ŽUPNIJA VRTOJBA

ŽUPNIJA VRTOJBA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij bomo predstavili župnijo Vrtojba, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Anton Gleščič in njegovi sodelavci in sodelavka, in sicer: gospod Niko Miklavčič, gospa Martina Antonič Kogoj in gospod Pavel Černe. Z nami pa je tudi škofov vikar gospod Renato Podberšič. On sicer zdaj ne pripada tej župniji, je pa tam rojen in župniji ostaja zvest. Lep pozdrav vsem skupaj.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni.

Da bi izvedeli o tej vaši župniji, ki jo imate očitno tako zelo radi, čim več, je najbolje, da kar začnemo. Za predstavitev bom prosila kar gospoda Renata Podberšiča.

No, naša župnija Vrtojba je v bistvu razpotegnjena vas ob cesti Šempeter – Miren. Približno dva kilometra dolga. Na nadmorski višini 62 metrov. Griči so nekoliko več. En del se nahaja ob državni meji na Vrtojbenskem polju, en del je pa na Vrtojbensko – Biljenskih gričih. Skozi vas teče potok Vrtojbica, ki izvira v Stari gori in se primerno potem izliva v reko Vipavo. Naša župnija Vrtojba pa meni na naslednje župnije. Najbolj blizu ji je Šempeter pri Gorici, potem Bukovica, Bilje, Miren, to so vasi na slovenski strani. Na italijanski pa še slovenska nekdanja popolnoma vas Štandrež. 

Kdo pa je zavetnik župnije Vrtojba?

Ja, če gremo pogledati potem sedanji zavetnik je Srce Jezusovo, cerkev. V preteklosti sta bili dve vasi, ki se omenjata okoli 1200 in sta bila zavetnika v Gornji Vrtojbi sveti Jožef, v Dolnji Vrtojbi pa sveti Janez Krstnik. No, ti dve cerkvi sta bili med prvo svetovno vojno porušeni in po prvi svetovni vojni leta 1925 sedanja Srcu Jezusovemu, ki je obenem tudi tista, ki povezuje obe nekdanji vasi. Torej skozi vso zgodovino 700 let smo imeli dve vasi in prav ta cerkev jih je potem združila v eno. No, bi šel še malo na začetke naše župnije, če smem. To je: cerkveno smo spadali mi vedno dolga stoletja pod Solkan, ki je bila neke vrste prafara tam na Goriškem. Tudi Gorica, ki je sedaj v Italiji, je spadala pod to župnijo. Potem okrog leta 1430 se ta enotna župnija razdeli na več župnij in nastane tedanja župnija, tudi tedaj Šempeter in v okviru Šempetrske župnije dve podružnici Gornja in Dolnja Vrtojba. No, in potem, nekako pot proti samostojnosti župnijski je pa bila naslednja. Tam leta 1722 je jezuit Štefan Mozetič, ki je bil kaplan vojaške posadke na Goriškem gradu, ustanovil najprej kaplanijo, seveda ne še samostojno svetega Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi, potem pa prvi samostojni kaplan ali ekspozit je začel bivati v Gornji Vrtojbi leta 1832. Tri leta kasneje začel pisati samostojne matične knjige, krstne zlasti in seveda mrliške. In leta 1864 je, sta obe Vrtojbi postali vikariat, eden vikariat, ampak obe vasi, vedno odvisen od župnije Šempeter in potem seveda zadnji korak je bil narejen leta 1935, ko je Vrtojba postala samostojna župnija.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija Vrtojba ima torej kar bogato zgodovino. Kakšna pa je danes pa nam bo seveda povedal župnik gospod Anton Gleščič.

