RAZSTAVA JASLIC V PIRANU IN NA SVETI GORI

ŽUPNIJI PIRAN. DRUGI DEL.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovani poslušalci in poslušalke, današnja oddaja Iz življenja naših župnij bo malce drugačna kakor smo navajeni. Odločili smo se, da jo božično obarvamo in spregovorimo o jaslicah. V mislih se bomo zato zdaj podali v obmorski Piran in potem še v samostan na Sveti Gori. Oba sta namreč znana po tradicionalnih razstavah jaslic, ki iz leta v leto privabijo številne razstavljavce in obiskovalce, da na svoj način počastijo Božično skrivnost.

(pesem)

Z mano v našem koprskem studiu zdaj pozdravljam piranskega župnika gospoda Zorka Bajca in gospo Zoro Muženič iz društva ljubiteljev zakladov svetega Jurija. Prisrčno pozdravljena oba.

Dober večer. Dober večer.

Pa prosim, kar začnimo. Mogoče s tem, kako je prišlo do ideje, da v Piranu začnete po vaših lepih cerkvah postavljati jaslice.

Ideja se je rodila pred natanko desetimi leti, leta 2000, ko smo tudi formalno ustanovili naše društvo Prijatelji zakladov svetega Jurija. Ideja društva je bila, da skušamo promovirati naše Piranske cerkve in to bogato kulturno dediščino, ki je v cerkvah, prišla je potem ideja, da bi morda prav ob božičnem času te cerkve odprli obiskovalcem in postavili razstavo jaslic. To je bila taka skromna ideja, ki pa je potem prerasla v kar tradicionalno razstavo.

Kdo pa je najbolj zaslužen za realizacijo?

No, tukaj si delimo delo, članov, nekje aktivnih članov nas je deset do petnajst in vsako leto zberemo nekoga, ki je potem odgovoren za razstavo, se pravi, za stike z avtorji in potem z vso logistiko, si je treba delo porazdeliti, no in letos je bila odgovorna prav gospa Zora, ki je poskrbela za te avtorje, ki jih imamo letos.

Pa mogoče malo razložite koncept razstave, gospa Zora.

Torej, v župnijski cerkvi, cerkvi svetega Jurija imamo župnijske jaslice, ki smo jih, torej jaz še kot otrok, doživljala več ali manj v klasični postavitvi s pastirčki, ovčkami in potem tudi s svetimi tremi kralji, ko je prišel pravi dan, zadnja leta se je pa vsebina torej jaslic in njihovo sporočilo vpenja v nova okolja, zadnje dve leti so bile to naše soline in letos je bila pa postavitev še posebej, bom, vsaj za mene sporočilna, ker je bila sveta družina postavljena v batano, to je tipično istrsko plovilo z ravnim dnom, torej naj še to malo opišem, ki je dovoljevalo in dopuščalo ribiškim družinam, torej ribičem, da so lahko lovili tudi v plitvih vodah našega morja ali pa se s tem čolničkom prepeljali do večje ladje, ki so jo imeli mogoče zasidrano dlje od obale in se nam je zdelo to eno tako, vsaj meni odlična ideja, ki so jo naši trije postavljavci, ne, naš Reko Bottuci, pa Robert Letica s pomočjo tretjega prijatelja Sreča Vogrina tudi lepo postavili, tako da je v svoji, bom rekla, v svoji skromnosti zelo bogato, sporočilno dejstvo, da se v eno batano lahko umesti tudi sveta družina in se nam tako tudi vizualno približa kot del našega domačega okolja. Potem so tu jaslice v samostanu, minoritskem, to so pri svetem Frančišku bile postavljene in jih je letos postavil Ubald Trmhocij, vsako leto se pa torej v teh dveh prostorih več ali manj so isti postavljavci in so jaslice take kot jih poznamo, včasih pa drugače postavljene, kar je tudi nekako tisto prijetno presenečenje in tudi pričakovanje, ki se vsako leto izpolni z novo podobo. Po ostalih cerkvah, včasih jih je osem, včasih so bile samo štiri, včasih jih je šest, odvisno kako so bila, so potekala različna dela v teh cerkvah. So se pa pojavljali tudi različni imanentni avtorji, od akademskih umetnikov do ljubiteljev jaslic, letos smo tudi prvič gostili našo piransko avtorico, ki je keramičarka, Dubravka Šorel in se potem v teh različnih podobah pravzaprav vsak od nas lahko poišče prizor in tudi sliko, ki mu je blizu in tudi veliko lahko pove. Torej gre in za umetniška dela in za jaslice, ki so peč v svoji, bom rekla večni postavitvi, ne, torej svete družine, vsem nam zelo blizu.

