ŽUPNIJE ŠEBRELJE, OTALEŽ IN JAGRŠČE

ŽUPNIJE ŠEBRELJE, OTALEŽ IN JAGRŠČE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, kjer vam bomo v oddaji Iz življenja naših župnij danes predstavili 3 župnije, in sicer: Šebrelje, Otalež in Jagršče, ki jih soupravlja gospod župnik Boris Čebanov. S sabo pa je pripeljal tudi dve sodelavki. In sicer gospo Bernard Tušar iz Šebrelj in Katarino Filipič iz Otaleža. Vsem trem prav lep pozdrav.

Pozdravljeni.

Najprej bi za naše poslušalce predstavili vaše kraje. Malo manj znani so, ne vozimo se vsak dan mimo njih. Pa če bi začela gospa Bernarda Tušar. Predstavite Šebrelje.

No, Šebrelje je lepa vas. Leži na levem bregu reke Idrijce med večjim krajem Idrijo in Tolminom. Leži na nadmorski višini približno 600 metrov, je dokaj strnjena vas. Pod župnijo spadajo tudi okoliški kraji Šebreljskega vrha, celo do same reke Idrijce. Ja, strnjena vas Šebrelje in pa raztresene domačije, kmetije po hribovju Šebreljskem in pa po pobočju do same Idrijce.

Druga župnija o kateri bomo govorili je Otalež. O tej nam bo nekaj povedala gospa Katarina.

No, Otalež leži na hribu, je vas, hribovska vas, ki leži nekje 400 metrov nadmorske višine nad reko Idrijco, na desnem bregu, na sončni strani. In v Otalež spadajo potem še vasi: Plužnje, Lazec, Otalež, in razloženo naselje Masore na levem bregu Idrijce in seveda tudi dolina Idrijce, kjer je naselje: Travnik. Tako da ima skupno nekje 640 prebivalcev, 650 nekje tam in je pa to zelo, zelo raztreseno na velikih razdaljah in zelo hribovito, tako da je, dostop je včasih kar malo problematičen, kar je zdaj naš župnik, ki prihaja zdaj iz Šebrelj zelo dobro občuti, ko se vozi gori in doli po teh naših cestah.

No, o tretji župniji, o župniji Jagršče nam bo povedal nekaj kar gospod župnik sam.

Ja, stara župnija Jagršče je verjetno ena od ta'manjših župnij na svetu, šteje 57 prebivalcev, duš, ki so, moram reč pa, vse verne duše pri maši. To je pa fenomen, ker Jagršče ima pri številu 57-ih jih zna biti pri maši 60, 65, ne, torej enih 110 procentov. Sicer temu botruje to, da k župniji Jagršče sodi še del vasi Idrijske Krnice, to je 9 hiš, devet hišnih številk. In seveda so med sabo družinsko, rodbinsko in prijateljsko povezani in zato tudi k sveti maši pridejo farani iz sosednjega kraja Krnic, kar sodijo sicer pod župnijo Spodnja Idrija.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA

Zdaj Vas bom vprašala nekaj malce nenavadnega, gospod Čebanov. Če prav vem, ste pravzaprav po rodu iz Dalmacije, zdaj so Vas pa dali v te naše primorske hribe, in ko ste prišli tja, kako ste se navadili?

Če se zdaj nazaj spominjam na prvo srečanje, to je dobra 3 leta nazaj, sem bil ob dekretu gospoda škofa prvo malo presenečen. Sem pričakoval, da bom šel malo nižje od Soče dol. Potem pa sem se spomnil, da sem bil v bogoslovju cel cajt, cel cajt, da smo imeli časa za razmišljanje, da bomo tudi mogoče prišli v kraje, ki ti je tuj. Tuja mentaliteta, ki je mogoče malo oddaljen in da bo to treba sprejet, ne, kakor, če verujemo, da škofa vodi Sveti Duh, verujemo da me je tudi po Svetemu Duhu sem poslal in sem se malo tolažil s tem premišljevanjem in sem tudi na ta način se poskušal čim prej navadit, pa mislim, da mi je tudi ratalo, uspelo.

