ŽUPNIJA BERTOKI

1. del

2. del

ŽUPNIJA BERTOKI.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci oddaje Iz življenja naših župnij. Tokrat vam bomo iz koprskega studia predstavili župnijo Bertoki. Župnijo, ki leži prav blizu Kopra. Zdajle smo z mano v studiu tamkajšnji župnik gospod Marjan Jakopič in njegovi tesni sodelavci, Lojze Željko, Nevenka Brozina, Terezija Stopar, Herman Kocijančič in njegov pomočnik, ki sobiva v tej isti župniji gospod Franc Prelc. Vsem prav prisrčen pozdrav.

Pozdravljeni. Dober večer.

Po navadi začnemo kar s predstavitvijo kraja.

Župnija Bertoki leži ob spodnjem toku reke Rižane, meji na župnije Koper, Ankaran, Škofije, Sveti Anton, Marezige. Obalni del župnije sega v Luko Koper. Začetek župnije sega v leto 1635, kar izpričuje prvi zapis v prvi krstni knjigi. Župnijska cerkev je posvečena Vnebovzetju Device Marije, ohranjena je listina in zapis posvetitve cerkve iz leta 1676. 27. septembra 1676 je cerkev posvetil takratni koprski škof Frančišek Zeno. Cerkev je bila pozneje še popravljena, večji poseg in povečava se je vršila v letih 1929 do 1931. Velik zvonik ob cerkvi pa je bil zgrajen šele leta 1934. Leta 1991 pa je bil ob cerkvi zgrajen nov župnijski dom. V času dolgoletnega župnikovanja gospoda Jožeta Ličena, naj mu bo tu izrečena zahvala za njegovo delo v tej župniji. Z ustanovitvijo župnij Škofije, to je bilo leta 1960, in Ankaran, 1965, se je župnija Bertoki teritorialno zmanjšala. Po številu prebivalstva danes spada med večje župnije v škofiji Koper, okrog štiri tisoč tristo prebivalcev. Župnija številčno po prebivalstvu narašča, zato razmišljamo o povečavi in obnovi cerkve, cerkvene stavbe.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

V župniji je večina kristjanov, bolj zavzetih in rednih obiskovalcev nedeljskega bogoslužje pa je okrog dvesto petdeset ljudi. Pastoralno je župnija vezana z župnijo sveti Anton. V tej župniji delujeva sedaj dva duhovnika, župnik svetega Antona, gospod Franc Prelc ali imenovan oče Franc, ki je tudi duhovni pomočnik v Bertokih in tukaj prisotni župnik. V veliko pomoč, katehet, katehistinja, sodelavci škofijske Karitas pod vodstvom Štefke Jerman in Vane Milanič, pevovodkinja in organistkinja Ivanka Erjavec, ki letos obhaja šestdeset let vodenja cerkvenega zbora in njen soprog Tone Erjavec, pa že dolgo let tudi cerkveni ključar, pomaga župniku pri gospodarskih zadevah, brez njegove pomoči bi tudi zvonovi že prenehali zvoniti. V veliko oporo v župniji je seveda tudi družina Željko, posebej sem Bogu hvaležen za skupino družin s številnimi otroci, ki vsi skupaj redno obiskujejo nedeljska bogoslužja in tudi med seboj sodelujejo. Med njima sta sedaj nekdanja laična misijonarja, Herman Kocijančič, pred nekaj leti laični misijonar v Zambiji, sedaj očka petih otrok v pričakovanju šestega, in zdravnica Kaira Brozino, poročena v Kölnu, pred leti laična misijonarka v Braziliji. Sedaj je mati treh otrok. Seveda ne smem pozabiti bralce Božje besede pa ministrante, častilce in krasilce cerkve, v župniji imamo svoja srečanja tudi skupina Prenove v Duhu, potem skupina Marijinega Dela, skupina družin, molitvena skupina. Najbolj sem vesel pobude zakonske skupine v okviru skupnosti družina in življenje, saj je uvedlo ob prvih petkih v mesecu češčenje Najsvetejšega v cerkvi v Bertokih. In to cel dan, od sedmih zjutraj do devetih zvečer.