No, morda bi dodal še to, kar je tudi blizu našemu društvu, ki skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, zato smo tudi dvakrat imeli posebne jaslice, ko smo ene obnovili, šlo je za jaslice iz svete Ane v Kopru, so jih obnovili dijaki in so bile potem predstavljene, predstavili smo tudi antipendij svetega Štefana v Zanigradu, ki je bil tudi zelo zanimiv eksponat in hkrati tudi predstavitev, predlanskim pa smo imeli tudi jaslice samo ene avtorice, pokojne Lize Hribar in smo zbrali njene jaslice, ki so razsejane po celotni Sloveniji, jih obnovili pod vodstvom oziroma jih je v glavnem naša Mira Krmpotić obnovila in s tem smo jim dali novo življenje in jih potem vrnili lastnikom obnovljene.

Med jasličarji, ki razstavljajo v Piranu, je Ana Češarek iz Dolenje Vasi. O tem, zakaj jo izdelovanje jaslic priteguje nam je povedala naslednje.

Ja, jaslice sem začela izdelovati že iz otroških let, a ne, ker to me je zelo veselilo, potem pa ni bilo možnosti. Zdaj ko imam pa malo več časa, sem se pa odločila oblikovati, pred desetimi leti sem začela tole oblikovati in potem sem dala zanje na razstavo, ta prvo na razstavi v ljubljanski mestni hiši, sem prejela drugo nagrado. Naslednje leto sem bila še uspešnejša, zato so me začeli vabiti na razne razstave doma in na tujem in zato še z večjim veseljem oblikujem in dajem na razstave, a ne.

Sodelujete pa tudi oziroma sodelovali ste pa tudi letos v Piranu, mogoče če malo opišete te jaslice, kakšne so, iz česa ste jih naredili?

Ja, jaz jaslice izdelujem iz gline, nekatere patiniram, tako so tudi tele v Piranu, te so malo večje, so petdeset centimetrov recimo so velike ko je stoječ pastir ali… je kip, a ne, velik, ostale se tako prilagajajo in ker nisem lani uspela dati, ker sem bila povabljena, sem se pa za letos odločila, da dam letos spet v Piran, razstavljala sem pa že pred štirimi leti tudi v Piranu, ne.

Ahm, ste se mogoče udeležili tudi otvoritve?

Ne, otvoritve pa zaradi slabega vremena, pa ker je precej daleč, a ne, kasno, kar je bilo za Piran je kar daleč, a ne.

Pa razstavo ste videli?

To pa zaradi bolezni mi ni bilo dano, da bi jo obiskala in mi je prav malo žal.

V Argentini rojena kiparka Zalka, Rozalija Armšek najraje ustvarja v glini. Tudi za jaslice, ki jih je letos razstavila v cerkvi Mariji Snežne je uporabila ta material.

Jaslice, zame so vedno vprašanje. Kako ujeti v prodišče zemlje, v materijo, v glino misel na učlovečenje samega Boga, na njegovo rojstvo? Kako ujeti v podobo udeležbo vesolje, zvezde, ki je modrim pokazala pot? Kako upodobiti nesnovne angele? Kako sploh v Betlehemski prizor ujeti nadaljevanje zgodovine odrešenje po podobi idiličnega Betlehema sledi beg v Egipt. Sam Bog postane begunec. Pesniki bodo podobe, ki se jim ob tem porajajo, skovali v verze, muziki v zvoke, sama te drobne slutnje prenašam v žgano glino, čeprav se zavedam, da je ta lepota večne luči, večnega časa, ki je odrešil naš končni čas, ta Ljubezen neupodobljiva. Vseeno se vsak od nas išče, vseeno iščemo možnost izražanja in te naše upodobitve lahko pomagajo na tej poti spoznavanja, lahko pa postanejo tudi ovira. Zahvaljujem se društvu Prijateljev zakladov svetega Jurija, gospodu Zorku Bajcu in gospe Zori Muženič za vsa prizadevanja, da delijo z nami bogastvo njihove kulturne dediščine. Opazovanje različnih likovnih interpretacij božičnega dogodka nas spominja, nas lahko spominja, da se je v Betlehemu nekaj zgodilo, nekaj pomembnega, kar presega našo domišljijo in hrepenenje po dobrem in večnem. Ko sem sama postavila jaslice v cerkvi Marije Snežne je bil Piran zasnežen.

