ŽUPNIJA STRUNJAN

ŽUPNIJA STRUNJAN.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci, prisrčen pozdrav iz Strunjana. Tokrat se oglašamo prav iz župnijskega vrta, kjer je z mano župnik pater Niko Žvokelj, gospa Bruna Horvat, ki nam bo povedala nekaj o Karitas v Strunjanski župniji in gospa Mariza Žagar, tajnica župnijskega pastoralnega sveta. Lep pozdrav vsem trem.

Lep pozdrav tudi poslušalkam in poslušalcem radia Ognjišče.

Najprej vas prosim, da za naše poslušalce poveste nekaj o svoji župniji,o Strunjanu. Marsikdo Strunjan pozna, ker prihaja sem na dopust ali pa vsaj na kakšno poletno kopanje. Manj pa vedo o župniji. Morda niti ne vedo, da je Strunjan samostojna župnija. Pater, Vas prosim, da kar poveste nekaj o tem.

Ja, župnija Strunjan je mlada, po svojem imenu pa zelo starodavna. Umeščena je ob zalivu Svetega Duha, meji pa tudi na zaliv svetega Križa, ki ga pozna marsikdo v Sloveniji bolj pod izmišljenim imenom Mesečev zaliv. Mejimo pa na Piransko župnijo, potem Portoroško, Lucijsko in Izolsko. Samo naselje morda še edino v Sredozemlju, ki je tako raztepeno, kjer so hiše vsaka k sebi in ni pravega centra, tako je tudi od bivališč odmaknjena župnijska cerkev Marijinega prikazanja. Vse skupaj je pa tudi tam, kjer so se ljudje včasih preživljali, to je ob solinah in pa ob vali, tako rečejo pa drugemu delu doline, kjer so s pridom obdelovali in pridelovali znane strunjanske jagode in fižolete.

IZ FARNE KRONIKE.

Rekli pa ste, da je župnija sicer nova, pa vendarle pravzaprav z zelo bogato zgodovino. Mogoče bi zato za začetek kar takoj pogledali v farno kroniko. Zakaj pravzaprav tukaj v Strunjanu na griču čepi tale lepa cerkvica?

Zgodovina cerkve je zelo stara, saj je prvi zapis o cerkvici posvečeni Mariji že iz leta 1200, ko je bil na današnjem prostoru protokolarne vile Tartini benediktinski ženski samostan. Ta cerkvica je služila benediktinkam za zbiranje po delu pri molitvi. Potem so odšle benediktinke. Pozneje je cerkvica propadla, obnovila jo je Barkaca, zato je več kot pol stoletja nosila tudi to ime Barkaca. Tudi ta je propadla in v ruševinah te cerkvice se je 14. avgusta 1512, se je dvema stražarjema v vinogradu prikazala mati Božja. Po tistem je bil sklep piranske skupnosti, da cerkvico obnovi in ljudje so množično začeli prihajati. Vse do leta lahko rečemo sedaj 1961, ko postane ta romarska cerkev tudi župnija. Nastane pa seveda na ozemlju prejšnje Piranske župnije in pa en delček tudi Izolske, tako da je to res mlada župnija. Leta 1961.

To je verjetno po odločitvi škofa. Kakšni nagibi so ga vodili pri tem? Zakaj se je odločil, da Strunjanu podeli pač lastno župnijo?