Gospod župnik, tako ste na kratko našteli pravzaprav zares živahno dogajanje v tej župniji, ki je stara župnija lahko ugotovimo, če štejemo kdaj je nastala, je pa hkrati tudi mlada župnija, ker prvič se prebivalstvo povečuje, kar ni povsod tako, in drugič je tudi veliko mladih, kot sem lahko razumela. Mogoče preden preidemo na ta živahni utrip župnije, še kakšen utrinek iz farne kronike, kakšen pomemben dogodek, kakšen, kakšna pomembna oseba.

IZ FARNE KRONIKE.

Kar je bilo važnega ali pomembnega po moji presoji, je v tem, zadnjih letih, je bil misijon v župniji Bertoki, ki se je odvijal od šestega do petnajstega maja leta 2005 in to kot priprava na novo mašo. In nova maša potem Alana Tedeška, ki je bil 3. julija 2005 obhajal to slovesnost. V župniji pa sta več let delovala monsignor Franc Bole, direktor ognjišča, in magister Božo Rustja, odgovorni urednik Ognjišča. Oba sta pustila veliko sled v župniji Bertoki, lansko leto smo se veselili zlatega jubileja monsignora Franca Boleta tudi v župnijski cerkvi v Bertokih na sam župnijski praznik Vnebovzetja Device Marije.

(pesem)

Tretji Božični večer se je sicer že iztekel, ampak božični čas nekako še kar traja. Pa bi vas mogoče za začetek vprašala: Kako ste letos preživeli Božič v župniji Bertoki, gospod Lojze Željko?   

Ja, vsako leto v župniji Bertoki seveda pripravimo jaslice, te jaslice so običajno klasične, se pravi mah, pastirčki, kakšna voda, ogenj, spomnim se, da sem te jaslice vedno pripravljal z gospodom Ličenom, že trideset let, kar me je tudi navdušilo, da to, bom rekel, tradicijo še naprej držim v župniji Bertoki. Seveda s prihodom novega župnika gospoda Marjana, mi je dal to čast, da se komično rečeno, ne vtika več v jaslice, ampak enostavno prepušča to nam, tako da tudi jaz poskušam pridobiti sodelavce, ki bi bili pripravljeni pomagat pri jaslicah. Osebno je to zame en velik in lep dogodek, tudi kot priprava na Božič, ker ni samo priprava jaslic nekaj lepega, so tudi skrbi in to je tisto, kar me potem veseli, kot moj dar župniji in ta dar želim tudi, da ohranijo drugi mlajši, in tako gre za tradicija teh jaslic naprej v župniji Bertoki. Želim da jaslice bodo take, da se otroci pri njih počutijo, čeprav to ni pravljični svet, ampak otroci ga doživljajo kot nekaj mehkega, pravljičnega, ko se srečajo z jaslicami. To se mi zdi, da je letos uspelo, ker smo jaslice pomaknili malo bližje otrokom, da se z njimi igrajo, čeprav jaz nimam rad, da se premika kaj na njih, ampak to je posebno doživljanje Božiča otrok.

Ker je z nami tule tudi oče petih otrok, gospod Herman Kocijančič, ga bom kar vprašala: Kako so njegovi, tisti, ki so že malo večji, doživljali te jaslice, kaj jim pomenijo, te v cerkve in tiste doma?

Naši otroci se zelo radi igrajo z jaslicami, tudi doma smo naredili jaslice, in tam najmanjša Mirjam, ona je tak podre vse ovčke, tako da ležijo in tudi druge figure. Lansko leto je bilo to bolj očitno, letos malo manj, v glavnem se tudi vživijo in pač so jim zanimive zadeve, sploh v cerkvi jim je bilo zanimivo, da so lahko dajali račke oziroma goske noter v vodo, da so plavale in potem so pobirali ven in tako nekako. V glavnem tudi oni se nekako vživijo v ta svet Božiča.

Lepo. Torej, ne smemo ostati samo pri Božiču, kajti tudi pred župnijo Bertoki je celo dolgo cerkveno leto v katerem se bom verjetno marsikaj dogajalo, tako kot se je dogajalo tudi že prejšnja leta in zdaj bomo malo poskušali opisati ta živahen utrip v vaši župniji, pa bi mogoče začeli kar z zborom, ta je gotovo polepšal tudi Božično bogoslužje. On njem nam bo nekaj povedala gospodična Terezija Stopar.