Za postavitev samostanskih jaslic v cerkvi svetega Frančiška je letos poskrbel Ubald Trmhocij. Kaj ga je pri tem vodilo?

Vodilna misel pri postavljanju minoritskih jaslic v prekrasnem ambientu Kerinega hodnika je bilo to svetopisemsko dejstvo, da v bistvu odrešitelja, prinašalca miru mesto kot tako ni razumelo, s tem, da je seveda v zgodovinskem kontekstu mišljeno Betlehem, a vendar nekaj podobnega se dogaja v današnjem času tudi nam. Ne razumemo prihoda Gospoda kot odrešitve, tega ne razumemo, še zlasti, ko smo te lepe božične praznike komercializirali do konca, ko si ne vzamemo več časa, da bi celo zadevo gledali z duhovnega aspekta, je bilo potrebno postaviti v bistvu nek mestni ambient, to pot Piran s to veliko fotografijo pet metrov krat meter in pol in sredi tega v polkrogu je ta fotografija narejena in sredi tega polkroga je samo sveta družina, lepo na tleh in v bistvu mesto okoli nje jo samo opazuje. Je ni vzelo za svoje, jo ni vzelo kot sem že prej dejal kot poanto našega življenja, kot prinašalce miru.   

Ste dobili kakšne odzive?

Seveda, odzivov je bilo veliko, hvala Bogu, ne, nekateri so to razumeli na drugačen način, pravzaprav kar veliko razlag je bilo za to postavitev, ki sem jih dobil kot odziv, vendar mi je tu po svoje tudi všeč. Nekateri so videli veliko več kot je bilo mišljeno, drugi manj, cel spekter nekih odmevov, ampak važno je, da so odmevi in to je pravzaprav tisto, čemur je bila tudi ta postavitev namenjena.

(pesem)

Za razstavo jaslic v Piranskih cerkvah je značilno, da imate tudi kar visoke umetniške kriterije, ne morajo biti razstavljene kar vsake jaslice, kakšna so vaša merila, kaj želite predstaviti?

No, vedno iščemo, da gre za nekaj originalnega, izvirnega, hkrati pa tudi, da ima avtor neko moč, močno sporočilo, sam v sebi in tudi v svojih delih. In tudi to je eden izmed namenov, da skušamo ljudem predstaviti najrazličnejše tehnike, zvrsti, možnosti, kjer lahko umetniki ustvarjajo in se izražajo in s tem tudi približamo to umetnost in hkrati sporočilnost jaslic ljudem, ki prihajajo v Piran.

Turisti, ki recimo obiščejo Piran čez leto po navadi niti nimajo občutka koliko biserov, koliko res lepih majhnih cerkva skriva to mesto. Ravno ta prireditev Jaslice v Piranskih cerkvah so pa čas, ko si te cerkve lahko ogledajo in lahko celo vstopijo.

Ja, to je bil dejansko naš namen in mislim, da v desetih letih kolikor poteka ta razstava smo naredili velik korak naprej tako pri samih domačinih, Pirančanih, ki morda niso prej poznali svojih zakladov kot tudi številnih tujcev, ki prihajajo in vidimo vsako leto znova, da je to odmevna stvar, prihajajo tudi organizirano, z avtobusi, posamično, hotelski gostje in vsako leto nam poidejo zgibanke, ki jih dejansko damo po teh cerkvah, ki nosijo potem tudi načrt mesta in s tem tudi ljudje spoznavajo samo mesto in njegovo bogastvo.

Pravite, da je obiskovalcev iz leta v leto več, kakšne so pa povratne informacije, vam, dobite kakšen odgovore, kaj jim to pomeni, kako so jih jaslice nagovorile.

Velikokrat ljudje potem ali pišejo ali pa tudi, ko jih srečujem tudi sam po cerkvah pa se kdaj zaklepetamo, pa povejo, kako jim je to všeč, hkrati tudi vedno poskrbimo, da so cerkve, da imajo tudi zvočno kuliso, se pravi, že zvok privabi ljudi v cerkev, kjer bodisi si ogledajo samo jaslice, bodisi se tudi ustavijo v molitvi.

