ŽUPNIJA BRANIK

1. del

   

2. del

ŽUPNIJA BRANIK.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Branik, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Boštjan Toplikar in dve njegovih sodelavki, Irena Vidmar in Vanja Fabjan Velikanje. Lepo pozdravljeni vsi trije.

Lep pozdrav.

Branik leži na zahodu, severozahodu naše lepe Slovenije in marsikdo pravzaprav o tem kraju ne ve veliko. Ga bi prosim kar malo predstavili.

Ja, tudi sam, ko sem lansko leto prihajal tukaj v Branik, a ne, sem kar, v bistvu prvič takrat tam v tem kraju tako da sem se prav ustavil noter, drugače je zmeraj šlo pot šla mimo, a ne, tako lepo proti Krasu ali pa mogoče tja proti Komnu ali pa proti Štanjelu, tako da v bistvu lansko leto je prvič, da sem se tam zaustavil, je pa na takem prijetnem koncu, tako take gorice, hribi, a ne, in narava taka domača, ima dosti gozda pa tudi dosti ravnine, tako da lepi razgledi, vse to, tako da mogoče je tak kraj, kjer bi se, bi, je kar prijetno živet, se mi zdi.

Umestili bi ga nekako na obrobje že Vipavske doline, kjer se ta stika s Krasom in pravzaprav z Goriško. Je tako?

Ja, prav tam vmes je, ne, med vipavsko in kraško, tudi občina, tudi župnijska meja poteka se mi zdi prav po tej ločnici, Kras pa Vipavska dolina, a ne, recimo tudi vina, a ne, ki so, ki se tam pridelujejo se mi zdi, da so zelo tako vipavska, a ne, nič še Kraška, malo naprej pa je že prav tako, ne, tako tudi bolj kraško tudi za vino, verjetno teran in podobno, ne, tako da, ja, je, ja, taka ločnica tako med tudi podnebjem, ne, kraškim pa, oziroma takim malo bolj, bolj specifično drugačnim, no, kakor je kras, a ne, pa tudi mogoče drugo Vipava kakor pa burja in podobno.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA

Ko smo zdaj malo dobili predstavo o tem, kakšen kraj je Branik, nam pa predstavite še župnijo. Kdaj je nastala, kdo je farni zavetnik, potem boste pa kaj povedali tudi še o župnijskem občestvu.

Ja, župnija ima kar se mi zdi dolgo življenjsko izkušnjo, a ne, zgodovino, najprej je bila sestavni del župnije Komen, ki je obsegala vso to področje tja do Vipave, bila je kar obsežna, a ne, tu verjetno govorimo o pražupniji tistikrat leta 1250, okoli tega leta, tako da je bila tudi naša župnija pridružena tej Komenski, širši komenski župniji. Sama cerkev v našem kraju pa se omenja okoli leta 1200, to se pravi v urbarjih Možaškega samostana, a ne, to je ena takih prvih omemb cerkve kot take. Verjetno ni bila niti ta kot je sedaj, vsekakor pa je bila v Braniku, tukaj na Bridku, kakor se reče, a ne, v temu zaselku in je ta potem tudi, tam potem tudi se naprej, a ne, širila in dograjevala, prišla potem drugačna, a ne, kot je bila takrat, vsekakor večja, a ne. No, sama župnija pa potem je bila prvič omenjena leta 1580, takrat je bila kot nekakšna župnija v okviru Rihemberškega gradu tudi, a ne, ki je bil tak, ki je mogoče tudi en tak markantnih objektov, a ne. No, vse kakor potem od tega leta naprej, je kar tako redno, a ne, tudi zabeležena in zapisana v raznih listinah. Žal pa nam te listine dosti manjkajo, ker so leta štiriinštirideset, 1944 pogorele. V župniji je bil takrat požig, se je zgodil požig s strani Nemcev, a ne, okupatorjev, februarja leta štiriinštirideset, ko je bila celotna vas požgana in tudi te listine so v temu požaru zgorele oziroma v zažigu župnišča zgorele, a ne. Takratno posestvo je bilo tako, ne, je obsegalo kaplanijo, je bil kaplan tam, potem staro župnišče, oboje je bilo pogorjeno iz župnik se je moral preselit potem v staro šolo, ki je bila tam v bližini te cerkve, a ne, kjer se še zdaj tam v tej stari šoli tudi nahajamo, a ne. Tako pastorala kakor duhovnik, a ne, ja, v taki mogoče, nekoliko dotrajanemu objektu, ampak zdaj se počasi gradi tudi, dograjuje eno novo župnišče, ki je prav na teh Bridih tega starega, prejšnjega župnišča iz še tega prejšnjega obdobja, a ne, pred drugo svetovno vojno.