Torej, v naši župniji je, delujeta nekako dva pevska zbora, saj imamo nedeljsko mašo ob osmih zjutraj in ob enajstih. Ob osmih pojemo pevski zbor, sami se hudomušno poimenujemo kar Ta stari, letos avgusta bo ta zbor tudi praznoval že štirideseto letnico neprekinjenega delovanja. Kot je že prej gospod župnik omenil, je njegova ustanoviteljica Ivanka Erjavec, ki je hkrati organistka in pevovodja in letos tudi ona praznuje šestdesetletnico neprekinjenega orglanja in vodenja pevskih zborov. Vsekakor smo se tudi mi kot zbor pripravljali tako na Božič, tako da smo lahko tudi pripravili en krajši koncert pred samo polnočnico in potem tudi kolikor toliko ubrano petje, seveda tudi mladi so se potrudili, ki so prepevali pri otroški polnočnici, ki jo imamo tudi zdaj kar nekaj let zapovrstjo, to je, in so sodelovali s svojim petje in tudi pri pripravi ene dramske igrice, ki so jo uprizorili tudi v drugih župnijah. Smo zelo zvesti, redno hodijo pevci na pevske vaje in tudi pojejo ob nedeljskih mašah, nekako lahko tudi rečemo, da nas člani ne zapuščajo, večinoma so nas zapustili tisti, kot rečemo, ki so odšli prepevat v nebesa.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Zdaj smo izvedeli nekaj o jaslicah, nekaj o petju, k lepemu bogoslužju pa sigurno prispevajo tudi še drugi, pa je zdajle priložnost, da rečemo nekaj še o strežnikih, krasilcih, bralcih.

Tudi v župniji Bertoki imamo nekaj ministrantov ali strežnikov, trenutno jih je šest ali sedem, ki redno obiskujejo sveto mašo in ministrirajo pri njej. Večinoma so to mlajši, seveda župnija za njih oziroma mi nekako želimo skrbeti za njih, tako da jih popeljemo na kakšen izlet, enodnevni izlet, tridnevni izleti, s tem jim izkažemo njim in staršem eno hvaležnost za to bogastvo, ki ga tudi oni dajejo. Moram reči, da so res pridni, da radi strežejo, čuti se, da želijo to službo opravljat, kar je velik ponos tudi župnije in tudi njih. V sklopu tega bi rekel nekaj še o poučevanju verouka. V župniji je en katehet, to sem jaz, pa šest katehistinj. To je tudi veliko bogastvo, menimo, za župnijo. Pri verouku se kot vsaka župnija srečujemo tudi z nekaj težavami, opazi se, da je župnija, da je življenje v župniji, čeprav ni mestna, popolnoma mestno. Veliko otrok, ki obiskuje verouk in tudi sveto mašo, na žalost, ostanejo starši doma, kar je velika težava za poučevanje verouka. Istočasno pa je lahko tudi velik izziv, da se te starše pridobi. Pri verouku je dostikrat primer, ko se pokaže en majhen uspeh. Oče, starši, ki nikoli niso molili, učenka pove, da jih je prosila in da je tudi uspela, da vsak večer skupaj molijo. Torej, preko otrok lahko tudi starše pripeljemo nazaj k, v Cerkev, skupnost.

No, ko smo že pri tem, gotovo je tudi družina zibelka vere, pa bi o tem mogoče malo več spregovoril gospod Herman, ki ste član, skupaj z ženo seveda, zakonske skupine.

Ja, moram reči, da mi smo se leta nazaj vklopili v zakonsko skupino, in sicer v okviru gibanju Družine in življenje, ki jo v Sloveniji vodita Dani in Vilma Sitar in potem smo nekako pred tremi leti, se v bistvu s še drugimi zakonskimi pari odločili, da bomo pač, ko smo imeli še, ko smo obiskovali to skupino pri svetem Marku v Semedeli pri Kopru, da smo jo nekako prenesli tudi v svojo župnijo, tako da imamo sedaj vsako drugo nedeljo v mesecu. In pač na to zakonsko skupino pride osem parov, s tem, da zraven pripeljemo dvaintrideset otrok, kar je povprečno, štirje otroci na družino, vsekakor pa smo hvaležni tudi prostovoljcem, ki v sosednji učilnici nam pomagajo paziti otroke in jih v bistvu, se z njimi igrajo in pač veliko ustvarjajo. Mi recimo pa v skupini se pač trudimo prepoznavat Božjo voljo s pomočjo Božje besede, omenit pa moram tudi, da pred to zakonsko skupino imamo v cerkvi še molitev za družine, ki jo vodi naš župnik, v bistvu k tej molitvi za družine so pa tudi dejansko povabljeni tudi drugi ljudje, tako da nismo samo zakonci.

