ŽUPNIJA SPODNJA IDRIJA

ŽUPNIJA SPODNJA IDRIJA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Spodnja Idrija, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Miro Marinič in njegove sodelavke in sodelavci. In sicer: Simona Goljak Kosmač, Aleksandra Žakelj, Marjan Rejc in Janez Kavčič. Lep pozdrav vsem.

Lep pozdrav.

Kar začnimo. Gospod Kavčič: prosila Vas bom, da predstavite ta vaš kraj, župnijo.

Ja, župnija Spodnja Idrija ima središče v sami Spodnji Idriji. To je pač kraj, ki leži v dolini Idrijce, približno štiri kilometre od znane živosrebrne Idrije. Spodnja Idrija je kraj, ki se je v zadnjih desetletjih zelo razširil, zelo povečal, kajti nekoč je to bila vas, ki je štela par sto ljudi, sedaj pa se je tu razvila v novejših obdobjih sodobna industrija. V zvezi s tem se je veliko ljudi preselilo. Oblikovale so se nove stanovanjske soseske. Skratka kraj že dobiva obrise nekakšnega mesta ali vsaj mesteca. No, seveda župnija zavzema ne le Spodnjo Idrijo, ampak tudi bližnjo okolico. To je hribovita okolica po kateri so raztresene mnoge domačije, ki so marsikdaj, zlasti v zimskem času težko dostopne. No seveda župnija zavzema sosednjo Kanomeljsko dolino, vse tja gori do Oblakovega vrha. Potem seže na Krniško planoto, se tudi dotika robov Vojskarske in Ledinske planote, skratka je kar razsežna. Sosedje naši so Idrija, potem recimo Ledine, Vojsko, Otalež, Jagršče, Šebrelje, bi pa posebej rad poudaril, da je naša župnija nekoč bila neprimerno večja kot je danes. Kajti nekoč je zavzemala tako rekoč celotno Idrijsko ozemlje, vključno z rudarsko Idrijo. Začetki naše župnije pravzaprav segajo daleč nazaj. Njene predhodnice bi našli že v visokem srednjem veku, tam nekje v dvanajstem stoletju, ko se prvič omenja Marijina kapela. Tam nekje od leta 1132 naprej, najbolj verjetno je letnica 1156, pa potem letnica 1192. Skratka v 12. stoletju, takrat je bila Spodnja Idrija še podružnica Šentviške gore, torej prafare na Šentviški gori, to je trajalo kakšnih 200 let. Potem v 14. stoletju smo bili podružnica cerkve svetega Jerneja v Cerknem. No, v 15. stoletju pa se je že oblikovala velika samostojna fara v Spodnji Idriji. No in ta spodnjeidrijska fara je potem kakih 250 let, torej do sredine 18. stoletja zajemala, kot sem že poudaril, rudarsko Idrijo pa sosednje kraje, recimo Vojsko, Gore nad Idrijo, pa Čekovnik nad Idrijo, še do leta 1930, pa recimo sosednjo Belo celo še do let po drugi svetovni vojni. Torej ta župnija je bila nekoč zelo velika. Ker je pa ta župnija oziroma fara tako starožitna, stara, se je ustalilo ime fara in običajno še zdaj vsi rečemo Spodnji Idriji fara in domačinom Pr'farci. No, zavetnik je pa od vsega začetka, pa naša zavetnica Devica Marija Vnebovzeta, po domače rečemo Marija na skalci, ker se ta župnijska cerkev dviga na skalnatem pomolu nad Spodnjo Idrijo. V zvezi z nastankom cerkvice so mnoge pripovedi. Recimo znana je legenda o tem, da naj bi tolminski grof, ki je hodil sem na lov na tem prostoru kar trikrat našel čudovito Marijino podobo, no in ko jo je tretjič našel se je odločil, da se tu postavi kapela. Potem je v zvezi z Marijo Vnebovzeto povezano čudežno ozdravljenje Urške Rasp, ki je bila članica znamenite rodbine Raspov, ki je v začetku 16. Stoletja igrala pomembno vlogo pri idrijskemu rudniku. Po ljudskem izročilu naj bi Marija Vnebovzeta celo pomagala domačinom pregnati Turke, ki so baje nekoč napadli kraj. No, sicer je pa Mariji Vnebovzeti v naši župnijski cerkvi posvečenih mnogo umetniških del. Recimo: kip Marije z Jezusom, ki je star kakih 300 let, potem velika oltarna slika Marije Vnebovzete, ki jo je naslikal znani slikar Jurij Tavčar po predlogi znamenitega beneškega slikarja Ticijana. Potem so tu mnoge kapelice v okolici, pa recimo najbolj imenitna je pa celotna fresko poslikava oboka župnijske cerkev, delo znamenitega Idrijčana Jožefa Mraka, ki je zelo poznan kot graditelj mogočnih klavž na Idrijci in Belci, sicer pa uveljavljen kartograf. No, od vsega začetka, daleč nazaj so tudi izročila o tem, da je naša cerkev bila znano romarsko središče, kamor so radi prihajali romarji od blizu in daleč. Farni praznik, 15. avgust, torej praznik Device Marije Vnebovzete je pa pri nas res zmeraj, vsako leto slovesno praznovan in je to, lahko rečem, pravo vseljudsko praznovanje.