Veliko ljudi se je želelo tukaj tudi prejet zakrament svetega krsta, poroke. Potem otroci so prihajali sem k verouku, ker 100 let na tem mestu delujemo frančiškani. Prej pred vojno do leta 55 italijanski frančiškani, iz province Trento. Od 55-ega leta naprej pa slovenska frančiškanska provinca, frančiškani iz Ljubljane. In najbrž je bil to eden od razlogov, ker je s tem tudi manj, bom rekel teh uradnih pisarij, vse urejuje domači župnik, sicer pa za vsako stvar je potrebno dobit dovoljenje, ali posebej, ali pa stalno, tako je predvidevanje.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA

Potem se pa sama župnija naprej razvijala tako da danes obsega približno 650 ljudi, katoličanov naj bi bilo po eni statistiki približni, okrog 450. Najbrž je tukaj mogoče dobro omenit tudi nedeljnike, teh naj bi bilo tam med 80 in 120, kjer je pa treba povedat, da to, če štejemo nedeljnike, je zelo težko reči: To so samo Strunjančani, farani. Zato ker mi moramo govoriti o oltarnem občestvu, kajti zelo močen obisk imamo iz zdravilišča Krke, to je skozi vse leto, posebej med tednom, seveda poleti pa zelo veliko turistov in kar je razveseljujoče mlade družine z otroci.

(pesem)

Pater Niko Žvokelj, povedali ste, da je Strunjan mlada župnija, ki ima pa kar močno oltarno občestvo in so ljudje med seboj precej povezani. To je najbrž v veliki meri tudi zasluga župnijskega pastoralnega sveta. Gospa Mariza Žagar, Vas bom prosila, ker ste tajnica tega župnijskega pastoralnega sveta, da nam malo poveste o delovanjem.

No, lep pozdrav vsem poslušalcem. Vsem poslušalcem en lep dober večer. Članica oziroma tajnica tega pastoralnega sveta sem dve leti. Župnijsko pastoralni svet ima 15 članov, 5 iz gospodarskega sveta in dva ključarja, Na naših srečanjih se zmenimo o delovanju, o urejanju okolice. No, še posebno v teh dneh 15. oziroma procesija 14. avgusta in praznik Marijinega Vnebovzetja 15. avgusta. Že dober mesec se pripravljamo na ta praznik, ki angažira vse nas člane, župljane in še ostale Strunjančane.

Prav v zvezi s tem praznikom in s procesijo, ki jo vsako leto pripravljate in to postaja že kar nekaka tradicija. Pater Niko, bi Vas prosila, da za naše poslušalce poveste malo več kaj bodo lahko doživeli tisti, ki bodo v teh dneh pri nas na morju. Kakšna je ta procesija? Kaj je pravzaprav dogaja?

No, zdaj res lahko že rečemo, da bo že tradicionalno, kajti to bo že četrto leto in stvari so kar utečene. 13. avgusta odpeljemo Marijin kip v Piransko cerkev svetega Jurija, kjer je češčenje do 14. avgusta ob petih popoldne, ko bo vodil procesijo koprski pomožni škof Jurij Bizjak. In ta procesija bo šla do pomola. V cerkvi svetega Jurija bodo udeleženci lahko dobili vstopnice za pot z barkami, potem pa procesija z barkami po dozdajšnjih izkušnjah je okrog 50 do 60 bark in 6 velikih. No in ta procesija pride v Strunjan od koder gremo potem do cerkve Marijinega prikazanja, kjer je tam sveta maša na prostem, po maši pa še procesija z lučkami do Strunjanskega kipa in molitev za pomorščake in ribiče. To je 14. avgusta. 15. avgusta začnemo z jutranjo mašo ob sedmih, ob 8 30 je v italijanskem jeziku, potem ob desetih, ob 11 30 je v hrvaškem jeziku in zaključek vseh slovesnosti je ob osemnajsti uri. To je višek praznovanja v naši župniji. Takrat ni strahu za obisk. Vse ostalo kot rečemo je pa redno življenje, in mogoče je za nas Strunjančane to redno duhovno življenje veliko bolj pomembno.

Zagotovo. Je pa po svoje tudi lepo, da je bilo to Marijino prikazanje ravno dan preden je kasneje postal 15. avgust praznik Marijinega Vnebovzetja in se to nekako tako lepo poveže. No, ampak ko smo že pri tem, da govorimo o župnijskem vsakdanu. Rekli ste, da so v župniji tudi mlade družine. Če so mlade družine je potem kar nekaj otrok. Pa bi morda zdaj se malo pogovorili o tem, kako poteka pri vas nauk. Kako se, kakšno je delo z mladimi?

