ŽUPNIJE ŠENTVIŠKA GORA, PEČINE IN PONIKVE

ŽUPNIJE ŠENTVIŠKA GORA, PEČINE IN PONIKVE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V nocojšnji oddaji vam bomo predstavili kar tri župnije, in sicer župnijo Šentviška gora, župnijo Pečine in župnijo Ponikve. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu: župnik, ki vse te tri župnije upravlja, to je gospod Franc Kavčič in pa dve njegovi sodelavki in en sodelavec, in sicer gospod Marko Černilogar iz Ponikev, gospa Marija Bičič iz Pečin in gospa Milena Poljak iz Šentviške gore. Lep pozdrav vsem skupaj.

Lep pozdrav.

Enako.

Gospod župnik, začnite kar sami. Tri župnije moramo predstaviti, pa povejte kakšne so te tri vaše župnije.

Te tri župnije so na tako imenovani Šentviški planoti, ki spada v območje Tolminske občine in leži med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim. Najvišja točka je 975 metrov: Črvov vrh. Med travniki in pobočji, ki padajo v dolino so tri oziroma štiri večja naselja in še šest manjših. Vse skupaj pa tvorijo te tri župnije Ponikve, Pečine in Šentviška gora. Z ugodno lego in enakomerno razgibanostjo, ki daje številne možnosti preživetja je planota privabila prve naseljence že v pradavnini. Arheološke najdbe namreč kažejo, da je že v mlajši železni dobi služila kot zatočišče in domovanje staroselskim prebivalcem, ki so se iz doline umikali pred prihajajočimi Kelti. V srednjem veku se kraji na Šentviški planoti prvič omenjajo leta 1192 v dokumentu papeža Celestina tretjega, v katerem je imenovana cerkev svetega Vida s podružnicami kot cerkveno in upravno središče, ki ga poleg Bovca in Volč štejemo med najstarejše duhovnije na Tolminskem. Seveda je vse področje pripadalo Čedadskemu kapitlju. Pod okrilje Šentviškogorske fare so poleg vasi na planoti spadala vsa naselja po dolinah Idrijce in Bače, vse do Cerkna in Idrije. Skozi zgodovino so se z ustanavljanjem novih župnij meje župnije Šentviška gora vse bolj krčile, tako da danes obsega le še neposredno okolico na planoti in podružnico Police. Na Pečinah je bil ustanovljen vikariat sredi 18. stoletja, kar je pomenilo, da je odslej tam bival stalni duhovnik, samostojna župnija pa je postala šele leta 1937. Podobno tudi Ponikve, ki so nastale kot župnija 1935-ega leta. Po drugi svetovni vojni je ob občutnem padanju števila prebivalcev in pomanjkanjem duhovnikov ta ostal le še na Šentviški gori. Vse tri župnije se ponašajo z lepimi cerkvami. Časa, kdaj so bile zgrajene prve niti ne poznamo. Do dandanes pa so zavedni verniki svoja svetišča skrbno vzdrževali in obnavljali. Na Šentviški gori stoji za danes že močno prevelika cerkev posvečena mučencu svetemu Vidu, ki goduje 15. junija. Sveti Vid je še mlad pretrpel mučeniško smrt za Kristusa v južni Italiji okoli tristo petega. Cerkev je bila zgrajena taka kot je sedaj v začetku 18. stoletja. Sedaj pa je njena posebnost poslikava iz leta 1941. Delo Toneta Kralja z njemu lastnim in prepoznavnim slogom je upodobil rešitev svetega Petra in ječe ter spreobrnitev svetega Pavla. Cerkveno ladjo pa s prizori mučeniške smrti zavetnika. Upodobljeni motivi so polni simbolike. Najbolj očitno sporočilo prinaša slika, ki prikazuje bičanje svetega Vida na kateri je eden izmed mučiteljev upodobljen v značilni Mussolinijevi pozi in podobi. Prav zaradi protifašistične sporočilnosti je ta podoba postavljena visoko pod strop kora, proč od nezaželenih pogledov. Cerkev na Pečinah je