ŽUPNIJA ŠEMPAS

ŽUPNIJA ŠEMPAS.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Lep pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Šempas. V našem koprskem studiu so zato z mano župnik Aleš Rupnik, gospa Nelida Pavlič, katehistinja, voditeljica birmanskih delavnic in še marsikaj drugega, pa gospa Martina Badalič Kočevar, članica župnijskega pastoralnega sveta, bralka in najbrž še kaj, bomo izvedeli kasneje in gospa Andreja Velikonja, zborovodkinja otroškega pevskega zbora, organistka in tako naprej. Lep pozdrav vsem skupaj.

Dober dan.

Najbolje da se kar lotimo predstavitve, ker nam bo sicer gotovo zmanjkalo časa. Naše župnije so, tako smo videli precej žive. Šempas, šempasko polje, bolj ali manj ravnina, rodovitna zemlja, to je tisto, kar mi ob besedi, ob imenu vaše župnije pride na misel. Prosim, da mi poveste koliko je v tem resnice in malo umestite, mislim predstavite to vašo župnijo našim poslušalcem, da bodo vedeli od kod ste.

Župnija Šempas v spodnjem delu pravijo Vipavske doline, čeprav je to že kar dokaj v bistvu primestja ali pa obrobje Nove Gorice oziroma to območje Goriške pod robom Trnovskega gozda, že spodaj, je res, kraj je zanimiv, lepa lega, pravijo, da v teh vremenskih, ko vidimo vse povsod, da je zima, sneg, čeprav letos ni tako, pri nas po navadi pravijo, da je to naša Kalifornija, kjer redko vidimo sneg, se ga takrat bolj razveselimo, ampak tako. Je res ugodna lega, bogata zemlja po pridelkih, po sadju. Tako. Spada v mestno občino Nova Gorica in tudi v dekanijo Nova Gorica. Dekanija je pa največja v naših škofiji oziroma sploh v Sloveniji. Ima 33 pastoralnih enot in ena od teh je tudi župnija Šempas. Mogoče še beseda ali dve o začetkih župnije. Od kdaj ste samostojna župnija?

V župnijskem arhivu ne najdemo veliko nekih prav zapisov. Tudi neke kronike se nikoli ni vodilo, ampak ob teh starih knjigah, ki jih imamo pa vseeno vidimo, da župnija je, vsaj kot samostojna duhovnija je obstajala že kar zgodaj. Nekateri to vmeščajo v leto 1602 in je s tem je tudi ena od prvih župnij, ki se je odvojila od pražupnije Solkan. Zdaj kot pravim ni nekih natančnih podatkov in so to bolj, je to bolj zgrajeno na domnevah, ampak potem pa vsaj od časa škofa Attemsa, goriškega nadškofa Attemsa, ko so potem morali duhovniki bolj vestno voditi razne matične knjige in podobno, pa že imamo zapise, tako da recimo tiste prve res urejene zapise najdemo že v letu 1790, tam nekje. Tudi gotovo je, da je po jožefinskih reformah nastala v tem času samostojna župnija, ker je tudi v tem času bila zgrajena župnijska cerkev oziroma ne zgrajena, samo pre, pre, razširjena, prenovljena prav v duhu teh jožefinskih reform, da je bila ta cerkev župnije postavljena v center vasi, v središče, dosegljiva ljudem. To je bilo, posvečena je bila 1782-ega leta in jo uvrščamo v tako imenovane Attemsove cerkve, ker jih je posvetil nadškof Attems.

Farni zavetnik vaše župnije pa je?

Sveti Silvester.

To se pravi, da kar dolgo čakate na njegov god vsako leto, ampak takrat ga pa najbrž tem bolj zavzeto praznujete, ne?

