ŽUPNIJA PIVKA

ŽUPNIJA PIVKA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Pivka, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Marijan Škvarč in dve njegovi sodelavki: gospa Marja Žužek in gospa Julka Dekleva. Vsem trem prav lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni. Enako, lepo pozdravljeni.

Naša oddaja je kratka, samo trideset minut traja, zato se kar lotimo predstavitve vaše župnije. Mogoče najprej Pivka. Kraj sam.

Župnija Pivka, še boljše bi bilo, če bi rekli Šempetrska župnija, ker je zavetnik sveti Peter in po starem je tudi kraj bil Šempeter, Šempeter na Pivki, Šempeter na Krasu in je tudi umeščena v pokrajino, ki je Pivška pokrajina na Pivki. Lepa pokrajina, ki je nekje med krasom in eno svojevrstnostjo s temi jezeri, mislim, da jih je sedemnajst ali koliko, presihajočimi. Kraj je znan že iz trinajstega stoletja, ko je že omenjen sveti Peter, se pravi, da je bila že neka kapelica, neko znamenje, morda tudi cerkev in od takrat naprej je to Šempeter. Zdaj v zadnjem času pa živimo v Pivki in tudi župnija potem je župnija Pivka.

IZ FARNE KRONIKE.

Mogoče bi se tudi zdaj kar na začetku ozrli že tudi v farno kroniko. Kateri so bili tisti dogodki, ki so najbolj tam zaznamovali vašo župnijo? Mogoče kakšni ljudje, ki bi jih bilo potrebno omeniti?

Zanimivo je, da župnija je mlada, ne. Prej je spadala pod župnijo Slavina, je bila prafara, po drugi svetovni vojni je Šempeter postal župnija in imamo kar nekaj zelo zanimivih duhovnikov, ki so delovali v tej župniji: Slavko Hrast je gotovo pustil ogromen pečat, to je moj predhodnik, še prej je bil zanimiv Andrej Ercigoj, jaz mislim, da bo kdo se lotil tudi njegovega življenjepisa, ker je bil zelo študiran in en tak mož, ki bi bil vreden, da njegovo življenje kdo razišče in malo obeleži. Mislim, da je bil pri kapucinih in tudi pridigar v Padovi. Znameniti pridigar, pa da je potem šel na dopust, ali pa na študijsko to sobotno leto v, nazaj domov in je potem po vojni, ko se ni mogel vrniti, je ostal kot duhovnik, škofijski duhovnik v koprski škofiji in župnik v Pivki in potem tudi ostal tukaj. Pred njim pa je bil pa gospod Anton Požar, znamenit duhovnik, doktor, tudi velik intelektualec in pozneje je vodil škofijsko gimnazijo v Vipavi in semenišče in zaslužen tudi rojak iz Pivke, iz Petelin, zaslužen tudi za tako pomembno obnovo Pivške cerkve, freske in druga dela, ki še danes krasijo našo župnijsko cerkev in so nam v ponos. Pivška cerkev je čudovita. Gospod Tone Požar je povabil Kregarja, da je prišel v Pivko in naredil freske v prezbiteriju, in to je prvo delo Kregarja v nekem sakralnem objektu, ne, in ko sem jaz prvič prišel v Pivko, sem se kar malo začudil, kako so petdeset let nazaj ljudje sprejeli to umetnost, ki je še danes moderna in taka neverjetna. To so freske, ki so vredne ogleda. Smo leta 2007 praznovali petdesetletnico teh fresk in so nekaj, ena posebnost tudi naše župnijske cerkve, na katero smo zelo, zelo ponosni.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Eno je zgodovina, eno je fara kot kraj, drugo pa je župnija kot občestvo. Še to Vas bom vprašala, gospod Marijan Škvarč, kakšna je pa župnija Pivka v Vaših očeh v tem smislu župnija kot občestvo.    

Župnija se razvija, nastaja, ker to je kraj, ki raste, tudi je mlada občina in občestvo gradimo sproti, gradimo, vzpostavljamo, je ta prehod iz tradicionalnih vzorcev k nekim novim načinom dela in tukaj so velike možnosti in pa tudi veliko stvari je, ki so bogastvo iz preteklosti in jih poskušamo ohranjati in peljati naprej.