No, zdaj po treh letih seveda svoje tri župnije, tisto, kjer ste župnik in one dve, ki jih imate v upravljanju že kar dobro poznate, pa nam mogoče poveste na kratko kakšne so te tri župnije v vaših očeh?

Mislim, da je v teh treh župnijah še vedno ena tradicionalna vernost, ki jo poznamo pod tem pojmom, kar pomeni, da spoštujejo Gospodov dan, nedeljo, večina ljudi. Recimo v samih Šebreljah, ki štejejo približno 360 duš, je nekje nedeljnikov 160, kar je kar eno lepo povprečje mislim na slovensko. Jagršče sem že prej omenil, tu ni govora, mislim, da presega vsa povprečja v procentu. Otalež ravno tako je, tisti, ki obiskujejo mašo so od, prevladuje tradicionalna vernost, čeprav tam je dosti manjši procent obiska maše.

Zvedeli smo, imate tri župnije, med njimi so razdalje kar precej velike. Kaj delate posamič v posameznih župnijah, kaj povezujete, najbrž kakšne aktivnosti peljete tudi skupaj?

Tudi ja. Nastanjen sem v župniji Šebrelje. Od Šebrelj do Otaleža je dobrih 17 kilometrov, do Jagršč pa 16. Po teh gorskih poteh, raziskuješ kar nekaj časa da prideš, pa odvisno tudi od vremenskih okoliščin, kakšnih kamionov ker je cesta bolj taka slaba. Povezujemo se, čeprav leva in desna stran Idrijce so, bi rekel, bolj je bila v zgodovini povezana leva stran med sabo in desna stran. Zdaj je prišlo do tega, da sem na levi strani Idrijce, imam pa tudi Otalež, ki je na desni strani. Določene aktivnosti se da povezovat in se tudi poskušamo. Tako imamo ustanovljeno medžupnijsko Karitas, recimo z otroci organiziramo skupno miklavževanje oziroma otroci pripravijo enkrat iz ene župnije miklavževanje in ga odigrajo na obeh oziroma na treh. Drugo leto pa obratno in ravno tako božičnico. Več stvari pa je težko povezovat, tudi zaradi razdalj, ljudje nimajo vedno prevoza in določenih drugih stvari.

IZ FARNE KRONIKE.

Najprej dajem besedo Vas, gospa Bernarda Tušar za Šebrelje.

Farnega zavetnika, glavnega farnega zavetnika v Šebreljah imamo svetega Jurija. Imamo pa tudi pomožno cerkev svetega Ivana, ki je starejša. V Šebreljah od 1654-ega leta že poznamo kaplanijo, potem je Šebrelje župnija postala v letu 1755-ega in od takrat dalje je tudi župnik v Šebreljah nepretrgoma ves čas. Prvi župnik v Šebreljah je bil Tomaž Lipušček. Od prvih začetkov župnije v Šebreljah pa do danes pa se je zvrstilo že 20 župnikov, se pravi, župnik gospod Boris je že dvajseti župnik, ki je v Šebreljah nastanjen in tam deluje, tako da smo zelo ponosni na župnijo, ki je živa tudi danes živi in upamo, da bo tako tudi v prihodnje ostalo.

Kako pa je v Otaležu bomo povprašali gospo Katarino Filipič. 