Ima pa župnija Spodnja Idrija tudi podružnico, mogoče še par besed še o tem, gospod Kavčič. Torej naša podružnica je cerkvica svetega Florijana v Idrijskih Krnicah. To je na planoti, ki se razprostira med dolinama Kanomljice in Idrijce na povprečni višini okrog 900 do 1000 metrov. Krniška planota je pravzaprav že prej imela eno tako improvizirano cerkvico, zanimivo, v nekdanjem italijanskem taborišču najprej. No, to improvizirano cerkvico svetega Florijana je uredil nekdanji naš Spodnjeidrijski župnik, zaslužni monsignor, gospod Franc Rupnik pokojni. No, in od leta 68-ega naprej je ta zasilna cerkvica služila tako približno 35 let, na kar so se pa Krničani pogumno odločili, da bodo pristopili k novogradnji in so tole zasilno cerkvico pač porušili in namesto nje je tam po letu 2000 zrastla zelo lepa sodobna cerkvica svetega Florijana, ki jo je zasnoval Idrijski arhitekt Cveto Koder in je v tej stavbi zelo domiselno združil oblike iz preteklosti, torej neka izročila cerkvene arhitekture in jih povezal s sodobnimi oblikami. No, v tej cerkvici svetega Florijana na Idrijskih je pa tudi imenitni umetniški okras, namreč to so mozaiki, ki jih je izdelal naš znani umetnik, svetovno znani, pater Marko Ivan Rupnik. Torej mozaiki so izredno lepi. Zunaj ob vhodu v cerkvico je sveti Florijan, mozaik svetega Florijana. No, v prezbiteriju je pa razsežen mozaik, ki prikazuje na levi strani Marijine starše, torej svetega Joahima in sveto Ano, na desni strani pa je Marija z Jezusom. Celotno kompozicijo pa likovno in simbolno povezuje velik križ. Tako da je ta cerkvica na, torej v Idrijskih Krnicah res ogleda vredna in je pravi biser v tej Krniški pokrajini.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

No, v tej lepi, stari fari ste gospod Miro Marinič župnik že eno leto. V tem letu ste najbrž spoznali to svojo faro. Pa jo predstavite še nam.

Tako kot ste povedala sem res eno leto v tej župniji. In tukaj res neprestano odkrivam, kako je ta župnija ena najlepših, najboljših v naši koprski škofiji. Zakaj, ne? Kot prvo, ker je to moja prva župnija. Ker je ta župnija duhovno živa. Ker so ljudje osebno verni, pripravljeni za Boga in Cerkev tudi žrtvovati svoj čas in sredstva. Tudi to ker skrbijo za svojega duhovnika, ker mu vedno pomagajo in še bi lahko našteval. Župnija ima okrog 2600 ljudi, od tega 1900 katoličanov in k nedeljski sveti maši prihaja približno 300 ljudi. Veroučencev je okrog 150. Hvala Bogu v tem letu so mi pomagali štiri katehistinje. Pastoralno življenje je res zelo živo, tako da v naši župniji delujejo različne skupine. To so župnijski pastoralni, gospodarski svet, dva pevska zbora, mladinska skupina, zakonska, skupina bralcev, ministranti, krasilke in čistilke, skupina animatorjev, Karitas in molitvena skupina. V župniji pripravljamo tudi razna predavanja v postnem in adventnem času. Zanimivo je tudi to, da župljani zelo radi romajo. Eno romanje je organizirano v tujino. Letos na primer smo poromali kar v Sveto deželo. Na enodnevno romanje pa poromamo tukaj po Sloveniji. Všeč mi je tudi, da lepo sodelujemo s krajevno skupnostjo Spodnja Idrija in tudi z osnovno šolo.