Ja, nekaj je mladine. Lahko rečemo, da je v zadnjem času v porastu, recimo lansko leto smo imeli 7 krstov v Strunjanu domačih. To je bilo, to je kar dosežek. Drugače sama podoba je precej žalostna, kajti najbrž bodo zaprli tudi šolo, podružnično šolo v Strunjanu. Včasih smo se hecali, ko zaprejo šolo, potem ostane župniji samo pokopališče. Hvala Bogu mi pokopališča nimamo, tako da upajmo, da bo tudi ta šola čim dlje. Je pa seveda to zelo specifična župnija. Specifična župnija je, ker prvotnega prebivalstva, za katerega lahko rečemo, da je, da je bilo močno čustveno navezano na svojo cerkev Marijinega prikazanja, da to je v večini odšlo po drugi svetovni vojni. Vsi, ki so prihajali so pa to dejansko lahko sprejeli ali pa ne. Vemo pa v zgodovini, da v Strunjan niso ravno prihajali po tem ne vem kako pobožni ljudje, saj je tukaj bilo umeščeno od vseh prejšnjih politikov in vseh mogočnih raznih počitniških domov, da ne rečem ob nacionalizaciji samostana, so najprej postavili zapore v ta samostan in domačini stari se spominjajo, kako je bilo težko življenje. Tisti, ki so prihajali k maši in so jih potem zafrkavali povsod in se z njih norčevali, kamorkoli so šli. Tako da je marsikdo, marsikoga to oddaljilo od Cerkve. No, pozneje pa tako kot povsod, ljubi kruhek, delo od jutra do večera, vemo, da v takih krajih ob morju ljudje so zaposleni celodnevno, tako da, in ne samo celodnevno tudi celotedensko, tako da je precej to razbito družinsko življenje in pa seveda tudi potem samo versko življenje. Če bi rekel, da je idealno, bi najbrž lagal. Da se gotovo narediti veliko več, ampak to ni tako kot bi bili nekje navajeni stvar velikih korakov, ampak drobnih in ti drobni koraki so pomembni. In mislim, da je pa v župniji zelo veliko zelo dobrih ljudi in na tistih stoji vsa župnija.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospa Mariza, Vi ste mati veroučenca. Pa mogoče poveste svojo izkušnjo, kako ste to doživljali in kako je to doživljal Vaš otrok?

Tako. Moram reči, da moja dva otroka sta zdaj že kar velika, tako rečeno 18 pa 16 let, tako da sta dala mimo tudi birmo in te stvari, se pravi od krsta do birme sta bila v tej cerkvi in obiskovala verouk in še potem. No, moram reči pa kar rada sta hodila, sploh pa sin je imel lepo skupino. Kot je rekel pater Niko so obdobja ko je manj otrok ali pa več otrok. Spet zdaj je nekako manj teh otrok. No, leta 92, ko se je rodil naš Marko je bilo malo več in to se je poznalo tudi v tej veroučni skupini, ki je bila zelo bogata. So bili zelo delovni. Radi so hodili, radi so pomagali. In tudi mi starši teh veroukarjev smo potem imeli razna srečanja kot sami starši ali pa z njimi. In takrat je tudi bilo prvo srečanje staršev vseh veroukarjev. Od najmanjšega do največjega, od najmlajšega do najstarejšega in to srečanje je bilo v obliki piknika na enemu hribu, tudi bivši samostan, na Krogu pri Sečovljah, no to je bilo nekako povezano s koncem veroučnega leta in izmenjavali smo si takrat, takrat in tudi danes, ker je to vsako leto izkušnje, morda starejši smo nekako svetovali mlajšim kako in kaj, in se lepo imeli v družbi, pa razne igre in pomembno je bilo to, da smo bili skupaj kot družina oziroma kot družine.