Jaslice v Piranskih cerkvah niso edina prireditev, podobna je tudi križev pot po Piranskih cerkvah, ki ga pripravljate v postnem času. Gotovo sta ti dve prireditvi zelo pomembni tako za župnijo kot za kraj. Pa bi mogoče Vas, gospod župnik Zorko Bajc, prosila da poveste: Kako zaživi s tem dogodkom Vaša župnija?

Ja, tukaj sem vesel, da je dejansko društvo, da pri tem pomaga in da lahko skupaj postavimo te razstave, tako v Božičnem kot tudi v postnem času, mislim, da tudi samim Pirančanom, se pravi občestvu, župnijskemu občestvu vedno več to pomeni. Morda v začetku so malce gledali z nezaupanjem, ker šlo je za neklasične postavitve, vendar vidim, da vedno bolj spoznavajo vrednost tega in je to ena lepa popestritev, tudi za domače občestvo. Konec koncev v desetih letih se je res zvrstilo veliko, veliko avtorjev in mislim, da smo imeli okrog vsega skupaj vsaj sedemdeset različnih jaslic.

Gospa Zora, Vam pa vprašanje. Vi ste Pirančanka?

Ja, drži.

Kaj pomeni to za Vaše mesto in kako se mesto pravzaprav odziva, tisti, ki recimo lahko Vam dajo roko, tako župniji kot društvu seveda?

Torej v mestu je tak dogodek zelo lepo sprejet, ker, torej bom povedala, da že samo odprtje je ne samo trenutek ko se odpre neka razstava, ampak je pravzaprav družaben dogodek, ker lahko si predstavljate, ko pač gremo od cerkve do cerkvice, da je to čas in za klepet in za kakšno druženje, mislim, si lahko tudi marsikaj povemo, izmenjamo informacije, damo tudi kakšne ideje, tako nastajajo nova prijateljstva, potem se razkrivajo recimo tudi ljudje, ki jih zanima, kako mesto utripa, kako društvo deluje, marsikdaj tudi kdo ponudi ali kakšno pomoč ali kakršenkoli suport v smislu novih idej in kakšne take, bom rekla, zdrave radovednosti, ki vse nas pravzaprav spodbudi k temu, da mesto doživljamo resnično kot svoje, torej da smo v njem pripravljeni ustvarjati tako z življenjem kot nove slikovite podobe iz umetniškega in tudi, bom rekla, duhovnega področja, ker to je tisto, kar mesto pravzaprav tvori, ne, ker samo po sebi bi bilo samo prazna kulisa in tudi iz tega naslova zelo radi in tudi s ponosom sodelujem pri takih projektih, ker v Piranu je veliko zgodb, ki so mogoče skozi čas, so se nekoliko zabrisale, ali pa bile postavljene v drugi plan in ravno to obujanje te občutljivosti napram vsebini mesta, ki se mu, ki se ji reče tudi lepota, je zelo pomembno poslanstvo našega društva in Piran, kakorkoli že odprete njegovo internetno stran piše, da je turistični kraj, da je to turistična občina. Mislim, da je to v prvi vrsti to kraj, v katerem se moramo mi dobro počutiti, v njem z veseljem ustvarjati nove vsebine in potem bo samo po sebi umevno, da boste tudi vi v tem mestu dobrodošli.

Gospa Zora je nekako že omenila, da je otvoritev vsakoletne razstave jaslic družaben dogodek. Tisti, ki smo se ga kdaj udeležili , zelo dobro vemo, kako to izgleda, Vas pa bom vseeno, gospod Zorko Bajc, prosila, da opišete, kako cela stvar poteka.

Ja, vsako leto skušamo dati nekaj novega, ali popestriti samo odprtje, torej vedno, vedno povabimo zbor ali glasbeno skupino, ki prepeva potem po določenih cerkvah, po teh ambientih, povabimo določenega gosta, ki tudi spregovori o jaslicah. In seveda vsak obiskovalec dobi v roke svečko in potem se z lučkami sprehodimo od cerkve do cerkve in ta sprehod po recimo vsaj osmih cerkvah traja približno dve uri, vendar nikoli nisem našel obiskovalca, ki bi mu bilo to dolgočasno ali dolgo, vsi pridejo do konca, kjer je potem tudi še družabno srečanje ob kozarčku.