posvečena svetima mučencema Mohorju in Fortunatu, ki godujeta 12. julija. Svetnika sta prestala mučeništvo za Kristusa v Sirmiji, današnja Sremska Mitrovica. Njune ostanke pa so med preseljevanjem narodov prenesli v Oglej, od koder se je njuno češčenje razširilo tudi k nam. Cerkev je bila sprva samo skromna stavba, z razvojem vasi pa se je razvijala in dograjevala tudi cerkev nad njo vse do današnje podobe. Od notranje poslikave je lepo ohranjena freska s podobami od svete Apolonije, svete Marjete in svete Barbare ter slika pod cerkvenim stropom, delo domačega slikarja Ceneta Lapanja s Ponikev. Domači duhovnik in nabožni pisatelj Filip Jakob Kafol je o nastanku cerkve svetega Mohorja in Fortunata napisal: 'V 13. stoletju najdemo že osem hiš v tukajšnji vasici. Komaj so se tukaj naselili, nekoliko svoje hiše očistili in hleve za živino zgradili, že začnejo kapelico Bogu zidati z dovoljenjem duhovnega gospoda na Šentviški Gori se lotijo dela in na sredi polja na najprijetnejšem kraju majhno cerkvico postavijo.' Umetniško pa je najbolj cenjena cerkev Marijinega obiskanja na Ponikvah, ki je bila na novo postavljena leta 1958-ega, na mestu med vojno povsem uničene stare cerkve po načrtih velikega arhitekta Jožefa Plečnika. Praznik Marijinega obiskanja je zadnji dan maja, izvira pa iz svetopisemskega poročila o obisku Device Marije pri svoji sorodnici Elizabeti, kjer sta se skupaj veselili v pričakovanju rojstva Jezusa in Janeza Krstnika. Različni pisni viri, predvsem pa kamnita plošča z nepopolno letnico 1480 in podpisom priznanega stavbarskega mojstra Andreja iz Loke pričajo, da so bili temelji cerkve postavljeni v 80-ih letih 15. stoletja. Ta prva skromna in v gotskem stilu zgrajena cerkev pa je kmalu postala premajhna. V 18. stoletju so jo zato povečali in ji dali baročni izgled. Vanjo so preselili oltar in druge dragocenosti iz tedaj že zapuščene in propadajoče cerkve svetega Nikolaja. Leta 1944 ravno na praznik Marijinega obiskanja, ki je bil takrat 2. julija so nemški vojaki cerkev požgali. Zgorelo je vse, razen oltarnega kipa in Božjega groba, ki so ju domači uspeli rešiti. Razdejanje pa še ni bilo dovolj veliko, saj so Nemci naslednje leto zgradbo še razstrelili in tako je od mogočne cerkve po končani vojni ostal le poškodovan zvonik in nekaj zidovja. In v takem stanju je ob številnih težavah in po zaslugi tedanjega župnika Janeza Lapanja leta 1952-ega pričakala novega graditelja arhitekta Jožeta Plečnika. Šest let po izdelavi novih načrtov za njeno obnovo je bila 1958-ega na novo posvečena. Pokazala se je s povsem novim izgledom. Od ostankov porušene cerkve je mojster ohranile le nekaj osnovnih arhitekturnih elementov, med njimi glavni zvonik, medtem ko je zunanjščina, še bolj pa notranjost dobila povsem novo podobo. Ena izmed najzanimivejših in najkorenitejših sprememb je zagotovo spremenjena orientacija cerkve. Plečnik je zamenjal dotedanjo lego oltarja in obrnil cerkveno ladjo proti vasi. Ta cerkev na Ponikvah predstavlja mojstrski preplet preteklosti in sedanjosti, ki v obiskovalcu zbuja čudenje in občudovanje in ga sili k vedno novim pogledom. Zaradi svoje preteklosti, lege ter svojske podobe je prvovrsten z odlokom občine Tolmin razglašen kulturni spomenik in edino večje Plečnikovo delo na Primorskem. Na Ponikvah je še kapela svete Ane. Tudi cerkev Marijinega rojstva v Policah se ponaša s častitljivo starostjo in freskami iz 16. stoletja.