(pesem)

Vaša župnija je po tistih dokumentiranih zapisih stara najmanj 850 let. Pred 4 leti ste torej imeli pravzaprav lep, velik praznik. Gospod Janez Kavčič, prosim pa Vas, da malo skupaj pokukamo še v farno kroniko, da bomo videli, kateri so tisti dogodki oziroma ljudje, ki so jo najbolj zaznamovali?

Ja, najstarejši pisni viri so seveda urbarijalni zapisi, ki segajo pri nas tam nekam v 14. stoletje, namreč najprej je naša Spodnja Idrija spadala pod Tolminsko in so podatki o njej zapisani v Tolminskem urbarju. Potem od leta 1607-ega naprej smo prišli pod Idrijsko deželnoknežje gospostvo in so dogodki pač tam notri zabeleženi. Zanimivo je recimo to, da se v 16. stoletju naša Spodnja Idrija v dokumentih imenuje Idrija s Sklabonika, kar bi pomenilo po domače Slovenska Idrija. Kajti rudarsko Idrijo so zaradi mnogih nemških priseljencev imenovali kar nemška Idrija ali pa Idrija Teutonika ali pa Idrija Tedeska. No, potem je zanimivo to, da se v 16. stoletju v Idriji zelo utrdi protestantska vera začasno, za nekaj desetletjih, medtem ko naša Spodnja Idrija vseskozi ostaja katoliška. Prvi gospod, ki je omenjen v Spodnji Idriji v virih je bil gospod Lovrenc leta 1418-ega. To je dokumentirano. Ali je on že bil župnik ali ne se prav še ne ve. Nedvomno sta pa potem konec 15. stoletja tukaj že v virih izpričana dva gospoda, in sicer župnik Jurij in kaplan Erazem. No, in takrat ko se začne rojevati rudarska Idrija v soseščini, odhaja recimo kaplan Erazem iz Spodnje Idrije v Idrijo vršit cerkvene obrede. V tem obdobju se tudi zelo že uveljavi romarski značaj naše cerkve. Zanimivo je pa potem recimo to, da znani Goriški nadškof Karel Mihael Attems, leta 1752-ega, torej sredi 18. stoletja sicer pri vizitaciji razglasi rudarsko Idrijo za samostojno župnijo, torej jo odcepi od naše fare, od Spodnje Idrije, vendar takrat ta Idrijska župnija obsega zgolj mesto, samo mesto, medtem ko vsa okolica še naprej ostaja dolgo časa pod faro Spodnja Idrija. No, skozi dolga obdobja se je v okolici naše cerkve zida kapelice, tako s Cerkljanske strani kot s Kanomeljske strani kot recimo z Idrijske ali pa Ledinske strani. In te kapelice so po navadi postavljali na mestih, kjer so prihajajoči romarji našo župnijsko cerkvico prvič opazili, zagledali in se ti strateški kraji po domače imenujejo 'Pokloni'. No, če bi še par besed o sami župnijski cerkvi. Prvotno je bil najbrž lesena, majhna, in je stala na prostoru današnjega prezbiterija približno. No, kasneje so jo pozidali, najprej gotski prezbiterij, zvonik na Preslico, leta 1674-ega pa je dobila stavba, torej baročno stavbno konstrukcijo, kakršna je v principu ohranjena do danes. Iz 17. stoletja je pod cerkvijo ohranjena tudi kripta, kamor so pokopavali spodnjeidrijske duhovnike in je bilo v razdobju od 17. do 19. stoletja v tej kripti pokopanih skupno kar 19 duhovnikov. Najbolj pomemben umetniški okras v tej cerkvi, torej freske je pa izdelal kot rečeno znameniti Idrijčan Jožef Mrak v letih 1762 do 1766. Že nekaj časa se pripravljamo, da bi v spomin na tega umetnika, mojstra izdali monografijo, in če bo prav bo približno v enem letu ta knjiga tudi ugledala beli dan. No, naša župnijska cerkev je v zadnjih obdobjih doživela več prenov, tako na znotraj kot na zunaj hvala Bogu. Stopnišče, ki ga jaz imenujem kar spodnjeidrijske propileje, ki se tako lepo dviga iz središča vasi do cerkve. Stopnišče je bilo urejeno ob koncu 19. stoletja, je pa bilo v zadnjem času tudi zelo lepo preurejeno, prenovljeno. Naša cerkev je prava dominanta, kajti njen zvonik se dviga visoko, 41 metrov in je videl daleč naokrog.