No, Otalež sam se omenja že tam nekje leta 1063, se pravi, da je že skoraj 1000 let znano naselje. Cerkev, ime cerkve, se pa kot cerkev svete Katarine, posvečena je sveti Katarini Aleksandrijski, pa se omenja v letu 1594, takrat je še spadalo pod župnijo Cerkno, to je iz raznih poročil razvidno, ko je, so dajali poročila vizitatorju. Je pa 1930-ega je pa z dekretom goriškega nadškofijskega ordinariata je bila pa duhovnija povišana v samostojno župnijo, in od takrat je tudi stalni župnik bil do leta 88. Od takrat, takrat je bil Jelko Vidrih je bil zadnji stalni župnik, ki je bil tudi nastaljen v Otaležu, v župnišču. Od takrat naprej so pokrivali predvsem kaplani iz Cerknega, z zadnjim dekretom škofovih pa smo nekako združeni z župnijo Šebrelje, kar nam je bilo dokaj nerazumljivo, ker sta to, kot je že Boris povedal na dveh različnih bregovih ta dva kraja močno oddaljena. Najprej se je treba spustiti v dolino in nazaj v hrib. No, Otalež leži na 600 metrih, prej sem nekako zapletla se, se rekla 400 metrov. In smo tudi odražali svoje nestrinjanje, nerazumevanje te odločitve škofove, vendar stvar je ostala tako. Mogoče ga je res vodil Sveti Duh in upamo, da bo iz tega res še kaj dobrega, ampak takrat, tisto prvo leto smo se vsi spraševali, kako pa bo gospod Boris uspel to vodit, predvsem zaradi teh nemogočih poti, razdalj, snega in če se prav spomnite je tisto zimo zapadlo toliko snega kot ga ni bilo veliko let ne prej in tudi potem ne več. In jaz sem enkrat tudi škofa Jurija vprašala, ali ste se zdaj spomnili dol v Kopru, kako Boris tu premaguje, pa se je sam nasmehnil in je rekel: Verjetno mu ni bilo ravno lahko, in to mislim, da je Boris junaško prenesel in je, tudi potrdil, da je iz ta pravega testa. No, kot sem že prej rekla je ta Otaleška župnija izredno raztresena, tako da so hiše, posamezne hiše, ki spadajo v to župnijo so oddaljene več ko po dve uri hoda včasih ko še ni bilo toliko avtomobilov in poti smo hodili peš. Recimo jaz osebno prihajam iz nasprotnega brega pa smo vsako nedeljo pa še kdaj vmes eno uro najmanj. Najprej pol ure v dolino, potem naslednje pol ure v hrib hodil pozimi, poleti in smo vztrajali. Danes je to precej težje, ko vidite se povsod kar spreminja situacija, nedeljnikov je ostalo le tam dobrih 120. Problem je tudi v tem, ker se čutimo nekako, nismo prav povezani, ker prej smo bili pod Cerkno skupaj. Vse dejavnosti so bile v okviru Cerknega, ker je večji kraj. Kaplan je prihajal vsaj dvakrat na teden. Je bilo lažje, tudi je bilo več časa, da se je lahko ustavil med ljudmi, zdaj imamo sicer mašo enkrat na teden in ob nedeljah. V nedeljo je maša ob enajstih, konča ob dvanajstih, ljudje se razbežijo domov in saj veste, kaj se dogaja ob dvanajstih po navadi. In nimamo, manjka nam tisti stik, da bi bil župnik več med nami, da bi se lahko več pogovorili, da bi skupaj planirali kaj bomo naredili, no. Še nekaj se je zgodilo takrat ko je gospod Boris prišel v Otalež. Ta prvo je problem, ko je bil, nam je vihar odkril streho na cerkvi in ta prvo, kar je bilo treba rešiti je bilo to, a ne, in je vse težave, ki se lahko zgrnejo na enega človeka, so se takrat zgrnile na Borisa.

In potem ste se v teh treh letih verjetno kar malo utrdili. Zdajle Vas prosim, da poveste še za Jagršče o farnem zavetniku, kajti o tem, da ima malo prebivalcev, pa nadpovprečno število nedeljnikov smo že slišali. Pa farni zavetnik.