Gospod Boštjan, farni zavetnik župnije Branik pa je?

Sveti Urh, svetih Ulriha.

Kakšno pa je župnijsko občestvo, s katerim se vsak dan srečujete, gospod Boštjan?

Kot prvo župnijsko mesto se, je tudi mogoče prvi izziv, a ne, ker ima precej skupin, ki so tudi dejavne, aktivne. Ne vem, recimo, te kot jim rečemo mogoče standardne, a ne, ampak vseeno, v teh standardnih skupinah so ljudje, ki so posebni in dajo svoj čar, pečat, a ne, tem skupinam, recimo strežniki, a ne, birmanci, vsa, vse ta kar spada v župnijo, mislim župnijski pastoralni svet, gospodarski svet, ne, potem gradbeni odbor v okviru tega župnijskega gradbenega sveta, ki skrbi posebej zdaj za to gradnjo in za te gradbene dejavnosti. Potem seveda krašenje, krasilci, bralci, župnijska Karitas, o vsem tem bomo verjetno tudi še kaj rekli, tako kot o dveh zbori, a ne, mladinskem in pa mešanem župnijskem zboru, a ne. O enih bo verjetno, bodo tukaj sodelavke dosti več znale povedati, kako jaz, ker imajo malo večji vpogled, a ne, v samo delovanje.

Daljši staš,

Daljši staš, seveda ne, ja, to so izkušene že, ne, v vsem tem dogajanju in verjetno bodo kar lahko z veseljem tukaj kaj dodale, a ne, oziroma to stvar malo poglobile, a ne.

Ja, poslušalci si verjetno ne predstavljajo, gospod Boštjan Toplikar je zelo mlad duhovnik, je šele prvo leto župnik, prej je bil kaplan, to se pravi, da res se zdaj obračam pa tudi na vaju, da bomo povedali kaj več o življenju v tej vaši župniji.

IZ FARNE KRONIKE.

Gospod župnik je že omenil dogodke iz leta štiriinštirideset, ko je bila vas Branik zelo preizkušena in iz tistega časa mislim, da se spominjate tudi enega zelo dobrega župnika, ki je zelo držal z vami. Gospa Irena, lahko o tem kaj poveste.

Ja, to je bil gospod Kos, župnik v Komnu. Takrat smo bili požgani in tudi jaz z mamo in starejšo sestro izgnana v Nemčijo, tri leta stara. Z nami je takrat odšel gospod Kos, ki je veliko napravil za nas v lagarju, ko smo bili skrbel za duhovno in telesno oskrbo, se seznanil s tamkajšnjim župnikom, ki sta veliko pripomogla, da skoraj nismo tam pomrli in v znamenje te hvaležnosti smo mu lansko leto postavili nad župnijsko cerkvijo spominsko ploščo, tako da smo se mu po smrti sicer oddolžili.

Zanj je značilna ta darovanjska drža, šel je z vami, čeprav bi se lahko rešil in bi lahko ostal, ne. Tako, lepo da smo se spomnili tudi tega. Mogoče je to res en takšen dragocen utrinek iz te vaše farne kronike.

(pesem)

Zdaj bi šli pa res na to, kaj se dogaja v vaši župniji, se pravi v župniji Branik. Pa bi mogoče za spremembo danes na začetku spregovorili kar o Karitas. Gospa Irena Vidmar, vi ste članica te župnijske Karitas, pa malo povejte o tem delovanju.