IZ FARNE KRONIKE.

No, mogoče še nekaj besed o osebnostih iz naše župnije. Teh osebnosti veste je pa zelo veliko in bi rabili kar posebno oddajo, če bi jih hoteli vse naštet. Jaz jih bom pač omenil nekaj. Recimo župnik Janez Burateli se je v 18. stoletju zelo zavzemal za razvoj župnije, za njeno avtonomijo, župnik Janez Juvan je tam okrog leta 1900 dobil za svoje zasluge celo zlati križec s krono. No, po drugi svetovni vojni je pa posebno se odlikoval monsignor Franc Rupnik, ki je v Spodnji Idriji služboval četrt stoletja, posvečeval kulturno življenje, bil zgodovinar, gojil stike z zamejci, bil strokovnjak za uglaševanje zvonov, skrbel za obnovo sakralnih objektov v Posočju po potresu in poskrbel za restavriranje teh fresk Jožefa Mraka, tistih, ki sem jih že omenil. Iz Spodnje Idrije je izšlo tudi nekaj duhovnikov, mislim zaslužnih duhovnikov. Recimo Janez Majnik je bil zaslužen sadjar, ki je pripravljal idrijske dijake za študij na gimnazijah v Gorici in v Ljubljani. Potem recimo Frančišek Svetličič, pesnik, znani pesnik nekdanjih Blaivaizovih novic. Potem recimo Josip Velikanje, tako imenovani Hajduški pop, ki je 40 let ali še nekaj več služboval v Istri in tam pospeševal kulturno življenje. Potem recimo Slavko Podobnik, ki je bil nazadnje rektor v Malem semenišču v Vipavi. Najpomembnejši med vsemi duhovniki, ki so izšli iz našega kraja je pa nedvomno bil doktor Anton Kacin, doktor Anton Kacin, ki je bil znani profesor, urednik, zgodovinar, organizator Slovenskega šolstva pod Italijo. 30 let voditelj Goriške Mohorjeve družbe, pisec učbenikov in tako naprej. No, sicer je pa iz našega kraja še mnogih znanih osebnosti, recimo pisatelj doktor Jože Felc, a ne, ki je doslej izdal že 15 obsežnih literarnih del. Potem imamo tukaj umetnike, recimo Lucijan Bratuž, akademski slikar, mojster kaligrafije, profesor na Ljubljanski fakulteti, ki je na akademiji za likovno umetnost. Potem recimo dobitnik letošnje nagrade Prešernovega sklada skladatelj Aldo Kumer in tako naprej. Potem je pa še mnogo gospodarstvenikov, ki jih imensko ne bom našteval. Imamo recimo na inštitutu Jožefa Stefana doktorja fizike iz Spodnje Idrije, ne. Iz naših krajev je tudi minister, pa še marsikaj.

(pesem)

Župnija s takšno tradicijo kot je Spodnja Idrija je gotovo živa tudi še danes. Pa bom vprašala najprej člana župnijskega gospodarskega oziroma župnijskega pastoralnega sveta  gospoda Marjana Rejca, da nam pove o tem, kako se trudite, da bi ta župnija ostala v dobri kondiciji.

Gospodarski svet Spodnja Idrija sestavlja 6 članov, ki nas zanima predvsem gospodarski pogled na dogajanje v naši župniji. Skrbimo predvsem za prepoznavanje materialnih potreb na področju cerkvene 850 letne dediščine župnijske cerkve Marije na Skalci, podružnične cerkve na Krnicah in župnijskem domu. V mandatih zadnjih treh župnikov smo bili zelo dejavni in dodobra obnovili te objekte, s tem, da smo obnovili fasado in kritino na cerkvi. Vgradili ogrevanje v cerkvi, kar pripomore k lepšemu počutju v zimskem času, obnovili kapelico in kuhinjo v župnijskem domu. Pravkar pa urejamo tudi cerkveno knjižnico. Ponosni smo tudi na urejeno podružnično cerkvico svetega Florijana v Idrijskih Krnicah. Svoje delo opravljamo predvsem z veseljem zato, ker se župljani radi odzivajo na naše pobude za reševanje gospodarskih potreb. Pri našem delu pa nas podpira tudi lokalno gospodarsko okolje in krajevna skupnost.