Je res, ima farno zaveznico sveto Uršulo in 1000 tovarišic, tako da imamo tam tisoč eno zavetnico in mislim, da jih res dobro varujejo in vodijo, ker to ljudstvo je posebno verno tako trdno, trdoživo. Tam je obstajala starejša cerkev. So praznovali leta 93 petsto let prejšnje cerkve, seveda je bila ravno tako podružnica najprej iz Šentviške gore, potem pa Šebrelj in pozneje je ta nova cerkev svete Uršule 1898 postala župnijska cerkev. Zadnjega župnika so pa imeli, ki je stalno bival v Jagrščah, imeli leta 1925. Od takrat vedno Jagršče še upravlja Šebreljski župnik, ki je prej dokler ni bilo prevoznih sredstev hodil tudi po uro in pol peš iz Šebrelj v Jagršče in veste ko je bila včasih maša lahko samo zjutraj mislim, da je imel kar dolgi post, ne.

Že Vaše sodelavke so povedale, da ste se zelo potrudili, da ste jim na razpolago kljub tem razmeram, ki Vam niso najbolj na roko. Pa vendarle bi želela poudarit, v mestih si predstavljamo, pa saj danes so avtomobili, se usedeš v avto in 15 kilometrov, 16 kilometrov to ni nič, ampak v teh krajih je to nekaj popolnoma drugega. Ko zapade sneg in ceste niso plužene. Kako lahko sploh pravzaprav uspevate takrat opravit tisto kar je najbolj nujno?

Ja, najprej jih moram pa pohvaliti. Vsaka vas ima svojega koncesionarja, ki vedno preden saj jaz zjutraj zbudim, sicer nisem zgoden, ampak avtobus prvi pelje iz Šebrelj, pelje ob peti uri in me je v teh treh letih in sem slišal, da v teh treh letih samo dvakrat ni prišel, sicer je že pred peto uro cesta že splužena posoljena, in vedno bolj kot tista, ki nas spodaj povezuje, ki je v dolini, tako da s tem pa ni velikih težav, moram reči, so težave večkrat razne druge in bolj človeške narave.

(pesem)

Zdaj pa mislim da je prav, da se lotimo še dogajanja v vaših treh župnijah. Mogoče bi začeli kar z mladimi, z otroki.

Ja, verouk imam na dva kraja, letos sem v malo boljši situaciji kakor prva tri leta. Prva tri leta sem imel praktično vse ure verouka v Šebreljah in v Otaležu, s tem, da v Jagrščah je nekaj malo otrok v vasi in malo še v enem drugem delu, Idrskih Krnicah in so se priključili v župnijo Spodnja Idrija ali pa Cerkno, kamor pač hodijo v šolo. V Šebreljah pa sem prvo leto tudi poskušal višje razrede v Cerkno vključiti, vendar se zaradi samega prevoza ni obneslo, tako da sem recimo lansko in predlansko leto imel tudi do 12 ur nauka, torej po 6 ur v vsaki župniji, približno. Letos sem pa dobil eno pomoč, katehiste, škoda ker danes niso z nami, so vi trije zasedeni. Imam tri obiskovalce teološke pastoralne šole oziroma katehetsko pastoralne in vsi trije so zelo, zelo pridni, eden je celo iz te male župnije Jagršče in dva sta iz Šebrelj. Tako da mi je ena katehistinja prevzela dve uri nauka v Šebreljah in tista druga dva fanta, ki zaradi narave dela ne morejo drugače mi pomagajo kot animatorji v skupinah.

Dragocena pomoč prav gotovo. Pa gremo kar naprej po starostnih skupinah. Kako pa je z mladimi pri vas, so sploh doma?

Mladi? Ja. Na začetku, ki je bilo že malo več, potem pa v pogovoru z drugimi duhovniki, župniki ugotavljam, da je povsod situacija nekoliko podobna. Ne vem ali se prav oziramo na znamenja časa, se pravi, na začetku, ko pride nov župnik si zanimiv, bi te radi bolj spoznali in potem ko se začne bolj resno poglabljanje v duhovnost ali v kakšno drugo stvar malo izginjajo, tako da jih je zdaj ostalo v skupini enih 10, 12. O Šebreljah govorim. V Otaležu je tako, eno leto je skupina tudi po 6, 7, 8, drugo leto je ni. Letos spet z novim ustanavljanjem poskušam, upam, vedno v upanju živimo in pravim, da me tudi tisti drugi duhovniki opogumljajo glede na to, da tudi oni marsikdo ne doživlja boljših rezultatov.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

No, in sedaj še k tretji skupini. To so pa starejši. Kako pa poskrbite za njih?