Tako bom rekel: zdaj tudi glede teh imen teh zavetnikov, tudi že ime kraja: Šempas, eni to povezujejo s svetnikom, s svetim Basom, ki vsaj na koprskem je to malo bolj poznano, drugod pa ne. Tudi glede tega svetnika ni prav nekih dokazanih ali pa zgodovinskih tako, ampak neka domneva je, naj bi prav ime kraja nastalo iz imena tega svetnika. Zdaj pa, nekateri pa spet drugi razlagajo, da pa sveti Silvester, da to je se pravi zadnji dan leta, starega leta, slovo od starega leta, prehod v novo leto, da so temu rekli včasih: Sanktus pasus, ne, sveti prehod iz starega v novo leto in da naj bi nastalo ime kraja. Je pa še mnogo drugih anekdot, legend, ki govorijo kako naj bi to nastalo ime kraja. Vsekakor zaveznik je sveti Silvester. Imamo tudi zelo lepo sliko Del Nerija, znamenitega goriškega umetnika iz leta 1936, ki upodablja svetega papeža Silvestra. Tako, praznik praznujemo tako, tako, bom rekel, ker je to že tako itak med vsemi temi prazniki in prav naša župnija ima ene take ponesrečene okoliščine, da svetega Silvestra praznujemo med temi prazniki in počitnicami, ko je malo ljudi doma, potem imamo pa obletnico posvetitve župnijske cerkve na svetega Mohorja, to je pa spet julija meseca, pa spet poleti, pa podružnico svetega Jakoba, je spet v juliju mesecu, tako da vsi ti prazniki nekako včasih v tem sodobnem ritmu ne izzvenijo tako kot bi radi da bi, ampak tisti ljudje pa ki so, ki čutijo pripadnost župniji pa gotovo tudi ob praznikih pokažejo s svojim sodelovanjem udeležbo, da počastimo dostojno vse te naše zavetnike,

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod župnik Aleš Rupnik, prosim vas, da predstavite še župnijo v tem smislu živih kamnov. Kdo so, koliko župljanov? Kako so verni?