Veliko blagoslova pa seveda prinaša tudi molitev. Župnija Bertoki je župnija, kjer se kar veliko moli, pa bi mogoče zdajle dali besedo gospe Nevenki Brozina, ki sodeluje v Prenovi v Duhu.

Ma tako, moram malo, bom rekla, povedat malo zgodovine, ker je ta skupina na obali trenutno samo v Bertokih, povedat moram, da je Prenova v Duhu, to je en duhovni tok, ki se je začel leta 1968 v Ameriki, v Pitchburgu, pravzaprav to ni nič kaj posebnega kot razen to, da oživijo oživitev darov Svetega Duha, ki smo jih prijeli pri krstu in seveda tudi karizme, ki so jih imeli že prvi kristjani in ki so potem, bom rekla, skozi stoletja kar zamrli. Na obali se je ta Prenova začela dvaindevetdesetega leta, torej imel je seminar gospod Tone Marinko, župnik iz Črnuč in po tem seminarju so se formirale štiri molitvene skupine in ena od teh seveda je tudi v Bertokih. Prenova v Duhu je za našo župnijo velik dar, kajti zbirali smo se k molitvi enkrat tedensko in je srečanje trajalo dve uri, skupaj s sveto mašo, s slavljenjem, s slavljenjem Najsvetejšega in blagoslovom. Kar je velika prednost v tem, da tako molitveno skupino združujejo vse generacije, tako da smo od začetka imeli matere z dojenčki, otroke, mlade, starejše, odrasle in tako je še zmeraj, še danes se to, bom rekla, ponavlja na ta način. V teh sedemnajstih letih, ko imam, te vztrajne molitve, je Bog obilno blagoslovil našo župnijo, sicer ne morem reči, da si lahko privzamemo zaslugo, ampak molitev prav gotovo odpre Božja vrata in tako da smo res kot je župnik omenil, imeli nov duhovni poklic, misijonski poklic in številne katehiste kot je tudi gospod Lojze povedal. V tej molitveni skupini, ki je sedaj, bom povedala, da je živa, da se nenehno oblikuje in da pravzaprav zadnjo obogatitev smo v Bertokih doživeli v letu 2007, ko so se vse molitvene skupine združile in je to sedaj ena molitvena skupina v Bertokih. To skupino vodita dva duhovnika, gospod Niko Rupnik in gospod Igor Lovišček, ki pa po sveti maši, ki jo ima domači župnik, po prejemu zakramentov in skupni slavilni molitvi, duhovniki tudi molijo nad posamezniki, ki za to prosijo. Karizma Prenove v Duhu je ozdravljenje, ozdravljenje duše, duha in telesa. Ta skupina je odprta za vse ljudi in bi tudi ta trenutek izkoristila, da vse povabim, da se nam pridružijo.

Imate pa pravzaprav lepo posebnost, malo katera naša župnija ima možnost celodnevnega češčenja, seveda en dan v mesecu. O tem celodnevnem češčenju na prve petke, ja, bo pa nekaj povedal gospod Herman.