(pesem)

Vaši farni zavetniki so torej, če sem si prav zapomnila: sveti Vid, sveti Mohor in Fortunat in praznik Marijinega obiskanja praznujete. V vaše farne kronike vseh treh župnij pa nam bo malo odškrnil pogled gospod Marko Černilogar. Kar prosim.

Hvala. O samem življenju na Šentviški planoti v preteklosti ni prav veliko dokumentov. Nekaj se odraža v dokumentih, ki zadevajo predvsem upravljanje župnij in življenje duhovnikov na planoti. V času znamenitih kmečkih uporov, puntov iz leta 1713 so bili tudi trije voditelji kmetje s planote. V drugi polovici 19. stoletja pa je življenje na planoti že zaznamovalo predvsem porajajoče se narodnokulturno gibanje. V odmaknjenih gorskih krajih je zavel svež veter slovenstva in vzdramil dotlej predvsem v delu zaverovanega planotarskega kmeta. Odpirati so se začele zasilne osnovne šole, naj omenim prvo na Šentviški gori iz leta 1881. Ustanavljale so se čitalnice in narodnobuditeljska društva. Razcvetelo se je kulturno življenje, ki je bilo še prav posebej bogato in pestro na področju zborovskega petja. Val sprememb in novosti, ki je dosegel dotlej umirjeno življenje na planoti pa ni samo obogatil in spreminjal. Z vedno večjo silovitostjo je podiral tudi vse nevidne prepreke, ki so planotarje dotlej ločevale od dogajanja v dolini. Njihovi pogledi in želje so bili usmerjeni vedno dlje in tako so mnogi odšli po svetu in iskali boljše možnosti za preživetje. In potem je prišla še vojna, zlasti 1. svetovna z bližnjo soško fronto. Mladi fantje so odhajali na bojišča. Iz bližnjih krajev Posočja so prihajali prestrašeni in lačni begunci. V mirno zavetje planote so se zatekali izmučeni vojaki. Se odpočili in najedli ter se ponovno vračali na fronto. Že dodobra izpraznjeno Šentviško planoto je leta 1976 zajel še potres. Z vso vnemo in ob znatni denarni pomoči, ki je je bila v tistem času deležna Tolminska, so se ljudje lotili obnove. Gradili so nove domove, kupovali kmetijske stroje, posodobili cesto, dobili tovarno, vodovod, telefon in tako ostali. Ni jih več tako močno vleklo v dolino v prenatrpana mesta in tovarne. Posodobljene kmetije in zaslužek pred lastnim pragom so namreč omogočali dovolj dobro in dostojno preživetje tudi na od glavnih cest in mest oddaljeni Šentviški planoti.

IZ FARNE KRONIKE.