Ja. Naša župnija Vrtojba ima približno 2400 prebivalcev, vernikov to samo Bog ve. Nedeljnikov 250 do 300 vključno z nekaterimi, ki hodijo tudi v sosednje župnije: na Sveto goro in Mirenski grad, v Šempeter in tako dalje. Pastoralni utrip delovanja naše župnije, bi rekel tole. V poslanstvu župnije sodelujejo župnijsko pastoralni svet, 17 članov. Seje imamo petkrat na leto. Gospodarski svet, 13 članov. Seje imamo trikrat do štirikrat na leto. Katehetov imamo 8 oziroma 7. Ena je sedaj na porodniški. Štiri naši kateheti imajo končano katehetsko pastoralno šolo. Srečanja katehetov imamo šestkrat v šolskem letu. Srečanja staršev štirikrat. Letos je za verouk vpisanih samo 87 otrok. Seveda v poslanstvu župnije so prisotni še pevci, otroci, odrasli, bralci, enkratni delivci svetega obhajila, pritrkovalci, nekaj strežnikov in nenazadnje najbolj zvesta in v cerkvi vsak dan pri sveti maši aktivno sodelujoča molitvena skupina. Glede praznikov in običajev: kot povsod tudi pri nas poudarjamo pomen duhovne priprave na verske praznike, sveto spoved, sveto obhajilo, krščansko praznovanje praznika, kronano z dobrimi deli ljudem v stiski. Z več skupne molitve po družinah. V adventnem božičnem času kot marsikje otroci pripravijo adventne venčke, naj bi potem doma družine se zbirale k molitvi. Imamo prvoobhajance, družine naredijo jaslice v cerkvi. Potem imamo otroško polnočnico na sveti večer ob sedmih. Tisto je lepo obiskana. Pridejo tudi starši. Potem v božičnem času sledi mala in velika božičnica, to ko pojejo tukaj na Goriškem otroški zborčki, mladinski in odrasli božične pesmi. Velika božičnica je na Mirenske gradu, mala božičnica pa različno po župnijah. Imamo ob božiču tudi blagoslov otrok na praznik svete družine. Potem v mesecu decembru pade god svete Lucije 13. december, ko je pa dan posvetitve naše župnijske cerkve Jezusovega Srca, ki letos prav ima svojo obletnico 85 let od zgraditve in posvetitve. Župnija pa je stara 75 let. V postno velikonočnem času imamo eno posebno srečanje v Vrtojbi pri kapelici. Rečemo tam domačini 'Pil', in sicer vsako leto 18. marca ob enajsti uri, ker takrat je bilo leta 64 na isti dan veliko bombardiranje, tam letalski napad na Goriško letališče in je bilo okrog 150 mrtvih in čez 300 ranjenih. Zato se zbiramo ta, pride tudi nekaj mož iz Italije iz bližnjega kraja Vilesse. Kratki molitvi četrt ure, dvajset minut, potem pa malo družabnosti imamo. To se nadaljuje, daruje tudi sveto mašo za pokojne žrtve tega napada. Tam je torej prošnja molitev za mir. Pride velikonočni čas. Še prej imamo, torej začetek velikega tedna na Oljčno nedeljo. Pol kilometra iz župnijske cerkve, rečemo na placu se zberemo k blagoslovitvi oljk, potem je pa procesija v cerkev. Potem obredi kot je za oljčno nedeljo. Velika noč kot največji praznik. V glavnem je v cerkvi, če je primerno lepo vreme, gremo tudi okrog cerkve, ma zdaj že nekaj let nismo šli, ker pride teren lahko tudi moker. Pa imamo mini procesijo vstajenjsko po cerkvi. Pride srečanje bolnikov na binkoštni praznik. In takrat pri tisti sveti maši, kjer posebej karitativni delavci sodelujejo imamo tudi bolniško sveto maziljenje. Sledi potem družabnost pred cerkvijo. Na praznik svete Trojice še povabimo mlade družine k sodelovanju pri sveti maši in še enkrat blagoslov majhnih otrok. V mesecu juniju je pa naš glavni, torej naš župnijski praznik Jezusovega srca. Praznik cerkve in župnije. Navadno pride mašnik od drugod. Imamo procesijo okrog cerkve, če je primerno vreme s štirimi oltarji, sicer pa tudi z dvema ali pa čaščenje v cerkvi sami z ozirom na vreme. Neka posebnost v naši cerkvi je takrat se postavijo zastavice. To so take zastavice, na katerih so gor napisane litanije Jezusovega srca. Posamični vzklik. To je zelo neka posebnost za našo cerkev. Potem pritrkovalci poveselijo se z zvonovi in nas povabijo v cerkev in še sledi kaka druga družabnost. Čas med letom, tukaj bom poudaril romanja, ker je napisano. Moram priznati, da zadnja leta smo malo opešali, vendar posamezni naši verniki gredo na romanja tudi s kakšnimi drugimi skupinami od blizu in daleč. Sicer pa naši župljani. To je pa tudi treba poudariti radi romajo na Sveto goro družinsko tako. In potem imamo tudi nekaj mož iz Vrtojbe, ki že desetletja skrbijo gor za red na tej naših veliki Božji poti, Sveti gori. Češčenje oziroma molitev pred Najsvetejšim imamo na prvi četrtek, prvi petek in prvo nedeljo v mesecu. Večurno češčenje pa je v župniji zadnjo nedeljo v mesecu oktobru. Potem s krajevno skupnostjo in občino kaj večjega: ni napetosti, imamo kar dobre odnose. Občani in krajani sodelujejo požrtvovalno pri raznih skupnih akcijah in prireditvah.