Dejansko bom rekel, da to celodnevno češčenje so se nekako zgledovali po Medžugorju, nekako tisti, ki smo bili v Medžugorju smo pač videli, kako se to časti, Najsvetejše in potem smo nekako to, en tak zgled povzeli, če hočemo imeti celodnevno češčenje, da mora biti prisoten vsaj en vernik vsako uro, ne. Pač, recimo človeško gledano lahko ti nekoga povabiš, ne, samo je težko, da potem bom rekel, čisto človeško dosežeš, da boš imel toliko vernikov, da ti vsako uro pride in da so sigurni. Smo pač se odločili, da smo eno leto pred tabernakljem s prošnjo k pokojnemu medžugorskemu patru Slavku Barbariču in potem po enem letu smo pričeli obveščati ožji krog župljanov in smo nekako potem zapolnili ta celodneven, celodnevno češčenje od sedmih zjutraj do enaindvajsetih. To smo pač začeli v minulem decembru in odziv je bil zelo presenetljiv. Smo zelo veseli, da pač prihajajo tudi drugi ljudje, ne samo tisti pač ki so se obvezali za to, tako da recimo vsako uro je vsak tri do pet ljudi na enkrat, molitev pač želimo darovati za potrebe naše župnije in tudi pač vsak osebno ima svoje namene.

(pesem)

Sadovi molitve so pa tudi v naši odprtosti za druge in gotovo v župniji Bertoke je treba na tem mestu omenit vsaj dve stvari, prva je delovanje Karitas, druga pa delovanje hiše Karitas, ki ste jo v Bertoke sprejeli. Najprej bom zaprosila gospodično Terezijo, da pove nekaj o Karitas.

No torej, župnijska Karitas Bertoki je bila pravzaprav uradno ustanovljena novembra leta 1993 in je štela osem članov. Prva voditeljica je bila takrat Nada Marsič, predsednik pa takratni župnik Jože Ličen. Sicer pa že pred samo ustanovitvijo smo posebej organizirano delovali z zbiranjem pomoči in obiskovanjem beguncev iz Dubrovnika in okolice, ki so bili takrat nastanjeni v zdravilišču Debeli Rtič, saj je bila takrat Hrvaška še v vojni. Takrat so se ljudje naše župnije izkazali kot zelo odprtih rok in srca za te ljudi. Od same ustanovitve potem župnijska Karitas deluje neprekinjeno in ima tudi redna mesečna srečanja članov. Sledi seveda potrebam ljudi v naši župniji in potrebam časa v katerem danes živimo. Na prvem mestu vsekakor je najprej skrb za lastno duhovno rast, kamor sodi seveda reden obisk bogoslužja, osebna molitev, skupno druženje, udeležba na duhovnih vajah in romanjih, sami sodelavci Karitas so predvsem mlajši upokojenci in njihovi življenjski sopotniki. Tu bi radi predvsem poudarili, da ravno naša župnijska Karitas izhaja res iz prepričanja, da je najvažnejši in najbližji sodelavec karitativnega delavca ravno njegova družina in njeni člani. Ena temeljnih dejavnosti župnijske Karitas je skrb za cerkev, njeno okolico in župnišče, zlasti kadar so kakšna praznovanja organizirajo čistilne akcije in čiščenje cerkve in okolice. Seveda k sodelovanju se povabi vedno vse župljane, tudi po razporedu dežuramo v prostorih območne istrske Karitas, ki se nahaja v našem starem župnišču in smo tako na razpolago potrebam brezdomcev, ki imajo tu svoje zatočišče. Seveda en zelo velik pomemben del našega delovanja je tudi odkrivanje potreb po pomoči, tako materialne kot duhovne narave. Predvsem pa v sedanjem času ugotavljamo, da v naši župniji kot, mislim, po drugih župnijah ni toliko neke materialne revščine kot pa v bistvu nekega duhovnega siromaštva. Veliko je tudi osamljenosti, posebno pa še pri tistih starejših ljudeh, ki nimajo nekega zaledja širše družine. Še posebej kot se je že prej omenilo, da je naša župnija bogata z družinami, ki imajo več otrok, ki še s posebnim veseljem se ravno poskrbi tudi za take družine in lahko rečemo, da imamo kar štirinajst družin, ki imajo tri in več otrok. Seveda pa v župnijski Karitas poleg rednih sodelavcev, ki jih je tako dvajset mož in žena, je tudi nekaj sodelavcev tako imenovanih v drugem koraku, kamor se štejem tudi sama. In to so pa v bistvu, smo župljani, ki se občasno srečujemo, organiziramo tudi različne aktivnosti, pripravimo kakšna darilca, spominke, zlasti za recimo določene tradicionalne aktivnosti kot so že postale zadnja leta, na primer kot je srečanje ostarelih in bolnih meseca oktobra, organizirajo se tudi adventne delavnice, seveda pa po potrebi tudi se sodeluje redno z lokalno skupnostjo. Trenutno pa samo župnijsko Karitas vodi Štefka Jerman, njen predsednik pa je gospod župnik Marjan Jakopič.

