ne. Kmalu zatem se je ustanovila ena taka skupinica molitvena, ki še danes deluje. Lepo je biti v tej skupini. Lepo je ko tudi potrkajo ljudje v svojih težkih trenutkih in nas prosijo za molitev. Lepo je tudi ko se pridejo zahvaliti, da se tudi v njihovem imenu na primeren način Bogu zahvalimo. No in tako zdajle nadaljujemo to delo kar naprej, ne.

V Svetem Antonu pa obstaja tudi, če sem prav razumela bratovščina Karmelske Matere Božje. Kako je pa s to bratovščino, gospa Silva Udovič?

Pred leti je k nam prišel duhovnik gospod Iztok Mozetič in nam je dal idejo, da bi se ustanovila Karmelska bratovščina, ne, in vsi smo bili navdušeni nad tem. On se je povezal s Karmeličankami na Dolenjskem in smo začele z devetdnevnico, ker je bilo to ravno pred praznikom Karmelske Matere Božje. In potem, da na tisti dan ko je bil praznik Karmelske Matere Božje, smo dobili škapulirje in tako da zdaj to vsako leto obnavljamo.

Kaj je to škapulir, nekateri naši veroučenci vedo, ker par let nazaj je bilo to v šmarnica razloženo, najbrž pa ne vedo prav vsi naši poslušalci, pa mogoče poveste: Kaj pravzaprav je škapulir in kaj pomeni pripadati eni taki bratovščini kot je bratovščina Karmelske Matere Božje?

Gotovo, da bi najbolj znali povedati karmeličani in karmeličanke, ki so eno najstarejših redov v katoliški cerkvi in so se rodili na gori Karmel v Palestini tam v 12. Stoletju in se potem razširili po celem svetu in v Sloveniji hvala Bogu imamo dva taka samostana, v Sori in pa na Dolenjskem. Je pa to en košček oblačila, ki nas spominja na Mater Božjo, kot da bi nas ona ogrnila s svojim plaščem. To. In zaradi tega se res, sem bil presrečen, ko sem prišel v to župnijo, da sem odkril ne samo to molitveno skupino za katero sem danes zvedel eno tako skrivnost, ki upam, da si jo smem povedati, da je začetnica te molitvene skupine, ko je prišla v župnijo, ko je nesla prve smeti v kontejner, je na vrhu kontejnerja odkrila rožni venec in to je bilo zanjo znamenje, da jo Bog kliče in je potem ta rožni venec še danes mi pokazala po 13-ih letih in je bila to spodbuda, ki je zbirala vedno bolj vse tiste, ki so bili dobre volje in moram reči, da imam največ presenečenj pri Svetemu Antonu je bilo zame prav to, ko sem prihajal iz Bertokov gor k maši, v tednu in v nedeljo, da sem odkril to molitveno ozračje ljudi, ki molijo 20 minut ali še več pred mašo, v devetdnevnici pa še več in zato je bilo zame to veliko znamenje upanja, da se bo milost teh molitev razširila po drugače dokaj hladni župniji, ki je sicer predmestna koprska župnija in zato potem tudi toliko boljše predstavim res eno skupino, ki se je raztegnila v Karmelsko povezavo z vsemi Karmelskimi samostani in bratovščinami po svetu in se s tem ustvarilo eno dragoceno ozadje za globlje duhovno življenje, predvsem pa za spreobrnjenje. No, in tretja postaja, ki smo jo pa mi vpeljali ob prihodu, je morda prav če Kristina reče dve besedi.

Jaz sem bila zelo hvaležna Bogu, da sem res dobila to skupino in kot sem bila naučena, da smo se tudi v drugih župnijah dobivali skupaj enkrat na mesec, da smo poglabljali eno Besedo iz Svetega pisma, ki se imenuje Beseda Življenja. In tako smo z župnikom videli skupaj, da bi bilo zelo lepo in smo tudi čutili, da bi tudi mi začeli s to skupino Besede Življenja, ki si pomagamo, da lažje živimo in ko doživimo doživetje lahko skupaj povemo in za mene je to eno veliko bogastvo, ker odkar sem odkrila to novost, takole bi rekla, od Cerkve, od Chiare Lubich, a ne, ki je Marijino delo to nadaljuje, mi je meni to zelo pomagalo v življenju in tudi vidimo sadove in marsikdo se prav zahvali Bogu prav za ta način življenja.