No, naša župnijska Karitas deluje že od leta 1990. Ustanovljena je bila na pobudo gospoda takratnega župnika Joška Brica. S tem, ko je bila Karitas ustanovljena so bili izpolnjeni vsi trije vidiki oziroma naloge, ki naj bi jih imela vsaka župnija, evangelizacija, liturgija in Karitas ali dobrodelnost, ki pa ima različne vidike, cilj pa je vedno človek. Dvajset let je že za nami odkar lahko javno izpovedujemo svoje krščanske dolžnosti in s tem prispevamo tudi svoj delež k temu, da je človekovo življenje bolj človeško. Sestavljamo skupino trinajstih sodelavk, ki se mesečno srečujemo in se ga vedno udeleži tudi gospod župnik, tako pokojni gospod Janko Krkoč kot tudi sedanji gospod Boštjan. Srečanje začnemo po možnosti s sveto mašo, molitvijo in kratko duhovno mislijo. Po svojih močeh se trudimo, da Karitas živi v nas, v našem okolju in naši župniji. Zavedamo se, da to kar delamo, je le kaplja v morje, a če je ne bi bilo, bi bilo morje za to kapljo siromašneje, pravi blažena mati Terezija. Naloga nas vseh je, da postanemo odposlanci Božje ljubezni ter prinašamo Kristusa ljudem.

Gospa Irena, in kako se Karitas trudi, na kakšne načine poskuša uresničevati vse te cilje?

Ja, že vrsto let organiziramo romanje starejših in bolnih na Brezje, ki se ga starejši resnično radi udeležijo. Pripravimo tudi srečanja v domači župniji. Tako smo imeli letos v postnem času sveto mašo in križev pot za starejše in bolne. Pri sveti maši smo imeli sveto bolniško maziljenje, ki so se ga udeležili vsi starejši in prejeli Božjo pomoč za telesno in duševno zdravje. Za Božič in Veliko noč se spomnimo vseh bolnih, starejših nad osemdeset let in vseh tistih, ki živijo v domovih upokojencev z voščilnicami, ki jih pošljemo po pošti ali pa osebno izročimo posebno tem, ki živijo v domovih. Pa tudi Miklavž na te ljudi ne pozabi. Razveseli pa vsako leto tudi otroke. Sodelujemo in pomagamo pri sveti maši v domu upokojencev na Gradišču. Sveta maša je tam vsako prvo soboto v mesecu in pri njej sodelujejo župnijska Karitas šempetrske dekanije. Pri svojem delu pa se povezujemo z goriško območno Karitas, ki vključuje vse župnije v katerih deluje Karitas. Tako pomagamo v skladišču v Solkanu pri pospravljanju in razdeljevanju obleke in obutve. Razdeljujemo hrano prejeto iz Evropske unije v domačem kraju, pa tudi šolske potrebščine potrebnim otrokom. To so opazna dela, marsikaj pa ostaja tudi skrito. Vsakemu, ki je v kakršnikoli stiski, materialni, duhovni in duševni, priporočamo da se obrne na nas, pokazale mu bomo pot in ga usmerile v kraj, kjer bo zagotovo našel pomoč. V okviru škofijske Karitas je namreč, v Novi Gorici je toliko usposobljenih prostovoljcev, ki so pripravljeni pomagati in lajšati sleherno stisko.

Ko govorite o usposobljenih prostovoljcih, to sigurno ni za prenašanje hrane in zlaganje perila, ampak tisti, ki nam lahko svetujejo. In kakšni so ti nasveti, ki jih lahko dajo?