V starem župnišču pa počasi nastaja oziroma je že do polovice prenovljena, malo pa tudi še ne, hiša Karitas, kjer je našlo svoje zatočišče tudi skupnost Srečanje. In prav o tem nam bo pa nekaj besed povedal oče Franc Prelc.

Morda je prav ta hiša kriva, da živiva z gospodom Marjanom skupaj, ker so že pred leti pokazali do naših potreb v župniji veliko pripravljenost, da to staro, zapuščeno župnišče ovrednotimo, ker imamo tam tudi centre skupnosti Srečanje. To hišo smo predvsem namenili za take probleme, ki se ne morejo reševat v okviru nekih župnijskih Karitas, niti škofijskih ali celo slovenske Karitas, zato ker potrebuje prav karizmatične voditelje in karizmatične programe. Ukvarja se namreč z ljudi, ki so na nek način še vedno tabuizirani in izključeni iz nekega upanja, da bi lahko znova zaživeli normalno življenje, da bi se iztrgali iz tega stanja, ki je gotovo zelo hudo. Ampak veliki ljudje nikoli ne izgubijo upanja in zato so zrastli prav mnogi taki programi v svetu s katerimi smo se tudi mi že v devetdesetih letih srečali in ga prinesli v Slovenijo. Tukaj imamo enega od pripravljalnih centrov prav v tej hiši in prva hiška, ki smo jo obnovili, je skoraj v celoti posvečena sprejemanju, detoksiciranju in potem tudi z vsemi drugimi zadevami, ki so potrebni, predvsem prve tedne, ko se nekdo ali neka družina odloči za temeljito zdravljenje zasvojenosti od prepovedanih drog. To je en program, drugi program, ki se tudi že nekaj let odvija v okviru naše škofijske Karitas, je pomoč brezdomcem in mislim, da vsi mi v bistvu že tukaj vidimo, da so nekateri kotički, kjer so se pač zaustavljali brezdomci prazni, zato ker prihajajo mnogi sem in po nekateri se tudi odločajo bodisi za zdravljenje v skupnosti Srečanje. V zadnjih letih, ko je nastala prav tukaj, bi lahko rekli, organizirana oblika pomoči alkoholikom Vrtnica, ki jo je potem tudi škofijska Karitas vzela pod svoj plašč, se pa nekateri odločajo za zdravljenje od alkohola v dvoletnem programu, kolikor pri nas traja program.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod župnik Marjan Jakopič, kaj je tisto, za kar ste Bogu posebej hvaležni v župniji Bertoki?

Ja, v župniji Bertoki sem jaz začel z boleznijo, ker gospod Bog mi je dal razumeti, da nisem jaz župnik v Bertokih, ampak je nekdo drugi. Takrat ko sem bil v bolnici prvi mesec in sem potem preboleval dolgo časa, je pravi župnik deloval, da so župljani sami se začeli zavedati svojega poslanstva in tako da sem Bogu hvaležen prav za ta začetek in tudi razumem, da bolj ko sam čutim, da sem nič ali da nisem tisti jaz, ki živim, ampak jaz lahko živim, lahko delam, če, če je pravi odnos med nami, ne, če je ta medsebojna ljubezen, razumevanje, potrpežljivost in da znamo drug drugega upoštevati.

Po tej kar globoki misli vašega duhovnika pa prosim še vas, vsak na kratko, za kaj ste zadovoljni, za kaj ste Bogu hvaležni, da živite v Bertokih? Gospod Željko.

Ja, jaz sem v Bertokih že od leta sedeminšestdeset, tako da je to poleg tega to moj domači kraj, moja domača župnija. Najprej sem hvaležen zato, da sem ohranil vero, rad se vračam v bertoško cerkev, ker čutim neko toplino.

Gospa Nevenka.