Župnija, ki toliko moli, prav gotovo je na poseben način blagoslovljena in v nadaljevanju našega pogovora bomo pa zdajle spregovorili o tem, kakšno je pa vaše bogoslužje.

Jaz bom potem že to dala h Karmelu ne.

O živem rožnem vencu…

Ja, lansko leto smo imele to čast, da nas je oče Franc peljal k sestram Karmeličankam v Soro na Gorenjskem. Zelo so nas navdušeno sprejele, smo se lepo pogovarjali z njimi in bilo je čudovito.

Vi pa ste hoteli dodati še nekaj o rožnem vencu, ne.

Ja, in obstaja…

…misijonu.

…po misijonu v Svetem Antonu ne, Svetem Antonu se je tudi ustanovil, ustanovila skupina živega rožnega venca, ki se moli za duhovne poklice.

Ja, in v to skupino smo vključeni tudi te, ki smo v bratovščini Karmelski.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Lepa prijazna fara si zasluži tudi lepo bogoslužje. Seveda pa si mora za to marsikdo prizadevati in v fari Sveti Anton si za to prizadevajo stari in mladi. Pa bi mogoče začeli kar z mladimi. Tukajle sta zdaj z nami Anja in Matej Jakomin, bratec in sestrica, ona ima 8 in bratec 10 let. Lepo pozdravljena.

Lep pozdrav.

Pozdrav.

No, kako vidva sodelujeta pri bogoslužju? Kaj počneta pravzaprav v cerkvi?

Jaz služim, ministriram in pomagam pri oltarju, kar je treba.

Jaz tudi.

Ti tudi. Kaj pa vam je najlepše v cerkvi? Zakaj najraje pridete?

Zato, ker imamo Jezusa radi.

Tudi zaradi tega, ker jih mi radi vidimo pri oltarju in tudi ljudje večkrat rečejo. Predvsem, ker prihajajo ob delovnikih, to kar je za Sveti Anton kar malo čudno, ni bilo te navade. Zdaj pa včasih kar velikokrat med tednom in ker sta brat in sestra drug drugega podpirata in sta res v veliko oporo in tudi v veliko, velik okras pri oltarju.

Ahm. Malo več o tem, kako pa pri vas poteka bogoslužje, za kaj vse si prizadevate, kdo vse se pri tem trudi, nam bo povedal pa gospod Miloš.

Ja, jaz sem v Svetem Antonu že 15 let, najprej sem hodil bolj od zadaj v cerkev k maši in pomagal moliti rožni venec, ko je pa prišel oče Franc v Sveti Anton mi je malo bolj približal oltarju in me zaprosil za pomoč pri služenju. S tem smo dobili še nove ministrante in ko slučajno ob delavnikih ni, z zadovoljstvom jih jaz zamenjam in v njihovem imenu služim Bogu.

Presenetljivo za župnijo Svetega Antona je to, da v obnovljenem zvoniku zvonijo trije zelo lepi zvonovi, s katerimi zna dobro ravnati Iztok Turk. Posebej zazvenijo ti zvonovi ob pogostih pogrebih, ki so moram reči novo presenečenje v tej župniji, ker zberejo zelo veliko število ljudi, bodisi na pokopališču, bodisi pri redni pogrebni maši.

Lepo pa je seveda, če se pri maši tudi poje, in gospa Vilma, Vi mi boste povedali nekaj o vašem zboru.

No, kaj bi Vam rekla? Naš zbor je bi se reklo že zelo star. Oziroma ustanovljen je bil leta 45, takrat je naš duhovnik Dušan Jakumin prvi začel s tem, je zbral mladino, 40 fantov in deklet in jih navdušil za petje lepe slovenske pesmi. Kasneje je zbor vodil domač organist gospod Milko Delasavia, Po njegovi smrti leta 91 je zbor vodila gospa Ivanka Rijavec iz sosednje župnije Bertoki, na orgle pa je začela igrati Elena Kadrečič in kasneje so se menjavali razni dirigenti, razni organisti. No, že od leta 2001 pa imamo organistko našo domačinko Natašo Bembič Saverin. Ob posebnih priložnostih pa nam pomagata dirigirati Elena Turk in Ingrid Kozlovič. Med leti, ko je bil gospod Primož Krečič pri nas, je zelo navdušil mladino in ustanovil mladinski pevski zbor, je bilo veliko veselje za nas in za njih. Zbirali so se štiri leta do njegovega odhoda, potem pa je zbor počasi propadel, med naše vrste bolj malo jih je prišlo, v glavnem t'le smo srednja generacija, najstarejši je 80, najmlajši 25. Trenutno nas je v zboru enih 15 pevcev, sodelujemo vsako nedeljo pri sveti maši. Poleg tega pojemo ob različnih prilikah. Kakšnih pogrebih, porokah. Sodelujemo s sosednjimi župnijami pri raznih večjih prireditvah kot združeni pevski zbori z župnijo Predloko, Bertoki. Gremo zdaj že vsako leto na praznik Marijinega Vnebovzetja na Vzroček, z velikim veseljem se pripravljamo in sodelujemo kot združeni zbori, v Črni Kal zdaj po novem na praznik svetega Valentina, na Karmenco se še posebej pripravljamo, povabimo še ostale pevce, da malo ojačamo, da je bogoslužje lepše, v glavnem se trudimo po svojih zmožnostih, no, kolikor pač zmoremo in znamo, v glavnem: radi pojemo, k maši radi prihajamo, se imamo radi.