Pater Niko je prej povedal, da je zdaj v župniji bilo letos že kar nekaj krstov in ko bodo ti, ki so zdaj še res majčkeni zrasli do šolskih klopi oziroma predšolskih klopi, pa mogoče bo še bolj živahno. No, ampak zdajle je tukaj z nami tudi gospa Bruna Horvat, ki nam bo pa nekaj povedala o tem, kako v župniji Strunjan deluje Karitas.

Pozdravljeni. Jaz sem kot članica župnijske Karitas Strunjan, ki je bila ustanovljena pred dvemi leti ko nas je ustanovil novi župnijski pastoralni svet. Delo te organizacije je precej zahtevno in odgovorno. Mi se, člani, in vsi ostali člani župnijskega pastoralnega sveta v pomoč in se zavedamo tega, zato poskušamo čim bolj sodelovati s tem, da člani župnijske Karitas pomagamo družinam, ki živijo v Strunjanu oziroma Strunjanske župnije tako da tudi staršem, otrokom, šoloobvezni otrokom priskočimo na pomoč, seveda ne vsem, le bolj potrebnih s kakšnim gotovinskim bonom za šolske potrebščine, kot s paketi, ki na posreduje evropska skupnost. No, pa da ne bi bilo to samo kot obveznosti, se udeležujemo tudi srečanja sodelavcev škofijske Karitas in se, smo povezani tudi s Kočevsko Karitas, tako da izmenjujemo mišljenja, izkušnje. No, da bi bilo pa to bolj še v lepšem za Strunjan je vsako leto organizirano tudi srečanje bolnih in ostarelih in se tudi tu poskušamo čim bolj približati tem obiskovalcem oziroma, ki pridejo na to srečanje.

(pesem)

Gospa Mariza, Vas bom pa prosila, da poveste nekaj o vernikih italijanske narodnosti, ki jih je v župniji Strunjan tudi kar precej.

Ja, tako, kot je prej omenil pater Niko, prvotni prebivalci so bili samo Italijani, tako rekoč Italijani, Italijani tu živeči. Prvi naj bi se preselili nekje z Beneško republiko, se pravi okoli leta 1400 italijansko govoreči oziroma v dialektu, narečju tem beneškem narečju. Povedala bi pa to, kar je pomembno, da tisti prebivalci so bili, kakor je povedal pater, zelo čustveno navezani in čutili veliko pripadnost do Marije. Ni bilo praznika, ni bilo Božiča ali pa krsta ali kakorkoli ali pa dela na njivi kjer se ni pogledalo mogoče gor na hrib, če so bili v dolini, pa se ji zahvaljevali, pa se pomolili. To z odhodom teh prvotnih pripadnikov smo začutili, da nekako, nekje sem prebrala, ko so prvotni prebivalci odšli, so iz teh mest odnesli tudi dušo. Morda za Strunjan ne bi tako rekla, ali sem optimist, ampak mislim da ne, da nas je še nekaj, ki ljubimo Strunjan, ljubimo to zemljo, ljubimo to morje, to nebo in ljubimo Marijo in tudi bivši prebivalci sedaj, ki živijo v Izoli ali v Piranu imajo na primer Izolani na Velikonočni ponedeljek srečanje, glih tako septembra pa Pirančani. In, sem bila že kdaj na kakšnem srečanju in pri sveti maši, kjer je zelo ganljiva in res čutimo eno res veliko ljubezen in pripadnost. No, mi nadaljujemo, seveda kar nas je malo, nadaljujemo z vso močjo, zahvaljujoč tudi patrom, ki nam pomagajo seveda, da je zjutraj ob osmih maša v italijanskem jeziku, kjer še vedno pojemo te stare pesmi, ko so še naše none ali pa pranone in po maši imamo tudi srečanje. Mlajše pripravimo kakšno pecivo ali morda zdaj poleti sladoled, starejše pa naj kaj pripovedujejo, kako je bilo v tistih časih. Ko smo že pri petju, mogoče še o tem, kdo vam pravzaprav pri mašah prepeva?