No, recimo tudi same članice Karitas se zavedamo, da materialna pomoč ni edina, ki jo lahko nudimo. Če pa hočemo to uresničevati, se moramo tudi osebno duhovno in strokovno izobraževati. Zato se rade udeležujemo duhovnih vaj, strokovnih seminarjev in predavanj. Hvaležne smo za vse dobrote, ki nam jih je Gospod izkazal v teh letih s prošnjo naj nam tudi v prihodnje daje moči in veselje, da bomo lahko delovale v Karitas Bogu v čast, ljudem v korist in sebi v veselje. Res, tudi sebi v veselje, pa ne zato, ker si domišljamo, kaj vse naredimo, saj se zavedamo, da je naše delo kakor peščeno zrno med množico drugih zrn. Srečne smo, če razveselimo samo enega človeka in tudi naše želje imamo. In sicer, da bi prišli v skupino Karitas mlajši in mladi, saj svojega dela ne razumemo kot dosmrtno last.

Tako, torej to vabilo, upamo, da so slišali, vaši sokrajani, vaši sožupljani. Zdaj pa mogoče gremo še na druga področja dogajanja v župniji.   

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Zelo pomembno poleg te dobrodelnosti, ki jo izraža Karitas, je seveda tudi skrb za lepo bogoslužje. Gospod župnik Boštjan Toplikar, vas vprašam najprej, kdo vse so vaši sodelavci, ki skrbijo za to, da je vsaka nedeljska, pa tudi tedenska maša lepa. Gotovo bomo potem spregovorili tudi o tem, koliko k lepoti maše prispeva lepo petje. O tem nam bo več povedala gospa Vanja Fabijan Velikanje. Vas pa prosim, da najprej omenite še druge sodelavce, ki se vsako nedeljo in tudi sicer trudijo.

Ja, za mene je skoraj vsak, ki pride k sveti maši en del tega dogajanja, a ne, v župniji. Se pravi, vsak tisti, ki pride jo na nek način polepša, ker da samega sebe v to bogoslužje, a ne. Torej je vsak sodelavec, no, jaz vsaj tako ga vidim. Tako, ženico, ki pride po tem klancu gor, ko mora pristopat, a ne, in ko s težavo tudi gre in jo kdaj kakšni ustavijo, a ne, da ji prikrajšajo tistih nekaj metrov tega griča, a ne, kot otroci, ki eni z veseljem prihajajo, no. So pa seveda drugi, ki temu praznovanju te nedelje dodajo še poseben ton, pa ne da bi zdaj razvrščal po kakšnih vrstah, mislim, kdo več, kdo manj, ampak gotovo so tukaj pevci, a ne, pevska zbora, ki dodasta pečat liturgiji, cerkvenemu letu, a ne in k samemu praznovanju določenih praznikov. Potem, tukaj zraven so strežniki, se mi zdi, da so taka prijetna skupina, ki tudi posluša, a ne, se pravi da je lepo urejeno takrat, ko mora biti, a ne, seveda z vsemi otroškimi, a ne, stvarmi, ki spadajo zraven. No, potem mežnar, mežnarska služba, ki tukaj zraven doda, da je stvar na svojem mestu, a ne, in da je priskrbljeno, da ni kakšnih nepotrebnih dogodkov, ki ne bi, ki bi liturgijo tako zamajali, pa tudi potem, sami veroučenci, ki popestrijo vsaj v tem letu evharistije še posebej s svojimi prošnjami in pa zahvalami, a ne, po svojih močeh. Enkrat v petek se dobimo prvič, tako da vsak razred en petek, a ne, pripravi in tako se razvrsti vseh devet razredov in potem isto tudi ponovijo v nedeljo, tako da smo vsi deležni tega, a ne, da ni samo en del župnijskega občestva, ampak da vsi pridemo do teh njihovih lepih sodelovanj. No, potem pa seveda zraven krasilci, krasilke, a ne, to je tudi ena taka stvar, ki pomaga, da se človek lažje zbere, a ne, pa da malo polepša tudi oko, ne, da se čutijo vsi zajeti, tako sluh kot vid kot ostala doživetja. To kako doživljamo mašo kot tako, a ne.

Tako, sedaj ko smo slišali o ostalih sodelavcih, pa recimo še nekaj o zborovskem petju. Dva zbora imate v župniji, gospa Vanja, a ne?