(pesem)

Gospod Renato Podberšič, Vi ste velik ljubitelj in zato tudi poznavalec zgodovine vašega rojstnega kraja Vrtojbe, zato bom kar Vas prosila, da pokukate v farno kroniko in nam odkrijete tiste najpomembnejše ljudi in dogodke, ki so v njej zapisani.

No, zgodovina je vedno nekakšne korenine so v njej. In brez korenin drevesa ne moremo razumeti, tako da tudi za Vrtojbo velja to dejstvo, da nas nekatere stvari učijo , kaj je naša župnija še po tolikih stoletjih. Treba je reči, da za starejšo, najstarejšo zgodovino naše župnije in še prejšnjih vikariatov in podobno nimamo prav veliko gradiva preprosto zaradi tega, ker v 1. svetovni vojni je bilo župnišče in s njim vred tudi arhiv župnijski požgan in seveda so se stvari poizgubile. Ampak vseeno dve taki pomembni stvari bi iz naše pretekle zgodovine omenil kot pomembni. Zgodovina je dejstvo raznih bratovščin. Danes se nam zdi nekako tuja zadeva to, ampak bratovščine, ki so jih ustanavljali laični ljudje, ne duhovniki so imele pomembno vlogo. Recimo so skrbele za cerkvena popravila, zaradi tega so imela tudi nekaj premoženja, potem so prispevale za nove zvonove. In tudi denarno so pomagale ljudem v stiskah. Prva taka bratovščina je bila svetega Pavla v Dolnji Vrtojbi leta 1535 že. Potem bratovščina svetega Andreja prav tako v Dolnji Vrtojbi 11 let kasneje in svete Barbare, ki je potem se združila skupaj v bratovščino svetega Andreja. V Gornji Vrtojbi sta bili neznano kdaj, ampak tudi starejši bratovščini svetega Ota in prvi novi cerkvi svetega Jožefa potem je nastala tudi bratovščina svetega Jožefa. Skupaj sta se združili v bratovščino svetega Ota. Te bratovščine vemo, je tudi drugod ukinil avstrijski cesar Jožef drugi leta 1785, ampak recimo kot eno zanimivost je treba omeniti, da še danes obstajajo popisi lastnine, imetja teh bratovščin in tam je dragoceno tudi to za študij krajevne zgodovine, recimo noter so imena Ledinska, toponimi raznih njiv in predelov vasi, ki še danes jih tako imenujemo kot takrat. To se pravi, da je to res en velik vir informacij za našo starejšo zgodovino. To bi bil en tak pomemben dogodek v zgodovini naše župnije in morda drugi tak pomemben še danes ima veliko več teže kot ta prvi dogodek, pa je gradnja nove cerkve leta 25 okrog katere je bilo že tam 1870-ega borba, da bi namesto povečati prejšnji vikariatski cerkvi svetega Jožefa in svetega Janeza Krstnika, je bila težnja pač, da bi ju povečali, ker je prebivalstvo naraščalo, ampak prav zanimivo je, kako se zgodi v zgodovini, da gostilničarja, ki sta bila soseda obeh cerkev sta nekako preprečila s somišljeniki, da že takrat nismo prišli do nove cerkve. No, prva vojna je potem. Ker smo bili ravno na fronti in je bila cela vas popolnoma porušena, razen ene hiše, je potem povzročila, da so zaradi zaslug enega kraškega vikarja, to je bil Franc Švara takrat v Vrtojbi, prišla do ene cerkve, ki je povezala obe vasi v eno vas in obenem tudi združila to versko življenje, tako da danes govorimo o enotnem življenju.

IZ FARNE KRONIKE.