Starejši v tej vasi Šebrelje, ki je bolj strnjena vas so zelo pogosto prisotni pri sveti maši, tudi med tednom. Bolne, onemogle, ostarele pa obiščem ob prvih petkih na domu. Tako v eni, kot v drugi, kot v tretji župniji. In je to, navadno je tako, da so ravno taki po teh oddaljenih kmetijah, domačijah, ki so v hribu, tako da mi prvi petek, jaz pravim, da mi je vsak petek veliki petek, ki grem od jutra pa pridem popoldne šele domov pa čeprav obiščem samo štiri, pet ljudi, ker so tako raztresene domačije, vsak si želim pa malo pogovora, stika. Ne moreš samo priti v hišo pa zmolit, podeliti obhajilo, pa zbežat. Vsak želi, da bi se z njim tudi malo pogovoril.

Kako pa sploh obvladate ves ta prostor? Ste se že naučili vseh teh poti ali tudi kdaj se izgubite?

Ja, zjutraj ko se zbudim prvo moram pomisliti, ja, kam danes grem. Zdaj letos se še zamenjal določene dneve, prej sem hodil redno ob petkih v Otalež. Prvo moram ugotoviti, kateri dan je in kam danes grem in potem hitro napravit doma, kar me čaka popoldne in navadno dopoldne imam časa dokaj, popoldne popoldnevi so pa vedno zasedeni. Ali z naukom, ali s srečanji pred mašo, po maši in podobno. Nedelje pa so… Ja urnik če vas zanima imam ob četrtkih torej. Ob ponedeljkih, torkih, sredah sem v Šebreljah, v četrtek sem v Otaležu, petek sem spet v Šebreljah, v sobotah sem na Jagrščah, če nisem v nedeljo, ker te Jagršče včasih imamo nedeljsko mašo v soboto zvečer, polovico nedelj pa tudi v nedeljah popoldne.

Kaj pa sodelavci? Kdo vse se v Vaših župnijah trudi za to, da bi bilo župnijsko življenje čim bolj živahno? Katere skupine obstajajo? Kaj počnete?

Ja. V vseh župnijah imamo župnijske svete in tudi gospodarske. To so prvo najvažnejši sodelavci od župnika, potem so pa še določene skupine. Recimo mladinsko smo že omenili. Potem sem pred dvemi leti ustanovil tudi v Šebreljah svetopisemsko skupino. Predvsem se ukvarjam s skupinami staršev veroučencev, in to nekako sem jih razdelil v triade, kakor jih je razdelila tudi sama osnovna šola. Torej tri krat tri. Tri skupine v Šebreljah, tri v Otaležu, potem so še posamična srečanja za pripravo na zakramente, prvo obhajilo in birmo. Potem še, če štejemo, da se enih pet do šestkrat dobi župnijski svet pa da od ene dva do trikrat gospodarski svet na leto, pa zmanjka kar večerov včasih.

Kakšno pa je delo medžupnijske Karitas?