Še majhna šala. Ko ste predlani praznovali praznik svetega Jurija, ki ga v Piranu tudi zelo slovesno obhajate, ste pri povabilu našim poslušalcem rekli, naj le pridejo, ker vreme bo. Vi imate neke naveze s tem, da pač za te vaše prireditve je poskrbljeno. Letos, saj veste, Piran je zalivalo, smo večkrat slišali, kako pa je bilo na otvoritvi?  

Tudi letos, letos. Dan prej je v Piranu snežilo, kar se zgodi zelo izjemno redko, naslednji dan, ko je bilo odprtje razstave je bilo vreme idealno, brez sapice, ne mrzlo, brez dežja, brez poplav, torej pisano na kožo vsem, ki so prišli in ki so si upali priti v Piran in ni jih bilo malo.

Lepo. Torej letošnja razstava jaslic v Piranskih cerkvah se je uradno končala na praznik svetih treh Kraljev. Piranske cerkve so tako zdaj za začasno spet zaprle svoja vrata, ampak ne bo zelo dolgo treba čakati do naslednjega Božiča, da bi vrata spet odprle, pa mogoče, en kratek vpogled v to: Kako se pa pripravljate na križev pot v Piranskih cerkvah?   

Ja, ravnokar torej jaslice pospravljamo. Smo pa že z mislijo na križevem potu, ki bo letos zelo zgodaj, ker je Velika Noč četrtega aprila in vedno imamo odprtje razstave Križev pot po Piranskih cerkvah na cvetno nedeljo, torej letos to že konec marca in spet bo nekaj posebnega, kajti letos bo deseti križev pot, torej spet jubilejni in smo že v polnih pripravah na ta dogodek. Tako da že sedaj vabim poslušalce, da pridete v Piran na cvetno nedeljo ali pa potem v Velikonočnem času.

(pesem)

Zdaj pa se z obale odpravimo na Goriško, Tudi razstava jaslic, ki jo vsako leto pripravijo na Sveti Gori ima že lepo tradicijo. O njenih začetkih nam je gvardijan, pater Bernard Goličnik povedal naslednje.

Lep Svetogorski pozdrav poslušalkam in poslušalcem radia Ognjišče. Res je na Sveti Gori, je letos že osma razstava jaslic, slovenska razstava z mednarodno udeležbo. Njen začetek pravzaprav sega v leta pred osmimi leti, za razstavo pa je dalo pobudo takrat rezbarsko, intarzijsko društvo iz Solkana in sicer so se skušali zgledovati po vzoru mesta Sutrije v Italiji, kjer je ta razstava bila že v teku, jaslice so bile razstavljene in so še tudi sedaj po celem mestu, vendar so v Solkanu naleteli na težave, zato so prvo razstavo postavili v eni izmed dvoran, kjer pa je bil pravzaprav obisk razstave slab so takrat potem se povezali s takratnim gvardijanom tukaj na Sveti Gori, patrom Paškalom Gorjupom in se tako dogovorili, da je potem naslednja razstava bila na Sveti Gori in je bila potem seveda veliko bolj odmevna.

Kdo pa je najbolj zaslužen za realizacijo, zahtevalo je kar precej dela?

Ja, prav gotovo, priprav je kar veliko, sedaj, v sedanjem času je teh priprav še več, takrat je pa organiziralo to društvo, ki sem ga prej omenil, ki je imelo nekaj članov in ti so se ukvarjali tudi z rezbarjenjem, z intarzijami in seveda potem so preko našega patra Leopolda, ki je pravzaprav doktoriral iz teme jaslic, se povezali potem z več razstavljavci po Sloveniji, a ne, in mnogi med njimi so zvesti nam še danes.

Koliko jasličarjev bi lahko rekli je doslej sodelovalo na razstavi na Sveti Gori?