(pesem)

Po tem glasbenem intermezzu pa nadaljujemo s pogovorom o župniji Pivka. Za živ utrip pri vas si prizadeva kdo, kaj, katere so tiste skupine, ki so najbolj žive, ki najbolj zaznamujejo življenje v župniji, gospa Majda.

Iz mojega stališča je župnija dokaj živa, zelo močno in učinkovito in z ljubeznijo deluje Karitas. Jaz samo pa sem predstavnica oznanjevalcev in imamo veliko srečo, da nas je v bistvu, smo štirje, dva moška in dve ženski, tako da je kar nekaj verouka našega, pač to je naše poslanstvo, naš poklic je drugi, poslanstvo je pač tisti, ki nam ga je Bog dodelil in smo, jaz osebno sem za to zelo zadovoljna in vesela in hvaležna Bogu in zdaj ko učim že od leta štiri imam že kar nekaj izkušenj in tudi moram reči, da mi je to v veliko veselje, da smem mladim posredovati evangeljsko sporočilo, pa tudi jih usmerjati v vrednote in vrline, ki jih ta svet tako zelo potrebuje.

Ko smo pri mladih, koliko je otrok, ki obiskujejo nauk?

Sto šestdeset. Okrog sto šestdeset, ja.

Imate vse razrede?

Vsi razredi so, no, jaz sem imela letos šesti razred, v katerem sem imela sedemnajst veroučencev in četrti razred, kjer sem jih imela dvaindvajset, ta je bil… Vsi razredi delujejo tudi predšolski verouk. Vse lepo poteka, zlasti zato ker smo štirje in se lahko potem tudi nadomeščamo, vsi kateheti imamo tudi katehetsko izobrazbo. Pri tem pa nam tudi je v zelo veliko pomoč sama škofija, ki pač zelo skrbi tudi za našo dopolnilno izobraževanje, to so tej katehetski simpoziji, ki so velika, velik vir, pač, poglabljanja naše osebne vere in odnosa z Gospodom.

Kaj naredite, da so otroci še bolj zavzeti in da še raje hodijo k verouku? Imate kake posebne prijeme?

Ja, verouk je pač zdaj tudi potrjen od škofov kot, z antropološkim in kerigmatičnim vstopom, to pomeni, da vedno vstopamo na ta način, da smo najprej s človekom, potem oznanjamo na razne načine in ta način je kar dokaj uspešen, seveda otroci so le otroci in jih je treba pač vzgajati z vero, pa tudi z ljubeznijo.

Ahm. Kakšno pa je sodelovanje s starši? Koliko pa oni sodelujejo? So odprti?

Ja, tu je tudi velik izziv za prihodnost, ne, da bi starše vključevali v življenje župnije, ne, to je tisto najpomembnejše, kar tudi je cilj za prihodnost, vključevanje staršev bodisi kot animatorjev v raznih skupinah, bodisi pri, poleg teh srečanj rednih za starše, ampak da bi se starši, da bi čutili, da je to njihova, njihovo bogastvo, ne, to kar župnija, župnijsko življenje, da je to bogastvo tudi za družinsko življenje, ker ponudb je zdaj ogromno. V Pivki z mlado občino, pa z novim športnim centrom, pa glasbene šole, pa tako je polno tega, kjer se otroci vključujejo in so zelo angažirani, ampak, da bi tudi v župnijskem življenju videli vrednost in bogastvo. In to čutim, da je potrebno v prihodnje, dosti, dosti na tem delati, da bi starši preprosto začutili, kakšno bogastvo daje tudi vključevanje v župnijsko življenje. Saj imamo polno stvari, včasih smo imeli, je gospod Slavko Hrast je imel prej nazaj oratorij, ki je bil med letom, potem so malo animatorji opustili stvari, tako da sedaj teh oratorijev nimamo več, imamo pa delavnice tudi v stilu oratorija, pred prazniki pa v sodelovanju s Karitas predvsem, tako da par teh delavnic enodnevnih na leto imamo in tam se tudi poskušamo, da se tudi starše vključi, pa da pridejo zraven. Tako.