Duhovni vodja je gospod Boris. Kar nekaj problemov je bilo, ko je Otalež pripadal Šebreljam, prej smo delovali skupaj s Cerknem, kot medžupnijska Karitas Cerkno. Potem smo pa kar nekako izviseli. Nismo našli ene povezave med seboj, ne kako bi naprej. In dve sodelavki v Otaležu, enih, ene 3, 4 v Šebreljah. Kako zdaj to povezati? Tako na različnih koncih, a ne. In potem smo nekako se le našli in ustanovili medžupnijsko Karitas cerkljanske in ta pokriva sedaj vse župnije, ki delujejo na področju občine Cerkno. Občina Cerkno tudi namenja kar nekaj denarja tudi za delovanje Karitas, tako da zdaj se dobimo vsak mesec enkrat je srečanje sodelavcev. Sodelujemo seveda tudi v dekanijski Karitas Idrija Cerkno. Predvsem se naša pomoč, naše delovanje nanaša na pomoč starejšim in pa pomoč otrokom. Zdaj ta pomoč starejšim ni samo tista delitev hrane. Ker v Cerknem prostorov nimamo, se dobivamo v župnijšču. Nimamo niti enega primernega skladišča, tako da imamo zdaj, ko prihaja hrana iz evropske skupnosti imamo kar nekaj problemov, da to razdelimo hitro, da ne leži kje, ne, po kakšnih garažah. No, drugače pa za Veliko noč in za Božične praznike obiščemo vse starejše z enim simboličnim darilcem. Tu moram posebej pohvaliti našega župnika Borisa, ki se zelo rad pridruži pri teh obiskih na domu. In povsod naletimo na lep sprejem, vsi so veseli, da pridemo, da poklepetamo. No, po drugi strani pomagamo tudi otrokom tam, kjer vidimo, da so, da so problemi. Včasih nas poiščejo sami, marsikoga mi kontaktiramo, ker vemo, da so težave. Veliko smo se angažirali takrat po poplavah. Lansko leto ravno zdajle je bilo, ko je bilo leto teh grdih poplav na Cerkljanskem tudi je bilo veliko ljudi prizadetih in tu smo preko škofijske Karitas dobili skupaj 25 tisoč evrov, ki smo jih potem razdelili. Ni vedno enostavno, ker težko dobiš ta prave podatke. Veliko je bilo treba zbirati informacij od teh občinskih komisij do samih občanov. Marsikdo je nekje sam si skušal pomagati, niti ni iskal pomoči pa smo videli, da ima vse, da nima ceste, da mu je zalilo hišo, da mu je veliko škode naredilo. Tako da smo skušali po najboljših močeh to pomoč razdeliti in jaz upam, no, da smo uspeli, tako da, no, potem organiziramo ta srečanja starejših po župnijah. V nedeljo smo se dobili v Otaležu, v Šebreljah so se že v juniju dobili skupaj, v Cerknem pa imamo srečanja na roženvensko nedeljo, to je prvo nedeljo v oktobru. Tako da, je kar pestro. Kar naprej mi kaj počnemo.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Zdaj pa predlagam, da spregovorimo še o lepem bogoslužju. Vprašujem vas, saj veste, po pevcih, strežnikih, bralcih. Kdo skrbi za vse to? Gospa Bernarda, boste Vi?

Ja. Če lahko rečem, v Šebreljah se lahko pohvalimo z zelo dobrim pevskim zborom. Pevski zbor je ustanovil gospod župnik Adolf Harmel. To je bil enajsti župnik, ki je v Šebreljah deloval in ta župnik je tudi ustanovil šolo, se pravi, da od tistega časa dalje v Šebreljah, imamo v Šebreljah tudi šolo. Pevski zbor nepretrgano deluje vse do danes, to pomeni že kar 133 let. To je kar zavidljiva letnica, ki jo praznuje. Pevski zbor v cerkvi nedvomno bogoslužje naredi zelo lepo in upamo, da se bo ta pevski zbor ohranjal tudi naprej, čeprav doživlja tudi svoje vzpone in padce tako kot vsaka društva ali karkoli že deluje. Poleg tega pri bogoslužju večkrat sodelujejo tudi mladi. Bi pa rekla, da je v zadnjih dveh letih kar se mladih tiče zelo spodbudno tudi dejstvo, da je bil organiziran oratorij. Lansko leto v Otaležu, letos pa v Šebreljah. Letos je gostil kar zavidljivih 39 udeležencev. Tu so bili majhni otroci in mlajši do dejansko konca devetletke. Sodelovalo pri tem je 12 animatorjev. Njim bi se na tem mestu še enkrat zahvalila, saj to je bila čudovita prireditev, ki se je odvijala v Šebreljah in upam, da se bo tudi drugo leto lahko taka zadeva organizirala. Pri bogoslužju sodelujejo tudi bralci beril. Posebej bi pa pohvalila pa tudi čistilke, krasilke cerkve, saj imamo to urejeno na ta način, da vsak teden približno po tri hišne številke sodelujejo pri tem. Na to se lepo odzivajo in vidim, da tudi s te plati upoštevajo oziroma spoštujejo ta Božji hram, saj za njega lepo skrbijo. Imamo tudi zavidljivo število ministrantov. Niso samo fantje, ministrirajo tudi dekleta. To zdaj že kar nekaj let, tako da imamo zdaj, mislim, da 19 ministrantov, pa mislim, da se bodo ostali tudi še vključevali v to službo.