Jaz sem rojena v tej župniji in prav res sem Bogu hvaležna za to, ker ko se spominjam svojega otroštva, pa tam ko sem bila birmana, krščena, smo k šmarnicam prihajali jaz pa gospa Marta Bertok, ki ji Bog daje dolgo življenje in je v domu ostarelih tu na Markovcu in danes ko prihajamo k maši preko tedna je naša cerkev bogata, bogata po številu ljudi in tudi se hvaležna recimo, ker vedno nam daje nove, nove ljudi, ki so pripravljeni sodelovati v župniji. Hvaležna sem Bogu, recimo zdaj trenutno že dve leti imamo mlado pevovodkinjo, ki vodi Ingrid Kozlovič, in ona se je dejansko vedno več vsako leto pripravljena žrtvovat, da bi čimveč mladih pritegnila, bo rekla, k petju, torej k izražanju molitve s petjem.

Terezija.

Jaz vsakič, ko me nekdo vpraša, kaj v zvezi z vero in me vpraša, kolikšen del tvojega življenja pomeni vera, težko odgovorim oziroma odgovorim: Ne morem razločiti in reči nek delež ali v procentih, ker to pravzaprav je moje življenje, je moje vodilo za vse moje ravnanje in glede na to, da izhajam iz te župnije, je to moja domača župnija, sem ji hvaležna, da sem pravzaprav od rojstva lahko črpala vero najprej preko petja, saj sem že kot majhna deklica hodila z mamo k harmoniju in tam poslušala in po svoje prepevala in potem sama sledila temu, pa tudi seveda preko verouka, prek katehetov, prek duhovnikov, da so me vodili po neki poti, ki prav gotovo ni bila vedno brez ovir, ampak ravno te ovire, tudi nesoglasja, nerazumevanja so me pripeljale do tega, da sem v svojem življenju dozorevala in še vedno dozorevam, tako kot oseba in kot vernik.

Herman.

Ja jaz bi rekel zase, jaz sem dejansko priseljenec, ker jaz sem pač bil Koprčan in bil pač rojen v Kopru in dejansko svoje otroštvo preživel v Kopru, da dejansko zdaj trinajst let sem v bertoški župniji in Bogu se zahvaljujem, da nekako ostajam še vedno orodje v njegovih rokah.

Še oče Franc.

Jaz sem zadnji prišel v to župnijo in sem župnik neke druge župnije. Gotovo da iz vseh teh dosedanjih tudi besed lahko razberemo in jaz lahko samo še dodam, da je Bog tisti, gotovo, ki je največje veselje, ampak jaz bi dodal še eno obliko Božje navzočnosti, zaradi katere tudi stanujem v Bertokih, ker tudi pri svetem Antonu imamo evharistijo, ampak tukaj verujemo tudi Jezusovi besedi z župnikom in še z nekaterimi drugimi, da lahko ustvarjamo žive tabernaklje. Po Jezusovi oporoki, kjer sta dva ali več, tako kot smo danes tukaj, zedinjeni v Jezusovi ljubezni, pripravljeni dajat življenje drug za drugega, tam sem jaz sredi med njimi. In to navzočnost Jezusovo želimo z Marjanom in s sestro Kristino uresničevati tudi v župnišču in da prav iz tega jutranjega srečanja pri molitvi, meditaciji, zajtrku gremo in ustvarjamo, želimo ustvarjat take majhne otočke, take majhne cerkvice skrivnostnega telesa Jezusovega povsod, tudi v moji župniji, kjer sem predvsem na delu, pri svete Antonu.

Kako močna zavetnica je Marija Vnebovzeta župniji Bertoki je čutiti iz vsega dosedanjega pogovora, pa vendar preden to našo oddajo zaključimo, izročimo župnijo Bertoki še enkrat v roki njeni nebeški zavetnici. Marija Vnebovzeta.

Prosi za nas.

DOBRO JE VEDETI.

Še nedeljske maše. Urnik nedeljskih maš, gospod župnik.

Nedeljske maše so ob osmih zjutraj prva maša, in druga ob enajstih, med tednom pa imamo redno, če ni kakšnih izjem, ob sedmih zvečer. 

Ahm. In če bi kdo recimo tu iz okolice ali pa tudi če je tukaj na obisku, si je kakšen petek, prvi petek v mesecu zaželel kakšno uro v dnevu preživet pri češčenju, potem najbrž povabljen v Bertoke.

Vsi lepo povabljeni.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.