No, kako pa deluje pastoralni svet?

Župnijski pastoralni svet, čigar član sem, sestavlja 16 članov, ki prihajamo iz različnih družbenih in delovnih sredin Spodnje Idrije in Krnic, kar pripomore k pestrosti ustvarjanja. Župnijski pastoralni svet smatramo kot župnikovo glavno delovno in posvetovalno telo. Pri tem se nam zdi pomembna vključenost predstavnikov več generacij, kontinuiteto našega dela pa ob menjavi mandata našega ŽPS zagotavljamo tako, da v novem svetu ostane tudi nekaj članov starega ŽPS. Naše poslanstvo vidimo v načrtovanju pastoralnega dela skupaj z župnikom in sodelavci ter v iskanju odgovorov na pastoralne probleme, ki se pojavijo v župniji. Naša vizija je postati učinkovit svet za prepoznavanje duhovnih potreb v župniji in širiti krog sodelavcev. V župniji imamo molitveno, zakonsko, mladinsko skupino, pa tudi še kakšno drugo. Pohvalimo pa se lahko tudi s prvo skupino sosedov v soseski Postota, ki se zbirajo ob molitvi ob različnih priložnostih, vsako leto pa ob Veliki noči pripravijo tudi veliko butaro, ki potem krasi našo lepo župnijsko cerkev. Vizija našega delovanja je tudi iskanje novi poti, kako kristjane iz obrobja pritegniti bliže k Jezusu. V našem ŽPS imamo naslednje skupine: oznanjevanje, ki obsega pripravo kateheze, skupina za bogoslužje, ki skrbi za lepoto bogoslužja in skupina za dobrodelnost, ki organizira srečanje z ostarelimi.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Ja, kot nam je povedal gospod Marjan v župniji Spodnja Idrija deluje kar precej skupin. Pa bi se mogoče o njih posebej spregovorili. Gospa Simona Goljak Kosmač, Vi nam boste najprej povedali nekaj o mladih.

Mladi se dobivajo vsak petek po sveti maši, njihov vodja je gospod župnik. Mladi se vključujejo v župnijo v smislu sodelovanja pri nedeljskih in prazničnih mašah. Že pred tremi leti, pod takratnim župnikom, smo se začeli mladi zbirati z namenom, da bi v naši župniji pripravili oratorij. Na začetku je bilo kar malo zadržkov, saj nismo vedeli, kaj nas čaka. Vsakokrat ko smo se bodoči animatorji zbirali, bolj smo bili odločeni, da bomo projekt oratorij tudi izpeljali. Letos tako že tretjič pripravljamo oratorij. Vsako leto ga izvedemo zadnji teden v avgustu. Število animatorjev se giblje okoli 20, sestavlja dekleta in fante od 15 leta dalje. Dobivamo se približno enkrat mesečno v domačem župnišču, kjer se že od zgodnje pomladi pripravljamo na avgustovski oratorij, proti koncu pa večkrat. Dosedanje izkušnje nas prepričujejo, da smo na pravi poti, saj se je na oratorij do sedaj prijavilo preko 80 otrok. Da pa ne bi čakali eno leto do naslednjega oratorija, smo v decembru pripravili enodnevni adventni oratorijski dan, kjer smo izdelovali adventne venčke in vizitke. Na prvo adventno nedeljo pa smo te izdelke prodali in denar namenili domači družini v stiski. Za materinski dan smo izdelovali tudi rožice iz krep papirja, pred polnočnico pa pripravili kratko igrico. Na začetku počitnic pa vsako leto spremljamo skupino, ki jo sestavljajo ministrantje in otroški pevski zbor, tudi na počitnicah v Izoli. Tako cel teden preživimo v prijetnem druženju, zabavi in molitvi. Ker se moramo pa tudi malo izobraziti, se udeležimo tudi priprave na oratorij v Vipavi, kjer se tudi srečamo z drugimi animatorji in si medsebojno izmenjujemo mnenja in izkušnje. V teh letih smo postali že pravi prijatelji, tako da se družimo tudi, ko nismo zaposleni s pripravami na oratorij.