Vedno je malo nevarno, ko pridejo mladi do konca verouka, za njimi je birma, kaj pa potem, je pri vas v Pivki kaj poskrbljeno, da bi ostali v občestvu, s čim, kako se trudite?

Skavti so v Postojni, ne, in kar nekaj našim mladih je tam tudi voditeljev, potem sodelujejo kot animatorji na duhovnih vajah za birmance, jih spremljajo, pa tudi kot birmanski animatorji v birmanskih skupinah, sam mladinski verouk pa še vedno ostaja velik problem in tudi spet en tak močen izziv za prihodnost. Je tudi društvo mladih bakla, ki je, ki ima pa sedež v Postojni, spet v Postojni in je tudi to malo tako, da vse nekje gravitira v Postojno.

Imate večje centre in potem doma ostane nekaj manj.

Jaz bi mogoče samo to dodala, da se trudimo, tudi pri verouku se zelo trudimo, da bi jim pokazali to pot, ki daje življenje in daje moč, iz tega potem črpaš. Žal je tako, da družine premalo sodelujejo in če to oznanilo in to življenje ostane samo pri nas, potem mlad človek težko najde pot nazaj do Cerkve oziroma da išče v njej tisto živo vodo ob kateri se bo res odžejal. Ampak jaz mislim, da če bomo mlade sprejemali s srcem in jih ne obtoževali, ne v srcu, ne kakorkoli, jaz mislim, da tudi se mladi bodo vračali in bodo tudi se organizirali. V mladih je močna volja, ampak mogoče še ni čisto pravi čas, ne.

Kaj pa zakonske skupine, za to srednjo generacijo, kaj recimo se dogaja v vaši župniji?

Je zakonska skupina, ki je medžupnijska in se dobivamo enkrat mesečno in fajn živ in tudi to je njihova pobuda, njihovo delo, njihova moč, tudi zame en tak velik blagoslov.

Mogoče bi rekli še kaj o bogoslužnih sodelavcih. Če ste rekli, da je bil Vaš župnik gospod Hrast, potem gotovo imate zbor.

Ja. Tu imamo zbor, ja, ki nas je sedemindvajset članov, je tudi mladinski zbor in iz tega je izšlo kar nekaj pevcev, ki so, recimo zaslužnih pevcev, ki so peli tudi pri zboru Ave, tudi pri recimo, pri Slovenskem oktetu. Vaje imamo zdaj ob nedeljah, vodi nas pa profesor Matej Penko, ki je pa tudi že kar precej zlatih odličji prejel, ma ne z našim zborom, ampak s prosvetnim zborom, Postojnskim, ne.

Za petje pri svetih mašah je torej poskrbljeno, pa dejmo našteti še druge, ki se trudijo, ki sodelujejo.

Ja, v veliko pomoč so tudi zakrijskijski sodelavci. To je skupina fantov, ki pač ko odsluži svojo strežniško službo, ostane v zakristiji in pomagajo potem kot pri procesijah, ali pa pri bogoslužjih. In pa izredni delivci obhajila, imamo dva, ki sta tudi vključena v to kompanijo, tako da je zakristija, je tudi polna, imamo majhno cerkev namreč, ne, in tudi pripravljeno parcelo za novo in tukaj bi tudi povedal, da je veliki dobrotniki so Škofovi, družina Kristan, ki je darovala za novo cerkev parcelo in tudi pripravljamo potem spodaj prostor za to, da bi se nova cerkev zgradila.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Molitvena skupina, sem tudi jaz sama pri njej, ker molitev je silno pomembna in je tudi kar močna molitvena skupina, ki jo vodi tudi katehistinja in se dobivamo vsak torek, redno, potem pa je tudi, gospod župnik mogoče povedal, o živem rožnem vencu, ki je tudi močan pri nas.