No, poleg župnije Šempas jaz upravljam še župnijo Osek, to so potem zaselki še Vitovlje, ampak če se usmerimo na župnijo Šempas. Župnija je še kar tako sorazmerno srednje velika. 2200 prebivalcev, s tem da v zadnjih letih, da se število prebivalstva povečuje, to sicer ne pomeni da tudi število vernikov, vedno to ne pomeni vedno tako. Kot pravim zdaj za katoličane ali pa tako tudi vidimo po krstni knjigi in tako, se še vedno opredeljuje večina ljudi, čeprav pomembnejši je pa potem drugi podatek naši nedeljniki, ki jih je pa okrog dvesto, tam. Tukaj mislim, da smo v tistih procentih, ki veljajo na Goriškem in da tukaj tudi podeželje ni več izvzeto kot je včasih smo rekli v mestih drugače, da tudi pri nas opažamo ta trend upadanja števila obiskovalcev nedeljske maše. Podružnici sta dve, to se pravi Ozeljan, ki je tudi večji kraj. Iz Šempasa če gremo proti Novi Gorici, je, prvi kraj je Ozeljan, podružnična cerkev svetega Jakoba. Tam tudi potem glede na to, da hodim še v Osek imamo potem nedeljsko mašo potem v soboto zvečer, pa pred prazniki večjimi. Potem je pa še ena lepa cerkvica se vidi na vrhu, na hribčku svetega nadangela Mihaela, zelo zanimiva, predvsem zaradi fresk iz gotskega časa v prezbiteriju, če bi kdo kdaj, da bi ga pot zanesla, si je to zanimivo ogledat. No drugače če gremo teh čisto splošnih podatkov pa tako, sam kot vidim župnijo, kot tisti, ki imam pregled nad župnijskim delom sem zelo vesel, da je župnija kar dinamična, živahna, predvsem v smislu sodelavcev, ker namreč tako, v tistih okvirih, teh možnostih, ki jih imamo, da pač se vseeno toliko ljudi odloči pa pristopi na pomoč in to res s samostojnimi pobudami seveda v skupnem sodelovanju. Tukaj bi res zelo pohvalil oba sveta, župnijski pastoralni in gospodarski svet, z vsemi res zgledno delujemo in tudi iz vrst tega sveta potem tudi od drugih pride kakšna dobra pobuda, ki jo jaz lahko pregledam in sem zelo naklonjen tem pobudam, ker običajno to kar zraste na tem skupnem prizadevanju, iskanju, tudi potem obrodi en sad. Zdaj kot pravim, bi rekel tako šibkost župnij na splošno je bi rekel prav to, da velikokrat kateri manjka od sodelavcev na vseh področjih, da tam vidimo tudi neko duhovno življenje ugaša, da te stvari ne moramo izključno samo na župnika postaviti, čeprav nosi župnik gotovo pomembnejšo vlogo na tem. In tako malo, tukaj smo, lahko iskreno povem, tukaj je ena bolečina vseh teh let: Ko sem jaz dobil drugo župnijo v upravo, prej so imeli tudi v Ozeljanu v nedeljo mašo, in zdaj to pač ni več mogoče, tudi spraviti v tisto nedeljsko popoldne vse te termine ne gre in mnogo ljudi ni zadovoljnih s tem. Se pritožujejo, ali pa marsikdo se je tudi že oddaljil. V tem vidim eno bolečino, ne zato da ne bi hoteli narediti kaj na tem področju, ampak če realno pogledamo pač na možnosti, da tudi drugače se ne da, in vidimo tudi drugod, da gredo, marsikje morajo iti v to smer, ki je negativna. Po drugi strani pa spet vidim eno pozitivno izkušnjo pa da se nam je uspelo 6 župnij. Nova Gorica – mesto - Kristus Odrešenik, Kapela, Solkan, Kromberk in tukaj kar je primestje: Šempas, Osek, da smo uspeli se povezati, da je to zelo pomembno. Imamo skupni pastoralni svet, kjer tudi dajo, pridejo ene dobre pobude, ker vendarle ta Goriški prostor, a ne, vidimo tudi duhovniki se zbiramo za celo Goriško, dve dekaniji enkrat na mesec, je toliko odprtih vprašanj, ki nas vežejo vse, ki smo usmerjeni v Novo Gorico kot pomembno središče dela škofije in sem vesel tega povezovanja, recimo ko sem omenil župnijski pastoralni svet, kjer sodelujejo tudi člani naše župnije. Potem imamo skupna oznanila v dveh vidikih, eno je bolj informativni del, kakšne so dejavnosti, to, po župnijah, osrednji del priloga je bolj informativnega značaja, malo pogled v zgodovino, pa pomembna pastoralna vprašanja, kakšna novica iz življenja cerkve. Je to zelo vidimo sprejeto, in v enem tednu uspejo vsaj tisti ki jih to zanima predelati, ker vidimo, da tudi bralna kultura med ljudmi je vedno manjša, informiranost pa to. Potem imamo enoten program priprave na birmo v vseh teh župnijah. Se pravi, ne morem vsega našteti, ne, no, tudi s tega župnijskega sveta je prišla pravzaprav tista prva pobuda, da se pa tudi mi odzovemo na vprašanje igralništva na Goriškem, ki je pomembno vprašanje. Ga ne moremo kar tako na pamet reševati kot nekateri to skušajo ponudit ali pa zastonj prodati, ne, naivnim ljudem, če tako rečem, da to, in so rekli prav člani tega župnijskega sveta že pred dobrima dvema letoma: Zakaj cerkev ob takih vprašanjih molči, se mnogi vprašajo, sprašujejo. In takrat smo začeli potem preko naših oznanil zelo lepa analiza arhitekta Torkarja, prav to igralništvo spremljamo, in iz tega je prišla marsikaj oziroma se je to, pobuda razširila in hvala Bogu, zdaj ste tudi Vi gospa Zlata tukaj zelo vključeni, angažirani. Smo hvaležni, ker vseeno to vprašanje ni samo vprašanje, problem nas, ki smo na Goriškem, ampak je to širši problem, ampak da ne bomo ob tem, ker so tudi druge oddaje, ampak veste vesel sem vseh teh pobud in zame je največja potrditev in duhovniki in tudi ljudje, če se ne bomo začeli povezovat v nekih skupnih programih potem bodo naše župnije bodo ugašale. Če pa bomo delali nekaj v tej skupni smeri, bo pa tisto, tiste skupne pobude se bodo prenesle tudi potem v tako. Kot pravim tukaj predvsem ker jaz doživljam svojo nemoč, če sem prepuščen čisto sam sebi kot duhovnik, ali pa tudi, da bi se šel enega karizmatika, nekega voditelja bi potem postal sam sebi hitro zadosti, to pa ni v redu, ne. Vidim že čisto podoba duhovnika kot takega ne more biti en samohodec, ampak pripadnik skupnosti, usmerjen v župnijo, pa tudi širše v povezovanje med duhovniki pa tudi drugimi ljudmi širše in na podlagi tega se oblikuje tako tudi potem razna predavanja potem, tako da v župniji nimamo lih toliko, tisto sem rekel kar zmoremo bodo tudi sodelavke predstavnice župnije potem predstavile. Še tako malo delovanje izven cerkve, v glavnem lepo sodelujemo tako, čeprav so v glavnem stiki z občino, mestno občino ali pa tudi s krajevno skupnostjo so največkrat na taki formalni ravni, ampak so pa tudi priložnosti, ko se srečamo, pogovorimo o kakšni stvari, tako. No, tu edino kar je, ampak to je verjetno bolj osebnostno pogojeno, da imamo recimo s šolo imamo zelo malo stikov, ampak to je odvisno od župnika, od ravnatelja in vse skupaj. Se mora vse skupaj zložiti, a ne. Če sem samo na kratko nakazal in tako. Sem pa kot lahko rečem, moja tista prva ocena bo zmeraj pozitivna, da župnijo kot tako doživljam kot kar precej sorazmerno živahno.