Med temi pomembnimi dogodki v župniji pa seveda so tudi pomembni ljudje, kajti dogodke nosijo in peljejo naprej ljudje. Bom samo nekaj takih osebnosti, ki so bile pomembne za naš kraj in župnijo omenil. Eden takih prvih, kar nam jih zgodovina pove, je bil Marko Polič, duhovnik iz Zgornje Vrtojbe, ki je dosegel bakalavreat iz teologije, torej neko stopnjo teološkega študija, ki sicer je bil župnijski vikar v Šempetru, 1649 do 69, ampak obenem je bil tudi prvi redni spovednik klaris, redovnic v Gorici do svoje smrti leta 1669. Še bolj pomemben ali velik človek je bil Jožef ali pater Otokar Cejan, kapucin iz Zgornje Vrtojbe tudi v letih 1843, 1930 je živel in je bil sodobnik in tudi mladostni tovariš Simona Gregorčiča, našega pesnika goriškega in obenem tudi kasnejšega škofa Janeza Krstnika Flapa. In kot gimnazijec ali nekje na koncu gimnazije skupaj z dvema duhovnikoma in nekaterimi ljudmi leta 1967 ustanovil slovensko čitalnico v Vrtojbi, ki je bila potem nekje motor vsega kulturnega in tudi v marsičem tudi verskega življenja v kraju. Kasneje je potem poučeval v bogoslovju v Avstriji, v Lipnici. Bil je velikokrat tudi gvardijan raznih samostanov, tako v Škofji Loki, potem v Vipavskem križu in kot v Celovcu seveda tudi in od leta 22 do 24 pa zadnji slovenski guardijan kapucinov v Gorici. Potem jih je fašizem pregnal in od takrat niso več imeli slovenskega gvardijana, predstojnika samostana torej. In umaknil se je potem v Celje, kjer je tudi leta 30 umrl in tam je pred smrtjo sestavil nekrolog ali popis štajerskih kapucinov, torej štajerske province. Bil je znamenit pridigar, lektor, guardian, definitor, pa naravi zelo bister, po značaju vesel. Torej 61 let je bil duhovnik in je učakal starost 85 let. Potem en tak nekoliko manj znan je bil duhovnik Janez Gorkič, salezijanec iz Dolnje Vrtojbe, umrl je leta 1990, torej ni dolgo tega. Bil je posvečen leta 34 v Torinu in vse svoje življenje je preživel kot voditelj in učitelj novincev, salezijancev. Umrl je pa v Lanuviju pri Rimu. Potem ena taka znamenita figura, lik duhovnika je bil Izidor Zavadlav, rojen 1909-ega. Umrl pa 46-ega. So ga namreč umorile bomo rekli komunistične oblasti takrat. Župnik je bil na Gorenjem Polju. Zelo pokončen človek. In na nagrobni spomenik, bil je namreč, in je pokopan v domačem kraju Vrtojba, so mu zapisali: Zahrbtno umorjen, žrtev nasilja na braniku luči. In leta 2000 je bil uvrščen z drugimi slovenskimi duhovniki in laiki na seznam mučencev za vero. Upamo tudi, da bo morda nekega dne proglašen za blaženega in kasneje za svetnika, ker je res dal življenje za vero. Potem taka pokončna figura, lik duhovnika je bil doktor Kazimir Humar, ki je umrl leta 2001, rojen 1915, prelat iz Dolnje Vrtojbe. Dolga leta stolni vikar v Gorici, ampak zanimiv je tudi, ker je bil v ožjem krogu ustanoviteljev tednika Slovenski Primorec in leta 49 Katoliški Glas, danes je to Novi Glas. Potem mladinske revije Pastirček. Goriške dekliške Marijine družbe. Poučeval je verouk in tudi slovenščino na Goriških srednjih šolah. Potem je bil pobudnik ustanovitve slovenske skavtske organizacije na Goriškem in tudi njen asistent dolga leta. Omenil sem že Franca Švara, ki sicer ni bil Vrtojbenc, bil pa službeno v Vrtojbi. Vikar od 1920 do 34. On je bil zaslužen, torej za gradnjo te naše cerkve in je tudi sosednjim župnijam pomagal graditi med prvo vojno porušene cerkve. Obenem pa je tudi bil dejaven na področju zadružništva in pri obnovi porušenih vasi po prvi svetovni vojni. Umrl pa je zanimivo v Istri, na Moščenicah, leta 34 kamor se je zatekel, ker je bil bolan. No, znamenit župnik je bil pri nas Bernardin Godnič tudi, od leta 1947 do 77. On je dal poslikati župnijsko cerkev slikarju Tonetu Kralju v letih 54 do 61. Potem organiziral je pet ljudskih misijonov. Zelo zaslužen je pri obnovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru, saj je v Vrtojbi dal postaviti prvi oltar obrnjen proti ljudem ali k ljudem in tam je bilo tudi prvo slovesno somaševanje na primorskem, ki ga je vodil takratni še koprski škof doktor Janez Jenko. Bil je zelo aktiven na katehetskem področju, saj je v letih 57 do 62 na ciklostilu razmnoževal prve slovenske povojne katekizme, poznamo naslove: krščanske resnice, nauk za prvo obhajilo, zgodbe Svetega pisma Stare zaveze, krščanski nauk za drugo skupino in tako naprej. Seveda, ta mož je marsikaj pretrpel tudi na lastnem hrbtu bomo rekli, saj so ga tedanje oblasti, občinske in druge napadale po časopisju, slovenski poročevalec, pa tudi zasliševali so ga velikokrat, obdavčevali, tako da je moral velikokrat kakšne stvari prodati, med temi tudi ciklostilni stroj pa tudi 'lambreto', motorno vozilo, ki ga je imel. Skratka: on je pustil naši župniji največji pečat, če govorimo o tem polpreteklem obdobju. Med zaslužne može štejemo tudi našega dolgoletnega organista Željka Bagona. Umrl je leta 2003, ampak je bil od leta 1928 do 79 zborovodja in potem organist pa od leta 26 do 85 pri našem cerkvenem zboru, in to, kar imamo danes, odrasli cerkveni zbor, je nekako še njegov sad in sad njegovega dela. Zelo zaslužen je bil, da je pod fašizmom učil tudi na cerkvenih pevskih vajah svetne pesmi in s tem držal nekako slovensko kulturo in ljubezen do jezika pri življenju. Tudi njega so potem pod komunizmom močno preganjali in na primer leta 47 je bil blizu njegove hiše v Dolnji Vrtojbi postavljen tak slavolok ob državnem prazniku in ponoči ga je nekdo zažgal prav nalašč, da bi seveda oblatili cerkvene ljudi. In Željko je bil pred tem, da ga tudi ustrelijo zaradi tega. Zelo velike politične pritiske je doživljal. In še zadnjega omenim. Jožefa Nemca ali po domače Pepita, ki je bil dolga leta cerkveni pevec, pritrkovalec in je vzdrževal naše zvonove. On je bil izredno tudi navdušen za pritrkovanje na Sveti gori in je dolga desetletja organiziral z drugimi Vrtojbenci in iz sosednjih vasi prav pritrkovanje za glavne svetogorske praznike.