Njihovo petje prebija gor strop in se razliva do nebes. Prav ikona tega pevskega zbora je pa pred nekaj tedni, to je Marčelo Fikon dokazal, da je pevski zbor res star 63 let, ker je on začel s tem pevskim zborom in mu je škof dal posebno priznanje in upam, da ni edini, ker so še drugi toliko starejši. Torej ta pevski zbor res pomeni v dušo, v cerkvi eno velikansko oporo, ne samo s slovesnostjo in z zbranostjo, ampak tudi ker znajo prisluhniti spodnjim masam ljudi in jih večkrat potegniti v ljudsko petje.

(pesem)

Kaj vse se v Svetem Antonu dogaja, kaj vse tam ljudje počnejo?

Mnogi sodelujejo tudi kot bralci, pri Karitas, pri drugih gospodarskih zadevah, koliko, bi moral kar imena, imena, imena, ker tam se res zaradi teh posebnih prilik to delo, ne vem, pri vzdrževanju župnišča, cerkve, okolice, pri organizacij procesij in podobno je moška ekipa zelo močna in zato so nekateri ki bi bili res vredni, da bi bili tukaj in da bi povedali svoje zgodbe, posebno družine Turk, potem mnoge druge, mnogi drugi, ki so res staroste, ne, na tem področju vsa povojna leta. Toliko morda kot ena povezava, tudi, za bralce pri nas ni nikoli problemov, kadar pridem maševat gor, je že vse organizirano, vsak ve kdo bo prebral berila, prošnje, ali vložke ali uvode v mašo in podobno in tukaj gotovo je imela Modra pred Miloše eno izjemno vlogo, ker je bila kot glavna pri oltarju in to delo si sedaj malo delita v cerkvi, tako, da je zame, ki spovedujem v Bertokih pri dveh mašah in  pridem gor v tako urejeno in pripravljeno bogoslužje, zares možno, da veliko lažje, sproščeno in bolj svobodno spregovorim Božjo Besedo tako v branje skupnosti.

Kako pa je v župniji poskrbljeno za otroke in mladino? Mogoče malo še o katehezi in o ostalih dogodkih, ki so namenjen prav njim, takšnim kot sta Anja in Matej

No, tukaj bi mogle biti sedaj katehistinje Neva Kozlovič, Oriana Turk, ki je tudi učila nekaj let verouk in sedaj novo poročena Katarina Švab, ki ji čestitamo ob prvem otroku, ki ga je sedaj pred kratkih dobila. Oni, potem gospod Marjan Jakopič, ki prevzema predvsem višje razrede, tako da jaz bolj malo dirigiram kot starosta to ubrano in uglašeno katehetsko skupino, ker se tudi še precejšnje število otrok iz Bertoške župnije rajši udeležuje verouka pri Svetem Antonu, tako da je polovica, približno okrog 100 otrok pri Svetem Antonu in okrog 100 otrok v Bertokih. Kar že številnemu katehetskemu zboru sta se letos pridružila še dva gosta: Ana Valič iz Portoroža in pa Željko Lojze iz Bertokov, zaradi tega, ker smo želeli imeti ves verouk v enem dnevu v tednu, zato da se otroci med seboj tudi lažje srečujejo in da se starši med seboj pogovorijo medtem ko so njihovi otroci pri verouku. To je gotovo ena pomembna stvar. Manjka pa gotovo delo z mladimi. To je tukaj v Istri velik problem in tudi tukaj pri nas se dogovarjamo, molimo, skušamo v majhnih skupinicah se pogajat o možnosti bolj temeljitega vključevanja v eno bolj trajno skupino mladih.