Ahm. Več o tem, kako se v to živahno delovanje župnije vključujejo laiki nam bodo povedale potem naše gostje, ampak predlagam, da najprej prisluhnemo eni pesmi, ki jo bo zapel domači pevski zbor, in sicer pesmi Lučke gorijo.

(pesem)

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Poleg domačega župnika so v koprskem studiu z nami gospa Nelida Pavlič, Martina Badalič Kočevar in Andreja Velikonja. One nam bodo spregovorile pa o delovanju laikov v župniji. Mogoče bi začeli kar Vi, gospa Nelida.

Torej, jaz sem katehistinja v župniji Šempas. Poleg mene je še 5 katehistinj in en katehet. Imamo to srečo pač da naš župnik je tudi dekan, tako da mu s tem tudi olajšamo njegovo delo. Opažamo, da prihajajo k nam otroci iz različnih družin, z različnim verskim znanjem, z različnimi življenjskimi izkušnjami o veri in to nekako poskušamo sprejeti, jih vzeti take kot so. Med nje vsekakor prinašati prijateljstvo, ljubezen, Kristusovo oznanilo. Otroke vključujemo v razne dejavnosti. Za njih pripravljamo recimo adventne delavnice, ki so zelo dobro obiskane, potem recimo so vključeni v Slomškovo bralno priznanje. Letos velika skupina štiridesetih otrok. Tako da smo res zelo zadovoljni, ker je odziv vedno večji. Poskušamo naša srečanja prilagoditi njim, da jim je všeč, da se imajo lepo, da jih ne samo sprašujemo, ampak da ob tem tudi kaj ustvarjamo, kaj delamo, ker pač otroci so zelo ustvarjalni. Otroci so potem vključeni v birmanske skupine, v prvoobhajanske skupine, čim več jih poskušamo privabiti k pevskemu zboru. Vključujejo se v ministrantske skupine, skratka so kar aktivno vključeni v življenje župnije. Opažamo, da otroci prihajajo, posebno sedaj ko je devetletka k verouku včasih utrujeni, prenapeti. Ne vem, višje skupine mogoče opažamo, da so prav tako apatične, včasih delujejo utrujeno, ampak mislim da z dobro voljo, da se da marsikaj narediti.