V župniji pa delujejo tudi molitvene skupine, in Vas gospa Aleksandra Žakelj bom prosila, da poveste nekaj o tem molitvenem dogajanju.

Molitvena skupina v naši župniji se je oblikovala pred leti na župnikovo pobudo. Dogovorili so se, da se bodo zbirali na tisti dan, ko v župniji ni svete maše v župnijski kapeli in molili. Molitvena skupina moli rožni venec, potem molijo litanije in še razne druge molitve. Molijo tudi rožni venec pred vsako sveto mašo. Vsi, ki so člani te molitvene skupine močno upajo, da ta molitev prinaša blagoslov za celo župnijo in da rodi vidne in nevidne sadove. Poleg tega je nekaj članic te molitvene skupine vključenih tudi v živi rožni venec, ki vključuje predvsem molitev za nove duhovne poklice in za svetost in stanovitnost duhovnikov.

Obstaja pa tudi zakonska skupina, gospa Simona.

Tudi v naši župniji je že par let nazaj dozorela ideja, da bi ustanovili zakonsko skupino. Ko je prejšnji župnik določil datum prvega informativnega srečanja je bilo vsaj pri večini parov vsaj nekaj dvomov, ali je stopiti na to pot, ali bo to le še ena dodatna obveznost. Zbralo se nas je kar nekaj parov. Sedaj skupina sestavlja 7 parov. Nekateri prihajajo tudi iz drugih župnij, kjer nimajo zakonske skupine. Srečujemo se ob sobotnih večerih enkrat mesečno v župnišču. Duhovni vodja nam je domači župnik. Vsako srečanje začnemo z molitvijo s katero se izročimo v njegove roke in se povežemo med seboj. Srečanje vsakič vodi drugi par. Njegova naloga je, da nam posreduje svetopisemski odlomek in temo za prihodnje srečanje. Vsak pove, kako ga je Božja Beseda nagovorila, kaj ob njej razmišljal, začutil, kakšna vprašanja so se mu porodila. Kako lahko Božjo Besedo poveže z vsakdanjem življenjem in življenjem v zakonu. Nazadnje za piko na i svoj komentar doda še gospod župnik. V drugem delu pa se pogovarjamo o življenjskih temah, si izmenjamo skrbi, mnenja, poglede, dvome in radost. Vsi pa ugotavljamo, da nas srečanja bogatijo. Tako spoznavamo, da s svojimi problemi, nazori, vrednotami sploh nismo tako drugačni, tako osamljeni. Tako lahko rečemo, da pri skupini dobimo moč, kako držo kristjana izražati in zagovarjati tudi v vsakdanjem življenju. Ob koncu se Bogu zahvalimo za lep večer in prejmemo blagoslov. Radi smo skupaj in navadno se še zadržimo ob prijetnem sproščenem klepetu, se pošalimo in se na zdrav način razvedrimo. Obiskovanje zakonske skupine je pravi blagoslov, velik dar in milost, ki jo v teh časih tako potrebujemo.

Mogoče je prav, da povemo še nekaj besed o tem, kdo skrbi vse za lepo bogoslužje v vaši župniji. Pa bi najprej dala besedo Vam, gospod Marjan.

V naši župniji se trudimo, da s sodelovanjem bogatimo bogoslužje na različne načine, ne le s petjem in branjem Božje Besede, temveč pripravljamo uvod v sveto mašo, oče naš, pozdrav miru, prošnje in zahvale. Mladi nas večkrat presenetijo s kakšno animacijo. Sodelujemo tudi pri pripravi procesij in drugih obredov v cerkvenem letu. S sodelovanjem pri bogoslužju ob nedeljah in praznikih imamo celoleten razpored skupin, ki so za določen dan na vrsti za sodelovanje. Te skupine so veroučenci, mladi, zakonci, starši, sodelavci Karitas, krasilke, ministranti pa tudi člani župnijskega pastoralnega sveta. K sodelovanju pri bogoslužju pa skušamo pritegniti čim več župljanov, saj verjamemo, da vsakdo na svoj način polepša bogoslužje, zato pa, zanj pa smo odgovorni vsi v župniji in ne samo župnik in mežnar. Tako spoznavamo, da je duhovnikovo delo veliko bolj stresno in zahtevno kot pa se včasih zdi opazovalcu iz cerkvene klopi. Sicer pa se tudi drugače trudimo in smo povabljeni, da premišljujemo dnevno Božjo Besedo, sploh v današnjih časih, ko je tako lepo, ker nam je s pomočjo interneta le ta še hitreje dosegljiva. A vendar, ko ni treba ničesar dati od sebe, se tudi lahko zgodi, da ostanemo plitvi, gre hitreje mimo nas. Hvaležni smo vsem, ki kakorkoli sodelujejo pri bogoslužju, kot že sama beseda pove, namen je, da služimo Gospodu in da slavimo Njegova dela. Najlepše pa je, da nas lepo bogoslužje notranje dviga, nas trdneje poveže z Bogom in zato postajamo notranje lepši.