Zdaj bi pa mogoče še vidva sama malo povedala, kako je to pri verouku. Anja, ti hodiš v kateri razred?

V drugi.

Drugi. Kdaj boš šla pa k obhajilu?

Čez eno leto.

Čez eno leto. Se že veseliš?

Ahm.

Kako pa je pri verouku? Koliko vas je? Kaj počnete?

Tam 12 nas je.                                                                                           

Ahm. O čem pa ste se letos učili?

O stvareh kdaj so ti prazniki in to.

Ahm. Zdaj boš pa še ti Matej malo povedal. Ti si pa že višji razred. Četrti verjetno?

Končal.

Končal si četrtega.

Kaj ste pa vi počeli pri verouku?

Mi smo se po, nam je katehistinja povedala različne zgodbe in smo se pogovarjali, potem smo imeli kvize, takšne in tako smo imeli.

Sta rada hodila k verouku?

Ahm. Ja.

No, zdajle je pa že čas, da spregovorimo o Karitas. Med začetniki Karitas v Svetem Antonu je gotovo gospa Marija Cunja, ki je zdajle tule med nami. Gospa Marija, lep pozdrav in morda nekaj spominov iz tistih prvih časov.

Enako, lep pozdrav tudi Vam…

Kako ste začeli?

… in vsem poslušalcem. Začelo se je takoj 91-ega leta, ko smo postali samostojna Slovenija, ko smo dobili svojo državo in takrat je tu gospod oziroma oče Jože Ličen ustanovil to Karitas,. Nas je povabil, so bile volitve. No, sem tudi jaz bila izvoljena, izvoljenih nas je bilo šest, ampak ostali sva do danes samo še dve delovne.

Od tistih prvih?

Od tistih prvih.

To je poleg Vas še?

Je še Berta Muženič, ampak je tudi ona zdaj v bolniški.

In kako ste se lotili dela?

Zelo lepo. Zelo lepo smo takrat sodelovali. Takrat jih je bilo še nekaj, tiste začetnice so še en čas vztrajale potem pa je počasi tole ponehalo. Midve pa sva vzdržali, zdaj včasih je pomagala tudi Modra, priskočila na pomoč za kam prepeljat, jaz nimam vozila, ne vozim, tako da rabim prevoznika. Ali je Modra Turk ali je Miloš. Miloš zelo veliko gre, nam pomaga, prispeva k temu, razvozi, ker imamo tudi obiske. Obiskujemo starejše, po domovih, tudi do 18 smo jih imele, ki smo za praznik jih obiskale doma in v bolnici in v domu na Markovcu in v Izoli, naše farane, ki so dol.

Ahm. To se pravi, da je pravzaprav danes še dosti, sicer je marsikdo potreben tudi materialne pomoči, ampak še veliko bolj pa pravzaprav te pozornosti, te bližine. Kako Vi to doživljate, gospod Miloš?

Ja, mi imamo, dobimo enkrat, dvakrat na leto pomoč, evropsko pomoč. Imamo ostarele in letos za Veliko noč smo obiskali in voščilnico nesli kar 72 družinam, ostarelim in tem bolanim. Obiskali smo tudi po domovih.

Vaše vaščane?

Ja. Je zelo zanimivo tudi ko prideš v dom upokojencev, kot tudi ne iz naše župnije, ko so v isti sobi in ti ponuja tisto trosečo roko in ko se pozdraviš z njim, se začutiš eno Božjo moč, da ga potolažiš, da mu daš upanje in zaupanje v Jezusa, in tako, tako, jaz bi povabil še druge moške, čeprav so zelo aktivni pri Svetem Antonu, da bi se pridružili tudi Karitasu, ker bodo videli kako je to bogata daritev.

Če je v župniji veliko starejših, mogoče takih, ki težko pridejo k sveti maši, ali morda organizirate tudi kakšno pomoč pri tem, vsaj včasih?

No, to bi morda jaz par besed povedal. Gotovo, mi imamo letno srečanje za ostarele in takrat se zelo potrudijo, da pride čim večje število, tako da je celo čez 20 maziljenih, potrem pa na Brezje gre vsako leto poseben avtobus ostarelih, letos je bilo 52 iz Bertokov in Svetega Antona, ampak najlepše je tisto, kar sem pri svetem Antonu doživel je bilo to, ko mi je Marija pri svojih, ne vem: Koliko jih je? 85, Marija?