Tukaj bi jaz še samo toliko vstopil. Kot spremljanje otrok, a ne, da ne bi imeli vtisa da otroke samo starši pošiljajo k maši, kar je velikokrat skušnjava. Jaz sem kot svoje sprejel eno prvih pravil: Nič brez staršev. Pedagog, ki dela z otroci je, ki dela brez staršev, dela mimo ali dela narobe. In tako sem, kmalu ko sem prišel v župnijo, sem prav na Goriškem pastoralnem področju med duhovniki dobil zelo lepo spodbudo iz župnij, kjer to imajo. Recimo: Solkan, Nova Gorica – Kristus Odrešenik, pa Kanal, kjer sem bil prej dve leti kaplan, pa Dornberk, recimo, nekatere župnije samo omenjam, da ne bi se kdo čutil, da je bil spuščen, tam sem dobil eno tako spodbudo in sem imel potem tudi nalogo na konferenci in tam dobil res spodbudo, da sem začel z rednimi srečanji s starši. Zdaj kolikor časovno zmoremo, ker to nastaja vedno večji problem je vprašanje časa, da uspem tako trikrat na leto se srečati s starši vseh skupin. Vsake skupine posebej, plus še za mlade potem pripravim in je tako, da preverjam malo vseeno obisk, da je udeležba 80 odstotna. Sem zadovoljen, zaenkrat to še gre. In pa da od teh, da jih je še nekaj, ko prideta mož in žena, tata in mama, tako da glede tega, in da je to velika pomoč, odkar imam ta srečanja s starši, da je velika pomoč, da tudi kateheza poteka čisto mal na en drugačen način. Sem hvaležen katehistinjam in katehistu, ki so me razbremenili glede tega, ampak s tem se jaz lažje čemu drugemu posvetim, kjer pa gotovo najlažje jaz nastopim.

Ja, moram povedati, da pač imamo tudi pri nas, da se pripravljamo na prejem zakramenta svetega obhajila eno leto in na prejem zakramenta svete birme dve leti, tako da recimo prav pri tej pripravi na sveto birmo, recimo imamo v prvem letu 10 srečanj, potem v drugem letu še deset srečanj, da so naši birmanci tudi med letom vključeni v razne akcije, recimo sodelujejo v postnih akcijah, v adventnih akcijah. Potem tudi recimo pomagajo pri pripravi jaslic. Se udeležujejo tudi akcije recimo zbiranja hrane v večjih nakupovalnih centrih. Potem imamo tudi romanje k našim koreninam v Oglej. V drugem letu je recimo eno tako zanimivo romanje v Koper, kjer imamo tudi mašo in srečanje z gospodom škofom. Potem si ogledamo tudi cerkev, tukaj kjer smo danes na Markovcu, srečamo se tudi z bivšimi odvisniki ali pa njihovimi starši. In ko oni spregovorijo o njihovih izkušnjah je to, bi rekla za te naše otroke zelo…

… zelo globoko doživetje.

Tako, zelo globoko doživetje, ja.