Potem ko smo izvedeli kar nekaj stvari iz zgodovine vseh treh župnij, in sicer župnije Šentviška gora, Pečine in Ponikve, pa nam bo zdajle gospod župnik Franc Kavčič povedal, kakšna so pa župnijska občestva v vseh teh treh župnijah.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Vse tri župnije spadajo med tako imenovane male župnije. Ponikve štejejo 200 prebivalcev, Pečine 150, Šentviška gora skupaj s podružnico Police okrog 350. Prebivalci se v veliki večini preštevajo med katoličane, zlasti nekaj mlajših otrok pa tudi ni več krščenih in ne hodijo k verouku. Sicer prihaja k verouku 30 otrok iz vseh 3 župnij. Še kakšen pa obiskuje verouk skupaj s šolo na Mostu na Soči. Otroci prvih štirih razredov hodijo v šolo na Šentviški gori, ostali na Most na Soči, zato tudi verouk zelo prilagajamo šolskemu urniku in voznemu redu šolskih prevozov. K svetim mašam se nas ob navadnih nedeljah v vseh treh župnijah zbere do 160, ob glavnih praznikih seveda precej več, kdaj pa tudi manj. Ob tako maloštevilnih župnijskih občestvih je tudi pastoralna dejavnost bolj skromna, čeprav se vendarle marsikaj dogaja. V vseh treh župnijah so župnijski pastoralni in gospodarski sveti, živi mešani pevski zbori, strežniki, bolj strežnice, bralci pri sveti maši. Bolj materialne stiske prebivalcev skuša lajšati medžupnijska Karitas. Na Šentviški gori za čiščenje in krašenje cerkve skrbijo skupinice iz vseh predelov župnije, na Pečinah in Ponikvah pa sta za to pridni mežnarci. Vsako leto je organizirano župnijsko romanje, parkrat smo pripravili tudi bolj planinski dan. Sodelovanje s krajevnimi in drugimi civilnimi skupnostmi na različnih področjih bi za kakšnega našega politika bilo že na meji ustavnosti, če ne že preko. Pa saj drugače ni mogoče, saj smo povsod več ali manj isti ljudje.

(pesem)

Gospod župnik je povedal, da vernikov oziroma sploh prebivalcev na Šentviški gori ni tako strašno dosti, ampak za živ utrip si vsaj tisti, ki ste, še zmeraj prizadevate. Kdo so tisti, ki pri vas skrbijo za lepoto bogoslužja Vas bom pa vprašala zdaj in sicer mogoče najprej za šentviško goro poveste to Vi, gospa Milena Poljak.

Največji prispevek bogoslužja je verjetno lepo cerkveno petje. V našem cerkvenem pevskem zboru na Šentviški gori se lahko pohvalimo z dolgoletno tradicijo cerkvenega petja in to brez prekinitve. Pojemo redno pri nedeljskih mašah z redkimi izjemami, pa tudi ob raznih veselih in manj veselih obredih. Radi se spominjamo nekaj velikih praznovanj v naši župniji pri katerih je prepeval prav domači pevski zbor. To je bila slovesnost ob 800-letnici župnije leta 1992-ega je bilo to, kasneje diakonsko posvečenje štirih diakonov, to je bilo za nas eno posebno doživetje, še posebno doživetje pa je pustilo pečat na našem praznovanju naslednje leto, ko je bila pri nas nova maša. Daroval jo je novomašnik gospod Rafko Klemenčič, doma iz naše župnije. Kot radi rečemo naše gore list. Naj omenim še našega rojaka skladatelja Ivana Laharnarja, ki je in živel med nami kot preprost kmečki človek, veren in velik skladatelj. Njegova dela so bila malo poznana, prav zaradi verske tematike v takratnem režimu. Skladatelj je pisal narodne, cerkvene pesmi, pa maše, litanije, ki jih poje tudi naš zbor. Eno od njegovih maš: 'Ora pro nobis' pa smo se pevci naučili in prvič tudi zapeli pri slovesni maši v spomin 60 let smrti skladatelja. Bil je tudi organist in zborovodja v župniji. Njegovo delo pa je kasneje prevzel njegov sin Franc Laharnar. Sedaj se pa v naši župniji trudi organist in zborovodja gospod Jože Črv. Pevci v cerkvenem zboru pojejo tudi v moškem in ženskem prosvetnem pevskem zboru, ki združuje člane iz cele planote. Mi pa, kot pevci si želimo, da bi se pridružilo nam še več mladih. Tako bi bil zbor močnejši in boljši ter bi obdržal svojo pevsko tradicijo lahko tudi v bodoče.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Zbor pa imate tudi v Pečinah. Gospa Marija Bičič, kako pa pri vas pojete?