85.

Ja, Ko mi je prišla prišepetat: 'Veš kaj, tam se nekaj lomi v tisti družini, ta zakon ne vem, je v nevarnosti, dajmo kaj molit, dajmo kaj naredit zanje.' To se mi je zdelo najlepše, kar lahko Karitas posreduje in da se ohranjajo trdne te naše družine. Potem pa pride ena ali druga po maši pa pravi: 'Veste kaj, ja lepo da obiskujete teh 18, 19 bolnikov vsak prvi petek in jim prinesete obhajilo, ampak tam je še eden, kam je še eden, kaj je še ena.' Tako da se je zdaj to število že dvignilo na enih 22, ki jih skušamo obiskat vsak mesec in se to pravzaprav duhovna Karitas povezuje tudi s to materialno in to gradi vezi edinosti tudi med nami, ki delamo in tistimi, ki ne morejo. Potem pa da ne rečem tisti, ki so na posteljah negibni, nepokretni in morda že 20 let in pravijo: 'Vse te moje trpljenje, molitve darujem za ljudi po župniji, ne. To so trenutki neverjetnega duhovnega naboja tudi zame osebno.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Potem pa to, kar je omenil Miloš, ne. Ti možje, to je ena cela taka skupina, ki se ukvarja gotovo bolj z gospodarskimi stvarmi, to je: Jože, Štefan, Galerino, potem Marko et compani se reče, ne, zmeraj je tudi po maši, pred cerkvijo ali pa že pred mašo, potem pa tudi na kakšni kavici v gostilni, ampak, kar naenkrat jih vidiš pred cerkvijo. Se lotijo tega ali onega dela v župnišču. Mnoge stvari za katere jaz nisem niti vedel, da obstajajo, sem videl kako so povezani med seboj v teh skupnih akcijah, ki se potem oblikujejo tudi v ene take trenutke postrežbe po praznikih, po maši in po praznovanju in podobno. Vse to so gotovo elementi Karitas in so izraženi na različne načine, tudi na gospodarskem področju. No in vse to je tudi pomagamo, da smo v teh letih marsikaj uredili: okolico, dvorišče, potem drugo parcelo, mlake in podobno, s pomočjo teh ljudi in vse to daje en občutek, da Cerkev ni izumrla, da se župnija tudi na tem področju nekaj drži pokonci in da želi še bolj pokazat ta svoj obraz, ne samo duhovno, ne samo vzgojno in katehetsko, ampak tudi v držanju okolice v enem lepem skladju, da postanejo vzorec tudi za druge družine, ki se trudijo, da bi tudi s to zunanjo lepoto svojih hiš in okolja pričevali o lepoti Boga.

Marsikaj smo povedali. Marsikaj je ostalo tudi neizgovorjeno, tako kot zmeraj. Čas je pač prekratek, da bi lahko v njem vse zaobjeli. Hvala vsem, ki ste prišli v ta naš studio iz svetega Antona pričevat o življenju te vaše lepe župnije in veliko Božjega blagoslova tudi v prihodnjih dneh vam želim.

Jaz bi samo to še rekel. Iskrena hvala vsem tistim, ki bi mogli biti tukaj in bi vsak od njih znal povedat marsikaj lepega, trpkega, ampak tudi upanja polnega za jutrišnji dan.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske svete maše v Svetem Antonu kombinirajo z mašami v Bertokih. Maša v Svetem Antonu je ob devetih trideset, v Bertokih pa sta maši ob osmi in enajsti uri. Pri obeh mašah v Bertokih spoveduje gospod Franc Prelc, medtem ko pri maši v Svetem Antonu spoveduje Bertoški župnik gospod Jakopič. Med tednom so svete maše v Svetem Antonu ob ponedeljkih, torkih in petkih, in sicer ob osemnajsti uri. V Bertokih pa vsak dan ob devetnajsti uri tako da verniki lažje najdejo čas za udeležbo. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij so nam župnijo Sveti Anton predstavili župnik Franc Prelc in župljani Kristina Prelc, Anja in Matej Jakumin, Marija Cunja, Modra Turk, Silva Udovič, Vilma Križman in Miloš Klinec. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec. Za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Bojan Jurišič.

              ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.