Živi rožni venec je pač veriga, ki je podpora ali pa osnova vsega župnijskega življenja. Imamo vsako prvo soboto v mesecu sveto mašo po namenu živega rožnega venca, se pravi za nove duhovne poklice kot je tudi nekje običaj v škofiji in potem po maši srečanje s člani živega rožnega venca. Tam vedno poleg tega osnovnega namena članov živega rožnega venca predlagam tudi, pač izkoristim priložnost, predlagam čisto svoj osebni namen pastoralni, kot pač je tisti, kot nareka tisti trenutek in povabim molivke, molivce za nek čisto zelo osebni namen naj molijo v tistem mesecu. Zdaj ali je to za prvo obhajance, ko se pripravljamo, ali za birmance, ali za, ne vem, zdaj imamo, molimo za našega novomašnika iz dekanije gospoda Nikota, ne, tako da, ali pa tudi za kakšen, za kako stvar, ki jo niti ne povem direktno, ampak samo prosim naj po tem namenu molijo, in to je velika moč, velika vrednost, velika dragocenost. Tudi začetek birmanskega leta smo imeli zdaj v nedeljo, novega birmanskega leta, smo položili imena birmancev na oltarno mizo in potem sem povabil molivce, da so po maši naključno vzeli po eno ime in bodo eno leto zdaj molili za to našo mladino.

Prej ste čisto mimo grede omenili tudi pritrkovalce. To je taka lepa slovenska značilnost in bi bilo le prav, da povemo še par stavkov tudi o njih. Če jih imate, se lahko gotovo zelo ponosni.

So pritrkovalci, so. Tudi prej, ko sem prišel v Pivko, so, je bila skupina, ampak jaz sem potem povabil eno skupino fantov in jih naučil tisto, kar znam jaz in zdaj naprej se pa trudijo sami, ne. 

Potem jaz si mislim, da bi tukaj se tudi lahko omenilo skupino krasilk oziroma krasotic, to nam je eden rekel, ne, med njimi sem tudi sama, saj ena je delal tudi diplomsko nalogo, ne, v šoli verskega poglabljanja, to nalogo je naredila iz krašenja cerkve, ker mi smo tudi krasili takrat papežu, ko je bil v Postojni in vse s poljskim cvetjem, tako da kupljenega je bilo samo tristo šestdeset nageljnov, tako da smo naredili tisti plamen. Drugo pa vse, in cela primorska in vse so nam znesli in zvozili rože, kaj takšnega še nismo videli.

No, po takem zalogaju je verjetno preprosto okrasiti za navadne nedelje.

Ja, ker tudi tiste šmarnice, ne, ker tisto kito, ki je imel, smo jo tudi spletli tisto jutro v Pivki, je bila dolga osemnajst metrov.

To ste tudi res lahko ponosni, ja. No seveda potem tudi Karitas je živ v vaši župniji. Gospa Julka, Vi sodelujete.

Jaz sem voditeljica Karitas že od samega začetka, to je že kar devetnajst let, že prej smo zbirali na Pivškem, po trgovinah, ker smo bili kot mladi krščanski demokrati in vsak večer smo peljali potem s trgovin, smo pobrali po trgovinah, peljali v ta begunski center, ne, no, potem smo se pa ustanovili kot Karitas. Zelo dobro sodelujemo z ostalimi župnijskimi Karitas in s škofijsko in slovensko. Dela je vedno več, hrana tudi kar imamo, tako da pri nas, tako da še nobenemu nismo rekli mu ne damo, ampak to ni samo to. Nudimo jim tudi toplo besedo in pogovor, ker tisto je tudi zelo dosti vredno.

Na tem mestu je mogoče prav, da povemo še nekaj o skrbi za ostarele, za osamljene.

Ja, tisto tudi skrbimo, imamo tudi odbor za ostarele, jaz sama sem tudi naredila seminar za pomoč na domu in tudi glede tega, ne, skrbim, ne, imamo tudi, posojamo bolniške postelje in kar imamo takšnega. Zelo dobro podporo imam pri gospodu župniku in tudi občina Pivka nam zelo dosti pomaga, res, letos smo dobili priznanje in plaketo od občine Pivka za delo pri Karitas in bi se res rada zahvalila, ne, občini in gospodu županu za sodelovanje. In osnovni šoli Pivka in pa centru za socialno delo Postojna.

