ŽUPNIJE BOVEC, LOG POD MANGARTOM, SOČA IN SRPENICA

1. del

2. del

ŽUPNIJE BOVEC, LOG POD MANGARTOM, SOČA IN SRPENICA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, prisrčno pozdravljeni v oddaji Iz življenja naših župnij. Nocoj se bomo srečali s Posočjem. Župnijo Bovec in župnijami Log pod Mangartom, Sočo in Srpenico, ki so v njeni soupravi. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam gospoda župnika Vilijema Čušina.

Dober večer.

In njegove sodelavce, gospoda Božidarja Kavčiča.

Dober večer.

In gospo Dano Ivančič

Dober večer.

Kot smo rekli, župnije Bovec, Log pod Mangartom, Soča, Srpenica ležijo v Posočju. Gospod Čušin, povejte nam, kdo so pa zavetniki teh župnij?

Če začnem najprej z bovško župnijo je zavetnik sveti Urh, škof, potem imamo na Srpenici svetega Florijana, tem svetnik vsem poznan, zavetnika gasilcev, v Soči sveti Jožef Jezusov rednik, varuh svete družine in potem v Logu pod Mangartom sveti Štefan, prvi mučenec. Tako da, sami močni svetniki.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod Vilijem Čušin, povejte nam, kakšen je obseg teh župnij skupaj s podružnicami in morda število vernikov.

Ja, bovška župnija z vsemi ostalimi soupravami in podružnicami lepo sovpada z občino Bovec, tako da občina Bovec ima približno tri tisoč tristo ljudi in to se lepo pokriva in je ena taka zaključena enota. Župnije imajo seveda vsaka še nekaj svojih podružnic, Bovec ima podružnično cerkev Kal Koritnica posvečeno svetemu Janezu Krstniku, na Plužnjah je zavetnik sveti Miklavž, sveti Nikolaj, potem imamo še cerkev v Čezsoči, kjer je zavetnik Anton Puščavnik, imamo pa tudi mestno podružno cerkev, zelo priljubljeno Bovčanom in to je sicer cerkev Devica, Device Marije v polju. Na Srpenici imamo eno majhno kapelo posvečeno Mariji Pomočnici kristjanov, medtem ko župnija Log pod Mangartom ima samo znamenje, ker je bilo med drugo svetovno vojno, je bila cerkev svetega Mihaela porušena, tako da tam imamo samo trikrat na leto spominsko mašo. Ena je kot spomin na to tragedijo, ena na praznik zavetnikov, zavetnika svetega Mihaela, danes vseh treh nadangelov in potem še sveta maša za Emavs. Medtem ko ima Soča podružno cerkev v Trenti in je posvečena Lavretanski ali danes rečemo Loretski Materi Božji, to je tako imenovana Črna Marija in vesel sem, da je prav zdaj v teh dneh nekako obnova zaključena, včeraj je bil postavljen še daritveni oltar in smo nekako prišli do ene od cerkva, ki je končno spet v funkciji. O tem bomo verjetno še kaj spregovorili kasneje. Samo še dve besedi glede verskega življenja, obiska svete maše. Glede številk smo nekje v tem slovenskem povprečju, ne odstopamo veliko, mogoče je Srpenica malo bolj pobožna, če lahko tako se izrazim, se pravi sploh pa v številu nedeljnikov, sicer pa smo nekje v povprečju.

(pesem)

IZ FARNE KRONIKE.

Posočje in župnije v Posočju so izredno zaznamovane tudi s pestro zgodovino, posebno zgodovino prve svetovne vojne. Gospod Božidar Kavčič, Vi ste se pripravili, nam boste povedali nekaj, nekaj več o tem. Kako je pravzaprav življenje v vaših krajih vojna oziroma vojne, kako so jo zaznamovale?