Ja, števila jasličarjev Vam ne bi mogle povedati, vsako leto razstavlja približno od sedemdeset do osemdeset razstavljavcev. Letošnja razstava je pravzaprav rekordna, saj je vseh jaslic petindevetdeset in smo morda to število povzročili tudi s tem, da smo prijavnico dali tudi na svetogorsko spletno stran, tako da so se mnogi prvič prijavili in tudi sedaj, ko si ogledujejo jaslice, sprašujejo, kako, kakšna je možnost, da bi tudi sami jaslice razstavljali. Seveda zdej smo v veliko bolj širšem krogu pripravljamo to razstavo, kajti pred tremi leti smo se dogovorili, da bi razstavo jaslic pravzaprav začeli že v kraju Solkan pod Sveto Goro, tako smo se povezali še s krajevno skupnostjo Solkan, s turističnim društvom Solkan in v lanskem letu tudi s kulturnim društvom Sabotin iz Štmavra. Tako se jaslice začnejo že v Solkanu na glavnem trgu so lepe postavljene jaslice, pa tudi skušamo tamkajšnje prebivalstvo prebuditi, da bi tudi sami postavili jaslice v izložbe in ob ulična okna in da bi tako to Božično vzdušje zares naredili prijetno. Kar nekaj se je tudi jih odzvalo, nekateri so sami postavili jaslice, za druge pa poskrbimo, da dobijo lepe jaslice in jih potem postavijo v izložbeno okno.

Kakšni pa so odmevi med obiskovalci. Najbrž je veliko takih, ki tudi sami postavljajo jaslice doma, morda pa zaide k vam tudi kdo, ki te navade ne pozna, ki mu je to nekaj novega.

Ja, moram reči, da so jaslice oblegane. Na tisoče ljudi, obiskovalcev je prišlo v teh prazničnih dnevih na ogled razstave jaslic in vsi so strašno navdušeni. Tudi v knjigi vpisov obiskovalcev zapišejo tudi svoje vtise, čestitke rastavljalcem in tako iz tega sledi, da si še želijo, da bi res bila razstava jaslic tradicionalna. Zelo smo veseli, da na razstavi sodelujejo tudi vrtci, osnovne šole, letos prvič tudi srednja šola, biotehnična šola iz Šempetra, potem že vrsto let tudi varstveno delovni center iz Solkana in Stare Gore in letos tudi oratorij iz Brd, kjer je delal jaslice, pod vodstvom gospoda Herka Saksida. Tako da, pravzaprav jaslice dosegajo svoj namen oziroma razstava, kajti želi spodbuditi zlasti še otroke in družine, da bi tudi sami izdelovali jaslice in da bi te lepe izdelke potem tudi pokazali širši javnosti. Prav ti mentorji nam povedo, da nimajo nobenih težav pridobiti otroke, kajti silno z velikim veseljem izdelujejo jaslice. So pa še posebej potem seveda veseli priznanj, ki jih dobijo ob koncu razstave.

Med obiskovalci razstave jaslic na Sveti Gori najbrž ni nikogar, ki bi spregledal dete Jezusa, ki ga je izdelala gospa Olga Srebrnič iz Solkana. Z izdelovanjem jaslic se je gospa Olga srečala v okviru tretje življenjske univerze.

Ja, torej vpisala sem se v tretjo življenjsko obdobje, na univerzi v Novi Gorici na glini, izdelovanje skulptur, izdelkov iz gline. Kot prvič sem začela izdelovati neke ovčke, kar mi je najbolj ostalo pri srcu. No, in tista zamisel mi je padla, da: Joj, če bi začela pa jaslice izdelovati. No, izdelala sem, da bi imela jaslice pred hišo. Tako da sem izdelala čez šestdeset komadov ovčk, izdelala sem tudi hišice, bi rekla, kot Betlehem, imela sem jaslice v mojem skalnjaku tri leta, letos jih nisem naredila, ker pač je bilo slabo vreme, tako da je veliko, veliko število obiskovalcev je prišlo na ogled teh mojih jaslic, ki so dolge bile več kot deset metrov in širine tri metre. Tako da letos tega ni, zadala pa sem si, da bom letos naredila Jezuščka. No, in uspelo je, tako da sem ga dala na razstavo na Sveto Goro. Razstavljajo jaslice pa, sveto družino že drugo oziroma tretje leto, tako da zdaj imam tri svete družine, za drugo letos spet imam eno idejo, kaj bom naredila. Delam pa samoiniciativno, sama, po kakšnih fotografijah oziroma razglednicah.

Kaj Vam pomeni to, da sodelujete na tej veliki razstavi jaslic na Sveti Gori?

Mislim, jaz sodelujem, če mi uspe izdelek, sem zelo samokritična, da če mi ne rata, sploh ne dam. No, in že prvo leto mi je eden uspel, no, tako pa zdaj vsako leto, če uspe, ga dam, zelo dosti mi pomeni ta razstava mednarodna.