Ja, dva zbora, bomo rekli tako ne, cerkveni zbor, velik zbor in potem še otroški zbor, ki tudi že kar nekaj let deluje. Če začnem pri otroškem zboru, je najprej, oziroma ustanovitev tega zbora pomagala krajanka Brij, to je s sosednje župnije, Mateja Kodrič. Potem ko je ona nekako odšla v šole oziroma se poročila, jo je zamenjala pa domačinka, Nika Kodrič tudi in mislim, da kar uspešno in lepo delajo, seveda po njihovih močeh. Zborček je včasih številčnejši, včasih malo manj številčnejši, včasih zelo mičkeni otroci, potem odrasli, tako da po svojih močeh mislim, da kar v redu delajo, se potrudijo, popestrijo kakšno mašo, kakšna praznovanja. Letos je bila organizirana tudi v našem kraju otroška božičnica, ki je zelo lepo uspela, bilo je kar sedem, osem otroških zborov iz cele te naše dekanije, tako da mislim, da so kar dejavni. Začetek samega cerkvenega organiziranega petja v Braniku pa sega v leto 1906. Takrat je zbor deloval še v okviru krščansko demokratskega in izobraževalnega društva pod vodstvom Franca Valenčiča. V takem okviru je deloval vse do leta 1927, ko je potem to društvo nekako prenehalo z delovanjem in kljub vsemu pa se je cerkveno petje ohranilo, tako da je zanj takrat skrbel gospod Štefan Bizjak. Od leta 1937 pa do druge svetovne vojne je prepeval v cerkvi mladinski moški zbor pod vodstvom Andreja Vidmarja. Potem med drugo svetovno vojno se je malo stvar prekinila, pač zaradi situacije, kakršna je bila in leta 1966 je cerkveno petje vodila gospa Rozalija Srebrnič, to je bila sestra gospoda Srebrniča, ki je deloval v naši župniji. Ko je bil pa gospod Srebrnič premeščen iz Branika, je odšla z njim tudi sestra, seveda, in potem je cerkveno petje prepustila krajanom, gospodu Marjanu Pavlica. Zadnjih sedemindvajset let pa sem nekako prevzela vodstvo in vodenje tega zbora jaz. V zboru, če predstavim zbor, je trenutno dvajset pevcev, bil je že številčnejši, mislim, da največja številka je bila okrog dvaintrideset. Takrat je bil zbor bom rekla, tudi zelo pestro sestavljen, zelo veliko starejših, mlajših, vendar tej mlajši se poročijo in grejo v druge kraje, tako da zdaj zbor je dvajset, pa tudi sedaj imamo nekaj mladih, seveda bi si želeli še več, želeli bi si še kakšno moško silo, ampak delujemo tako kakor zmoremo in kakor nam je dano, ampak mislim, da delamo zelo dobro, no.

Dva delujoča zbora, ali pojeta oba samo pri mašah ali tudi širše?

Ne, oba zbora sodelujeta tudi širše, ne. Zdaj, otroški zbor pač na svojem področju, mi starejši pa v glavnem pri mašah, trudimo se oblikovati vsako nedeljsko mašo po naših močeh seveda, večjo pozornost damo na praznike, praznovanja, Velika noč, birma, obhajilo, Božič, seveda pa gremo radi tudi ven, a ne, tako da smo že kar veliko krajev obiskali, tako po principu, bom rekla, romanja, nekih zaključnih romanj, vsako leto si za zaključek leta organiziramo neko romanje, ko gremo pogledati kakšne zanimive Božje poti, gremo tudi v tujino, tako da smo si privoščili tudi Lurd. Letos bomo poskušali obiskati Poljsko in Čenstohovo, tako da se posvečamo tudi temu. Zelo zanimivo mogoče letos je bilo to, da smo bili povabljeni v Milano, kjer smo oblikovali, bom rekla, predbožično mašo za živeče Slovence v Milanu in ena taka zanimivost je tudi, da smo šli zapeti v kapelico v Tamar, ki jo je poslikal s svojimi poslikavami gospod pater Marko Rupnik, ki ima tudi številno sorodstvo v našem kraju.