Ja, zgodovina je pestra. Recimo Bovška župnija je starejša več kot osemsto let, oziroma te župnije okoli so mlajše, med tristo in štiristo leti. Dvajseto stoletje nas je pa zaznamovalo z dvema vojnama, s potresi in prav prva svetovna vojna v bistvu je najbolj prizadela te kraje. Bovec v bistvu se je mogel izselit, takoj ob vojni napovedi Italije Avstro Ogrski in takrat je župnik oznanil, da še ta dan popoldne morajo vzeti s sabo, kar lahko nosijo, in se izselijo. In so se Bovčani izselili v Most na Litvi, to je zraven Dunaja. Zanimivo, da ravno triindevetdeset let kasneje naš gospod Vilijem na isti dan v isti cerkvi imel mašo zadušnico za te žrtve in kjer smo izvajali praizvedba rekviema skladatelja Avgusta Ipavca. Druge župnije so bile Srpenica je bila sicer pod Italijansko okupacijo, dočim Log pod Mangartom, pa Soča so bile pa na Avstro Ogerski strani. V tem zaledju je prišlo polno vojske, ostalo je le malo domačinov, zanimivost je prav za Sočo, kjer živim, da je, v tem času je v naši cerkvi svetega Jožefa ustvarjal češki slikar, ki je bil tudi vojak, je prišel v bolnico, Josif Wahal in nam je pustil, ne, zdaj so še ohranjene dve sliki, kjer sta panorami Soči in Bovca in on je napisal v svojih , v svoji knjigi, ki jo je izdal po vojni, da to je narisal za spomin prebivalcem, ko se vrnejo v tej kraje, da bojo imeli, da bojo vidli, kakšne so bile te porušene vasi. Tudi druga svetovna vojna ni prizanesla tem krajem, najbolj je bil verjetno pokol na Golobarju, to se je zgodil na Velikonočni ponedeljek, ko je padlo več kot trideset domačinov, takrat, in to je v bistvu tragično, glih na tako nosim oznanilo, je bilo to oznanilo drugačno, tragično.

Kdor se torej odpravi v Posočje bo lahko naletel, našel mnogo ostankov prve svetovne vojne tudi fizično, mislim, kakšne razvaline, kos granate. Mnogo tega se je zbiralo, ustanovili so se muzeji. Kakšen je pravzaprav odmev na te dogodke danes?

Ta zgodovina nam je bila prikrajšana skozi naše izobraževanje, skozi naše vedenje in se je začela ceniti v zadnjih dvajsetih letih. Ohranjenih poleg jarkov pa teh utrdb, so ohranjeni predvsem spomeniki, to so razni napisi, ohranjenih je tudi nekaj kapelic, zanimiva je na Mrzlem vrhu kapelica v jami v kaverni z oltarjem Madžarska, recimo na Zaplanini Zagreben je avstrijska kapelica, je tudi. In vse te kapelice se obnavljajo. To obnavlja fundacija Poti in miru v Posočju iz Kobarida. Zanimivo je pa tudi, da se ohranja ta spomin na prvo svetovno vojno tudi skozi recimo prav glasbena dela, ne, Avgust Ipavec, sklada, duhovnik in skladatelj, ki živi na Dunaju, je doma prav v Lepeni, ima svoje, se vrača sem v Lepeno, je zložil Rekviem ob devetdesetletnici konca prve svetovne vojne in zbori v Posočju, združeni zbori ga izvajajo. Začelo se je, kot sem že rekel, v Bovcu, potem smo ga v Drežnici, v Tolminu in kasneje smo šli tudi na Dunaj in v Sredipolje v Italijo, tako da so se te tri identitete, germanska, romanska in slovanska nekako združili v tem glasbenem delu. Zanimivo je tudi v Soči na, kjer je vojaško pokopališče, kjer so pokopani vojaki od Poljske od Krakova, pa do Bosne do Hercegovine, od Bavarske pa do Črnega morja, smo imeli v bistvu komemoracijo ob devetdesetletnici. Prisoten je bil tudi predsednik republike in dali smo vsem tem trem, bi rekel, narodnostim, Romanom, Slovanom in Germanom, da so izrazili spomin na te vojake. Vse to je bilo v organizaciji Slovenskega panevropskega gibanja in Slovensko panevropsko gibanje vabi tudi 6. novembra v Strasbourg, kjer se bo v palači sveta Evrope izvajal rekviem v koncertni izvedbi Avgusta Ipavca, ta koncert pa je v bistvu posvečen dvajsetletnici padca Berlinskega zidu, šestdesetletnici najstarejše evropske inštitucije Sveta Evrope in koncu predsedovanja Slovenije Svetu Evrope. Mogoče bi ob tej priložnosti povabil tudi zamejce, predvsem iz Lorene, pa iz okolice Stuttgarta, da se fizično udeležijo te izvedbe v palači Sveta Evrope, mogoče pa tudi nam Slovencem je pa vabilo na spletni strani Slovenskega panevropskega gibanja.
(pesem)   