(pesem)

Prav poseben pomen za lepo bogoslužje pa je seveda glasba in petje. O tem nam bo pa nekaj več povedala gospa Aleksandra.

No, kar se glasbe in petja tiče se mi zdi, da je fara ena taka solidno tipična slovenska župnija, to pomeni da iz okoliščin, ki jih imamo. Iz vseh talentov, ki jih premoremo zberemo skupaj vse tisto najlepše in najboljše, kar se v danem trenutku da narediti. Glavni nosilec vsega tega dogajanja je mešani pevski zbor, ki trenutno šteje okrog 25 članov. Ta pevski zbor prepeva predvsem literaturo slovenskih in tujih skladateljev, takih zborovskih skladateljev. Poje pri nedeljskih mašah, ima bolj intenzivne vaje za velike praznike cerkvenega leta, poseben izziv nam je seveda tudi Veliki šmaren. Sodelujemo predvsem pri bogoslužju kar pomeni da se kot posvetni zbor ne udejstvujemo, ker nam je zaenkrat sodelovanje in lepšanje bogoslužja povsem dovolj velik izziv. Sodelujemo pa redno vsako leto na revijah idrijsko in cerkljanske dekanije. Ta zbor vodim sama. Potem glavna organistka v naši fari je Tatjana Bončina, ona spremlja mešani pevski zbor in igra pri jutranjih mašah. Po potrebi vskoči tudi Milena Šinkovec, smo pa vsi zelo veseli in se že veselimo nadaljnjega sodelovanja z osnovnošolko Lano Vehar, ki se počasi tudi uvaja v orgelsko igro in spremljanje. No potem imamo otroški pevski zbor, ta zborček vodi Neža Hladnik. Število sodelujočih varira, v glavnem pa zajema osnovnošolske otroke. Zborček pa običajno na kitari spremlja Kristjan Likar. Potem moram omeniti še Sonjo Vehar in Majdo Kenda, ki pa se trudita z vodenjem ljudskega petja. Vsi skupaj smo zadovoljni, da lahko s svojimi talenti služimo Bogu in da služimo občestvu, si pa tako kot po marsikateri župniji želimo več mladih, da bi jih pritegnili v to dogajanje in tudi več moških glasov. Se trudimo na tem, tudi kaj naredimo, povabimo, nekaj nam bo mogla pripomoči pa tudi sveta Cecilija.

O tem, kako skrbite za dobrodelnost, kako deluje pri vas Karitas, nam bo pa nekaj povedala Simona.

V župniji deluje Karitas že enajsto leto. Ima 26 prostovoljk in prostovoljcev. Sodelavci prostovoljci se redno srečujemo vsak zadnji ponedeljek v mesecu. Naše delo temelji v vero do Boga in ljubezni do ljudi. Skušamo jim pomagati materialno z nasveti pa kratkimi obiski. Z dobrim delom si prizadevamo odkrivati stiske ljudi, ki so skrite in nevidne. Veliko skrb posvečamo starostnikom, invalidom in bolnim. Vsako leto na Binkoštno soboto za njihovo župnišče pripravimo srečanje s sveto mašo in kratkim razvedrilnim programom. Za božične in velikonočne praznike obiščemo in obdarimo 250 starejših in bolnih ljudi na domu in v domovih za ostarele. Obiskujemo jih tudi ob njihovih visokih jubilejih. Sodelujemo pa tudi z osnovno šolo Spodnja Idrija, Centrom za socialno delo v Idriji. Sodelavci Karitas redno skrbimo za izobraževanje in osebno rast. Obiskujemo predavanja, duhovne vaje in seminarje. Tudi na mesečnih srečanjih smo skupaj z župnikom pripravljali izobraževalne točke za dobro delo v Karitas.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Čas namenjen naši oddaji se počasi izteka. Seveda pa bomo pred zaključkom, tako kot po navadi spregovorili še o tem, zakaj vam je vaša župnija Spodnja Idrija tako zelo pri srcu.