(pesem)

V župniji pa je pomembna tudi molitev in tudi molitvene skupine in skupine, ki še posebej z veseljem berejo Sveto pismo, v Braniku obstajajo, o tem nam bo nekaj povedala gospa Irena Vidmar.

Ja, v naši župniji deluje svetopisemska skupina, srečujemo se enkrat tedensko, in to z veseljem, saj se zavedamo, da je Sveto pismo zaklad. Do zaklada pa ne moremo priti kar tako, o njem moramo nekaj vedeti, sicer ga ne moremo najti in ta zaklad nam je pomagal iskati pokojni gospod Janko Krkoč. Ob vsakem srečanju smo poleg razlage Svetega pisma prebrali Božjo besedo, psalm in evangelij za naslednjo nedeljo in s pomočjo gospoda župnika odkrivali sporočilo, ki nam ga želi Jezus posredovati. Letos pa smo se s pomočjo gospoda Boštjana poglabljali v starozavezno modrostno Jobovo knjigo, ki odgovarja na vprašanja o človekovih preizkušnjah in spoznali smo, da nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi, da je zahrbtna in krivična. Nadaljujemo pa s Pavlovim drugim pismom Korinčanom in spoznavamo bojevitost in prepričevalnost tega velikega pastirja.

No, ko ste takole predstavili svetopisemsko skupino, kjer v resnici slišimo odkrivate globino tega našega zaklada, Svetega pisma, pa mogoče predstavite še molitvene skupine v vaši župniji.

No, v župniji deluje tudi molitvena skupina. Vključeni smo v živi rožni venec, molimo za duhovne poklice in zvestobo duhovnikov. Molitev po eno desetko rožnega venca opravljamo osebno, zato si vsak toliko lažje določi čas, da jo lahko opravimo vsak dan.

Ima pa vaša župnija še neko posebnost. Ponašate se z nečim, kar se imenuje Zlati grozdi. Kaj pa je to, gospa Vanja?

Zlati grozdi so pa v bistvu glasilo, ki se je rodilo prav s prihodom gospoda Boštjana v župnijo, vendar prej smo imeli drugačno glasilo, to je bil Kažipot, ki smo ga, oziroma ga je gospod prejšnji župnik Janko Krkoč, tako bo rekla, štirikrat letno ali pa trikrat letno ob večjih dogodkih ali pa bomo rekli tako, v adventu, v velikonočnem času izdal in je vsebovalo razne aktualnosti časa, prispevke, včasih kakšne zanimivosti, kdor se je mogel, se je vključil. Letos smo pa to malo spremenili in smo rekli, da bi vsako nedeljo izhajala oznanila s tekočimi zadevami in naj bi se pa izdajalo tako glasilo, ki bi bilo bogato, bomo rekli strokovno, duhovno, za vsakega malo, tako da se je oblikovala ena skupinica, mislim, da enih deset članov, ki z veseljem tja zahajajo in pripravljajo te novinarske prispevke, letos so izšle tri številke.

Tri številke. Torej, že ta Kažipot in tudi ti Zlati grozdi, upam da jih skrbno spravljate, bodo nekoč tvorili eno vašo župnijsko kroniko, ali ne.

Ja, mislim, da ja, da je tudi kar lep odziv, da so krajani upam da zadovoljni.

Kaj vse pa objavljajo? Kakšne so vsebine?

Prva številka je bila bolj tako, tipanje in vsakega malo. Druga številka je bila posvečena gospodu Janku Krkoču. Tretja številka je bila pa v bistvu sodelovanje. Kako sodelujemo, kdo sodeluje, vsak je napisal nek prispevek.

Bi morda Vi k temu še kaj dodali, gospod župnik?