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospa Dana Ivančič, Vi ste voditeljica medžupnijske Karitas v Bovcu. Omenili smo že, da je vaš kraj, vaše področje zelo zaznamovano s potresi. Kakšno izkušnjo imate kot karitativni delavec s potresi?  

Sprva smo se organizirali kot župnijska Karitas leta enaindevetdeset, predvsem zato, ker smo bili v pripravljalnem odboru za izvedbo osemstoletnice župnije Bovec, katero smo praznovali sedmega julija dvaindevetdeset, vendar najbolj nas je zaznamovalo, so nas zaznamovale te naravne nesreče, predvsem dvakrat smo bili deležni potresa in tudi plaza v Logu po Mangartom, ne, tako da smo se morali organizirati bolje in se vzpostaviti za pomoč tem ljudem, ki so jih te naravne katastrofe prizadele.

Vaša pomoč je potekala v kakem smislu? Za nekaj je poskrbela država, kakšna je bila pa recimo vloga prav Karitas? S čim ste se srečevali?

Ja, prvo smo se srečali s to nemočjo, kot vsak človek, ker to je elementarni strah, ki ga vsakdo doživlja ali je imel večjo škodo na objektu ali ne in pri prvem potresu seveda smo začeli terensko delo in smo morali usposobiti več ljudi, ki so nam prišli na pomoč, da smo lahko obdelali cel teren, ker je velik s temi podružnicami, je, in je bilo potrebno imeti več sodelavcev. Tako da smo razen rednih sodelavk Karitas, petnajst jih obiskuje redne sestanke, smo napravile še izredne skupine, ki so pomagale na terenu v času teh potresov. V zadnjih letih imamo tudi pomoč iz Evrope, ne, tako da smo se morali dobro organizirati tudi v naši župnijski Karitas, tako na področju izobraževanja in svetovanja ljudem v stiski. V letu 2009, torej v letošnjem letu, smo na ta način pomagali že sedemstodevetinsedemdesetim osebam na Bovškem, z materialno pomočjo, se pravi s prehrambnimi artikli in drugo pomočjo. Razen tega pa imamo vsak teden to se sestanemo na tajništvu, imamo tudi, imajo naši ljudje možnost, da se oglasijo v popoldanskem času na razgovor, kjer vršimo splošno svetovanje ljudem v stiski. Mi sodelujemo dobro tudi z območno Karitas in tudi škofijsko Koper. Smo zelo povezani, ker nam dosti pomagajo pri teh projektih, ki so slovenskega, ki so slovenski in na škofijski ravni. In moram reči, da dobimo zmeraj dober, smo obveščeni o tem in dobimo smernice, kako za delo naprej. Kot smo prej omenili, potres 2004, ki je bil drugi potres v kratkem na Bovškem, je bilo več kot zanimanja za te materialne dobrine, bolj duhovna pomoč, tako da smo organizirali psihološke delavnice, ki jih je vodil Bogdan Žorž, priznan psihoterapevt in smo bili zelo hvaležni za to pomoč, ker je bilo veliko obiskov prav na tem področju.

Omenili ste povezanost s škofijsko Karitas. V Soči imate tudi dom, to se pravi, dom, ki je v bistvu škofijski dom, v katerem poleti lahko vidimo otroke, ki prihajajo dopustovat, na počitnice. Kakšna je še vloga tega doma?