Najprej bom dala besedo gospodu župniku Miru Mariniču.

Če je živo duhovno življenje v župniji, potem je živo tudi vse ostalo. Zato se moram res zahvaliti tem mojim predhodnikom. Vidi se, da je imela župnija res dobre duhovnike, ki so kazali in učili pravo pot k Bogu. Koliko sveti maš, koliko molitev in žrtev je bilo namenjenih prav za blagoslov naše župnije, za nove duhovne poklice, za spreobrnjene naših župljanov tega ne vemo. To ve samo Bog. Danes pa so vidni sadovi. Že to, da imamo bogoslovca Blaža v naši župniji, tako danes lahko jaz gradimo to občestvo, ki res stoji na dobrih temeljih in prav na tej skalci ne stoji le naša farna cerkev, ampak celotno naše farno občestvo. Meni se zdi bistveno, da se življenje župnije steka in napaja prav iz zakramentov in to župljani vedo in k temu tudi prihajajo. Verjamem pa tudi, da zakramenti nas povezujejo, nad vsem tem pa res bdi naša mati Marija.

Zakaj pa je župnija Spodnja Idrija pomembna za Vas gospa Simona Golja Kosmač?

Meni je predvsem to zelo všeč, ker je v naši župniji veliko skupin različnih in je vključenih v te skupine tudi veliko ljudi.

Isto vprašanje še za vas gospod Marjan Rejc.

V župnijski gospodarski svet sem se vključil predvsem zato, da lahko svoje izkušnje na drugih področjih predstavim tudi na področju cerkvene dediščine. Pri tem nam pomaga tudi lokalna skupnost, veseli pa smo, da se na naše delo odzivajo krajani, ki prepoznajo v našem delu tudi svoje želje in zahteve.

Gospa Aleksandra Žakelj.

No, jaz pa imam rada svojo župnijo zato ker moja in je moja že celo življenje in zaradi tega, ker mi pomeni tudi eno od poti do Boga in zaradi tega ker v njej lepo sodelujem z vsemi tistimi, ki se ukvarjajo s petjem in mi pri tem nudijo tudi neko zadoščenje prav v medsebojnih odnosih, ker če bi v naši župniji po glasbeni plati iskala samo nekih strokovnih zadovoljitev glasbenih zahtev, potem tega, samo tega tam sploh ne bi našla.

Gospod Janez Kavčič.

Ja, glejte, name vežejo na našo župnijo oziroma na našo faro bi rekel globoke, trdne, nerazdružljive vezi, ki segajo v moje najrosnejše otroštvo. Od nekdaj sem tu dobival duhovno hrano, ki mi še zdaj neizmerno veliko pomeni. Pa navsezadnje nikoli ne bom pozabil, kako smo nekoč, jaz sem bil doma daleč iz Spodnje Idrije v hribih, kako smo v zimskih nočeh hodili k polnočnici ob svitu bakel. Kako smo radi recimo hodili k vstajenjski maši za Veliko noč. Potem za vselej bom hvaležen nekdanjemu župniku monsignorju Francu Rupniku, ki mi je pravzaprav navdušil za zgodovino, za umetnost. Ob njem sem v naši cerkvi prvič slišal razlago naših fresk na župnijskem oboku in tako naprej. Pa mogoče navsezadnje še to: Od nekdaj rad prepevam in sem član raznih pevskih skupin. V sami Spodnji Idriji imamo oktet, moški oktet, ki deluje že več kot 40 let. No, in tudi naš oktet rad zapoje kakšno pesem v čast naši župniji oziroma naši zavetnici Mariji Vnebovzeti, no in eno od takih pesmi, ki smo jo pravzaprav sami zložili se glasi nekako takole:

Tu pri Fari gor na skalci,

bela cerkvica stoji,

nad vasjo kot dobra mati,

z roda v rod zvesto bedi.

Sonce zlato jo obseva

in Idrijca pod njo šumi,

kamor stopim koder hodim,

k Fari mi srce želi.

No, k tej vaši nebeški zavetnici na skalci se bomo zdajle pred koncem naše oddaje tudi priporočili.

Marija Vnebovzeta.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.