Naprej poskušamo naše otroke, ko recimo tudi zaključijo, ko prejmejo še zakrament svete birme, da se vključijo tudi kot bralci Božje Besede. Tudi ta je zelo lepa skupina bralcev Božje Besede. Včasih se srečamo tako na kakšnih bolj informativnih srečanjih, potem gremo tudi recimo v Novo Gorico smo povabljeni na kakšna taka predavanja zanimiva, ne. In vedno znova vabimo bodisi bivše birmance bodisi tudi starše njihove, ne, in vedno se nam kakšen priključi, ne. Tako da smo vedno odprti na vseh področjih, tudi ko imamo delavnice, vedno so tudi starši vabljeni, da pridejo z otroci, nam pomagajo.

Tako. Zgleda, da je za otroke in mladino v vaši fari dobro poskrbljeno. Zdaj bom pa prosila kar gospo Martino, da pove še kaj o delu župnijskega pastoralnega sveta in o teh dejavnostih, ki se vežejo pa na to.

No, kot članica župnijskega pastoralnega sveta bi vam rada predstavila recimo naša skupino Karitas. V tej skupini Karitas v naši župniji deluje cirka tam 12 do 18 žena. Recimo imajo redna mesečna srečanja in poleg tega, da so v župniji bom rekla aktivna, sodelujejo tudi z okrožno skupino Karitas v Novi Gorici in tam pomagajo pri delih tako v skladišču pri razdeljevanju teh paketov. Potem v postu in v adventu, ko je v večjih nakupovalnih centrih v Novi Gorici organizirana akcija zbiranja hrane, čistil sodelujejo tako kot je že prej omenila Neli da tudi z birmanci. Enkrat na leto in sicer prav ob današnjem prazniku Lurške matere Božje so v soboto imeli srečanje za starejše bom rekla vernike naše župnije, za starejše in bolne v Ozeljanu. Tam so skupaj z otroškim pevskim zborom pripravili srečanje, najprej je bila maša in potem srečanje in pogostitev. Članice Karitas pa sodelujejo tudi v maju mesecu pri šmarnicah, ko bom rekla imajo šmarnično pobožnost po domu ostarelih v Novi Gorici in na Gradišču pri Prvačini. Imamo bom rekla kar lepo skupino ministrantov in odkar je v naši župniji župnik Aleš je povabil tako fante kot dekleta, ne. In skupino vodi gospod Aleš. Tam jih pač uvaja in uči. Pomagajo mu tudi že vpeljani tako strežniki. Mi jih imenujemo strežniki, no, ministrantje. Novi ministrantje ko prehodijo neko pot potem jih slovesno pri nedeljski maši bom rekla sprejme v to skupino. Poleg ministrantov imamo še molitveno skupino. Molitvena skupina se srečuje enkrat tedensko ob torkih pol ure pred mašo v Šempasu in ob četrtkih v Ozeljanu. Vsake prve petke gospod župnik pred mašo izpostavi najsvetejše in tudi tam je kar lepa skupinica, molitvena skupina.

Tudi v molitvi predvsem za duhovne poklice, tako združimo mal povezujemo.

Ja, bom rekla, nekaj ljudi se teh molitev stalno udeležuje, večja skupina pa pride bolj tam v oktobru, ko je roženvenska pobožnost, v maju pri šmarnicah oziroma v adventu in v postu pri križevem potu.

Mogoče damo besedo še gospe Andreji.