Ja, da je zanimivo, kako tam, zdaj mogoče nekoliko, ne, na polemiko novinarstva, zdaj nisem mogoče glih tukaj, a ne, sogovornik Vam, a ne, ma vseeno se mi zdi, da ta lokalna, a ne, lokalno zanimanje ali pa lokalna problematika, lokalni problemi in lokalna veselja, a ne, ene skupine, da, da dobijo lahko svoj odmev v nasprotju, a ne, z eno tako splošno medijsko obveščenostjo, se mi zdi da tukaj noter lahko res manjše skupine naredijo lepo delo za svoje okolje tam kjer se živi, a ne, da ni samo od zunaj nekje in da se nekaj pride, a ne, ampak da je v bistvu nekaj kar se, kar se živega tvori znotraj ene skupine in to se mi zdi, da je večje bogastvo, a ne, res nekaj takega kar lahko skupina sama sebi da, a ne, se v bistvu sama sebe tudi goji, a ne, na ta način, ne, svojo kulturno pa tudi duhovno zavest.

(pesem)

Predstavljamo župnijo Branik. Pa Vas, gospod Boštjan, gospa Irena in gospa Vanja, sprašujem, kaj je v župniji tisto zaradi česar radi pripadate prav tej župniji, zakaj, kaj vas veseli, kaj vas nagovarja, da ste še bolj ustvarjalni. Najprej mogoče to vprašanje za vas, gospod Boštjan. Vem da ste v Braniku župnik šele leto dni in morda še niti niste odkrili vseh zakladov, ki jih je tam mogoče odkriti, gotovo pa ste v tem letu tudi že začutili kakšno stvar, ki Vas še posebej nagovarja. O njej spregovorite.

Ja, res me je ta kratka doba, sicer a ne, pa vseeno se nekoliko da začutiti kraj kot tak, občestvo kot tako in se mi zdi, da ena taka odprtost znotraj tega občestva oziroma tudi želja, da bi nekaj ustvarili pa nekaj naredili, je prisotna, a ne. To se pravi, nekaj kar se, kar se želi narediti za skupno dobro, a ne. V vsakem občestvu pride, pridejo stvari, a ne, tako, ki jih je treba razčiščevati, vsaka generacija sproti, ma se mi zdi, da če je ta, v bistvu ta osnovna želja biti skupaj okrog Jezusa, a ne, ga častiti, v bistvu se za Njega ne samo zanimat, ampak tudi k Njemu moliti, a ne, z vsemi razpoložljivimi talenti, a ne, da je to nekaj takega, kar je, kar nam lahko dosti pomeni za naprej, sicer jaz imam dekret, a ne, od gospoda škofa enoletni, a ne, zdaj ne vemo kako, a ne in koga naprej, ma tako sem videl v temu letu, je kar ena taka lepa izkušnja, no, lepega, tudi živega občestva.

Podobno vprašanje še za vaju, ki pa seveda župnijo zelo dobro poznate, saj ste v njej ukoreninjeni. Najprej gospa Irena.

Župnijo Branik in sam kraj Branik imam zelo rada, saj v njej živim že od samega rojstva. Zaključila pa bi z mislijo in indijsko pesmijo, ki pravi: Sanjal sem in videl, da je življenje radost, vstal sem in videl, da je življenje služenje, služil sem in videl, da je v služenju radost.

Še gospa Vanja.

Ja, mene navdihuje prav to delo s pevskim zborom, bom rekla, ne. Vodila sem veliko zborov, ampak zvesta sem ostala pa temu zboru in mislim, da, čutim, da je tukaj moje, moje mesto. Čutim, da imam tukaj ljudi, ki me podpirajo, s katerimi smo, bom rekla, nastali res dobra družba in da lahko nekaj skupaj naredimo za Cerkev, za občestvo in mislim, da me to navdihuje in daje moč za delovanje.

Čas namenjen naši oddaji se izteka, vendar preden prav zares zaključimo, se bomo tako kot po navadi priporočili farnemu zavetniku župnije Branik, svetemu Urhu. Sveti Urh.

Prosi za nas.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.