Ja, župnija Pečine je najmanjša župnija po številu prebivalcev na planoti, a ne, nedeljske maše obiskuje približno od 35 do 40 vernikov. Kljub temu majhnemu številu pa imamo tudi cerkveni pevski zbor, v katerem prepeva približno 20 pevcev. Zadnjih let ga vodi Tanja Bičič. Naš zbor je razmeroma mlad, ustanovljen je bil leta 1993 pod vodstvom Franke Pavič. Pojemo pri mašah, ob praznikih in pogrebih. Včasih zapojemo tudi pesmi skladatelja Ivana Laharnarja. Meseca maja pa smo se udeležili tudi dekanijskega srečanja zborov v Tolminu, kjer smo obhajali leto evharistije. Tudi pevci našega zbora, moram poudarit, pa pojejo tudi v prosvetnih zborih kot sta ženski in moški, ki delujeta na planoti.

Zdaj ko že obe drugi župniji tako lepo prepevata, verjetno tudi Ponikve niso čisto brez pevcev, gospod Marko?

Hvala. Res je. Na Ponikvah je cerkveno zborovsko petje delovalo že pod Italijo. Iz ustnega izročila pa naj bi bil cerkveni zbor ustanovljen že za časa Avstrije. V času ko je na tem delu Slovenije še gospodaril Italijanski režim, je vodstvo zbora prevzel domačin, gospod Jožef Lapanja, ki pa se je orgle učil igrati ravno pri skladatelju Ivanu Laharnarju na Šentviški gori. Kasneje pa so zbor prevzemali njegovi sinovi: gospod Jože, gospod Dolfi in nenazadnje gospod Stanko Lapanja. Pred 17 leti pa je zbor prevzela organistka gospa Tadeja Bičič, ki ga vodi še danes. Trenutno zbor šteje 15 pevk in pevcev. Naše vrste se iz leta v leto krčijo. Trudimo se, da bi zbor deloval še naprej in da bi še veliko nedelj in praznikov polepšali s cerkvenim petjem. Če pa se zbor ne more sestati zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, pa je pri maši ljudsko petje, ki ga vodi gospa Irena Hvala. Z župnikom kar dobro sodelujemo in skušamo kar se da dobro opraviti svoje poslanstvo.

Že ko je prej govoril gospod župnik je povedal, naštel nekatere stvar, nekatere skupine, ki se trudijo: strežnike, krasilce. Pa bi Vas prosila, če kar še Vi kaj dodate k temu že povedanemu. Mogoče najprej gospa Milena.

Ja, na Šentviški gori imamo kar nekam urejeno krašenje in čiščenje cerkve. Je razdeljeno po celi župniji v skupine in še utečeno zaporedje, da vsaka skupina ve, kdaj je na vrsti. Skupina praktično poskrbi za čiščenje, krašenje in druge postavitve v cerkvi odvisno od praznikov, ki so blizu temu. Cvetje je večina iz domačih vrtov pa tudi iz narave, odvisno od letnega časa. Če je potrebno si med seboj tudi pomagamo.

Gospod župnik je omenil tudi, da za tiste, ki so pomoči potrebni tudi na Šentviški planoti skrbi Karitas. O tem nam bo pa nekaj povedala gospa Marija.

Delujoča skupina Karitas na Šentviški planoti skrbi za ljudi v stiski, obiskuje starejše, osamljene, predvsem pa tiste, ki so v domovih. Prostovoljke se mesečno udeležujejo tudi srečanja Tolminske območne Karitas. Vsako leto v mesecu septembru pa se na planoti zanje pripravi srečanje, ki se začne v cerkvi s sveto mašo, zaključi pa se z družabnim srečanjem.

Vprašala bom še to: Župnije so tri. Gospod župnik, ali se med seboj kdaj srečate ali živi vsaka tako svoje lastno življenje?

Ja, župnije živijo kar svoje življenje.

Vztrajajo pri tem.

Vztrajajo pri tem. Koliko časa nam bo to uspevalo, pa ne vem, ampak zaenkrat je tako, torej se čutijo res pripadne vsaka svoji.