(pesem)

Gospod Renato Podberšič nam je povedal kako je bilo v župniji Vrtojba včasih. Kako pa je danes nam bodo pa povedali ostali naši gostje. Najprej bom prosila Vas, gospa Martina Antonič Kogoj, da poveste, kako je v pastoralo mladih v župniji Vrtojba.

Ja. Z veroučenci se srečujemo pri rednem verouku enkrat tedensko. Kateheti, ki smo z njimi se trudimo, da bi jim predstavili vero dejansko skozi način, da je vera dejansko način življenja, ki si ga izbereš. Večkrat slišiš, da si verouk jemljejo kot en dodaten krožek, kot dodatno obveznost, poleg vseh ostalih, ki jih že imajo. Mi pa jim skušamo prav to približati, da se morajo odločiti za Kristusa, da morajo izbrati drugo boljšo pot, čeprav je včasih ta najbolj težka. To se predvsem vidi po tem, ko se pripravljajo na zakrament svete birme in večkrat slišimo, da je prav po birmi največ osipa, vendar mi smo veseli vsakega posameznika, ki tudi po birmi vztraja na tej poti in se vključuje naprej v mladinsko pastoralo. Zadnja leta se precej povezujemo z mladinsko pastoralo Mirenskega gradu in sama skupaj z Nikotom jih voziva te otroke tudi potem vsakih 14 dni na Mirenski grad, kjer imamo te skupna srečanja

Pesmi, ki smo jih v naši današnji oddaji že slišali pa tudi tiste, ki jih še bomo, so zapeli prav vaši sovaščani. O tem, kako se v Vrtojbi poje pa nam bo nekaj povedal gospod Niko Miklavčič.

Ja v Vrtojbi imamo kot po navadi v vseh župnijah bi rekel mešani pevski zbor in zdaj že nekaj let tudi mladinski oziroma otroški pevski zbor. Kar se tiče odraslega mešanega pevskega zbora, ki poje večinoma vse nedelje v cerkvenem letu, pojejo zdaj pretežno starejši pevci. Kar nekaj jih je takih, kot je že omenil gospod Renato, ki jim je bil zborovodja in organist pokojni Željko Bagon, čigar stoletnico rojstva pa smo se spomnili ravno letos. Tem pevcem pa se pridružujejo tudi nekateri mlajši pevci, ki pojejo v obeh svetnih mešanih pevskih zborih. Sedaj nas že vrsto let vodi zborovodja in organist Zdravko Leban. Zasedba zbora in tudi dejstvo, da vaje niso ravno redne, narekujeta tudi izbor teh skladb. Pojemo tista dela iz klasičnega slovenskega repertuarja, ki so zboru v bistvu dostopna. Morda je tukaj pozitivna plat tega stanja ta, da se pogosteje v cerkvi oglaša tudi ljudska pesem, ki ji pritegnejo tudi ljudje, med katere se je že preselilo nekaj starejših pevki in so na nek način vez med korom in cerkveno ladjo pri maši. Mogoče je glavna odlika tega zbora tudi zvestoba pevcev in občutek pripadnosti temu plemenitemu poslanstvu. Mnogo pevcev je tudi drugače povezanih z župnijo, saj jih najdemo med kateheti, v župnijskem svetu, med bralci, čistilkami in krasilkami. Gotovo ne manjka tudi priložnosti, da so duhovno nagovorjeni. Zbor v bistvu ne poje izven župnije, so pa pevci sami dejavni tudi izven Cerkve, saj skoraj da ni prireditve v vasi, med katerimi jih ne bi srečali v kakršnikoli vlogi. Ti pevci se predvsem zelo radi družijo, saj še danes po mnogih letih organizirajo dve srečanji in sicer na god svete Cecilije, in na praznik vseh svetih. Na vse svete zvečer se najprej zberejo v cerkvi in med desetkami rožnega venca pojejo pesmi, ki spominjajo na minljivost tuzemskega življenja ter vlivajo krščansko upanje na večno življenje. Mislim, da s svojim služenjem so pevci ob duhovni koristi doživeli veliko lepega, da jim teh žrtev sigurno ni žal.