Med jasličarji, ki letos razstavljajo na Sveti Gori je tudi Marjan Vodnik iz Domžal, ki se takole spominja, kako se je vse skupaj začelo.

Z rezbarstvom sem ukvarjam že od svojega otroštva, prve jaslice sem pa izdelal leta petinšestdeset, ko sva se poročila. Pač nisva imela svojih jaslic, sem rekel, bom pa naredil za najin dom nove jaslice in tako so nastale moje najmanjše jaslice iz enega kosa drevesnega debla, tako kot običajno klešem. Odprlo se je pa ta vhod med ljudi v javnost leta 2000, ko sem šel v pokoj in od takrat razstavljam praktično po Sloveniji, Italiji že vseh deset let in moje jaslice so dejansko vsako leto vsaj na enih desetih razstavah po Sloveniji in Italiji. Na Sveto Goro sem prišel s tem, ker sem bil član rezbarskega društva Solkan in sem se spoznal s pari iz Primorske in tako so me tudi povabili za sodelovanje na razstavi na Sveti Gori. Od prve razstave praktično sodelujem in potrudim se, da vsako leto razstavljam nov izdelek. Sveta Gora je zame en kraj na izredni lokaciji, saj praktično vidiš morje in Julijce in vse Alpe in toliko lepih doživetij kot sem jih imel na Sveti Gori, jih praktično do sedaj sem doživel samo v naših Julijcih. Letos so na razstavi na Sveti Gori dve spovedi. Ena je klasična družinska, ena je pa razmišljanje o našemu odnosu do zemlje, do vesolja in do duhovnega sveta, tako da se pojavijo tri plasti v tej kompoziciji, ki je nastala iz povešavega jesena, to je bila krošnja povešavega jesena težka približno tristo kil od začetka, zdaj pa, ko je zadeva sklesana pa nekje je težko sedemdeset kilogramov. Pripoveduje pa o mojem razmišljanju, da v primeru, ko človek pride do tega, da lahko svobodno, želi svobodno razmišljati, ugotovi, da lahko razmišlja o dogodkih na zemlji, v vesolju, nehote pa misli preidejo še na nematerialni svet, katerega se premalo zavedamo, ampak nas spremlja praktično na vsakem koraku. Ta razmišljanja se običajno začnejo ob dogodkih med letom, končajo se pa vsaj pri meni na nekje Božični večer, ko človek dela en svoj obračun s svojimi mislimi, no, z oziroma na izkušnje preteklega leta, ko so se pojavile razne katastrofe, sem prišel do tega, da je, nas narava opozarja, s čemer nas narava opozarja nekje vzrok tega, da smo začeli živet na neki izključno materialni osnovi, da nas vleče neka potreba po imeti čim več. S tem uničujemo naravo in sebe in da kljub temu, da nas narava opozarja s takimi stvarmi, kot sem jih prej omenil, se tega ne zavedamo. No, v tej kompoziciji je tudi ena kača, jaz pravim, da je to tista kača, ki človeku povzroča to, da želi imeti več kot rabi. Namreč stvarstvo nam je bilo podeljeno za preživetje, ne pa za izkoriščanje in bogatenje. In dokler ne bomo tega spoznali, bomo verjetno pripeljali vso stvar do tiste točke, kot so jo naše predhodne civilizacije, da so praktično bile uničene zaradi nekih napačnih hotenj, napačnih želja in napačnih dejanj. No in končno sporočilo v tem mojem razmišljanju je, da bi vsaj na Božični večer uspeli priti do nekega zaključka, da nam bi materialne stvari pomenile zelo malo ali pa nič in da bi nam ta večer dal možnost razmišljati o tistem delu našega življenja, kjer je praktično neomejeno, ki se nadaljuje tudi po naši smrti. Za katerega pa ne rabimo nobene materialne osnove. In vse kar imamo na zemlji, nam je nekako bolj v obremenitev tega kot pa v svobodo.

(pesem)

Vaša razstava, pater Bernard, še traja. Lahko poveste, do kdaj si jo lahko obiskovalci še ogledajo.

Ja, razstava bo odprta še vključno do sedemnajsti januar in sicer ob delavniki od desete do osemnajste ure, ob nedeljah pa od devete do osemnajste ure, tako da si tisti, ki še niso ogledali, pa si še želijo, so še dobrodošli in še imajo čas za ogled.