Nekako kar razumljivo je. Gotovo se, ker so majhne, župljani vsake župnije bojijo, da bi prišel tisti dan, ko ne bodo več imele svojega župnika, ko bodo postale podružnice ali kaj takega in si zato tako prizadevajo, zato da ohranjajo to samostojno delo. Verjetno pa se med seboj vseeno poznate? Gospa Milena, Vi ste pokimali.

E, seveda. Mi nekako smo zelo zadovoljni verjetno prav vsi kraji posamezno in v celoti, ker smo zelo dobro povezani skupaj v eno celoto z našim Vez. Vsako nedeljo pri sveti maši naš gospod župnik pripravi Vez, na katerih piše ali obvestila za razne šolske obveznosti otrok ali druge stvari plus tega je pa še zelo dobro, ker vsi vemo kdaj in kje je kakšna sveta maša ne glede ali je to na Ponikvah ali na Pečinah ali na Šentviški Gori. Vse tam piše.

Tako da če slučajno ne utegnete iti k maši v domači fari, lahko skočite tja kjer je še možnost. Imate vsako nedeljo tri maše?

Vsako nedeljo tri maše.

To je pa kar naporno?

Ja. To je kar naporno, sicer sem tega že dolgo časa vajen in mi zaenkrat ne predstavlja kakšne hude težave. Tudi zima je moj ljubi letni čas, tako da se tega ne bojim. No, zaenkrat torej je tako in dokler je pač duhovnik na planoti je to tudi mogoče.

Bivate verjetno, predvidevam na Šentviški Gori?

Ja, na Šentviški Gori je župnišče.

In tam vas najdejo tudi župljani ostalih dveh župnij, če vas kaj potrebujejo?

Največkrat me najdejo kar v njihovih domačih župnijah, ker imam tudi med tednom svete maše po vseh župnijah. Zdaj pa je tudi telefon in pa internet in tudi na ta način sem dosegljiv.

(pesem)

O teh župnijah govorimo danes. O župnijah, ki vse ležijo na Šentviški planoti in ena se tako tudi imenuje, drugi dve pa sta župniji Pečine in Ponikve. Pa Vas bom vprašala gospod župnik Franc Kavčič, katere so tiste stvari, katerih ste veseli, kateri so sadovi vašega truda, vašega in župljanov seveda in v čem vidite znamenje upanja, da bo življenje v teh krajih, v teh župnijah šlo lepo naprej?

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Ja, tukaj se župnik sedaj šesto leto. V tem času sem dodobra spoznal življenje na planoti. Sem v podobnem okolju iz kakršnega tudi sam izhajam in mi je zato všeč. Ljudje so tu zelo delavni, saj so se zaradi oddaljenosti od večjih središč in možnosti, ki jih ta ponujajo morali vedno najprej sami pomagat preživet in ohranjat, kar so zgradili. To je videti tudi pri skrbi za cerkve in župnišče, saj so te kljub majhnemu številu vernikov lepo vzdrževane. V zadnjem času urejamo še župnišče. Predvsem pri čemer seveda ne gre brez izrednih darov in prispevkov v ta namen. Žal demografski podatki za te kraje v celoti še vedno niso preveč spodbudni in bo potrebno veliko dobre volje in vztrajnosti, da bo ta planota preživela tako v materialnem, kakor tudi v duhovnem pogledu. Naše upanje pa nikakor ne sme umreti. Ni Bog bo dodal svoje, da bodo na Šentviški planoti še naprej ljudje, ki bodo sejali, sadili, gradili, zlasti pa živeli čim bolj duhovno bogato, potem tudi za pobiranje sadov ne bo skrbi.

V naši oddaji je navada, da goste vselej povprašam tudi po tem, kaj je tisto, kar imajo v svojem kraju, v svoji župniji najraje, kaj bi najbolj pogrešali, skratka zaradi česa so Bogu najbolj hvaležni, da pripadajo prav župniji in katere prihajajo. To isto bo seveda prosila tudi vas. Pa bi morda prosila najprej gospo Marijo Bičič, da poveste, zakaj ste radi župljanka župnije Pečine?