Omenili ste, da deluje pa tudi otroški zbor. Mogoče lahko poveste kaj tudi še o tem zboru?

Ja, ta zbor zdaj že devet let vodi zborovodkinja Mojca Maver Podberšič. In sicer vaje ima enkrat tedensko, enkrat mesečno v bistvu namesto cerkvenega pevskega zbora sodelujejo pri otroških oziroma mladinskih mašah. Pripravijo tudi vsakoletna srečanja kot so miklavževanje, pa otroška polnočnica. Radi zapojejo pa tudi bi rekel na povabila, to pomeni, recimo prazniku svete birme na vsaki dve leti, ob prazniku prvega svetega obhajila, za krstna slavja. Z veseljem se pa odzovejo tudi ostalim povabilom in v kraju in zunaj kraja. Recimo z društvom žena oblikujejo materinski dan, sodelujejo mogoče pri predstavitvi knjig, zapojejo ob kakšnih obletnicah. So pa tudi nastopali že zunaj naših meja. Dvakrat so razveselili rojake v Reziji, sodelovali na mali Cecilijanki v Gorici in v Palmanovi. V tem zboru je tudi zraven dovolj dobrih pevcev in tudi dovolj dobrih instrumentalistov, ki jih Mojca zelo rada vključi, da popestrijo pesmi ali se predstavijo kot solisti. Mislim, da je zelo vesela, da nekatere pevke vztrajajo že od vsega začetka. Tako da sedaj tak zborček je že razdeljen na dva, in sicer na otroški zborček v katerem pojejo otroci do četrtega razreda in v mladinski, v katerem pojejo tudi nekateri fantje. Zbor že od vsega začetka na klavirju oziroma na orglah spremlja Gregor Spačal in vedno poskrbi, da so naše pesmi še bolj obogatene. Imamo pa tudi veliko kitaristov, ki se pa tudi menjajo. Želja vseh nas je ta, da bi pevci vztrajali še naprej in v življenje ponesli lepe spomine tega druženja ob petju.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospod Pavel Černe pa nam bo povedal, kako pa v Vrtojbi deluje Karitas.

Karitas v Vrtojbi je bila ustanovljena 1992-ega leta. Zajema tam okoli 8 stalnih članov in 12, 13 prostovoljk, večina so to ženske. Mi tokom leta dvakrat v Velikonočnem času in v Božičnem času obiščemo starejše občane in invalide in jih skromno obdarimo. V Velikonočnem času damo v voščilnico eno oljčno vejico, ki jo župnik blagoslovi in v božičnem času pa eno smrekovo vejico v voščilnico. Spet eno skromno darilce. Sodelujemo pri srečanjih, ki so vsaki mesec v Novi Gorici, ker spadamo pod območno Karitas Nova Gorica. Sodelujemo pri mašah, ki so v domu Gradišče nad Prvačino vsako prvo soboto v mesecu, tako da se menjamo. Ko smo dežurni v Solkanu delimo obleko in obutev in tudi v cerkvi pomagamo, cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici pomagamo pri delitvi hrane, ko pride kamion iz Evropske skupnosti in tako. Ob binkoštih pripravimo sveto mašo in sodelujemo pri sveti maši in potem po maši pogostimo te starejše ljudi, ki pridejo, lahko tudi jih pripeljemo, če nimajo prevoza svojega. Udeležimo se romanja na Ponikvo in Klica dobrote v tednu Karitas in ostala romanja in predavanja, ki jih območna Karitas ali Slovenska Karitas pripravi.