No, večinoma je ljudsko petje. Imamo dve organistki, eno Rožano, ki igra sedaj pri italijansko maši ob osmih in potem Ano Marijo, ki igra ob desetih. Dolgo časa je bila velika želja, da bi imeli tudi zbor. Žal to nikdar ni uspelo. Ko se srečuješ z ljudmi, ko prideš kje na kakšno fešto, se lepo poje, krasni glasovi, ampak da bi prišli do zbora nam nekako ne uspe. Uspelo pa nam je spravit skupaj nekaj otrok in v enem določenem času, mislim da je zdaj dve leti je štel otroški zbor pri nas 18 otrok. To je bilo izredno. So odlični pevci, ki se trudijo z organistko vred, seveda pa prav veliko od njih ne moreš zahtevat. Sicer in večinoma je pa ljudsko petje, razen za 14. avgust pri procesiji, potem pri maši pa zdaj od lanskega leta, tudi letos bo tako sodelujejo združeni zbori iz obale, kar je nekje poživitev tega romarskega dogodka. Sicer pa tako kot povsod na Božjepotnih cerkvah imajo ljudje zelo radi ljudsko petje, da lahko si dajo tudi s petjem vsi duška in na ta način molijo in častijo Boga in Marijo.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Cerkev je Božjepotna. Mogoče še nekaj besed o tem. Kdo vse poroma k vam?

No, romarji prihajajo iz okolice, lahko rečem, da je veliko teh ljudi, ki prihajajo tako občasno, recimo Izolani, potem Pirančani, Portorožani, Lucijčani, s Sečovelj, to je ta bližnja okolica. Zelo se veča v zadnjih desetih letih število obiskov iz Italije. Ne samo s Tržaškega, Tržiča, potom, letos so prišli recimo romarji iz Beluna, potem lansko leto je bil župnik z romarji iz ene župnije v okolici Gradeža. So navdušeni in ta glas gre okrog tako da lahko rečem iz tega dela severne Italije prihaja vedno več romarjev. Zanimivo je, da je bil v zadnjih letih tudi velik obisk iz Slovenije. Z drugih delov Slovenije, da so priromali v Strunjan in spoznavali tudi po drugačni plati to našo Istro. Mogoče edino kar je malo opešalo je pa odkar je meja s Hrvaško, državna meja, da se je zmanjšalo število ljudi iz Istre, ampak upajmo, da ob prihodu Hrvaške v Evropsko skupnost, da se bo to tudi nazaj oživilo, tako kot je bilo, saj je lahko rečemo, več kot polovica prebivalcev v Strunjanu Istrijanov, iz notranjosti Istre in so romali kot otroci sem, danes tukajšnji prebivalci in mislim, da še vedno kraju od koder so prišli govorijo tudi o Strunjanski Mariji.

Zdajle je sicer že avgust, počitnice so pravzaprav na višku, ampak ko se bo začelo šolsko leto bo Strunjan najbrž tudi letos spet sprejemal številne mlade, otroke, ki bodo prišli sem s prošnjo za uspešno šolsko in veroučno leto. Poleg tega pa ste letos v Strunjanu spomladi gostili tudi dekanijsko srečanje družin. Mogoče še kakšna beseda o tem.

Po mnenju prav vseh udeležencev, posebej župnikov, je bilo to res eno zelo lepo, zelo lepo srečanje ob letu družin na pobudo našega škofa Metoda je bilo to prvo srečanje družin iz teh dveh dekanij pa prav v Strunjanu. In odziv je bil čudovit. Samo srečanje zelo lepo in prepričan sem, da bo postalo tradicionalno. S tem ne mislim vedno v Strunjanu, ampak tudi v drugih treh Marijinih svetiščih v Istri. Najbrž takih podobnih srečanj bi bilo lahko še več, ki so namenjena določenim skupinam. To je bila ena od idej. Odlično se je obnesla in prepričan sem, da bo rodila tudi nove ideje in pa nove prihode ljudi, ki bodo čutili, da v Marijinem svetišču pridejo do tistega zavetja, ki ga potrebujejo v današnjem razburkanem življenju. In nenazadnje kot je razburkano morje je razburkano življenje in Strunjanska mati Božja se na to spozna.