Torej, jaz bom predstavila pevski utrip naše župnije. V naši župniji trenutno delujejo trije pevski zbori, in sicer mešani odrasel, otroško mladinski in pa mlajši otroški zbor. No, če kar vsakega posebej predstavim. Mešani zbor šteje 27 pevcev, zborovodkinja je Nadja Černe, organistki pa medve z Anko Volk, vaje imamo enkrat tedensko po uro in pol. Pred vajami vedno nekaj zmolimo, drugače se pa kar držimo znane trditve: Kdor poje, dvakrat moli in če se nekoliko pošalim, največ molijo prav naši basi, ker morajo ponoviti kar precej krat. No, skladbe po katerih posegamo so večinoma pisane za štiriglasni mešani zbor. In sicer pretežno slovenskih avtorjev. Prevladujejo Vodopivec, Mav in pa Tomc. Zbor redno sodeluje pri nedeljskih bogoslužjih, pa ob raznih praznikih in ostalih posebnih priložnostih, kot je birma recimo. V lanskem božičnem času smo pa pripravili tudi dobrodelni koncert, kjer smo izvedli Tomčevo Kantato Slovenski Božič, pri tem je sodeloval še otroški pevski zbor, potem pa skupina solistov. In moram reči, da so bili v začetku pevci kar navdušeni, ko pa so videli koliko dela bo potrebnega in koliko odrekanja, bo treba,… so nekoliko obupali, a po uspešno izveden koncertu so bili zelo ponosni nase in so že spraševali, kdaj bomo spet pripravili kaj podobnega, ne.

To smo imeli potem najprej da naj bi bilo v cerkvi, ampak je to zimski čas, neugodno za poslušalce in za pevce, izvajalce in sem potem, smo prosili za dvorano, je velika dvorana v krajevni skupnosti in res ugodni pogoji in so potem res sami pevci naredili še kulise, potem oblačila vse in so prav zaigrali. Jim je pri tem pomagala gospa Nataša Kunc Lorencuti, pa še tako, in je bil res en zelo. Jaz sem bil tako, jaz sem pač dal pobudo pa potem nisem niti vedel, da so se tako navdušili in potem ko sem bil tisti večer tam še dobrodelni koncert, sredstva smo namenili našim misijonarjem na Slonokoščeni obali in da se je takrat zbralo skoraj tristo tisoč tolarjev.

No, približno enkrat se srečamo vsi zbori goriškega pastoralnega območja in skupaj zapojemo pri sveti maši. Tako smo na primer peli pri posvetiti novogoriške konkatedrale ali pa ob zaključku leta evharistije recimo, no, letos pa pripravljamo šestega aprila na sveti Gori srečanje vseh zborov, tudi otroških in mladinskih in vsak se bo predstavil z eno pesmijo, vmes pa bo recital z razmišljanji o družini, pač ker smo v letu družine. No, mladinsko otroški pevski zbor šteje 24 članov. Na orglah nas spremlja Tanja Mihelj, vaje imamo enkrat tedensko. V letošnjem letu smo jih časovno nekoliko podaljšali, za pol urce, ker nam kar precej pomeni in nam pride zelo prav. Pojemo eno, dvo ali triglasne pesmi slovenskih avtorjev, velikokrat pa posežemo tudi po tako imenovanih mladinskih popevkah, ki jih imajo otroci zelo radi, saj so bolj ritmične. Pri nedeljskih bogoslužjih sodelujemo enkrat mesečno, drugače pa pripravljamo tudi miklavževanja, potem materinske dneve, pa srečanja starejših župljanov skupaj s članicami Karitas. Ob teh prilikah zapojemo tudi kakšno slovensko narodno, a, že dvakrat smo tudi peli ob živih jaslicah v Postojnski jami. Letos pa smo prvič imeli tudi koncert izven naše župnije in sicer v Brdih, Goriških, in otroci so bili zelo veseli. V šali so rekli, da jim je uspel prodor v tujino. V svojih vrstah imamo kar lepo število nadarjenih, mladih glasbenikov, in sicer dve flavtistki, enega oboista, kar pet kitaristov in kitaristk, ki poskrbijo, da spremljava ni nikoli dolgočasna in moram reči, da je delo z njimi pravi užitek, saj res radi prihajajo na vaje, vedno smo na vajah v polni zasedbi, le redko kdo manjka in še to je višja sila ali pa bolezen. No, v letošnjem letu je začel spet delovat tudi mlajši otroški pevski zborček, v katerem pojejo otroci nekje od tretjega pa do šestega leta starosti. Vodijo ga štiri srednješolke in sicer: Anja Batič, Ana Glešček, Mojca Cej in pa Urška Avberdunk. Vaje imajo enkrat tedensko po tri četrt ure. Pojejo lažje pesmice, vse z manj zahtevnimi besedili. Najraje imajo tiste kjer lahko zraven še kaj pokažejo z rokami ali pa zaplešejo. Pojejo pa predvsem ob posebnih priložnostih, kot so prav tako materinski dan, srečanje starejših župljanov, miklavževanje in moram reči, da si vsakič prislužijo prav velik aplavz za prisrčnost in pa seveda za vzpodbudo.