Malo prej je gospod Podbersič povedal, da je pravzaprav državna meja med Jugoslavijo in Italijo zarezala v vaše območje in da nekako ste ostali nepovezani z župnijo Štandrež. Zdaj meje ni več. Ali se to sodelovanje kaj obnavlja, lahko govorite o kakem povezovanju?

Tu je treba malo videti korenine, ne. Štandrež in Vrtojba sta bila močno recimo povezana v preteklosti, ker so se nekateri naši ljudje poročali v Štandrež in iz Štandreža pa k nam. Ali je šlo za dekleta ali za fante, kakorkoli je bila ta nekje izmenjava. Potem meja je nekako naredila cenzuro, je zaprla ta prostor. Sedaj po meji, po padcu meje, odkar smo tudi v Evropski skupnosti, je pa veliko stikov zlasti na kulturnem področju. Recimo ena taka skupne mirovne manifestacije so potem izmenjava tudi dramskih skupin: naši so že igrali v Štandrežu in štandreški gledališčniki tudi v Vrtojbi. Morda bi se tukaj dalo na področju prav župnijskega življenja kaj več napraviti. Tukaj je še premalo sodelovanja, vendar je to pogojeno tudi z ritmi župnije, ki jo ima ena in druga, nedeljske maše. Izven praznikov pa je seveda težko karkoli drugega. Ampak tukaj je še dosti prostora. Recimo ideje so, da bi tudi do kakšnega skupnega muzeja prišli, nekje prav tik meje opuščena 'kravlja' vojaška iz preteklosti, iz časa Jugoslavije. In obe vasi imata prav kmečke korenine. Sedaj seveda je že industrializirano to področje in pomeščanjeno.

Še gospod župnik?

Bi dodal, da v novoletnem času, takrat ob silvestrovemu, imamo tudi 'baklado'. Naši krajani gredo tja z baklami in Štandrežci pridejo sem in tam na meji, ki je še vedno uradna meja, ne, se srečajo. In potem je tam ena molitev za mir, pa družabnost, a ne.

(pesem)

Ko se naša oddaja prevesi globoko v drugo polovico, po navadi spregovorimo še o tem, kaj je tisto, kar imate v svoji župniji najrajši. Zakaj ste zadovoljni, veseli, da ste župljan oziroma župljanka prav župnije Vrtojba oziroma župnik tam? Ali pa, ker imamo danes tudi gospoda Podbersiča: Kaj je tisto, kar Vas zmeraj znova potegne, privlači v vaši domači vasi? Najprej bom dala besedo gospodu župniku Antonu Gleščiču.

Jaz pa spomnim na besede psalmista, ki je zapisal: Bog mi je res naložil pokoro, ni me pa še izročil smrti. Namreč v zadnjih šestih letih sem imel trikrat močnejši srčni napad in dvakrat lažji in hvala Bogu, hvala Bogu za molitve vernikov, za vse darove, za sodelovanje, za vsakršno pomoč. Pri meni je do sedaj bila gospa Milka Rovtar, gospodinja, ki je pa zdaj zbolela, je oslepela in je v Šempetrski bolnišnici in tudi njej se zahvalim, naj ji Bog vse povrne, kar je dobrega storila za nas, mene in potem dva kaplana, tudi gospoda škofa Janeza Jenka, ker je kuhala vsem v Izoli, ko smo bili še tam v službi. Na prehodu v tretje tisočletje smo v Vrtojbi imeli dva sveta misijona, leta 95-ega in 2005. V naši župniji, kar je veliko veselje, se je rodil v tem času en duhovni poklic, in sicer pred tremi leti je naša krajanka: Maja Vodopivec vstopila v karmeličanski samostan Sora pri Medvodah, in sedaj nosi redovno ime sestra Marija Faustina Božjega Usmiljenja. Naredila je že prve zaobljube. Letos, 24. oktobra, do tega dne, je imela naša Vrtojba najstarejši zakonski par v Sloveniji, takrat je namreč 24. oktobra umrl v sto petem letu življenja mož Alojz Zavadlav. Žena še živi v sto drugem letu življenja. To je ena taka posebnost za naš kraj. Sadovi skupnega truda in veselja vernikov in župnika so tudi nekatere nove gradnje in obnovitvena dela v župniji in tudi razne pridobitve. Temelj vsega so novi zvonovi. Pravkar je imel gospod Renato srebrno mašo, leta 93-ega, je dal tudi pobudo, da bi vendar Vrtojba dobila nove zvonove in začelo se je zbiranje. V dveh letih smo nabrali. Tudi občina je nekaj prispevala in so sedaj lepi, novi zvonovi v našem zvoniku. Potem je bila prepleskana zunanjost cerkve, zvonika, nova klančina, stopnišče in zid pred cerkvijo, nov veliki tlak pred cerkvijo. Nova učilnica in kapela v župnišču. Te novogradnje so se vršile po načrtih domačina, arhitekta, našega domačina, Mateja Vinazza. Seveda z darovi vernikov, pa tudi s prispevki občine. Za urejenost prostora pred cerkvijo pa smo dvakrat prejeli tudi medobčinsko priznanje. Znamenja upanja zame kot župnika: ugotavljam, da verniki, ki sedaj prihajajo v cerkve, v teh razkristjanjenih časih, prihajajo bolj iz osebnega prepričanja, in ne koliko iz tradicije kot v prejšnjih časih. In še vidim: so mladi, ki sicer v mladosti se odtujijo Bogu in cerkvi, pa kasneje kot starši, se preko svojih otrok zopet približajo in to je za duhovnika in vse nas vir velikega veselja.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Podobno vprašanje še za vse ostale. Mogoče najprej gospod Niko Miklavčič.