Ahm. To je bilo vse za Šebrelje.

Šebrelje, ja.

Kako pa v Otaležu?

Tudi v Otaležu deluje pevski zbor, moram pa reči, da je bilo kar nekaj let zatišja, ko prihaja do menjave generacij se rado kaj zalomi in tako se je zgodilo tudi v Otaležu, da nekaj let zbor ni deloval, so pa takrat ustanovili mladinski pevski zbor, ki je sodeloval pri mašah le enkrat na mesec. Pač to so v glavnem bili študentje, ki si težko še najdejo prosti čas za vaje in za, vsak ima neke svoje obveznosti. No, ampak zdaj mislim da je eno zdravo jedro spet tega novega zbora, v katerem sodelujejo vsi stari pevci in kar lepo sodelujejo pri mašah, mislim, da je kar spodbudno. Drugače pa tudi moram pohvaliti bralce beril, pri ministrantih je včasih malo težje. Čez poletje je bilo kar kriza, ker ni bilo takih obveznosti, pa so bili tudi pri mašah malo manj prisotni, no, ampak mislim, da bo zdaj s šolskim letom spet situacija ta prava, da bodo sodelovali tako kot je treba. Župnik pripravi vsak teden v oznanilih objavi kdo je na vrsti in stvar deluje. Prej nisem nič, ko smo župnije predstavljali nisem nič povedala o naših podružnicah: Lazec in Jazna sta ti dve podružnični cerkvi, kjer je tudi maša ob posebnih prilikah, razni semanji dnevi in takrat ko so cerkve svetega Jurija v Lazcu in cerkev svetega Nikolaja v Jaznah izredno lepe, so te cerkvice znane. Mogoče celo starejše kot sama cerkev svete Katarine v Otaležu. Kot zanimivost naj povem, da je to ena največjih cerkva v škofiji. Neverjetno velika in vsak se čudi, zakaj je v takem kraju tako velika cerkev. Mi smo se včasih hecali, da je to zaradi tega ker tam se vse pač v koših nosilo včasih, da so vsi ljudje tamkrat, ko so merili velikost cerkve, da so vsi imeli koše na hrbtu, ampak dejansko je bilo to tak, da so hoteli iz Dunaja dobiti čim več denarja in so izredno velik načrt naredili, ker so odobrili in ta načrt so morali tudi realizirati, tako da je sedaj glede na število nedeljnikov in glede na kraj sam je to skoraj prevelika cerkev. Zato je še toliko bolj pomembno, da v taki cerkvi se čim več ljudi sodeluje.

(pesem)

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA

Ja, mislim da je v treh letih v kolikor delujem tam težko takoj videti sadove truda. Jezus pravi, da je seme padlo eno na kamnita tla, drugo pa na plodna. Tista plodna pa velikokrat niso tako na očeh, da bi mogoče lahko znal prepoznati v trenutku. Jaz pa upam, da se bo čez nekaj let videli ti sadovi na kakšen način, da bo kakšna klica dozorela, da se bo kakšnemu mlademu utrnila kakšna beseda ali misel pozneje. Tudi takih primerov do sedaj poznam in trdno upam in verujem, da se bo tudi tam zgodilo na kakšen način. Bog deluje in Sveti Duh na mnogotere načine, tako da ni nikoli za obupat, za prenehati pričakovati. V pričakovanju živimo.