Torej to je pa res kar bogata dejavnost in bomo poslušali še eno pesem v izvedbi vašega zbora, in sicer pesem Glej na te darove. In sicer katerega zbora?

Otroško mladinskega.

Otroško mladinskega.

(pesem)

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod Aleš Rupnik, zakaj bi se kot župnik župnije Šempas najbolj zahvalili Bogu?

Hvaležen sem predvsem zaradi tega, da je v župniji se izoblikoval tako lep odziv na vso to povabilo, ki v bistvo daje smisel mojemu duhovništvu, da tudi duhovnik, ne samo da nekaj naroča ljudem, pridiga, to danes, se ta podoba Cerkve velikokrat izpostavlja, pa jaz se v tem ne vidim. Res za vse pobude za vse sodelavce, kar res daje in tudi ta občutek te skupnosti, da ni vse samo na župnikovih ramah, ali pa da more vse skozi župnikove roke, in to mene zelo potrjuje, da smo vsi skupaj na pravi poti, tudi resnično, saj ne bom tako, ampak recimo nedeljska maša, da pač tako kot pravim, pa pevci, pa bralci, pa vidiš skupino strežnikov. Strežniki so zmeraj vsi sodelujejo. Pevci recimo prav na nedeljo Jezusovega krsta so otroško mladinski zbor z vsemi temi inštrumenti in tako in je bila pri vseh ljudeh tako doživeta maša kot celota, zdaj ker včasih bi lahko dobili vtis, da je to tud lahko koncert, ampak tako pravim, in jaz velikokrat prav čakam nedeljsko mašo in tudi potem tisto, kar jaz želim povedat v nagovoru, v homiliji, v pridigi velikokrat pride nekje spontano za to skupnost, ki je pred mano, tako no, da sem res hvaležen za to podporo župnije, ki mi je dana, oziroma za to sožitje, ki, tako sem vesel tega.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske maše so v Šempasu ob desetih trideset, v Ozeljanu pa je nedeljska maša ob sobotah, poleti ob devetnajsti, pozimi pa ob osemnajsti uri. Maše med tednom so takrat, kadar so oznanjene. God farnega zavetnika svetega Silvestra je na zadnji dan v letu, ko je za kakšno posebno farno praznovanje malo možnosti. Zato naj omenimo še nekatere druge godove, ki jih v teh krajih posebej častijo. 25. junija je zelo slovesno v Ozeljanu, saj takrat goduje zavetnik tamkajšnje cerkve sveti Jakob, v Šempasu pa je slovesno 12. julija na god svetega Mohorja, zelo cenjen svetnik je tudi sveti Mihael, ki goduje 29. septembra. V Oseku vsako leto 1. maja prav slovesno začenjajo šmarnične pobožnosti. Prav pa je, da omenimo še Božjepotno cerkvico v Vitovljah kamor poromajo na binkošti in na Veliki šmaren. In zadnjo soboto v letu pa se tja odpravijo z baklami na zahvalno romanje. Župnijo Šempas izročamo v varstvo njihovemu zavetniku svetemu Silvestru, ki goduje na drugi sveti večer, ko so imeli ljudje nekoč običaj narediti obračun svojih prizadevanj v iztekajočem se letu. Naj po njegovi priprošnji Bog blagoslavlja vsak njihov trud.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.