Mogoče jaz bi izpostavil podobno kot je že župnik rekel, živimo v težkih razkristjanjenih časih, ampak mogočen vir življenja in izziv, ki ga vidim še v tej župniji, kljub, bi rekel, težkim časom, je ta, da ob vsem sodelovanju, ki ga dajem in vsem prostem času, ki ga na nek način dajem tej župniji, še vedno vidim ljudi, ki so veseli, ki so verni, ki so polni upanja v neke nove čase in ki živijo za Kristusa.

Gospa Martina Antonič Kogoj.

Tudi jaz bi poudarila to, da živimo po evangeliju, da se križa ne ustrašimo in da ga sprejmemo in verujemo v večno življenje v Kristusu.

Gospod Pavel Černe.

Jaz bi na karitativnem delu poudaril to, da še so, stalno so stiske v vasi in vidim, da tudi drugi vidijo te stiske in da nas obvestijo. Skušamo lajšati te stiske, ki so različne.

Kaj pa Vrtojba pomeni za Vas, gospod Renato Podbersič?

Jaz gledam na svojo rojstno vas in seveda s tem tudi na župnijo predvsem kot na kraj od katerega sem veliko prejel v življenju, da ne govorim, da so tam moje korenine, da je tam še moje sorodstvo, domača hiša, v katero se rad vračam, so pa tam bili mnogi ljudje, s katerimi sem v življenju od otroštva pa do danes imel in imam še stike in se čutim kot veliki obdarjenec svojega kraja in svoje župnije, zato čutim, da moram temu svojemu kraju in župniji tudi vračat.

Ko gledam tako iz razdalje sedemdesetih kilometrov iz Kopra do Vrtojbe, namreč toliko približno, gledam malo tako kritično, kajti nekdanja kmečka vas je v sedemdesetih letih začela usihati in danes govorimo o industrijski in moderni miselnosti. Ne živijo več ljudje od zemlje, razen tako bi rekel, za domače potrebe in tudi oznanilo je potrebno postaviti čisto na nove temelje, ampak to ne velja samo za Vrtojbo, ampak velja tudi za vso našo škofijo in za Slovenijo. Nekako smo v tem prehodnem obdobju, kjer se mi zdi, da ne znamo še zagrabiti nove izzive, ki jih narekujejo: oddaljenost ljudi med seboj, to se pravi človeških odnosov ni več resnih in se rahljajo, potem ne znamo povezovati vere z življenjem, ki je nekako nastal kot en prepad: Veren sem do neke mere, bodisi iz navade. Če nisem poglobil svoje vere, jo ne znam povezovati z vsakdanjim življenjem, ker mi gre dobro, kakor da ne potrebujem več Boga. In mislim, da tukaj je v naši župniji še veliko takih možnosti, kajti imamo eno dediščino, ki nam je dragocena. Okrog leta 1530, 50, tam okrog iz zgodovinskih virov vemo, da se je močna skupina Uskokov naselila v Vrtojbi in seveda tudi nekaterih drugih primorskih vaseh. To se pravi, smo mi potomci Uskokov, bomo rekli, in imamo neke gene, ki nas s temi Uskoki povezujejo. Smo bolj družabni, smo eksplozivni, imamo veliko energije, in tukaj se mi zdi, da je nek element, neka sestavina, no, na kateri bi lahko gradili, tako da prednosti imamo veliko, možnosti tudi, samo zavihat rokave in delat v Božjem imenu.

Župnija Vrtojba je posvečena oziroma njen zavetnik je Srce Jezusovo. Na največjem od vaših zvonov pa piše, gospod župnik?

Srce Jezusovo, Kralj, in središče vseh src. Usmili se nas.

Tako bomo končali tudi našo oddajo. Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src.

Usmili se nas.