Jaz sem na Pečine priseljena od leta 85-ega živim tam. In tako je, rada sem župljanka, jaz ne vem, ne, če lahko povem, jaz sodelujemo kot mežnarca, krasilka in pevka zadnje čase in to me vleče in se trudim, da bi tako tudi ostalo.

Zakaj je rada župljanka župnije Šentviška gora nam bo povedala gospa Milena Poljak.

Tudi jaz sem v župnijo Šentviška gora priseljena, sicer sem pa doma s planote iz Ponikev. To planoto imam rada, tukaj sem doma in nekako sem se iz mojega rojstnega kraja vključila v zdajšnji, ker je bil prav blizu. Poskušam sodelovati in biti koristna in skupaj poskušamo biti in se imeti čim lepše. Če je težko, si pomagamo. Če se imamo lepo, se imamo vsi lepo. To je pač življenje naše planote, ker je lepa, je naravna in je tudi preprosta, kmečka.

Zakaj pa ima rad svojo župnijo Ponikve pa nam bo povedal gospod Marko Černilogar.

Leta 79 sem se iz vasi Stopnik preselil na, v vas Ponikve, kjer živim že kar dobrih enaintrideset let. V istem momentu, hipu, no, ko sem prišel na Ponikve me je takratni zborovodja Stanko Lapanja povabil k zboru. Namreč sem že prej prepeval pri moškem zboru in od takrat do danes stalno na koru se prepeva in v moškem zboru, ki smo ga ustanovili pred dobrimi štirimi leti. Tako da to glasbeno ali kulturno dejavnost mi je zelo blizu, ne. Kot sama vas Ponikve in krajani, to je bom rekel z eno besedo čudovita pokrajina, planota, človek se poleg službe in kmečkih opravil v tej naravi kar odpočije, si spočije glavi in drugi dan z novim elanom zaživiš naprej. Rad pomagam ljudem tako ali drugače in kot pravim: 'Zborovsko petje, to mi je pa zelo pri srcu.'

Podobno vprašanje še za gospoda župnika, ki ima pa seveda tri župnije in nekako mora skrbeti, da so mu vse tri enako ali pa vsaj približno enako pri srcu. Gospod Kavčič, kaj vam pomenijo te tri vaše župnije za katere skrbite?

No, jaz sem tudi priseljen, kot vsi moji sogovorniki. Sicer iz drugačnega razloga, po dekretu gospoda škofa. Sem si pa, lahko rečem tudi malo sam izbral to planoto v primeri z drugo ponudbo, ker sem rad v hribih, na zraku, ker sem tudi rad med preprostimi ljudmi, kakor tudi sam, kakor sem že omenil, izhajam iz takega okolja in je potem to tudi razlog, da se človek pač kolikor toliko mogoče vživi v novo okolje, tudi v drugačno govorico. Otroci mi kar večkrat očitajo, da se kaj pa drugače reče kot sem jaz rekel. Tako pač po tej moji službi oziroma bi rekel poslanstvu živim na tej planoti in delam za Božje kraljestvo.

Hvala za vse kar ste povedali spoštovani gostje, hvala gospod Marko Černilogar, gospod Franc Kavčič, gospa Marija Bičič in gospa Milena Poljak. Lepo da ste prišli, lepo da ste predstavili svoje župnije, preden se pa prav dokončno poslovimo s tole našo oddajo in mimogrede naj poslušalcem povem še, da z njo zaključujemo gostovanje po župnijah Koprske škofije. Pa seveda še tisto kar je zmeraj znova potrebno: priporočilo našim nebeškim zavetnikom, v tem primeru nebeškim zavetnikom vaših treh župnij. Sveti Vid, sveta Mohor in Fortunat in sveta Marija.

Prosite za nas.