(pesem)

Za taka in podobna srečanja ima Strunjan tudi prostorske možnosti. Dolgo časa je bila to samo lepa zunanja okolica in cerkev, ki je lahko sprejemala romarje, zdaj pa se počasi obeta, da boste dobili tudi malo več pokritega prostora. Se da tudi o tem kaj povedati?

No, to je pa vprašanje, kjer sem pa v odgovoru v veliki zadregi. Bila so upanja, pa jaz ne vem kdaj, kako. Res je ena stvar. Naj nihče nikdar ne razmišlja ali ne piše, ko že pišejo o vračanju samostana Strunjanu, da tudi župnija za svoje delo, za svoje poslanstvo prostore potrebuje. Ne govorim o propadanju zgodovinsko pomembnih votivnih podob, ker jih ni imeti kje shranjenih, na primer v primernem prostoru. Lansko leto, ko smo imeli misijon v župniji se je izkazalo v dogovoru z zavodom Elvira Vatovec, so nam posojali atrij, da ob prostoru lahko naredimo tudi več programov. Če tega ni, tega ne more bit. In tukaj imamo, do sedaj smo imeli letos 37 otrok, recimo sklicati vse starše, jih ne moreš nikjer drugje, če je slabo vreme, samo v cerkvi. Tako da to pomanjkanje prostora je, če bo Božja volja in se spremeni nacionalizacija v denacionalizacijo potem mislim, da bo s tem pastoralna in kulturna obogatitev naše župnije. Zaenkrat pa moram reči, po prvih znakih dobre volje današnjih lastnikov tega ni zaznati. Žal.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Preden smo začeli tale naš klepet, sem rekla, da imate lepo župnijo. Vi pa ste me popravili, da je najlepša. Prihajate iz drugih krajev, tukaj ste 4 leta, pa Vas zdaj vprašam: Ali se in na kak način in zakaj se Bogu zahvaljujete prav za to Strunjansko župnijo?

Bogu se vsak dan zahvalim najprej za življenje, drugo za ljudi h katerim sem poslan in nenazadnje vsak dan prosim za moje župljane tudi Boga, da tisto dobro, ki ga v sebi nosijo vsaj pustijo, dopustijo, da v njih spregovori in zažari. Tako da, najbrž to je tista najgloblja povezanost. Jaz sem večni optimist in za mano bo najbrž prišel spet nekdo, ki bo ravno tako optimist in lahko tukaj samo preizkušamo tiste prvotne Jezusove besede, ki so bile namenjene, ne milijonskim množicam, ampak mali čredi. In za to se pa človek trudi. Saj večinoma delamo za posameznika in vsak posameznik je velika dragocenost v Božjih očeh, kdo pa sem jaz, da ne bi bil tudi v mojih očeh.

Tako pater. Bi morda katera rada k temu kaj dodala? Kaj povedala?

Jaz bi pa lepo povabila vse poslušalce, da se nam pridružijo ob prazniku Marijinega Vnebovzetja in oziroma procesije najprej kot verniki in morda potem tudi kot turisti našega lepega kraja.

DOBRO JE VEDETI.

Svete maše v italijanskem jeziku so v Strunjanu ob nedeljah ob osmi uri. V slovenskem jeziku pa ob deseti uri. Tedenske svete maše pa so od prvega maja do prvega septembra ob dvajseti uri, septembra in aprila ob devetnajsti uri, od prvega oktobra do konca marca pa ob osemnajsti uri.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.