Tudi mi kot medžupnijska Karitas sodelujemo s tem domom Karitas v Soči, ki je bil ustanovljen, ki je bil blagoslovljen v letu 2002. In v tem času je bilo že veliko teh skupin iz socialno ogroženih družin na letovanju in skupaj s spremljevalci, večinoma so to sodelavke škofijske Karitas Koper, ki se udeležijo v tem tednu, pa tudi mi iz Bovške strani predemo, predemo na pomoč z ustvarjalnimi delavnicami in obiščemo oziroma se tudi pozanimamo, če kaj potrebujejo, ker smo le domačini, da jim pri tem pomagajo, da imajo lepe počitniške dneve. Je bilo pa, se udeležujejo veliko skupin tudi odraslih, ne, tako da je kar zasedena, ta dom je kar, lepo deluje in je zaseden čez poletje.

Obnovljen pa je bil tudi dom v Logu pod Mangartom, tudi ta je škofijski dom. Tja tudi prihajajo skupine, najbrž tudi mladi. Gospod Vilijem, kako je pravzaprav s tem domom?

Ja, tukaj sta pravzaprav dve župnišči, ki sta preurejeni za potrebe duhovnega bivanja, dejmo rečt tako, ker nekako duhovne vaje imamo za bolj tak resen pojem, tukaj pa se, gre v teh dveh domovih bolj za skupno bivanje na en tak krščanski način, v poletnih mesecih v enem in drugem domu tudi bolj za neko počitniško dejavnost, ki seveda na krščanskih osnovah, postavljena na krščanskih osnovah. Župnišče v Soči je s pogodbo za trideset let dano v upravljanje škofijski Karitas Koper in ona izvaja programe, ki jih je lepo opisala gospa Dana, medtem ko Log pod Mangartom je prav tako župnišče v katerem je pa že župnik žal že pokojni Slavko Černigoj začel sprejemat razne skupine, potem je to postala priljubljena točka bogoslovcev naše škofije in prej tudi semeniščnikov, kjer smo tam se izobraževali. No, po potresu je bila, je bil, je bilo župnišče obnovljeno in sedaj je pa to hiša, ki je na razpolago za razne duhovne programe, ker je, smo jo z darovi, mislim, da kar lahko rečem, vernikov iz vse Slovenije, obnovili, dobro obnovili, je hiša uporabna tako pravzaprav skozi celo leto in je razen nekaterih mesecev, ki so zaradi ali cerkvenega ali, največkrat zaradi cerkvenega koledarja preveč zasedeni, recimo okrog Velike noči, je pravzaprav skozi celo leto zaseden in vsi ki prihajajo so zelo zadovoljni, po eni strani z duhovnim programom, ki ga pravzaprav sami vodijo, mi se damo na razpolago samo hišo, seveda je pa tukaj, kar na začetku nismo povedali, ampak saj verjetno poslušalci vedo, so navdušeni pravzaprav nad pokrajino, ne, in se radi vračajo in tega sem jaz najbolj vesel, tako da imamo že nekatere stalne skupine in tudi v preteklosti, to spet velja tako za Sočo kot za Log pod Mangartom, so že bile skupine, ki so se nekako povezale s krajem. In to je pravzaprav tisto, kar, če rečem tudi na drugi ravni, recimo kar sedaj izstopa iz tega našega okvira, na turistični ravni je pravzaprav duša, bi rekel, nekega lahko turizma ali pa tega obiska naših krajev prav v tem, da se tukaj srečajo ljudje. V tem jaz vidim to možnost, ki jo imamo. In to je tisto, kar daje tem krajem pravzaprav upanje, kajti vemo, so ti kraji pač zaznamovani z demografskim padcem, čeprav ga v številka ni zaznati, to pa zato ne, ker je veliko ljudi, ki ima tukaj vikende, tukaj tudi stalno prijavljenih.

Kljub vsem potresom, vojnam, demografskim upadom, pa se v Bovcu in okolici ne date in pridno delate v smislu pastoralnega dela, oznanjevanja, Karitas, smo slišali, imate pa tudi sedaj priprave na evharistični kongres. Gospod Vilijem, povejte nam, kako se pravzaprav na ta kongres pripravljate?