Bi še vidve kaj dodale?

Jaz bi samo eno misel teh naših, našega skupnega prizadevanja. Vsako leto se organizirajo šmarnice ob kapelah imamo, povezovanje župnij je izredno pomembno, tudi ko gremo iz Želina do Idrijskih Krnic ob kapelah in tu se združijo župnije Cerkno, Šebrelje, Jagršče, Otalež, Spodnja Idrija pa bi verjetno še kdo,…

Bukovo, Ravne.

Bukovo, Ravne, in gremo skupaj. To se nabere pa tam do dvesto ljudi. Tu je ni tako enostavno. To je tri, štiri ure daleč in se ob kapelicah ustavljamo in molimo in prepevamo in tu je, iz zaključimo običajno v cerkvici v Idrijskih Krnicah, cerkev svetega Florijana s temi čudovitimi mozaiki. No in na prvo nedeljo v septembru smo imeli mašo v Monsorah, To je tudi tradicionalno pri kapelici na jezeru, kjer se pa tudi zberejo vse župnije. In tu mislim, da se vidi to naše delo: takrat ko se iz vseh župnij zberemo in tam na enem kraju pa je pravzaprav mini kraj se zbere veliko ljudi in vsi nekako so zadovoljni, da se družijo, da pridejo skupaj. Enkrat je župnik naš domači, drugič je iz Spodnje Idrije, včasih iz Cerknega pride in to mislim, da je tisto ta pravo. Ta se vidijo tudi rezultati teh naših prizadevanj.

V Šebreljah pa mislim, da se moramo zahvaliti, da imamo župnika, da tam stanuje, pa vsi vemo da ob tako velikem pomanjkanju tega poklica vse bolj obstaja bojazen, da župnika ne bomo imeli, tako da Bogu hvala, zaenkrat ga še imamo. Jaz mislim, da tudi krščansko življenje se odraža v tem, saj ob raznih katastrofah, ob velikih nesrečah, ki se dogajajo vidimo, da pa ljudje na svoj krščanski način pokažejo tudi svojo srčnost, dobroto, pomoč, ki jo lahko tisti, ki škodo utrpi se posluži ob svoji prizadetosti. Na drugi način pa se mislim da kaže tudi v tem, saj vsi župljani so pripravljeni pomagat in pa vzdrževat cerkve, saj se lahko pohvalimo z zelo lepo obnovljeno cerkvijo, ki je bila na novo posvečena leta 2002 in s svojimi prispevki, s svojim delom, s svojim angažiranjem na raznorazne načine, jaz mislim, da je to tudi sad krščanstva, ki živi v vasi.

Gospod Boris Čebanov, gospa Bernarda Tušar in gospa Katarina Filipič, hvala lepa za tale pogovor. Veliko Božjega blagoslova vam osebno pa vašim župnijam pa vsem vašim dragim.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljska sveta maša v Šebreljah je vedno ob deveti uri, v Otaležu pa ob enajsti uri. V župniji Jagršče je nedeljska maša ob šestnajsti trideset in sicer po dogovoru, včasih v soboto, včasih pa v nedeljo. Ob delavnikih so maše v Šebreljah poleti ob dvajseti, pozimi pa ob sedemnajsti uri. V župnijah Otalež in Jagršče pa so tedenske maše poleti ob osemnajsti. Pozimi pa ob sedemnajsti uri. Življenje v župnijah Šebrelje in Otalež in Jagršče so nam predstavili župnik gospod Boris Čebanov in njegovi sodelavki Bernarda Tušar in Katarina Filipič. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec, pogovor je posnel Andrej Gropajc.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.