Se mi zdi takole, ko vas poslušam, da na Pivškem ljudje nekako znajo stopiti skupaj, kaj bi rekli, gospod župnik.

Zelo, ne vem, to je ena od stvari za katere sem res Bogu tudi hvaležen, ne, da živim med ljudmi, ki priskočit drug drugemu na pomoč. Tudi pri Karitas, ne, smo odprli kar nekaj teh projektov, recimo smo potegnili učno pomoč, ki zdaj je to popoldne…

Že peto leto, šesto.

V Pivki, ki je tudi en namen, da bi mladi drug drugemu tudi pomagali pri učenju, imamo kar nekaj tudi teh animatorjev, teh, ki si vzamejo čas in potem učijo druge. Karitas res zelo, zelo lepo dela in kar se mi zdi dragoceno, je to, da nam je uspelo eno normalno sobivanje z občino, s šolo, z vsemi drugimi, s centrom za socialno delo, z vsemi drugimi, da smo Karitas kot ena organizacija, ki nekaj pomeni, ki lahko tudi normalno dela, ne, in ta odprtost, ki se mi zdi, da ni tako samoumevna v našem slovenskem prostoru, nam je uspela, ne, in tega sem zelo vesel, ne.

(pesem)  

Po vsem tem, kar smo slišali res o živahnem utripu Pivške župnije, kjer se veliko stvari dogaja, seveda je tudi upanje za prihodnost odprto. Mogoče, kakšna so tista znamenja upanja, kaj pričakujete v prihodnosti? Najprej gospod Marijan.

Ma zanimivo je, da pridejo recimo po birmi, mi imamo birmo zdaj v  osmem razredu, ne, in v glavnem pridejo vsi, v glavnem vsi, tudi v deveti razred in hodijo k verouku, ne. Zdej ta preskok naprej pa mi ne uspe ali pa nam ne uspe tako, da to je naša, naša glavna naloga in pa delo s starši, ne, da bi starši začutili in tudi tukaj, v tej stvari, bi lahko tudi starši priskočili, sprejeli svoje naloge, tudi povedali kaj želijo, ne, in kaj pričakujejo. Malo zaživeli s svojimi mladimi, ne.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Kaj je tisto, zaradi česar radi pripadate tej svoji župniji, zakaj sem Bogu zahvaljujete, da ste prav v Pivki? Mogoče najprej gospod Marijan Škvarč.

Dobro je biti in živeti med dobrimi ljudmi, ne, preprosto enostavno, med dobrimi ljudmi, ki znajo potrpeti tudi s tvojimi pač nerodnostmi, ki te podprejo, ki ti dajo tudi, ti dajejo izzive in ki tudi tvoje izzive sprejemajo in potem grejo stvari naprej, ne, če je to eno, če so ljudje, ki so dobri in življenje normalno.

Gospa Marja Žužek.

Moj odgovor je takšen: vesela sem, da sem v župniji, ker sem sprejeta v svojem dostojanstvu, ker lahko uresničujem tisto, za kar me je Bog poklical, ker je to prostor vere, ljubezni, občestva in ena velika želja, da bi to znala prenesti na mladi rod.

Še gospa Julka.

Jaz se vsak dan Bogu zahvalim, da lahko delam to, kar delam, ne, in da mi stojijo ob stani tudi moja družina, ne, ker pri takem delu in res tako velikem delu, da mi pomagajo in hvala res Bogu, da res lahko delam.

Tako. Vsako oddajo sklenemo s priprošnjo k farnemu zavetniku. Vi pa ste, kot vidim, prinesli s seboj tudi molitev k svetemu Petru, pa predlagam, da jo kar skupaj zmolimo.

Dobrotno sprejmi sveti Peter naše prošnje in reši grehov nas vezi, odpri nebesa, oblast zavezovati in razvezovati vrhovna tebi od Boga je bila dana. Vsemogočni Bog, svojo Cerkev si postavil na Petrovo izpoved vere kakor na skalo. Ne dopusti, da bi nam vero omajali viharji tega sveta po Kristusu našem Gospodu. Amen.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.