Ja, seveda, evharistični kongres, to je projekt slovenske Cerkve in vse župnije, vsaka na svoj način se na ta kongres tudi pripravljamo. Vesel sem, da se župnijski pastoralni sveti, vsaka župnija ima svojega, na začetku leta dobimo v Logu pod Mangartom na načrtovalnem dnevu. Zastavimo si nekatere smernice za pastoralno leto, ki je pred nami in potem poskušamo te smernice uresničiti. In letos sem predstavil pravzaprav delo preteklih petih let in je lepo skočilo ven to, da ko smo postavili konkretne cilje, nam jih je bolj ali manj z Božjo pomočjo, z našo revno prisotnostjo uspelo uresničit, tako smo postavili preveč ohlapne ali pa ne dovolj konkretne cilje pa nam tega seveda ni uspelo uresničiti. Tako da v letošnjem pastoralnem letu smo bili zelo konkretni. Zdita se mi, zdijo se mi predvsem eni trije cilji takšni, ki so vredni omembe. Eno je dan tihega češčenja, se pravi za župnijo Bovec, seveda k tej sveti maši in potem k češčenju, po sveti maši so povabljeni vsi, tudi lahko iz drugih župnij, nekateri se tega češčenja tudi udeležujejo, pomeni: po sveti maši je priložnost za tiho čaščenje pred Najsvetejšim. Druga stvar, ki je bila zelo lepo zastavljena, je bila ta, da se vse skupine, dejavne skupine v župniji, svoje uvodno srečanje imajo s sveto mašo in evharističnim čaščenjem, tako da smo postavili pravzaprav na začetek srečevanja nekaj, kar je za nas najbolj pomembno, srečamo se vsi skupaj okrog Kristusa in potem seveda pletemo tudi naše medsebojne odnose in se dogovarjamo in načrtujemo. Ampak tukaj je tista srčika, ker mislim, da je cilj evharističnega kongresa v nas kristjanih spet prebuditi živo zavedanje in živo vero, da iz tega vrelca evharistije vsi črpamo, ne. Potem pa, bi rekel, še zadnji poudarek, jih je še nekaj več, ampak da ne bom predolg, je pa ta, da bi v to evharistično življenje, ne samo v sveto mašo, to je seveda, vsi kateheti vemo, da ta poudarek je stalen, da bi prav v to tiho češčenje in češčenje pred Najsvetejšim uvajali tudi veroučence in to je seveda nek izziv. Še iščemo možnosti in priložnosti, kako bi otroke v to uvedli.

Približali smo se koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše so v Logu pod Mangartom ob osmih trideset, v Srpenici ob devetih trideset, v Bovcu ob desetih in v Soči ob enajstih. Gospod Vilijem Čušin, kakšne so Vaše zadnje besede za naše poslušalce preden se poslovimo?

Ja, najprej bi se rad zahvalil radiu Ognjišče, da smo lahko bili gostje te oddaje, seveda vsem poslušalcem bi zaželel Božjega blagoslova. Samo še, bi rekel, izkoristim to, bile so napovedane svete maše, ki so res ob urah, kjer so. Je v letu, pastoralnem letu, se pravi v celem letu pa nekaj izjem in če glih takrat pridete in takrat ni maše ob tisti uri, ne se jezit, lahko pa seveda zmeraj preverite maše na internetni strani župnije in boste točno vedeli, kdaj je tista izjema. Nekaj izjem sem omenil za Log pod Mangartom, še ena ali dve sta tudi za Sočo in Srpenico in ena za Bovec, tako da to seveda vemo, da izjeme potrjujejo pravila, torej, še enkrat hvala lepa za povabilo, sedaj pa bi nas vse priporočil našim zavetnikom, zavetnikom naših župnij. Sveti Urh.

Prosi za nas.

Sveti Štefan.

Prosi za nas.

Sveti Jožef.

Prosi za nas. 

Sveti Florijan.

Prosi za nas.

Vsi Božji svetniki in svetnice.

Prosite za nas.